Kako vzgajati
Pozdravljeni, obrnila sem se na ta forum, ker nisem še nikjer zasledila pristopov vzgoje (če lahko to tako sploh imenujem) otroka s PP. Naš otrok ima zmerno (verjetno po mnenju defektologov) že težjo duševno motnjo – skratka zaostanek na vseh področjih. Ima tudi več elementov avtističnega sindroma – vendar uradno ni avtist. Hodi, govori (papagajsko), razumemo ga samo osbebe, ki smo z njim. Druge diagnoze nima. Star je 11 let. Že od majhnega ni nič spal,(sedaj s tem ni problemov) ogromno jokal, bil ves čas v pogonu, rad se je potepal, vendar je iz vsake stvari naredil ritual. Tako še danes. Je pa že od majhnega zelo neubogljiv. Moram povedati, da sta mu njegova dedek in babica več popuščala, midva z možem pa ne. Napr. od kar ve za sebe, se je moral zjutraj oblečt, umit , tudi zobe. Vsak dan isto – prepir glede umivanja zob, najhuje je, ko stvari, za katere se mu reče (vsakdanje, poznane) nalašč naredi obratno oz. jih noče narediti. Pri tem cvili, joka, vpije…in moram priznati, da mi po napr. 8 letih ponavljanja istih pravil in dejavnosti včasih potegne še zadnji živec. Ves čas popoldne bi: ali šel na sprehod ali se gugal na gugalnici (nekaj časa zdrži), gledal ves čas iste risanke in poslušal isto glasbo, klical babico po telefonu (napr. komaj pokliče, pa se čez 5 min spet spomni, kot da tega prej sploh ni počel-verjetno je že res pozabil) in spet teži s telefonom. Druge stvari sploh noče, ga že od nekdaj ne pripravim. Seveda pravijo defektologinje, da je od šolskega dela utrujen. Za drugo ne pokaže niti malo interesa in tudi ko ga spodbujamo sploh noče, se upira, joka, cvili, kot bi ne vem kaj počeli z njim. Imamo tudi povsem običajnega štiriletnika. Hvala bogu je takega mirnega karakterja (seveda zna bit tudi trmast) in se večkrat trudi, da bi ga vpel v svojo igro, a žal je večkrat zavrnjen. Napr. mu z vnemo nekaj razlaga, kaže, on pa ga z rokami bzne v oko – povsem nalašč. Napr. mali sedi in se igra, riše, gleda TV, on ga pa nalašč beza. Včasih se mu izmika, vendar zadnje čase mali tudi kar ponori in ga udari. Sploh ne vem, kako naj reagiram – ne morem nu reči, da je prav, da ga starejši nadleguje on pa to mirno dovoli, nočem nasilja, s pogovorm pa z njim seveda nikamor ne prideš, ker stvari čisto drugače dojema. Malem večkrat rečem naj se umakne, ker je bratec pač drugačen in seveda večkrat starejšega odstranim stran. Seveda je mali navajen, da probleme rešujem jaz, zelo je navezan name in tudi v družbi rad vidi, da sem nekje v bližini, da bi posredovala – seveda se zelo kontroliram, da čim manj. Starejši je pa vedno starejši in seveda bo vedno močnejši in brez občutka koliko lahko koga bzne, kam, tudi pri objemu je podobno in seveda ne predvidi posledic svojega dejanja. Bojim se, da bi postal sčasoma neobvladljiv. Težko je it z njim v trgovino, v javnost, ves čas sem napeta, kaj ga bo pičilo (napr. v trgovini od blagajne pobegne, vse spustim tečem za njim), štiriletnik je pravi balzam, mu sploh na misel ne pride kaj takega in če gremo sami trije kam, mi nanj sploh ni treba polagati take pozornosti glede obnašanja. Ne vem, kako bo vse to vplivalo na malega, ker enostavno ne morem, da ne bi imela dvojnih meril. Napr. če se mali dere v avtu, ve, da obrnem in peljem domov, ker ima veliki tike, se tolće po trebuhu in spušča glasove, pravi mali: “Mami obrni, ** se dere.” Z možem sva oba zelo napeta zaradi tega stalnega ponavljanja istih stvari – pa se stvar ne premakne nikamor – ne zlepa, ne zgrda, ne s finto, ker jo ne razume, ne s pogojno kaznijo…
Ali ima mogoče kdo kakšno idejo, izkušnje kako ravnati, kako vzgajati, kakšni pristopi, da ne bo vse skupaj prepozno? Za zdaj je situacija še obvladljiva, hodimo na dopuste, obiske (če s sabo nesemo prenosni DVD – da posluša muziko, gleda risanke in komunicira z odraslimi).
Hvala, da ste prebrali zapisano, je bolj razmetano, upam, da ste razumeli, v čem je problem.
