Lep pozdrav.

Moje zivljenje se je tako zakompliciralo,da ne vem vec kaj naj storim.

S partnerjem sva skupaj 9 let,imava 3 otroke,stare 6,3 in 2. Zadnja nosecnost je bila presenecenje,vendar sva se odlocila,da obdrziva otroka. Po porodu se je vse sesulo.. sama s tamalimi doma,sama za vse. On se je samo pritozeval kako je utrujen od sluzbe,jaz ce sem rekla da sem utrujena je rekel od cega,saj ne delas?? Z otroci se ni ukvarjal,je samo polezaval ali sedel pred racunalnikom. Postajala sem vse bolj nervozna,zacela sva se kregat. Probala sem na vse nacine,da ga prepricam da mora vec sodelovati pri skrbi in vzgoji,pa pravi,da se cisto zadosti ukvarja z njimi?
Povrh sem ostala pred nosecnostjo brez sluzbe,za otroke in hrano ni hotel nic prispevati,se je zgovarjal da imam za to otroski dodatek ali pa denar,ki so ga otroci dobili za rojstni dan.
Zdaj ko nimam vec porodniske,mi se vedno ne deva nic zraven,enostavno ne zanima ga. Jaz oz.otroci dobijo 390evrov otroskih dohodkov. Partner ima okrog 900 place. Sprla sem se z njim nestetokrat,povedala njegovim starsem,ampak se ne premaknem nikamor,se vedno sem na zacetku. Ne vem kako mu dopovedati,da mora prispevati za otroke in hrano? Je nenormalno trmasta oseba.

Zanimivo je,da meni ne pusti,da grem v sluzbo,sam pa ne bi nic prispeval. Pravi,da bi sam z otroci tezko shajal. Mene pa ne vprasa,kako jaz shajam,brez pomoci drugih. Doma ima vse postimano,ko pride iz sluzbe,naje se in uleze pred tv do vecera.
Nekako je s casom zacel postajati vse bolj nervozen,znasal se je nad otroci psihicno in fizicno,meni je poknalo,ko je sina leto in pol starega poskodoval,vrgel je daljinca za tv v njega in mu prebil ustnico. Zagrozila sem mu,da ga bom prijavila na csd. Mama ga je zagovarjala seveda,da je nervozen zaradi sluzbe,naj ga pustim na miru.
Vsake toliko je imel izbruhe jeze in se hotel nad otroci znest,ampak sem jaz posegla vmes. Zdaj pa mene obtozuje,da so nevzgojeni, da ne ubogajo in da sem si sama kriva,ker nisem pustila njemu,da naredi red.
Skrbi me,ker se je sin od tedaj nekako zaprl vase,iz pridnega otroka se spremenil v agresivnega in jokavega. Do 2.leta ni hotel niti govoriti. Komaj mi je uspelo,da je spregovoril. Partner ga se vedno psihicno maltretira,nonstop ga krega,za vsako malenkost se dere,ga ponizuje,da nic ne zna,kako drugi vse znajo pri njegovi starosti(3leta ima ). Tudi ljubezni mu ne zna izkazat,ne z besedami ne dejanji. Sina ne zanima nic,razen vrescanja,igra se agresivno,tolce z igracami,dere se na mlajso sestrico,meni govori da mr ne bo imel vec rad. Ne vem,kaj naj. Sem razmisljala,da bi ga peljala otroskem psihologu,da nama pomaga kako naprej.
S partnerjem sva se zelo oddsljila,posebno z moje strani,ne cutim vec ljubezni do njega,razocaranje je veliko. Tudi mene psihicno ubija. Nic ni v redu kar naredim,ce kaj ne naredim doma,mi prigovarja kaj delam ko je on v sluzbi.
Zdaj se je upiknil se v mojo telesno tezo,ker imam od poroda 20kg vec. Casa za sebe nimam sploh. Neprestano sem z otroci,ker se njem ne da. Tako dalec je prislo,da sem mu rekla direkt,ce me ne sprejema take ko sem,naj si poisce drugo. Vem,da je najlazje to reci,ampak res sem ga sita, ker me je zacel zbadat se pred prijatelji in sorodniki. Ko drzim dieto in telovadim,se mi posmehuje,pusti mi otroke in gre ven s kolesom.
Totalno me je razocaral,nisem pricakovala takega obnasanja od njega. Zelo me je prizadel s tem. Jasno mi je dal vedeti,da me bo pustil,ce presezem mejo 120kg. Sokirana sem bila. Do mene ne izkazuje ljubezni,ne nudi mi ne pozornosti,vse kar dobim je nenehno nerganje in dretje. Pa tudi ne zelim si,enostavno ohladila sem se.
Skrbi me za moje otroke,ki morajo tako stanje doma prenasat. Dva dni je v redu,potem spet po starem,se dere na njih,jih udari,nazene stran da lahko on gleda tv v miru. Sita sem ze tega. Samo cistim,perem,kuham,skrbim za otroke,ne pomaga nic,stokrat poskusila s pogovorom,ne gre. Ne vidi v sebi problema,pravi kaj bi se rada,da se cisto dovolj posveca vsem?! Pa kaj ce bi imela kaksnega partnerja,da je skoz v gostilni? Na to se zgovarja,da sebe prikaze kot skrbnega oceta. Na pocitnice ne vem kdaj smo sli nazadnje,nikamor noce,je enostavno prezivcen. Zadnje case sam hodi ven,kolesari,hodi,ker rabi kao svoj mir in cas. Jaz se ne spomnem kdaj sem nazadnje kam sla sama. Ce ze grem po nakupih,me nonstop klicnari,kdaj pridem domov. Sam pa ne bi sel po opravkih. Meni se enostavno ze mesa. Najraje bi ga poslala nekam vendar se zadrzujem zaradi otrok.
Res sem sita takega zivljenja,tega nenehnega dretja,ponizevanja. Pred kakim mescem sem se pogovorila z njim in je rekel,da ce mi kaj ne pase da so mi vrata odprta. Zelo zrel odgovor. Sama cedalje bolj razmisljam,da bi ga zapustila,ampak me skrbi za otroke,tu imajo svoje prijatelje. Da jih ne bom prevec prizadela z umikom.
Se opravicujem ker sem nepovezano pisala,enostavno sem natipkala kar mi je prislo na pamet. Prosim za kaksen nasvet,ker sem na koncu z zivci.

Spoštovana razočarana84,

izčrpno ste našteli, kaj vse vas pri partnerju moti, in to, kako vas žali, ponižuje, ne prispeva denarja in tako naprej, je vsekakor nekaj, čemur se imate pravico upreti, si poiskati zaposlitev, se odseliti in tako naprej. Toda kakor ste opisali psihično in telesno nasilje, ki so ga deležni vaši otroci, se morate počutiti res srhljivo ohromljeni, da jih pred tem nasiljem ne zaščitite. To je prvo, kar ste dolžni storiti, predvsem zaradi otrok, a tudi zaradi svoje vesti. Tako majhni so še in nihče ne ve tako dobro kot vi, čemu so izpostavljeni – in vendar se zloraba še kar dogaja. Iskreno vas prosim, da začnete delovati.

Najbrž boste morali temeljito razmisliti, kakšne možnosti imate glede na svoj gmotni položaj. Dobro bi bilo, da bi si takoj začeli tkati čim gostejšo socialno mrežo – ljudi, ki jim zaupate in na katere se lahko oprete (vaši domači? dobre prijateljice?), pa tudi institucije: ženska skupina za samopomoč, Društvo na nenasilno komunikacijo[/url], poiščite najbližji center ZDT[/url], sami ste že omenili CSD in otroškega psihologa. Seveda bi bilo zelo dobro, če bi oba pri priči odšla na partnersko terapijo, to bi bila morda še priložnost, da najdeta skupni jezik in da se ustavi zloraba nad otroki. Če pa partner ne bo za to, se boste morali sami opremiti z informacijami. Potrebujete ogledalo svojih misli, ki vam bo pokazalo, v kakšnem položaju ste in kakšne možnosti imate – in gotovo so še kakšne druge kot ta, da boste še naprej menili, da ne morete ničesar spremeniti. Neizmerno več moči imate, kot si mislite, že zato in predvsem, ker ste mama, in iz vašega pisanja je čutiti hudo stisko, ker mislite, da imate zvezane roke. Nimate jih. Potrebujete pa empatičnega sogovornika, ki vam bo potrdil, da niste nespametni, nemočni in nesposobni, ampak da ste lahko tako dobra mama, kot si želite, trem otrokom, ki ste jih vi povabili v življenje. Ko boste naredili te prve korake, se boste počutili bolje in bolj polni energije, tako da boste lahko začeli delati tudi na sebi in zase.

Morda ste opazili, da nisem nikjer omenjala, da se morate od partnerja ločiti. Ali bosta ostala skupaj ali ne, ni odvisno samo od vas, je pa oče vaših treh otrok in bo to ostal, tudi če gresta narazen. Zato se splača delati na sebi, da boste laže sodelovali tudi v tem odnosu. Če se na koncu vrnem na začetek vašega pisanja: po tretjem porodu, pravite, se je vse sesulo. Ali to pomeni, da je bilo prej vse v redu?

Veliko dela vas torej čaka, najpomembnejši korak pa je, da takoj ustavite nasilje nad otroki.

Želim vam veliko jasnosti in vas lepo pozdravljam.

Lep pozdrav!

Hvala za vas odgovor.

Glede nasilja,to sem mu jasno dala vedeti,da ga bom prijavila in je dal mir. Je pa se vedno zivcna razvalina,znori kadar je sam z njimi,enostavno se jim ne zna posvetit. Moti me tudi odnos do sina. Ne zna se z njim pogovarjat,igrat,samo kritizira ga in odriva. Srce me boli ko vidim zalosten in razocaran obraz sina. Prav hrepeni po njegovi naklonjenosti.
Zdaj se je sin tudi dosti umiril,veliko stvari skupaj pocneva,je boljse volje,na veliko govori. Naucil se je vozit kolo,je presrecen ko ga hvalim.

Glede odnosa prej je tako,da je do poroda prve hcerke bilo sanjsko. Zivela sma z njegovimi starsi,dokler si ne bi lahko privoscila svoje stanovanje.
Je bila kriza,ko se je tasca vmesavala v vse zivo,partner me je pa presenetil,ko je vsakic drzal z njo. To se je stopnjevalo,da sem se odselila starsem ko je bila hcerka leto pa pol stara. Nekako me je preprical,da se vrnem,da nas pogresa,da se je spremenil. In res se je,no vsaj za nekaj casa. Po drugo nosecnosti je mene zacel skoz ponizevati za tezo,se oddaljil od mene custveno in fizicno. Ko sem tretjic nenacrtovano zanosila,se je vse zacelovspreminjat po porodu. Odnos je bil katastrofalen,se drugi so opazili njegovo grdo obnasanje,starsi so mu skusali svetovati,ampak se ne pusti prepricat,da dela kaj narobe.

Samo huje je,zdaj se je enostavno izoliral od nas,sam je,pri kosilu ga ni zraven,z nami noce nikamor,gre ce je dobre volje. Celndan po sluzbi prelezi in presedi,nic nr pomaga pri gospodinjtvu,ne ukvarja se z otroci,jih nazene v sobo. To me najbolj boli,ta njegova nezainterisiranost in odpor,ko da smo mu odvec.

Sma ze bila enkrat v posvetovalnici za pare,vendar nismo nasli skupnega jezika,enostavno ne vidi v sebi problema,ampak v meni.

Po pravici povedano,ni mi niti do tega. Toliko tega se je zgodilo,da ga enostavno nimam vec rada,dusi me. Rada bi zazivela s svojimi otroci novo zivljenje. Vendar oklevam,da ne bodo oni prizadeti,ce jih odtujim od prijateljev,druzine.

Lep pozdrav.

14 dni po mojem odgovoru vam,sem našla smse. Prevaral me je s sodelavko. Trdi da ni imel nič z njo,da sta se samo zbližala ker sma se midva oddaljila. Ni mu pa vseeno za njo.. Naivna,sem verjela. Septembra mi je rekel,da me nima več rad in prekinil z mano. Urejeno imam vse na sodišču kar se tiče stikov in prezivnine. Problem je,da sem brezposelna,zivima se skupaj v istem stanovanju,vendar ločeno v sobah. To je mucenje,katastrofa. Se posebno,ker otrokom govori da ni nič moje, da me nima rad. Zdaj mi celo grozi,če se odselim da mi bo vzel skrbništvo,ki je trenutno izključno moje. Zadevo bom dala naprej odvetniku ker Sm sita vsega..

Spoštovana,

ne vem, koliko ste naredili korakov, ki sem vam jih svetovala v odgovoru 30.5. V vas tiči ogromno neizrečene jeze in zamer, zato se počutite nemočni in prestrašeni. Ti vzorci so v vas že dolgo, ob partnerju se samo krepijo. Odnos ni samo stvar tistega, ki napada, ampak v njem hote ali nehote sodeluje tudi žrtev. Ta prostor je premajhen in komunikacija na forumu preveč omejena, da bi vam lahko pomagala kako drugače kot z nasveti. Zato vas prosim, preberite moj prejšnji odgovor še enkrat in začnite ubirati korake po samostojni poti, da se boste okrepili in prekinili tak način odnosov, laže poiskali delo in šli naprej.

Lepo vas pozdravljam,