ohladitev intimnega odnosa…. :(
Pozdravljeni,
Obračam se na vas za nasvete, ker sem se znašla v zelo boleči situaciji, ki jo ne znam več sama razrešiti.
S partnerjem sva oba v poznih 20ih letih, že približno eno leto živiva skupaj v skupnem gospodinjstvu. Najina zveza je napredovala zelo hitro (mogoče celo prehitro), vselila sva se skupaj približno po mescu zvezu. Od takrat pa do danes nisva še preživela še noči narazen (mogoče eno ali dve) čez dan sva narazen vsak v svoji službi, večere pa vikende pa preživiva skupaj, sama ali v družbi družine/prijateljev. Rada imava družbo drug drugega, kregava se malo, predvsem zato ker je on zelo miren in prijazen fant in zna hitro ugasiti vsako moje “repenčenje”, kar je zelo dobro. Nasplošno se že od začetka in do danes zelo dobro razumeva, imava zelo sproščeno zvezo, o vsem se pogovarjava, zaupava si popolnoma. V vseh pogledih je to najbolj zdrava zveza v kateri sem bila, saj res temelji na spoštovanju in zaupanju. In nikoli nisem podvomila v njegovo zvestobo, ker vem da mi je zvest.
Vendar v tej pravljici nastopi problem. Nikoli nisva imela neke “noro strasti” (kot sem jo npr. delila z bivšimi), pa bi sebe kvalificirala za zelo strastno žensko, vendar se ne prepoznam več. Že od začetka zveze, ko sva že živela skupaj, so bili spolni odnosi redkejši za zečetek zveze, npr. 2x tedensko v najboljšem primeru. Kar nekako je samo pripeljalo do tega, da sva večere preživljala na kavču, ob filmih, ob večerji in pijači, ali pa ob pogovoru. In po enem letu, sem se začela zavedati, da dejansko živim z najboljšim prijateljem in ne z ljubimcem/fantom. Pogostost spolnih odnosov se je zadnje mesece še znižala (vendar vseeno ne toliko da bi bila en mesec brez…1x tedensko), vendar to ni to kar me najbolj moti. Najbolj me moti to, da nimava nič želje drug po drugemu, da se samo še “druživa”. Manjka nežnosti, strasti, dotikov etc….Nikoli mi ne pokaže, da si to želi. Ne znam sploh razložiti kako je prišlo do tega, ker sva si oba zelo privlačna in vem, da se fizično privlačiva. Tudi rada se imava, se podpirava, drživa skoz za roke, in dava lubčke vsake toliko (vendar z jezikom redko)…. vendar je najina zveza tako zgodaj podobna zvezi dveh penzjonistov, ki sta poročena že 50 let. Vem da sva si oba zvesta, to ni možni vzrok.
Večinoma prijateljev mi je že svetovalo naj se pogovoriva. Sva se. On zanika kar se dogaja, njemu je to “normalno” in mu očitno ustreza. Nikoli se nič ne pritožuje in nič ne opazi. Jaz mu očitam, da mi manjka strasti in nežnosti, da me poljublja, vendar se mi zdi kot da potem to izsiljujem iz njega. Nekaj časa se potem res potrudi in me boža, vendar je potem spet vse isto. Nočem pa obupati nad zvezo, ker drugače vse štima, on je najboljši moški kar sem ga kdajkoli spoznala in ga nočem izpustiti. Groza me je ob misli na konec zveze. To sploh ni v mojih mislih. Vendar priznam da me grabi panika, ker mu neznam sploh razložiti kaj je narobe, ker njemu vse ustreza tako kot je….. ustreza mu da preživiva cele večere na kauču, se pogovarjava in smejeva. da sva prijatelja. in ne vidi kaj me moti. zanj je to koncept zveze, kar pa zame ni!
Hrepenim po neki galantnosti, dotikanju, šepetanju, ……… vendar se zavedam, da bom težko to kdajkoli dobila. Že na začetku ni bil tak do mene. Preprosto ni tak tip moškega. Vem pa, da me ljubi, to mi pove skoraj vsak dan, se stalno kličeva in sva zelo navezana druga na drugega. Vendar preprosto ni ljubimec.
Prosim pomagajte mi z nasveti kaj naj naredim, kako naj se sploh pogovorim z njim da bo razumel….. ali ima to sploh prihodnost? ali je taka zveza možna?
Hvala ter lep pozdrav
Spoštovana levcica26,
prosim, dovolite mi, da vas opozorim na neko neskladje v vašem pisanju … naslovili ste ga »Ohladitev intimnega odnosa«, potem pa pišete: »Že na začetku ni bil tak do mene.« Seveda vas nočem loviti za besede, vendar očitno že na začetku ta odnos ni bil ognjevit. Iz marsikaterega vašega stavka diha sporočilo, da vaš partner preprosto ni človek, ob katerem bi lahko zadovoljili svojo potrebo po večji romantičnosti in dramatičnosti zveze. Kot sami pravite: ni tak človek. In strinjam se, da tu sploh ne gre za problem (pre)redkih spolnih odnosov. Spolnost je samo dober lakmus, odlično kaže, »kje« naša zveza je.
Predstavljam si, da ste v prejšnjih zvezah lahko zadovoljili potrebo po omenjeni romantiki in dramatičnosti, da pa vam niso prinesle dovolj občutka medsebojne sprejetosti, spoštovanja, globokega zaupanja, tovarištva, skratka, čudovitih darov, ki pa vas brez tiste iskre čustvene strasti puščajo z grenkim priokusom ugotovitve, da živite z najboljšim prijateljem. Da, če bi se srečala pri sedemdesetih, bi (mogoče, ni pa nujno!) lahko polno uživali naštete blagoslove, zdaj pa se bojite, kako boste v tem vzdušju brez strasti preživeli nekaj desetletij in vzgajali otroke. Najbrž se vam zdi to gigantski, pravzaprav neuresničljiv podvig. Paniko, ki se vas loteva, vam zbuja vprašanje: Ali je mogoče v zvezi, v kateri vladajo zvestoba, tovarištvo in spoštovanje, doživljati TUDI živost? Nisem edina, ki menim, da je to mogoče. Ne morem pa napovedati, ali bo takšna prihodnost vajinega odnosa. Izčrpali ste možnosti »dajanja navodil« – pa saj veste, da tudi če bi vam fant šepetal natanko po vašem receptu, bi vedeli, da to ni prišlo iz njegove domišljije, iz njega samega, in bi se vam tako ali tako zamerilo. Spadate med ženske, ki pretvarjanja ne prenašajo prav dobro. »Kako naj se sploh pogovorim z njim, da bo razumel,« pravite. Moj odgovor je jedrnat: v terapevtskem procesu. Razen če ga ne želite zasipati z navodili in nasveti, ki jih ne bo upošteval, ker on ne vidi težav, ki jih vidite vi – ker sta oba inteligentna človeka, pa je za to škoda energije in časa. Uvideti, predvsem pa začutiti stisko drugega je eden temeljnih pogojev za odnos in ta zmožnost se prebuja v terapiji.
Ne vem pa, ali ste opazili, da že vse leto ves čas tičita skupaj, če nista v službi. Na fanta ste hočeš nočeš prevalili preveliko breme, namreč da zapolnjuje večino vašega prostega časa in vas zabava, seveda kot si zabavo predstavljate vi. Pravite, da se imate »za zelo strastno žensko«; pa veste, da te strasti ne izživimo samo v čustveno intimnem odnosu, ampak tudi v drugih oblikah ustvarjalnosti? Radovedna sem, katero je vaše področje ustvarjalnosti, do katerega čutite strast. Ni nujno, da je to katera od vej umetnosti ali športa; lahko je podjetniška žilica, ali prizadevanje za plemenit cilj, ali nadaljevanje študija, ali popotovanja … resnično kar koli. Mladi ste in polni moči – pojdite ven. Najdite se. Ne veste še vsega o sebi. Veliko bolje zdaj kot sredi preobremenjenosti z majhnimi otroki ali v krizi srednjih let. Med vama se bo naselilo več ravnotežja, in ko boste pozornost s partnerjevih »pomanjkljivosti« prenesli na to, kaj vas še zanima v življenju, se bo vajin klobčič sproti odmotaval.
Če bodo neskladaja še vedno prevelika, bi bilo dobro v partnerski terapiji raziskati, kakšna vzdušja iz primarnih družin so vaju povezala in katere nepredelane vsebine, ki niso vajine, morda preigravata v vajinem odnosu. Ta proces je vse prej kot dolgočasen; poleg tega pa seveda jemlje z naših ramen bremena, ki smo si jih nadeli kdo ve kdaj in nam jih ni treba več nositi.
Lepo vas pozdravljam,