Modra MimaŠ. Še danes spustim solzo, ko se vrnem na njene poste. Ste še tukaj tisti, z katerimi se je dopisovala? Se je spomnite? Carica je, ko bereš njene spomine, občutek, kot da je tu, na drugi strani internetne povezave, za svojim laptopom nekje klofa po tipkovnici… Ste jo osebno poznali?

A si ti tudi še iz tistih časov? Ja, jaz imam njeno Mavrico že leta kar na nočni omarici in vedno, ko me hoče depra dajati vzamem knjigo v roke, preberem par nakjučnih strani (jih znam že skoraj napamet) in rečem “Mima, daj mi malo tvoje volje.” Pomaga. Mi je pa nad vse ljuba njena pesem, ki si jo je napisala sama sebi v slovo.

Veter pomladni zavel je čez kraje mi drage,
prinesel je z morja in s hribov prijazen pozdrav.
»Hitro pripravi reči si v popotne bisage!«
je vedro mi šepnil v uho in me nežno zlasal.

»Pridi z menoj na prostrane zelene livade,
med pohorske smreke, ki zmerom se z njimi igram,
skoči z menoj preko kraške kamnite ograde,
kjer sleherno bilko in vsakega hrošča poznam.

Potok in ribnik in reka in morje me vabi,
da moj zašumi naj na njihovih rebrih zamah.
Ni ga jezera, da moja ga igra pozabi!
Še tebe povabim na ples po slovenskih vodah.

Moker veselo se skrijem med žitnimi klasi
na polju, kjer s soncem pridelek zorim,
smuknem v vinograd za hišo domačo na vasi,
pridelka se novega v cvetju s teboj veselim.

Kam sem pozabil zaviti še v svoji radosti?
Asfalta, betona, sem pustih izognil se mest?
Tam šele duša je moja igriva zadosti!
Pometiva skupaj vso žalost iz ulic in s cest!

Rože dehteče pobožal bom čisto narahlo,
da še bolj mogočno ti v tihih nočeh zadiše.
S pticami pel pod nevihtno nebo bom zatohlo.
Še tvoja naj pesem potrebnim ogreje srce!

Primi trdno me, če kdaj se mogoče spozabim
in s točo, nevihto ti sinje nebo potemnim!
Blisk je le vrisk, ki ga v prsih razvajenih nosim
in grom je beseda edina, ki jo govorim.

Ptice se v jatah zbero, ko zapel bom jeseni,
odvrglo bo listje še zadnje ponosno drevo,
zima potuhnjeno z mrazom in slano se ženi,
a v najinih srcih bo vedno pomladno toplo.

Včasih pa le mi moči za kak hip oslabijo.
Omahnem za prvi cerkveni zvonik,
gledam oblake, ki daleč nad mano lebdijo
in sonce nad njimi kot velik bleščeči zlatnik…«

Veter je šel in sem sama ostala med vrati.
Nekoč pa za vetrom za zmerom odidem na pot:
bom naučila stotere ga pravljice brati!
Ne joči takrat in prisluhni mi – vetru povsod.

Čudovita pesem. To bi morala biti učna literatura v srednjih šolah – kako se nositi z življenjem, ure psihologije ali kaj takega. Mavrica pa je sploh tako fajn, tako realno in pristno napisana.

Ja, od takrat sem gor, a MimeŠ nisem spoznala osebno, čeprav čutim kot da jo od vedno poznam.
Začela sem jo brati mami toliko let nazaj, ko sem mislila da se bo mama poslovila. Šele zdej se v resnici poslavlja. MimaŠ ji je bila v pomoč in super popotnica za pogum in borbo. Zadnje čase čutim ostre bolečine v prsi, zato sem zavila sem pokukat, sem se spomnila na tiste čase ko sem jo brala.

Ena od takrat. A ti si imela tudi prsi ali kaj drugega? Kako je potekala tvoja zgodba? Imaš koga, ki ti stoji ob strani? Veliko volje in nadaljnjega poguma ti želim. Veliko je na tem. Vsak dih je vspeh.

MimoŠ sem brala redno, vse od kar sem izvedela, da je moja mama zbolela za rakom. Vedno sem si želela, da bi bila mama tako močna, kot je bila ona. In res je bila močna v svoji bolezni. Mame že 8 let več nimam, danes sem po dolgem času spet zašla na ta forum.
Ko je umrla MimaŠ sem jokala, kot bi jo osebno poznala.

Spomnim se je večkrat. Spomin nanjo me v težkih trenutkih pogosto drži pokonci. Hvaležna sem ji za vse, kar nam je napisala.