Lepo pozdravljeni.
Ves čas vas berem in spremljam, nisem pa bila aktivna.Če sem z vami delila vse bom pa tudi to.
Za mano so sodišča, zasliševanja, soočenja…..ampak, vse je končano.
Povem vam, da sem resnično hvaležna, da kljub vsemu je naš sistem mnogo boljši kot je bil včasih, zato za vse skeptike, vredno je postaviti se za sebe, vredno se je boriti za sebe, vredno se je izpostaviti tudi neprijetnim soočenjim, zasliševanji, skratka z vsem, kar sodi k temu.
Moram reči, da še nisem povsem dojela, kljub temu, da je zadeva za mano že skoraj mesec dni, ampak konec je.
Tisti ki veste za mojo zgodbo boste vedeli o čem govorim, za vse tiste ki ne pa še oklevate, ki ne upate, ali nimate moči, ne vidite izhoda pa samo tole:Ni vredno da životarite, zaslužite si živeti, brez tega s čimer se spopadate danes, ali se bojite.
Vse se da če je človek trdno odločen.Prav vse.
Samo na kratko.
Odšla sem brez vsega z otroci od doma s tistim kar smo imeli na sebi.Pustili smo lasten dom, stvari in si poiskali pomoč.
Pomoč smo dobili povsod kjer smo se pojavili.
Pomagala so Društva ter prav vse uradne inštitucije , sodelavci in neimenovani posamezniki.

Navkljub strahu, navkljub brezupu, se je vse končalo.
Ni šlo za fizično nasilje, ampak zgolj za psihično, tako da lahko z gotovostjo trdim, da je tudi psihično nasilje dokazljivo, čeprav težje, ampak je.
Nihče ni sam v tem, kljub temu da imate tak občutek, vedno so ljudje ki so pripravljeni pomagat.
Tudi uradne institucije.
Ne obupajte vsi ki še oklevate, ne bojte se ničesar, ampak pogumno zrite v prihodnost, kajti ni vse tako nemogoče, kot se vam zdi kak trenutek.
Je pa potreben za odhod pogum in močna volja.Ni enostavno pustiti vse za sabo, ampak ko je volja po boljšem, volja po lepšem in lastnem preživetju močnejša od tega kar doživljate, se ne sprašujete več, ampak naredite prvi korak.
Za nami je pekal, pred nami novo , lepše, boljše življenje, ki ga privoščim tudi vam, ki še vedno tavate v temi dvomov, brezupa in nezadovoljstva.
Uspelo vam bo, verjemite.
Ne ukvarjajte se in ne raziskujte kaj je z njimi da so taki, kajti vi ste pomembni v tej zgodbi, vi in vaši otroci če jih imate.
Vi lahko nekaj dobrega storite za sebe in svoje otroke, lahko imate lepše življenje, brez strahu, srečno in veselo.
Želim vam mnogo poguma.
Srečno vsem.
Gemma

Čestitam Gema za tvoj pogum in tvoje sporočilo, tudi sama sem na začetku poti dobrega življenja.

Želim ti mnogo moči še naprej.

Draga BZ hvala, ter tudi tebi vso srečo tega sveta, ker si jo zasližiš, zaradi sebe.
Srečno

Vesela sem zate, draga Gemma, da je tako … hvala za zgodbo in vzpodbudo …

Bina8 hvala tudi tebi vso srečo

Mane zanima kako je stekel postopek. A si dala kazensko ovadbo ? Najbrž je bil kakšen epilog na sodišču. Psihično nasilje se večinoma dogaja za 4 stenami in je najbrž zato težko dosegljivo. Mogoče še kakšen nasvet s tvojenstrani . Drugače pa super,da se je dobro izeklo zate. Marsikatero je strah začeti s postopkom ravno zaradi njihovih mahinacij in se bojijo, da sodišče ne bi verjelo kar bi povedale.

Lepo pozdravljeni.
Pri nas je šlo preko uradnih institucij, se pravi CSD, ki mora potem poslati po uradni dolžnosti postopek prijave nasilja na Policijo, potem pa oni nadaljujejo z zbiranjem podatkov.Mi smo se umaknili tudi s pomočjo društva za nenasilno komunikacijo.
Psihično nasilje se načeloma dogaja za 4imi stenami in ni prič, pa vendarle zaslišanja opravijo tako na CSD, kot na Policiji.
Če no modric je res težje dokazljivo, pa vendarle imajo uradne institucije tudi s tem izkušnje, ter na podlagi zaslišanj ocenijo stanje.
Nikakor ni za obupat v nobenem primeru ne.
Srečno.

Gemma, pozdravljena!

Brala sem tvoje poste, brala o tvojih vzpodbudnih izkušnjah in veselim se s tabo in s tvojimi otroci. Vse dobro vam želim. Hvala, da si svojo izkušnjo delila z nami. Upam, da se še slišimo (pišemo). Lp Odmev

V kakšnem primeru pa CSD po uradni dolžnosti uvede postopek prijave nasilja na policijo? V mojem primeru se namreč to ni zgodilo … samo predlagali so, naj grem k njegovi osebni zdravnici, ki naj bi “poskrbela” za njegovo zdravje. Res me zanima, zakaj se v mojem primeru ni uvedel postopek po uradni dolžnosti.

Tudi pri nas ni CSD nič ukrepal je pa res, da je bilo nasilje do starejše osebe sin do matere. Na CSD so ponujali varno hišo in samo to, da se umakne. Trajalo je vse skupaj več let in tudi pri nas je prišlo do sodbe pred nekaj meseci. Pomagale so pa nam nevladne organizacije saj je nasilnež pravi manipulator tako, da so mu verjeli na CSD-ju in policiji. Prijave smo podajali direktno na tožilstvu, ker smo dobili tak nasvet.
Resnično je zelo hudo skozi vse to iti a se splača, ker na koncu le verjamejo resnici. Edino sodišče je pravi naslov, da dokažeš nasilje čeprav je res zelo težko in hudo.
Gemma vsa čast ti, srečno naprej v miru z otroci.

Odmevanje, hvala za lepe želje.Ja sedaj gremo lahko samo še naprej.Bilo je težko, ampak vredno vsega.
Pozdrav.

Draga Bina8, mislim da CSD po uradni dolžnosti prijavi nasilje naprej v primeru da so otroci mladoletni, nisem pa popolnoma prepričana o tem.
V kolikor pa ni mladoletnih oseb, pa je postopek verjetno drugačen, saj se gre za polnoletne osebe.
Ne vem, ne trdim.Potrebno se je pozanimati.
Vsekakor se splača obrniti na najbližjo PP, saj so pristojni za take primere.
Ni za obupat.
Obrni se na DNK imajo vse informacije in pomagali bodo brez skrbi.
Drži se.

Zupy sem vesela da je za vami agonija, ki ste jo doživljali.
Društva so podkovana in zelo dobro izobražena, ter zelo dobro vedo kako postopati naprej.Mogoče bi ti lahko pomagala Bini8 z kakšnim nasvetom.
Srečno

Pozdravljena Gemma in tebi podobne zmagovalke….
Jaz sem predvsem pragmatično bitje…pa najprej iskrene čestitike za zmago, res fantastično, da je
uspelo, čudovite ste.
Potem pa nasvet.
Jaz sem podobno dala skozi, no, mogoče ne isto, ampak drugače grozno – saj je vseeno.
Vse sem zmogla, vse naredila, vse prestala, vse uredila, gore sem premikala.
Potem, ko je bilo pa vsega konec, ko je bilo vse v redu, vse obvladljivo, sem se zlomila. Sploh vedela
nisem, kar na lepem – bum, panični napadi, sredi noči “padanje”, “umiranje”…celo na EKG sem šla,
ker sem mislila, da je s srcem kaj narobe…par let sem rabila, da sem prišla k sebi.
Pazi nase. Vse ima svojo ceno, živci imajo to neprijetno lastnost, da ne zrastejo nazaj, ali pa zelo počasi.
Pusti si pomagati, jaz sem (pri tem da sovražim tablete in zdravnike) tri leta jemala antidepresive proti
paničnim napadom, da sem si opomogla. Nič groznega, samo pomagalo mi je dihati.
Bodi opozorjena, da se to lahko zgodi, da je to NORMALNA reakcija na prestani stres, da smo drugi
to dali skozi in da se da pomagati.

Nočem te strašiti, gotovo boš zmagala – videti si močna , ženska na mestu. Samo malo te opozorim,
da možne posledice tegale stresa NISO ZNAK SLABOSTI, ampak normalna reakcija.

Srečno.

Zupy sem vesela da je za vami agonija, ki ste jo doživljali.
Društva so podkovana in zelo dobro izobražena, ter zelo dobro vedo kako postopati naprej.Mogoče bi ti lahko pomagala Bini8 z kakšnim nasvetom.
Srečno[/quote]

Gemma, Zupy …
Ja, na CSD ponudijo predvsem umik. Če je še kdo v podobni situaciji, se lahko obrne tudi na osebnega zdravnika nasilneža, a problem je, da se mora nasilnež sam odločiti tako za obisk kot za zdravljenje, če je potrebno. Če bi prihajalo do konkretnih izbruhov, se lahko pokliče policijo in se ga lahko odpelje nasilno, a to mi nekako ni bilo nikoli jasno, kako bi lahko dolgoročno pomagalo. Kot kaže so res najbolj učinkovite nevladne organizacije ter prijave direktno na tožilstvu … vendar mi tudi to ni jasno, kako, če pa ni ustreznih policijskih zapisnikov. A kot kaže, se da … več glav več ve in to je najboljše pri tem forumu: da imamo tako veliko različnih zgodb in rešitev na enem mestu, da s skupnimi močmi najdemo pravo rešitev … in hvala, Skela, da si nas opozorila na možne posledice teh kalvarij in da NISO ZNAK SLABOSTI, ampak normalna reakcija … mislim, da je opozorilo zelo na mestu. Hvala!

Bina 8

Tudi mi smo šli, do osebnega zdravnika nasilneža. A žal, ker on že več let ne hodi k svoji osebni zdravnici ni mogla nič pomagat. V kartoteko si je samo označila kaj se dogaja doma za štirimi stenami.
Lahko se obrneš direktno na tožilstvo, ne da obveščaš policijo. Pri nas je bilo ogromno prijav na policijo in CSD a ni bilo kaj dosti posluha, ker je bil nasilneš krasen manipulator. Vse so drugi krivi, obračal je resnico ..skratka ni bilo efekta. Na nevladni org. smo dobili nasvet naj se obrnemo direktno na tožilstvo. Klicali smo tja in prosili kako naj naredimo. Pomembno je, da si sama dnevno doma točno vodiš dnevnik kaj se dogaja za štirimi stenami. Točno datum, uro , kaj se je zgodilo, kaj si takrat občutila, kako ti je bilo…. skratka čim bolj natančno napišeš dnevnik dlje časa trajajočega nasilja. Če si stvari zapisuješ shrani tudi to, ker je to dokaz na sodišču. Pri nas je trajo več let in je bila zadeva kar obsežna a vsega si nismo pisali. Priložili smo pa vse prijave na CSD-zapisnike, ovadbe na policijo, ki jih je bilo kar nekaj a ni bilo nič iz njih. Psihično nasilje je res težko dokazat.
Priporočam pa, da se vsako nasilje prijavi na policiji, ker to resnično prav pride.

Srečno vsem

Draga Skela,
hvala za lepe želje, misli in opozorilo.
Trikrat sem spisala celo zgodbo, pa vsakič mi je nekaj vrglo ven, tako da bom kratka.
Tudi to me je doletelo in šok je bil velik, ker nisem česa takega pričakovala, niti mi ni nihče povedal da se kaj takega lohko zgodi dolgo za tistem ko je že vse mimo, tako da sem tudi jaz še vedno na antidepresivih, ter bom na njih dokler ne bom dobro.Koliko časa pa nihče ne ve.
Je bilo pa hudo.
O tem sem tudi že pisala.
Srečno tudi tebi.
Gemma

Bravo Gemma!!!!
Vriskam in skačem tule pred računalnikom :-)))
Sem sicer prebrala že prej, pa sem imela gnečo, sem pa razmišljlala, da bi opozorila ne nekaj, kar se pogosto dogaja, ko prideš iz takšnega odnosa, pa ste me že prehitele 🙂

Kadar si dolgo v neki stresni in adrenalinski situaciji, ki je nezdrava zate, se namreč pogosto zgodi, da potem ko izstopiš najprej kolapsiraš. Kot če bi se lokomotiva nenadoma ustavila in bi se vsi vagončki, eden za drugim zabijali vanjo….

Izgleda, da je človek prej tako na adrenalinu, da telo in psiha nekatere procese dobesedno zamrzne za “boljše” čase, ko jih bo uspelo sprocesirati. In potem ko izstopiš, se začne odmrznitev in moraš predelati in prebaviti vse, kar v prejšnem obodobju ni bilo časa.

Tisto, kar je dobro pri vsem skupaj je, da je tega slej ko prej konec in ko končno zadihaš si drug človek in realnost je končno spet zdrava, prijetna in polna novih možnosti. In kar je najbolj pomembno, veš da gredo lahko stvari naprej, navzgor, pred tem pa nisi imel nobenih možnosti, da bi bilo še kdaj lepo.

Poleg takšnih simptomov je tudi pogosto, da imaš občutek totalne praznine ( ker je prej 90% prostora zavzemal bližnji in njegove drame) ali pa kdaj celo obžalovanja in dvomov , ki pa se z vsakim korakom naprej in bolj realnega pogleda na vse skupaj na srečo razblinjajo. Tudi zato, ker večino teh “dvomov” že milijonkrat predelaš prej.

Drži se in ostani z nami. Tudi s takšnimi post-odhodnimi procesi imamo izkušnje, za tiste, ki jih nimajo pa je super, če vedo za kaj gre.

GittaAna