Spoštovani!

V javnost je prišla zgodba majhne deklice, ki je imela ob rojstvu (33. teden) dihalno stisk in pred kratkim so postavili diagnozo cerebralna paraliza. Kolikor razumem, starši vse do zdaj niso vedeli, kaj je z deklico narobe. Zdaj pa me zanima (tudi sama imam namreč 34. tedenskega dojenčka in me zdaj seveda skrbi), ali se z UZ možganov, ki ga naredite nedonošenčkom, vidijo le morebitne krvavitve ali pa tudi to, da je pomanjkanje kisika poškodovalo možgane? Kar hočem vprašati, je, ali se da že v porodnišnici ugotoviti, ali je nedonošenček utrpel poškodbe, ki lahko vodijo v cerebralno paralizo?

Zanima me tudi, kako je možno, da pride do tako hude dihalne stiske, da se okvarijo možgani? Saj so nedonošenčki takoj pregledani in se jim takoj nudi pomoč pri dihanju, kajne?

Hvala!

Draga mincabinca,

ker nisem prebrala zgodbe 33-tedenske deklice, težko komentiram, kaj se je pri njej dogajalo. Tako v porodnišnici, kjer naj bi jo zdravili zaradi dihalne stiske, kot kasneje, ko so postavili diagnozo cerebralne paralize.

Zato le na kratko nekaj pojasnil:
cerebralna paraliza je zelo široka diagnoza, ki ima še bolj širok razpon razlogov in vzrokov zanjo. Določene oblike so povezane z moteno prekrvljenostjo dela možganov ob stranskih prekatih in posledičnega propada tkiva v tem delu (kar strokovno imenujemo cistična periventrikulana levkomalacija). Neredko do take motnje prekrvavitve pride že v maternici – in na pojav, potek in prognozo nimamo nobenega vpliva, noben postopek ali zdravilo zaenkrat ni učinkovito. Diagnozo postavimo lahko že z ultrazvočnim pregledom – in svoje ugotovitve vedno povemo staršem. Prav tako jim povemo, da je s fizioterapijo možno težave bistveno omiliti.
Dihalna stiska je tudi “široka” diagnoza – pomeni le, da je novorojenček potreboval pomoč pri dihanju, bodisi le z minimalnim dodatkom kisika ali pa (druga skrajnost) z zelo agresivno dihalno podporo, številnimi zdravili, ob katerih pa je vseeno prišlo do motenj v oskrbi s kisikom in izplavljanju CO2 (visoke koncentracije naredijo kri bolj kislo, kar privede do stisnjenja žilic) v celotnem telesu (tudi možganih).

Da pa starši do sedaj, ko je bila postavljena diagnoza cerebralne paralize (po definiciji lahko otroku “damo” to diagnozo šele po 2. letu starosti), ne bi vedeli ali zaznali, da z razvojem njihovega otroka nekaj ni v redu, je pa “lovska”. Takšne težave se nikoli ne pojavijo “čez noč”, ampak se nakazujejo že kmalu po odpustu iz porodnišnice (tiščanje pesti, iztegovanje nogic, težave pri hranjenju, zaostanek v mejnikih) in se (če nič ne ukrepamo, predvsem z vidika fizioterapije) stopnjujejo.

Bodite torej brez skrbi in ne prenašajte “rekla-kazala” člankov nase – raje vprašajte pediatra, ki vašo deklico spremlja sedaj (ali jo je spremljal v porodnišnici), ali je bilo ob pregledih vašega dojenčka vse tako, kot mora biti. In če dobite pritrdilni odgovor, odmislite takšne skrbi.

Bi bila pa hvaležna, če mi namignete, kje ste brali ali slišali zgodbo deklice, ki vas plaši. Bom tudi vam lažje še kaj bolj konkretnega pripisala.

Pozdrav,

Najlepša hvala za obrazložitev! Morda sem nekoliko nerodno zapisala: starši vse do zdaj niso vedeli , da ima deklica CP (očitno zato, ker, kot ste zapisali, se diagnozo postavlja po 2. letu), zaostanek motoričnega za razvoja so pa opazli že prej. Zgodbo sem zasledila na FB: https://www.facebook.com/ZaGajineKorake?hc_location=stream

Lep pozdrav!

Hvala za povezavo. Vidim, da gre za isto zgodbo, kot je bila pred nekaj urami predstavljena na Kanalu A. In mi je hudo – zato, ker operacija, za katero zbirajo denar, verjetno ne bo tista, ki bo Gaji pomagala shoditi (po posnetku sodeč tudi nima tipičnih znakov težke spastične cerebralne paralize, bolj ima znake prirojene nepravilnosti razvoja hrbtenjače, ki nima nobene povezave s poškodbo možganov zaradi prezgodnjega rojstva ali dihalne stiske). Vsaj v strokovnih krogih objav o takšni čudežni operaciji ni. V oddaji ni bilo nobenega strokovnega mnenja o operaciji, niti omembe, kje naj bi se ta izvajala niti kaj naj bi pravzaprav naredili (pripovedovanje o povezavi živcev v hrbtenjači je znanstvena fantastika, zaenkrat niso uspešni niti poskusi pri živalih). Zato se bojim, da gre le za lažno upanje staršev. Posebej zato, ker slovenski zdravstveni sistem otrokom s cerebralno paralizo nudi zelo veliko – in ne le enkrat letno en teden terapije na Soči (Zavod za rehabilitacijo invalidov) in fizioterapijo 1x tedensko, kot je bilo omenjeno v oddaji.

Ne razumite me napak – sem goreča zagovornica dobrodelnosti, kadar uradna medicina odpove; kar pa je pri posameznih hudo bolnih otrocih zelo redko, bolj pri posameznih dragih aparaturah in sistemskem reševanju v zdravstvu in pri alternativnih metodah, katerih rezultati niso potrjeni z dokazi. Malo me moti tudi, da ne bo nobenega nadzora nad zbranimi sredstvi, ki se bodo nakazovala neposredno na osebni račun Gajinih staršev. Ne dvomim namreč, da se je ljudi – zlasti staršev – zelo ganljivo predstavljena zgodba male Gaje dotaknila in bodo zbrali vsoto 60.000 evrov za pot v ZDA.

Vesela bom, če se bodo moji dvomi izkazali za neupravičene. Tudi zato, ker je Gaja zelo ljubka, navihana deklica in ji želim lepo življenje.

Vam pa želim mirno in lahko noč,

Pozdravljeni!

Ponovno se obračam na vas, ker imamo velike težave s hranjenjem našega malčka. Kmalu bo dopolnil 4 mesece, že nekaj časa pa je problem v hranjenju. Fantka dojim, kmalu po rojstvu smo mu začeli dodajati adaptirano mleko. Po steklenički je vedno lepo pil in nikoli nismo imeli težav. Zadnje čase pa ni več tako. Vse manj smo uspešni pri hranjenju po steklenički. Stekleničke enostavno ne uspe več zgrabiti. Poskusili smo že marsikaj, od novega cuclja, popolnoma nove stekleničke, nove velikosti cuclja, število lukenj na cuclju, obliko cuclja, hranimo ga različne osebe… Vsak dan je slabše. Sprva le občasno ni uspel zgrabiti cuclja, danes niti enkrat. Hoče piti, a ne uspe. Ko ga dojim in se dojke izpraznejo, še kar naprej intenzivno vleče, vendar po nekem času zaspi (najbrž od utrujenosti). Danes sem ga stehtala in je bil 110g lažji kot pred 10 dnevi! Zelo sem obupana, trenutno se popolnoma tresem, saj sem brala vaš zgornji odgovor. Spomnila sem se namreč na dogodek, ki se je zgodil pred časom. Fantka sem ponoči podojila v postelji in od utrujenosti zapala. Ko sem se čez nekaj časa zbudila sem najdla fantka z glavico pod moževim hrbtom (mož je ležal na njegovi glavici). Močno me skrbi, da je tedaj prišlo do dihalne stiske. Otroček je tudi zelo napet, pediatrinja je nazadnje rekla, da ima malce povišan mišični tonus v zgornjem delu (rokice), vendar zadnje dni opažam to tudi v spodnjem delu, saj neprestano izteguje nogice. Močno stiska pesti, sproščen je praktično le v spanju. Naj povem še, da je pred kratkim prebolel virozo. Je možno, da je viroza kriva za takšno stanje, ali gre za dihalno stisko? Naša pediatrinja pride z dopusta šele v drugi polovici julija, naj grem čimprej k nadomestnemu pediatru? Zelo sem prestrašena in z nestrpnostjo čakam na vaš odgovor,

obupana mamica

Draga zaskrbljena mamica,

le ugibam lahko, kaj vse pogojuje neješčnost vašega fantka in ali je res vse tako “črno”, kot pišete.

Zanesljivo lahko napišem, da ležanje ob očku (ali pod njim) ni povzročilo nič resnega in nikakor ni povezano s sedanjimi težavami. Če bi se dojenček ob očku pričel dušiti, bi to z nerganjem hitro pokazal – in zbudil oba, ne le spočitega očka. Dihalna stiska pa ima čisto drugačne vzroke in čisto drugačne znake, ki so praviloma takojšnji in alarmantni.

Bolj verjetno je, da je vašega fantka “zdelala” viroza – in še vedno nima pravega veselja do pitja, še zlasti ne mara novih stvari – kot so trde, neprežvečene in zato neprijazne dude. Poskusite s hranjenjem po žlički – lahko tudi z zgoščenim mlekom (dodatek riževih kosmičev, le nekaj ščepcev na 100 ml mleka). Glede na starost 4 mesecev je tudi že čas za kakšno uvajanje goste hrane, mlečnih ali sadnih kašic, ki mu bodo morda bolj teknile kot mleko.

Če se stanje ne bo vrnilo v normalne razmere do konca tedna, pa vseeno ne čakajte na prihod vaše pediatrinje z dopusta, ampak se dogovorite za pregled pri nadomestni zdravnici. Za mirnejši spanec in preganjanje črnih misli bo to veliko bolj uspešno kot brskanje po medmrežju, še zlasti med žalostnimi zgodbami, ki z vašimi “težavicami” nimajo prav nobene skupne točke…

Lep pozdrav,

Pozdravljena gospa Kornhauser Cerar!

Dobro leto po tem vašem strokovnem pogovoru, sem po naključju naletela na tole in vam z veseljem še jaz odpišem.
Upam da ste se kar nekajkrat ugriznili v jezik po teh vaših trditvah!
Prvič zato, ker je bila Gaja vaša pacientka in v tem času po rojstvu ona ni dobila zadosti kisika, kar je privedlo do okvare možganov! In ja, Gaja ima spastično cerebralno paralizo, zapisano v vseh zdravniških izvidih in nobene nepravilnosti v razvoju hrbtenjače! Vidim da z lahkoto postavljate diagnoze kar preko televizijskih prispevkov.
Drugič zaradi vaše nerazgledanosti, kajti to znanstveno fantastiko že 20 let uspešno opravljajo v ZDA in pazite to, celo na ljudeh, ne le na živalih!
Tretjič zaradi vašega napihovanja uslug našega zdravstvenega sistema kar se tiče naših cerebralčkov. Večina njih pride na vrsto na Soči enkrat (ali pa še to ne) na leto in 1 ura nevrofizioterapije na teden jim pripada. Samo to in čisto nič več!
Četrtič ker ste izjavili laž, da se je denar zbiral na osebnem računu Gajinih staršev! Denar se je zbiral na računu dobrodelnega društva Rotaract Grosuplje, kateri so direktno plačali bolnišnici in direktno poravnavali stroške v povezavi z njenim zdravljenjem!
In petič ker Gaja HODI!!! In to kljub vašim dvomom, da bo Gaja po tej operaciji hodila! Hvala bogu za zmotljive zdravnike v naši državi!

Edina stvar, ki je resnična v vašem postu je pa ta, da je Gaja ljubka, navihana deklica, ki bo imela upam da lepo življenje, toda ne po vaši zaslugi!
Lep pozdrav!
Gajina mamica

Draga Gajina mamica,

prav nič se ne grizem v jezik, saj po večkratnem branju svojega odgovora pred letom (do svojega mnenja imam pač vso pravico) nisem našla prav ničesar, kar bi vas smelo ali moralo prizadeti.

Edina “napaka” je, da nisem preverila, da so bili vsi trije bančni računi (ki so bili navedeni za nakazila v medijih), res Rotaractovi (rotarijci praviloma zelo strogo nadzorujejo namensko porabo donatorskih sredstev, glede tega imam samo pozitivne izkušnje).

Pred letom – po medijski izpostavljenosti Gajine zgodbe – smo njen potek bolezni zdravniki in medicinske sestre v porodnišnici ponovno natančno analizirali (tim. Morbidity Conference). Potrjeno je bilo, da Gaja niti med porodom niti po rojstvu NIKOLI ni utrpela pomanjkanja kisika, da njena dihalna stiska ni sodila med težke in je zelo dobro odreagirala na zdravljenje. Potrjeno je bilo tudi, da bi lahko bila “cerebralna paraliza” povezana z dogajanjem pred rojstvom, še v maternici – kar je bilo zaradi normalnega izvida UZ pregledov glavice v porodnišnici tudi malo verjetno, a možno (zgodnji UZ lahko podceni spremembe v predelu možganov ob stranskih prekatih, kasnejša kontrola pa ni bila opravljena – niti pri nas, niti v ZD, niti na Pediatrični kliniki).
Ugotovili smo tudi, da ste se Gajini starši odvrnili od večine oblik pomoči, ki jih nudi “uradna” medicina – zamenjali ste izbranega pediatra v ZD, niste obiskovali razvojnega pediatra ali nevrofizioterapije, prav tako pri Gaji nikoli ni bila opravljena nobena diagnostika na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike, ki bi lahko bolj osvetlila, kaj je razlog za njen zaostanek v razvoju oziroma motnje mišične napetosti.

Pozanimali smo se tudi na ZRI – na Soči, kjer so nam potrdili, da ste bili starši odklonilni do njihovih nasvetov. In kjer so nam tudi povedali, da sami nikoli niso dvomili, da bo Gaja shodila. Seveda so tudi nam povedali, da bi sami veliko raje naročali na obravnave otroke veliko bolj pogosto, a jim to onemogočajo tako finančne (program ZZZS) kot kadrovske zmogljivosti.

O “znanstveni fantastiki”, ki jo izvajajo posamezniki v ZDA (zanimivo, da strokovnjaki iz drugih držav redko nastopajo v tako senzacionalnih odkritjih), ne bi pisala. Je bilo o tem v zadnjem času preveč v medijih, ne le v zvezi z Gajo.

Vedno, kadar se pojavijo v medijih prošnje za pomoč otrokom, kjer je “uradna medicina” zatajila, pogrešam medijsko enako podprto sporočilo o srečnem zaključku akcije. Tako je tudi v primeru vaše hčerke. Zato bi bilo prav, da se tudi vi javno zahvalite ameriškemu kirurgu in vsem darovalcem, “ki so vaši Gaji v nasprotju s slovenskimi zdravniki omogočili, da je danes ljubka, zdrava deklica, ki normalno hodi”. Kajti če vse to drži in se da strokovno dokazati povezavo, bi bilo treba ta način zdravljenja omogočiti tudi vsem ostalim (tisočim) otrok in odraslih s cerebralno paralizo, ki jih je “zašuštrala” uradna medicina.

Gaji in vaši družini želim vse lepo – in upam, da se bo ta polemika (in pisma vaših prijateljev, ki od pošiljanja tega sporočila na MedOverNet kar dežujejo preko mojega fb profila) umirila.
Tudi zato, ker tale forum nikakor ni namenjen takšnim polemikam, ampak izključno posredovanju nasvetov pri težavah v obdobju novorojenčka tistim, ki si tega želijo. Za to sem pripravljena žrtvovati svoj prosti čas (in ime), za kaj drugega pač ne več.

S spoštovanjem,

Pozdravljeni!

Zopet ste napisali samo en kup netočnih podatkov!

Gaja je imela kar hudo dihalno stisko, saj je bila celo intubirana. Seveda ne takoj,…. prvič ko sem prišla do nje na vaš oddelek je bila brez dodatka kisika, drugič je že imela cevke v nosu, tretjič (to je bilo naslednji dan) je bila pa intubirana. Ne vem niti s kakšnim dogajanjem pred rojstvom naj bi bilo to povezano, ker ni bilo nobenega “dogajanja”, tudi porod je bil hiter, normalen, krvavitev ni imela, torej…..

Ne vem od kje vam da smo zavračali pomoč uradne medicine? Z Gajo sva normalno hodili na otroške posvetovalnice, kjer so naju šele pri 10. mesecih napotili k razvojni pediatrinji, kamor smo tudi šli, tam je bil opravljen tudi UZ glave! Žal je zdravnica zbolela in eno leto ni bilo nikogar namesto nje. Torej smo bili prepuščeni samim sebi in na tisto uro fizioterapije tedensko v ZD, kamor smo tudi hodili. Sami smo si priskrbeli še uro na teden v CIRIUS-u Kamnik, ter po zmožnostih obisovali privat fizioterapijo. Tega seveda v zdravniških kartonih ne bo zavedeno. Ker diagnoze pred 2. roj. dnem nismo dobili, nismo niti vedeli, s čim se borimo in kaj lahko pričakujemo.

Nikoli nismo bili napoteni na nevrološki oddelek na kakršne koli preiskave, prazaprav se Gajina osebna zdravnica ni niti enkrat pošteno usedla in pregledala Gaje, zato smo jo tudi zamenjali. Mislim da ima vsak to pravico, ne? Z zdajšnjo smo več kot zadovoljni.

Hodili smo tudi na Sočo na terapije ter upoštevali vse njihove nasvete, uporabljali ortozo, stojko, itd….. Če smatrate pod odklonilnost to, da smo vztrajali pri tem, da hči odpeljem na to operacijo, kljub temu da so bili oni proti, potem ja, smo bili hvalabogu odklonilni.

Bi shodila? Res? Ste tako prepričani? In tudi če bi, bi bila njena hoja vsaj približno podobna tej, ki jo ima sedaj? No, vam kar povem, ne bi. Njena hoja bi bila hudo popačena, saj leve noge ni mogla niti stegniti več. Prišlo bi do okvare kolka, do ukrivljene hrbtenice, itd. itd…..

Če bi spremljali Gajino zgodbo, bi videli in poznali tudi zaključek zgodbe- zgodbe o uspehu! Predstavljena je bila tako na televiziji kot na Gajini FB strani, kjer smo pokazali Gajo kako že 2 meseca po operaciji lepo hodi, zahvalili smo se pa vsem že neštetokrat! Gajine posnetke še naprej objavljamo na njeni strani, tako da vsak ki ima željo, lahko spremlja njen napredek.

In ja, očitno je nekaj na tej znanstveni fantastiki, kajti iz Slovenije so šli sedaj na operacijo SDR v ZDA že trije otroci, še trije so v postopku,še več se jih odloča….. sedaj tudi na predlog naših zdravnikov in na stroške ZZZS-ja. Prav tako so na Soči povabili k nam dr. Parka (kirurg ki je operiral Gajo), željo pa imajo izučiti tudi enega naših kirurgov za te operacije. 🙂 Tako da ja, mogoče pa le tam vejo nekaj več!

Nam se ni treba nikomur dokazovati, Gajino stanje govori samo zase. Nikakor pa ne bom dovolila, da se pišejo laži o njej oz. o nas na javnih “strokovnih” forumih.

Hvala in lep pozdrav!
Sonja

P.S. Prosim če se tudi ta post objavi!

Spoštovana gospa Sonja,

tokrat sem se res grizla v jezik, ali naj odgovorim na vaše sporočilo ali ne. Da ga ne bi objavila? To pa ni v mojem karakterju.

Vseeno nekaj komentarjev – o hipoksiji (pomanjkanju kisika) govorimo takrat, ko je koncentracija kisika v telesu zmanjšana – kar ocenjujemo s pulzno oksimetrijo (poljudno: saturacijo, nasičenostjo hemoglobina s kisikom). Meritev je zelo enostavna in jo uporabljamo pri vseh novorojenčkih, ki imajo kakršne koli težave. Če ugotovimo, da je odstotek nasičenosti prenizek (kar je večinoma 90%), novorojenčku kisik dodajamo – bodisi v “šotor” (valj iz pleksi materiala, v katerega dodajamo po cevki kisik), bodisi preko nosnih cevk ali maske – nastavkov, tudi pod stalnim nadtakom (tim. CPAP). Če ima novorojenček še druge znake dihalne stiske (hitro dihanje z naporom, zvečan ogljikov dioksid v krvi) in se potrebe po dodatnem kisiku večajo, ga intubiramo (damo cevko v sapnik), predihujemo s pomočjo respiratorja ter ga zdravimo z nadomestnim surfaktantom. Pri tem uravnavamo dodatek kisika glede na “saturacijo” tako, da novorojenček ne utrpi nobene pomembne hipoksije. Značilnost dihalne stiske novorojenčka je, da se težave prično v prvih urah po rojstvu, dosežejo vrhunec 2. – 3. dan in se do konca 1. tedna postopno umirijo. Da bi prišlo do hudih možganskih okvar (predvsem do tim. periventrikularne levkomalacije, ki je značilna predstopnja cerebralne paralize), bi morala biti hipoksija zelo globoka (SaO2 pod 50%) in zelo dolgotrajna (vsaj nekaj ur) ter povezana s povečanjem CO2, ki vodi v kislost krvi – acidozo. Vsega tega pri Gaji zanesljivo ni bilo – zato lahko res z gotovostjo zatrdim, da dihalna stiska ni povzročila cerebralne paralize. Seveda pa je mogoče, da je bila dihalna stiska eden od znakov, da se je v zadnjih tednih nosečnosti nekaj slabega dogajalo Gaji, ko je bila še v trebuhu. Znano (ne le iz člankov, tudi iz lastne prakse) je, da predvsem prikrito vnetje (horioamnionitis), ob katerem nosečnica nima nikakršnih težav ali znakov, lahko naredi moteno lokalno prekrvavitev prav v periventrikularnih delih možganovine (ta del je najbolj ranljiv, strokovna diagnoza: cistična periventrikularna levkomalacija, cPVL), kjer pa je zaradi poteka motoričnih prog (živčnega nitja za gibanje) škoda lahko velika in dolgotrajna. Znaki PVL se nikoli ne pokažejo s kliničnimi znaki takoj po rojstvu ali v prvih tednih, pač pa se težave stopnjujejo predvsem po 6. mesecu starosti. Ugotoviti se jo da z UZ pregledom v 1. – 2. mesecu – kasneje se drobne cistice (ki so znak propada možganovine v tem predelu) zlijejo s stranskimi prekati in je z UZ nemogoče postaviti diagnozo. Pač pa daje značilno diagnostično sliko magnetno-resonančna preiskava glave (MRI). S krvavitvijo pa levkomalacija nima prav nobene povezave.

Žal mi je, da je – po zapisanem sodeč – prav Gaja “izpadla” iz običajne razvojno-pediatrične obravnave. Po mojih izkušnjah sodeč imam bolj občutek, da se pri razvojnih pediatrih spremlja celo preveč otrok, tudi tisti, ki se pridejo “le pokazat”, fizioterapija pri njeh je bolj dodatek k spremljanju, kot pa da bi imela namen kaj popraviti, izboljšati. In taki dojenčki seveda zapolnijo kapacitete in zmanjšajo tistim, ki bi od fth lahko največ pridobili, dostopnost do pogoste obravnave. Zato veliko staršev otrok, za katere vemo, da imajo ali bodo imeli hude težave, išče alternative in plačuje drage dodatne fizioterapevtske obravnave – in tudi za plačilo teh iščejo pomoč donatorjev. Prav tako se mi zdi skoraj neverjetno, da so pri Gaji šele pri 10. mesecih ugotovili, da nekaj ni prav.

Seveda imate vso ravico zamenjati izbranega pediatra – le da je bilo meni rečeno, da ste jo zamenjali že po 1. pregledu. In da ima ta zdravnica vseeno sloves skrbne pediatrinje (osebnih izkušenj z njo nimam).

Večina otrok s cerebralno paralizo shodi – a drži, da se pri večini v hoji opazijo težave vse življenje. Če Gaja hodi enako kot zdravi vrstniki, toliko bolje, lahko vam le čestitam.

In zelo me bo veselilo, če bom o metodi, ki je pomagala Gaji, lahko kaj več prebrala – ne v medijih, ampak v strokovnem slovstvu, ki mu seveda bolj zaupam kot internetu ali revijam. Če je vse tako, kot pišete, mi ne bo treba čakati dolgo. In v tem primeru se ne bom le ugriznila v jezik, ampak se vam bom osebno tudi opravičila.

Čeprav zelo cenim trud MedOverNetovcev, pa tale forum le ne more soditi v domeno “javnih strokovnih forumov”, je bolj namenjen kratkim ad hoc nasvetom za domačo uporabo kot pa strokovni analizi ali postavljanju diagnoze….

Lepo poletje vam želim,