Lepo pozdravljeni!
Moram priznat,da sem že popolnoma izčrpan in utrujen od vsega,ker preprosto ne najdem rešitve več kako in kaj naprej. S partnerko sva bila do letos v zvezi torej šest let in imava troletnega otroka. Težave so se več ali manj začele ko je rodila,v bistvu se je vedno bolj zapirala vase in se mi nič kaj zaupala in vse držala v sebi namest.o,da bi mi kaj povedala. Ko je rodila smo še nekaj časa živeli pri mojih starših,ker sva si še stanovanje gradila. Jaz sem delal ponoči,pa tudi zmeraj nisem mogel dobit prosto kot je želela. Trudil sem se po najboljših močeh,čeprav sem glih tak delal napake,ampak se jíma pa ne bi nikoli odrekel. Pri sexu so tudi minevali dnevi,da ji večinoma ni,sem bil jaz tisti ki sem dajel pobude. No začele so se kregarije in nikakor da se normalno pogovoriva. Sedaj je skoraj pet mesecev odkar je z otrokom pri svoji mami in zdaj tam spi z otrokom v mamini postelji,mama na sedežni,sestra v drugi sobi,v spodnji etaži pa dedek in babica. In to je zdaj normalno al kaj? Tri tedne po tem ko je odšla je bila med nama prava vojna. Potem sem jaz rekel stop in da naj v petek pride k meni,da se pogovorima. Nakar je prisla sva se pogovarjala,smejala,sexala in pa tudi bila v objemu in se drug drugemu jokala,pa mi reče da nama je to manjkalo,da se cartama in pogovarjama itd… Potem sva se 2mesca tako dobivala (vikende) pa se pogovarjala,smejala,sexala vglavnem uživala,zdaj pa spet 2mesca popolnoma nič. Se ne pogovarjama in ne pride več k meni,ne sexava,vglavnem BLOKADA,ne pridem ji do žívega,bilo kaj naredim ali ne,mi reče da ni več to to,da več ne čuti ljubezni do mene in da ne more… Jaz jo še imam zmeraj rad,kot da bi bil prvi dan,ko sem se zaljubil vanjo. Rad bi da smo družina,da smo srečni in uživamo. Kaj lahko naredim, da bo videla,da pa ji še zmeraj tolko pomenim kot ona meni?? Prosim za kak nasvet,kes preprosto več nevem kaj naj,če mi govori,da ne želi več nič??
Hvala

[Odziv v nizu je razdeljen v ločeno temo]

Spoštovani matejP,

Si lahko mislim kako je grozno biti ločen od partnerke in otroka, toliko žalosti, razočaranja, jeze in občutkov krivde. Težko je tudi partnerki in sinu, prav gotovo. Sprašujete, »Kaj lahko naredim, da bo videla,da ji še zmeraj tolko pomenim kot ona meni??« Koliko drug drugemu pomenimo, kažemo z odnosom: smo v njem ali nas ni, je prisotno vzajemno zaupanje, spoštovanje in dostojanstvo ali ne? Je kompleksna privlačnost med nama še prisotna ali ne? Se otrok sredi vajinega starševstva počuti varen, sprejet in pomemben ali ne? So potrebe družine in otroka na prvem mestu ali ne? Če so iskreni odgovori večinoma ali v celoti ne, potem je težko narediti več kot se učiti sprejemati dano situacijo in postopoma v miru iskati drugačno perspektivo partnerstva in družine. Partnerja drug drugega ne moreta, niti ne smeta spreminjati, ker smo hitro v zlorabi, prisiljevanju in nasilju. Spremembe pridejo iz nas, ker smo se mi tako odločili – zase in za odnos, ki nam pomeni. Intimni odnos nam da veliko, toda od nas tudi veliko zahteva, čeprav gre v teoriji za preproste reči: resnicoljubnost, pristnost, pravičnost in spoštovanje ter sočutje do sebe in drugega. Shakespeare je govoril, »Ko bi le ljudje bili v dejanjih takšni kot so v besedah«! Besede so resda nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za trajen odnos, potrebujemo dejanja.

Vsi smo radi z družino srečni in veseli. Kar se tiče očetovstva – ne vem kako čutite stik z otrokom, v glavnem morate ga imeti, saj vas ta potrebuje, v naslednjih letih bo ta potreba čedalje večja. Če sta se za otroka odločila, potem je potrebno potrebe družine postaviti pred vajine in vaše osebne potrebe. Pravica otroka je, da ima oba starša in po možnosti ljubeča, drug do drugega spoštljiva kot partnerja in kot starša. Temu pravimo odgovornost, zaveza, ki če je ne spoštujemo, povzročimo sebi, otroku in celotni družini trajne rane, ki se bodo morale enkrat in nekje zaceliti.

O vsem tem je potrebno govoriti odprto in odgovorno; vzroke za težave ne iskati v drugem, pričnimo pri sebi. Izmenjavo občutkov, stališč in mnenj v zvezi s problemom je potrebno sprejemati z vso resnostjo, čerav so za sogovornika lahko boleči/neresni/brez veze/ipd., sicer se par ne bo slišal, kaj šele začutil. Kako je potemtakem otroku v takšnem vzdušju si lahko predstavljate.

Ne obupajte, verjemite vase, izzivi v partnerstvu niso nekaj, kar enkrat razrešimo, pol pa na počitnice. Za srečo in zadovoljstvo v življenju je potrebno delati življenje dolgo. Več kot to vam težko rečem, iz opisa ne gre delati globljega odziva, zanj je potreben neposredni strokovni odnos.

Želim vam miru in čuječnosti,