Pozdravljeni,

eno vprašanje me matra, zakaj se mojemu partnerju moje počutje zdi kot igra?? S tem mislim, da ko mu povem kako se počutim, česa me je strah, kaj me moti,…,me enostavno začne spraševati kaj je z mano narobe, da si vse domišljam, vglavnem po njegovih besedah moje razmišljanje ni normalno, on ima prav. Sploh me ne posluša. Imava hčerko staro 5 let skoraj in takoj, ko sem rekla, da sem noseča se je kar naenkrat spremenil. Bil je že od začetka tak, da mi je moral povedat cel potek svojega življenja preden je mene spoznal, vključno s svojimi bivšimi, kar me je zelo motilo, vendar ni odnehal, šele sčasoma, ko je zmanjkalo teme o tem. Vmes so ble razne laži, prikrivanja, pornografija. S strani njihovih sorodnikov sem na začetku zveze doživela to, da so me klicali z imenom bivše, dokler ga nisem enkrat pustila tam, so ga morali sami pripeljat domov. Nikoli se ni postavil zame pred svojimi. Med nosećnostjo sem doživela marsikaj, razna poniževanja s strani njegovih sorodnikov on pa tiho, kao se ni hotel kregat. Začelo se je s pornografijo, kar sem pač taka ženska, da me to moti in sem mu pač rekla, včasih prosila v solzah, da mi tega ne počne. Obljubljal in ponavljal. Bolj kot sem hotela njegovo podporo, bolj mi je zgledalo, da sem nora. Vedno sem jaz bla tista tečnoba. Za nekaj časa je prenehal, vendar po parih mesecih se je to ponovilo. Vedno sem bila na dnu in ponižana, nobene samozavesti, vedno sem se spraševala kaj meni manjka. Pa vedno odgovori, ti si moja, tebe mam najraje in tvoje telo. Ampak nikoli nisem razumela smisla te ljubezni, kako te nekdo lahko ima rad, ko ti sploh ne prisluhne v teh težavah in te še vedno prizadane z unim kar ne maraš. Bolj, ko sem rinla vanj z vprašanji in sem prišla do tega, da sem še sebi šla na živce, ko nisem več mogla v normalnem tonu govorit, samo se dret, ker me noben ne sliši kaj me boli. V službi me je očrnil, da majo vsi mnenje o meni, kot, da sem kaka čarovnica, vglavnem si zmišljal zgodbe v svoj prid, kar mi je rekla njegova sodelavka enkrat. Šla sva parkrat narazen in spet skupaj. Na začetku itak vse lepo in prav pol pa spet sranja. V službi je bil skoraj po cele dneve, jaz pa tako rekoč sama dve leti med nosečnostjo, ker je prav takrat bila selitev. Nobenega poznala , le njega. Brez službe, še sedaj jo iščem. Imam pa neki malega, da dobim kak evro in to ponoči par ur. No moram še povedat, da je velik zapravljivec, na svoje pufe se vedno zgovarja s tem,da je vedno upal, da mu bom pomagala plačevat, čeprav ve, da nimam službe ampak se gre zapufat. Vmes sem bla v depresiji od vsega tega in očitno so sedaj stvari spet prišle za mano. Od vse te muke me še tesnoba napade, da sem že prav obupana. No in tu se gre za tole, da me noče razumet, da moja tesnoba prihaja iz tega odnosa. Pač po njegovo si domišljam, a nikoli me ni poslušal. Vedno, ko se zabunim, da se slabo počutim, me sploh ne posluša. Vglavnem začne ali kuhat ali pospravljat, samo, da ima izgovor, da mi pomaga. Vendar meni je ravno za ta opravila, ko se nimam s kom pogovarjat. Vpisala sem se vmes na meditacijo in žal vmes zbolela, nisem hodla tri tedne. Komaj sem se zalaufala, sem že manjkala. Ker sem to spustila, sem se odločila za akupresuro. To sem mu omenila in mi reče,da kaj mi bo to, da niti iz meditacije nisem nič odnesla. A sploh ne razmisli kaj govori. To me spet potisne v ta prepad in spet ta tesnoba. Na vsak način gledam,da si izboljšam počutje, da nisem tako živčna, da se ne obremenjujem in pol pa take dobim. Naročena sem tudi pri psihoterapevtki, ker me doma noben ne sliši. Ja moram še omenit, da iz te živčnosti, se še na tamalo izderem, sploh ne funkcioniram normalno.

Kaj naj si človek misli v taki zvezi, a je tukaj kak smisel ali boljše, da se umaknem…samo upam in upam ma nič ne rata iz tega?? Rada bi imela družino in še kakega otroka, ma mislim,da se nikamor ne premaknem in to me tudi ubija. Rabim le posluh in da se čuti, da imam tudi jaz potrebe in čustva.

Mislim, da sem se kar razpisala, ma če kaj manjka bom še dodala. 😉

Lep dan še naprej!

Spoštovana Inesita,

pišete o veliki bolečini, poniževanju, zapostavljenosti in nerazumljenosti. O tem, da ste brez službe, partner se zadolžuje in zapravlja, že ob prvi nosečnosti se je odvrnil od vas, vi pa bi radi pa bi imeli še kakega otroka. Imate slabo samopodobo, težave s tesnobo, iščete različne izhode, pa imate občutek, kakor da se vsi vaši poskusi kar izjalovijo. Prepričani ste, da je za vašo slabo samopodobo in napade tesnobe kriv partner; na podlagi tega prepričanja se seveda ukvarjate samo z njim: če se bo on spremenil, bodo vaše težave rešene. In ob tem vas prevzema obup, ker v resnici po vseh teh letih slabih izkušenj globoko v sebi veste, da se ne bo spremenil. Kaj pa zdaj?

Odrešilni premik v svojem razmišljanju in nasploh v življenju boste naredili, ko boste sprejeli dejstvo, da partner za to, kako se počutite, ni kriv, zato vaših težav tudi ne more reševati. Seveda ga to ne razrešuje odgovornosti za svoje grdo ravnanje z vami; sam se odloča, da vas ponižuje, da je nerazumevajoč, da se zateka v pornografijo; sam bo moral nositi posledice teh svojih odločitev. S tem, da ni kriv, hočem reči, da ste v ta odnos že prišli ranljivi za takšno obnašanje, kot ga ob njem doživljate. Samopodoba nastaja v odnosu med otrokom in starši, zlasti materjo oziroma tistim, ki se z otrokom v prvih mesecih, letih največ ukvarja, vse od rojstva naprej. Ko boste začeli delati s psihoterapevtko, se vam bo začela izrisovati nova slika vašega dosedanjega življenja, laže boste razumeli, zakaj se danes počutite tako, kot se, zakaj se vam zdi, da se trudite, pa ne dosežete tistega, kar bi si želeli. Kar je pomembnejše: dobili boste moč, znanje in vztrajnost, da boste to spreminjali. Ne glede na partnerjevo vedenje. Šele ko se boste umirili, dobili več samozaupanja in se okrepili, boste lahko trdneje stali za svojimi odločitvami. Lahko boste pritegnili v svoje življenje odnose, v katerih bodo vaša čustva slišana in v katerih boste svoje potrebe bolje zadovoljevali. Želim vam, da bi bil prvi tak odnos s psihoterapevtko, da bi v delu z njo vztrajali in si zgradili življenje, kakršno si zaslužite.

Lepo vas pozdravljam,