Spoštovani.

Sem nekaj časa razmišljala, ali sploh postavit vprašanje ali gulit stvari samo v sebi.
Ampak, ker mi je trenutno preveč težko, sama te stvari predelovat, vas bom kar povprašala.

S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava pa tudi 5 mesečno dojenčico.
Kakšen mesec pred porodom, ko sem šla na porodniško, je partner popolnoma spremenil odnos do mene. Začel je razlagat, kako je drugačen; kako potrebuje svojo svobodo, čas zase; kako mu manjkajo najstniška leta, ko ni mogle svobodno potovat po svetu; da mu pojem družine ne pomeni toliko kot vsem ostalim; ter da si ne predstavlja, da bi celo življenje živel v eni hiši, na enem mestu.
Ter da se morava zdaj posvetit predvsem otroku, ostalo bova pa vidva.
Sama sem takoj posumila, da gre za kakšno drugo žensko. On pravi, da ne, da ga je takrat postalo samo strah, ker so nama vsi govorili, da se bo nama življenje popolnoma spremenilo.

Moram še povedat, da je kakšno leto preden sva se spoznala, prebolel zelo agresivnega raka. Ter da je že rano v mladosti moral staršem pomagati pri njihovi poslovni dejavnosti – tako z delom kot finančno, da se je stvar sploh preživljala.

Zdaj dela v tujini (ca. 120 km stran od najinega začasnega bivališča), na vodstveni poziciji. Vidiva se čez vikend in enkrat med tednom.
Seveda, imava še vedno probleme, neprestano se prepirava.
Zdaj je problematiko iz sebe, potisnil na najino razmerje. Češ, da imava že dolgo kriza, da med nama ni več strasti, ter da vprašanje, če bi se sploh spoznala po naravni poti (spoznala sva se preko enega internetnega portala). Do spolnih odnosov mu res ni že skoraj dve leti. Prej se je zgovarjal, da ima strese v službi, ko sem bila noseča, na nosečnost.

Sama se trudim ohraniti razmerje, ker mi pojem družine veliko pomeni. Zavedam se, da bi mi sami z otrokom bilo veliko težje. Pripravljam mu zajtrke, pišem lepa sporočilca. On pa nič.
Enostavno se mi zdi, da mu tudi fizično nisem več simpatična in da vztraja v razmerju samo še zaradi otroka.
Edino kar je prišlo od njega, je bil predlog po partnerski terapiji. Ampak potem sevedas ni naredil nič, da bi to organiziral. Spet bom mogla vse, če bom želela, sama…

Zato me predvsem zanima, kakšno je vašo mnenje, je sploh smiselno se trudit in metat za njim skoraj po kolenih? Kaj bi mi vi svetovali?

Ker sem skoraj ves čas sama z otrokom (zdaj si je tudi za vikend omislil še dodatne športne aktivnosti) in v gospodinjstvu, sem tudi sama veliko bolj nervozna in neučakana. Zato velikokrat ob kakšni njegovi izjavi popolnoma znorim. Težko je tudi se pretvarjat pred prijatelji in družino, da je vse ok. Predvsem družini, dokler imam še vsaj malo upanja, pa nekako ne morem zaupati…Zato sem zgubila tudi voljo do druženja…

Najlepša hvala za vaš nasvet in menje.

Spoštovana ankica84,

dobro, da ste se s svojo stisko prenehali boriti sami in ste pisali vsaj na forum (upam pa, da imate vsaj kako prijateljico, s katero se o tem lahko zaupno pogovorite). Iz vašega pisma je zadihalo toliko žalosti, da jo je kar težko preliti v besede. Toliko osamljenosti, toliko neprostovoljnega odrekanja. Kot se je bil vaš partner prisiljen odreči mladostni brezskrbnosti zaradi pomoči staršev in kot je ob težki bolezni verjetno izgubil naivno vero mladosti, češ »meni se ne more nič zgoditi«, tako ste vi prisiljeni gledati, kako se oddaljuje iz vašega življenja – ne le od vas, tudi od hčerke, saj ima tako malo priložnosti, da bi bil sploh z njo. Preprost povzetek: krivično je, da se vama to dogaja. Vendar nima smisla iskati krivca, saj s tem tudi ne bi nič dosegli, ampak je treba poiskati, kdo je zdajle odgovoren za vajin odnos: vidva seveda, samo vidva.

Verjamem, da ste prizadeti, razočarani, jezni, morda tudi užaljeni in zagotovo prestrašeni, vendar na vašem mestu ne bi kar obupala, ampak bi z obema rokama zgrabila partnerjevo pobudo za terapijo. Če se boste zanjo dogovorili vi, to ne bo metanje po kolenih, ampak bo vlaganje v odnos, ki si ga tako želite. Iz svoje izkušnje in izkušenj kolegov vam lahko povem, kako pomembno je, če da pobudo za terapijo moški in če se je udeležujeta oba. To še ne pomeni, da bosta živela skupaj srečno do konca dni, vendar bosta vsekakor prišla do uvidov in spoznanj, do katerih v dialogu na štiri oči (še) ne moreta dostopati.

Vaše želje po družini so velike, močne in upravičene. Še enkrat vam toplo svetujem, da izkoristite to neljubo, mrakobno situacijo in si začnete spletati močno socialno mrežo, ki vam bo pomagala prebroditi to stisko (in še kakšno v prihodnosti). Če ne morete zaupati družini, je škoda, vendar imate za to svoje razloge; še toliko pomembnejše pa je, da si razširite prijateljsko mrežo, se pridružite kaki skupini za samopomoč, si življenje organizirate čim bolj polno in si postopoma pridobite nazaj voljo do druženja. Predvsem pa: s čimprejšnjim začetkom partnerske terapije si boste prihranili precej tesnobnih ur.

Srečno in pogumno vam želim,