Pozdravljeni še z moje strani…
Tudi jaz se obračam na vas, ker dejansko ne razumem nekaterih stvari…

S partnerjem (ne vem če lahko sploh rečem tako) se poznava že nekje 7 let. Na začetku je bilo to srečevanje brez nekih obveznosti. Vendar sem se jaz kljub vsemu zaljubila. On si ni želel resne veze in mi je to tudi povedal. Kljub vsemu so se srečevanja nadaljeva, videla sva se nekako dvakrat na mesec…
Vmes sem jaz srečala nekoga in mu to povedala. Sprejel je to in se umaknil. To je bilo nekje slaba tri leta nazaj. Ta moja veza ni uspela. Se mi je pa vrnil on. Naredil je prvi korak k ponovnemu zbližanju…in zadnje leto je to postalo nekako takole: dnevno javljanje (preko maila)…vidiva se enkrat do dvakrat tedensko (večinoma pride on k meni, prespi in naslednje dopoldne odide)…občasno skupno športanje..vendar pa za javnost še vedno nisva par.
Mede me pa naslednje: vem, da si želi družine, otroka, je zelo pozoren (včasih mogoče celo preveč). Po ponovni vrnitvi me je vprašal , če bi imela otroka z njim, če bom njegova, če ga ne bom varala…hkrati pa nima nekega konkretnega časa zame. Vedno je na prvem mestu šport, šah…včasih je dober razlog za nesnidenje tudi slabo vreme.
Počutim se tako kot, da sem zdaj tista zadnja možnost, ki mu je ostala…hkrati si pa ne upa narediti koraka. Večkrat sem mu že izrazila željo, da bi bila več skupaj, vendar on to vidi kot teženje. Ne razumem zakaj, ko sva skupaj je tako pozoren, nežen, da bi morala biti kamen, da se ne bi ponovno zaljubila, potem pa komot zdrži cel teden brez osebnega stika???

On je star 43 let, brez otrok…jaz 37 let in s 15 letno hčero.

Se opravičujem za zmedeno pisanje…ampak toliko je tega…in težko je vse napisati…

Spoštovana Zmedenanakvadrat,

kljub vzdevku, ki ste ga uporabili, imate dobre možnosti, da se vaša zmeda začne razblinjati. Če še enkrat preberete svoje pismo in si poskusite predstavljati, da vam ga je napisala kaka vaša prijateljica – kaj bi ji odgovorili? Retorično vprašanje, kajne?

Sedem bolj ali manj pravljičnih let ohlapne zveze je za vami, in ker nobena stvar na tem svetu ni statična, v vas vse bolj raste želja, da bi stvari postavili na svoje mesto. To mesto se vam trenutno zdi legaliziranje zveze, če že ne s poroko, pa vsaj s tem, da bi vas ta moški javno priznal kot partnerko ali vsaj kot dekle. Glede na to, kako ste opisali njegovo približevanje in oddaljevanje, gre za ne-varen stil navezanosti, ki se oblikuje od rojstva naprej v odnosu s starši, zlasti z mamo. Za vašega prijatelja je vaša bližina privlačna, takoj ko začuti, da je je preveč, pa postane zastrašujoča in se umakne. To je prisilno vedenje in ga je mogoče spremeniti, vendar samo, če on želi, in v varnem odnosu – odnos z vami pa zanj to ni, kot sami ugotavljate; partnerska terapija je vsaj odskočna deska, kjer se lahko teh varnih odnosov postopoma uči in se sooča s svojimi strahovi. Partnerke (če lahko uporabim to besedo) takih moških začnejo njihov izjemno elastični odnos prej ali slej doživljati kot manipulativen, in ko iz zmedenosti preidejo v začutenje jeze, ga lahko prekinejo prej, preden se z njimi preveč zapletejo (poroka, skupno življenje ali celo otrok).

Ne vem, ali to jezo lahko občutite in si dovolite želeti kaj več kot zadovoljevati njegove potrebe, s tem da so vaše prezrte z »argumentom«, da težite, in vašim lastnim argumentom, da si zelo želi otroka, le strah ga je. Niste njegova mama in je nikoli ne boste mogli nadomestiti. Ne vem, ali lahko občutite kaj strahu ob tem, da ne veste, kje je ta moški, ko ga slabo vreme drži stran od vas. Najbrž ste se že kdaj vprašali, ali ste edina ženska v njegovem življenju. Pa tudi če ste, kaj pa bi storili, ko bi doma jokal dojenček, ko bi imela vaša hči najstniško slab dan, on pa bi nujno potreboval svoj mir in bi za nekaj dni izginil? Ali bi vam zadoščal spomin na njegovo pozornost in nežnost v trenutkih, ko je nebo brez oblačka?

Ne vem, kje je tu prostor za vas, za vašo željo po vzajemno pripadnem odnosu. »Težko je vse napisati,« pravite. Vem. Ta zgodba je samo vrh ledene gore ne-varne navezanosti v vašem življenju. Želim vam, da bi si dali možnost spoznati, kdo ste in česa ste vredni. Z očetom svoje hčerke sta se že razšla. Ne ponovite iste zgodbe.

Lepo vas pozdravljam,