Pozdravljeni!

Potrebovala bi kakšno mnenje, idejo kako uspešno s čimmanj konflikti krmariti v hiši pod skupno streho oz. v skupnem gospodinjstvu kjer živim z majhnim otrokom skupaj s straši.

S triletno hčero sem se leto dni nazaj preselila k staršem, ker je izgledala to zaradi ločitve najbolj optimalna izbira. Zaradi usklajevanja moje službe in vrtca je bila pomoč staršev, da mi otroka zjutraj uredita za vrtec in gresta popoldne tudi po njega, zelo smiselna in sta bila za takšno pomoč tudi zelo zainteresirana. Ko pride iz vrtca je vsak dan z njima še eno uro do uro in pol, dokler se ne vrnem iz službe in vsaj meni je čisto logično in normalno, da otroka potem prevzamem sama, da skupaj preživiva tisto nekaj časa na dan kar ga ostane. Tu pa se je vse začelo zapletati, predvsem z mojim očetom, njenim dedkom. Vse bolj se mi dozdeva, da je pričakoval, da bo z najinim prihodom on lahko zapolnil ves svoj prosti čas tako, da bo kar on prevzel ves nadzor nad njo/njeno vzgojo, tudi takrat kadar sem jaz doma. Kadar je otrok z mano in skupaj počneva kaj pogosto išče otrokovo pozornost, s tem da se izpostavlja in v trenutku, ko jo pustim samo je on takoj poleg nje (z razlogom, da je žalostna ker je sama, da ne more biti sama, ker potrebuje nekoga poleg…itd.), kar naprej jo sprašuje ali je lačna, ali bi jedla ali bi to ali bi ono…..krožnik s prigrizki takšnimi in drugačnimi bi naj bil vedno na dosegu…itd. Če sva doma mu je kar logično, da gresta ona dva ven, da vpraša kar njo brez, da se pri meni pozanima ali imava kaj v načrtu in potem bi jo najraje vzel s sabo še v avto in bi šli še sem ter tja in sploh ne pomisli, da sem njena mama in sem tudi jaz prisotna ter imam vso pravico biti z njo. In ker imamo zaradi ločitve dobro urejene tudi obiske oz. čas, ko ga punčka preživi skupaj z njenim očetom, sem že večkrat slišala od mojega očeta, da sedaj bo pa šla na obisk in bo itak samo s svojim očetom in da kar dovolim, da je z njim in takrat ne vem kako jo vzgaja in nimam nobenih pripomb, mi očita zakaj je on manj vreden od otrokovega očeta….ipd….kjub temu, da je punčka vsak dan po vrtcu samo z njima še uro in pol…..Enostavno mislim, da ne razume oz. ker je drugačnem odnosu do otroka kot sem jaz, drugače gleda na vzgojo otroka in zato tudi ne sprejema mojega načina vzgoje. Jaz pač nisem popustljiva, od nje tudi kakšno stvar zahtevam, tisto kar ona zmore za svojo starost, ne morem pa si dovoliti, da bi ji zato, da ustrežem njemu, dovolila početi vse kar si ona zaželi, odnesti domov pol trgovine, hoditi s polnim krožnikom in kozarci po stanovanju…..prav daleč me to ne bi pripeljalo, nje pa tudi ne…..
In ko rečem, da bi želela, da razumeta, da sva z otrokom midve sedaj svoja družina, da rabiva tudi svoj čas, svojo svobodo, čeprav zaenkrat živimo pod isto streho, dobim v odgovor, da ju nimam več rada, da se nesramno obnašam, da tega več ne bo gledal, da sem ji vzela očeta in sedaj od majhnega otroka še zahtevam da kakšno stvar naredi…..itd…
Enostavno ne vem več kako naj se obrem, kaj naj naredim, kaj lahko rečem, ker nič ni v redu, ničasar ne naredim prav in dovolj dobro…..pa mi je po eni strani vseeno za vse te komentarje, ker vem, da ne počnem nič slabega, le tisto kar je za otroka in za najin odnos dobro, vendar pa vsaj zaenkrat živimo pod isto streho in je včasih prav težko funkcionirat….zato bo vsako mnenje, ideja precej dobrodošla.

lp

Spoštovana Tan10,

naj vam najprej pritrdim, da ravnate s hčerko čisto v redu, kar sicer že sami veste, pa vendar. Ločitve nihče ne more kar vreči čez ramo, gotovo je tudi vas ranila. Čeprav imate z bivšim partnerjem korektne odnose in urejene stike – kar je velik plus, ki sploh ni samoumeven – ste za očetove neprimerne pripombe nedvomno bolj občutljivi, kot če bi bila še vedno v trdnem partnerskem odnosu. Na začetku neke skupne poti je ta zašla v slepo ulico in se končala, kar prav gotovo ni bila vaša želja. Zato upam, da si dovolite začutiti tudi to prizadetost in razočaranje, da boste ta proces lahko preboleli in stopili naprej tudi čustveno.

Seveda bi bilo optimalno, če bi pri starših naleteli na razumevanje svoje situacije – na empatijo do vaše stiske, kljub temu da sta vaju sprejela pod streho in prevzela varstvo za otroka. Naleteli pa ste na očeta, ki se mu ob vaši situaciji prebujajo čisto njegove zgodbe, za katere seveda niste krivi vi, in zato projicira na vas svoje nerešene in nikoli ozaveščene probleme. Pred vami je torej naporna, a koristna naloga postavljanja meja. Iskreno razmislite, ali ste se vrnili domov samo iz logističnih razlogov ali pa ste si želeli pri starših najti tudi uteho, razumevanje. Če gre tudi za to drugo željo, jo boste morali na novo ovrednotiti in se vsaj za zdaj soočiti s tem, da boste morali to poiskati drugje.

Kaj pa je najboljše za otroka? Nič ni narobe, če je pri starih starših drugačen režim kot pri vas in hčerkinem očetu. Vidva sta in bosta ostala zanjo najpomembnejši osebi, in če sta vidva skladna glede vzgoje (kar tudi ne pomeni, da se morata v vsem strinjati), ji dajeta zelo veliko. Pri dedku (in babici, če prav razumem) pa je deležna razvajanja, ki sicer včasih presega meje, obenem pa nedvomno tudi skrbnosti in topline. V to posegajte, samo če boste presodili, da to otroku zares škoduje. Če pa boste dosledni vi, boste lahko dobro vozili.

Zdaj pa še k praktičnemu postavljanju meja med očetom in vami. Omenjate hišo ter skupno streho oz. skupno gospodinjstvo. Kaj natanko to pomeni? Imate svoja vhodna vrata, ki jih lahko zaklenete? Svojo kuhinj(ic)o in kopalnico? Ali pa si vse delite in ni meja? V tem primeru je res težko braniti triletnemu otroku, da se prosto sprehaja od vas k starim staršem in nazaj. Res je, da sta vidve svoja celica in da potrebujeta svoj mir in svoj čas, predvsem pa morate vi jasno vedeti, da ste dobra in kompetentna mama; toda to je treba tudi čisto fizično pokazati in razmejiti. Ali ste torej zmožni obrniti ključ v ključavnici (dobesedno in metaforično), ali pa vas je tega strah? Kako je s hrano, jo za vaju lahko pripravljate vi, se s starši izmenjujete pri kuhanju ali pa vaju »hranita« starša? Tu se potem res odpirajo problemi med vami in očetom, pa tudi mamo (kakšen je njun zakon, če mora oče tako krčevito zapolnjevati praznino z vnukinjo; kaj meni mama na njegove obtožbe na vaš račun, ki zvenijo krivično, hkrati pa tudi precej otroško; kako se vi počutite ob taki mami?), in dobro bi bilo, če bi se vsi trije skupaj odpravili na družinsko terapijo. Ko bi starši odraslih otrok vedeli, kako laže vsi skupaj zadihajo, tudi če doživijo eno samo srečanje v terapevtskem okolju!

Seveda je tu tudi možnost, o kateri verjetno marsikdaj razmišljate – da se s hčerko odselita. Morda boste to prej ali slej tudi storili. Vendar se vam prav zdaj ponuja edinstvena priložnost, da v odnosu do staršev dokončno odrastete, jima pokažete, da cenite njuno pomoč, vendar tudi sebe in svojo odraslo presojo.

Želim vam modrega premisleka in ravnanja tudi v prihodnje.