v firmi sem zaposlena 15 let, bila je ena tistih služb, ki so mi jo drugi zavidali…dobra plača, dobri odnosi, božičnice, izleti…a delali smo, brez problema nadure, po potrebi sem vzela tudi domov….
zamenjala sta se direktorja, prvi je odšel v penzijo, prišel je drugi, mlad menedžer…saj veste, kakšni so….hočejo imeti red, prejšnji je hotel imeti zadovoljnega delavca….. a kljub temu je firma dobro stala, drugo oz. drugačno vodstvo, plače še vedno ok, odnosi tudi…

prišla je kriza oz. recesija…dela vedno manj, kupci so bankrotirali, propadali ali pa jih veliko sploh ni plačalo nič, počasi se je promet prepolovill, zmanjšal, ravno tako plača, božičnic ni bilo več, ugodnosti ukinjeni…a smo obstali, živeli naprej…
zadnje leto je katastrofa, ni dela, ni nič…plača za enkrat še, odnosi napeti, ljudje postajajo slabe volje, čuti se…da se nekaj končuje, da vse skup jemlje hudič….šušlja se, da bo prišlo do odpuščanja…

včasih se cel dan sprehajam po firmi in iščem kaj za delat….drugi se delajo, da delajo, visijo na netu ali brskajo po fasciklih, v proizvodnji pometajo, pospravljajo

vem, ni prometa, ni dela…

a ta negotovost, ko ne veš, koliko časa boš imel službo..še…koliko časa boš še zjutraj vstal in šel v službo, v katero hodiš že tretjino svojega življenja…..
nimam volje, nimam energije, vlečem se po svetu, v firmi vsi utrpnemo, ko pride direktor in reče, če lahko prideš za sekundo v njegovo pisarno…nihče se noče pogovarjati o tem, vsi se delajo, kot da ni nič, nekateri so postali kar naenkrat zelo delovni, kar skočijo, ko je treba kaj narediti…

ne upam misliti na dopust, bog vedi, če bom imela dopusta 14 dni ali bom kar skozi doma….ali pa brez plače…

skratka…ta napetost ubija…sploh, ko je tudi mož doma brez službe, ko gledam po netu, je bolj malo drugih služb, ko je kriza….skratka…zoprno je….životarim doma, životarim v službi…jem, redim se, sem depresivna….

Si predstavljam kaj preživljaš. Sama sem v firmi že 30 let, firma uspešna že skozi tudi sedaj v krizi imamo dela dosti imam občutek vsak dan več, plače so, regresi tudi pa tudi 13 plača je še, jaz pravim, dokler imamo svojega starega direktorja bo super, ko pride nekdo, ki je mlajši in požrešnejši tega ne bo več upam, da to potraja, da imam vsaj za položnice in hrano, pa še za kak dopust se najde, saj moja plača ni bog ve kaj živi pa se. Po moje so veliko krivi direktorji, ki so nesposobni in požrešni na denar za delavci jim ni mar in pa politiki, ki gledajo tudi samo na svoje žepe, da so polni in da imajo dobro plačane fotelje, res nevem kam to vse skupaj pelje v prepad očitno, le kaj bo z našimi otroci se bojim, ko je že vsak drugi depresiven in brez prihodnosti. Dobijo službe le tisti, ki imajo poznanstva ostali ostanejo praznih rok, sem čisto brez besed koliko firm uspešnih smo imeli ,zdaj propade vsak teden ena firma ali dve, je res premalo naročil in dela ali je vse samo kraja.

Od osamosvojitve naprej skorajda čez noč izginjajo “varne službe”, torej službe, kjer si imel neke pravice, kjer si vedel, da ne boš odpuščen kar čez noč, kjer si vedel, da te čaka zagotovljena pokojnina.

Vse se nam ruši pred očmi in to dela ljudi negotove in prestrašene ter depresivne. Sicer je ta svet tako zgrajen, da se nam vse poruši tudi, če hudo zbolimo, ampak zdaj ljudje izgubljajo osnovno eksistenco množično, kajti četudi si sam še zdrav, je država smrtno bolna. Torej se ne gre za posameznike, ki jih doleti neka tragedija, ampak večinski del prebivalstva, ki izgublja dostojanstvo in možnost normalnega življenja. Razmere so skoraj kot v vojni, saj mnogi nimajo več za položnice in hrano.

Pozdravljeni,
star sem 32 let in če verjamete ali pa ne zdaj prvič resneje na spletu iščem službo.Ko berem malo o neizplačevanju plač za pošteno opravljeno delo me spreleti srh da bi se to meni zgodilo ko bi oddelal 170-180 ur na mesec.Po poklicu sem kovinar…..vendar mislim da bom se naprej prijavljen na zavodu.Za razmere kakrsne pac so v državi-ni kriva država-to je najlažje rečt,ampak krivi smo mi t.i. “raja”,saj so se iz nasih delavcev delali norca pred kamerami,tako da smo vsakodnevno lahko gledali kako jim sistem ne more nič(hilda t.,…)kar se tiče pa nasega sodstva,poznam osebo ki je bila obsojena za 12 sadik konoplje ki jih je imel na oknu na 1 leto zapora ki ga lahko odsluži z družbeno koristnim delom,kriminalce svetovnega kova pa izpušamo na prostost in jim dajemo odskodnine-tako da se nam smejejo se s ostalih držav bivse yugoslavije ter ostalega sveta.Kako so nas ze ucili pri drzboslovju.VSE SE ZAČNE PRI SODNI VEJI OBLASTI…ja ,no pa lahko no

Jaz pa mislim takole:

KRIVI SMO NAVADNI LJUDJE SAMI, KER DOPUŠČAMO, DA TAKO RAVNAJO Z NAMI. Sem zaposlena, delam v večjem kolektivu, slabo mi je, ko vidim kakšne ovce so Slovenci. So lahko rečem zato, ker sama nisem taka. V službo grem delat, tam sem 7 ur od tega intenzivno delam 6,5 ur, 0,5 ure imam malico. Večina sodelavk je LENIH ko gnoj. V službo pridejo čakat da delovni čas mine, govoriti pa znajo in se po prsih tovč, ko pride kakšen šef. Ker se predobro zavedajo svoje nedelavnosti in nesposobnosti pa pridno kimajo, ko šefi nastopajo in nas ustrahujejo. Če si priden, dosleden, delaven… tega ne počneš, KER TI NI TREBA, ohraniš lahko svoj ponos, ker veš, da se boš vedno lahko izvlekel, ker si priden. Jamranje je postalo nacionalni šport Slovencev. Tisti, ki trpijo ne jamrajo. Jamrajo tisti, ki niso ničesar vajeni, ker jim v življenju predobro gre.
Denar je vzel ljudem ponos zato pa je tako. Treba je imeti vse materialne dobrine, pridobiti pa jih z čim manj truda, najbolje je če je vse podarjeno.

S podobnimi strahovi, stiskami in brezdeljem se v življenju vsaj enkrat srečamo vsi.
Razumem te. Bolj kot nezadovoljna, si prestrašena, kaj se bo zdodilo, boš ostala brez službe, kako boste preživeli…, ne vidiš izhoda. Zajemajo te temne misli in ne znaš jih nadomestiti z novimi.
Službo iskat danes je vsepovsod riziko.

V takšnem počutju si lahko pomagaš tako, da razmišljaš pozitivno.
Razmišljaj:
– kaj znaš, česa si se v življenju naučila
– kaj bi z veseljem v življenju delala
– kaj te resnično veseli, kako bi si v domišljiji predstavljala naslednja desetletja.

Če boš razmišljala v tej smeri, se boš počutila aktivno. Razmišljala bo o stvareh, o katerih običajno ne razmišljamo, razen, ko smo v stiski.

Veš, sem prepričana, da so nam takšne neprijetne situacije v poduk in odpirajo nove poti v življenju, o katerih prej nismo razmišljali. Širijo obzorje. Tega se zaveš šele, ko se izkoplješ iz njih.

Poišči nekaj, kar bo vsaj v prostem času OSMISLILO TVOJE ŽIVLJENJE!