Lepo pozdravljeni,

v zadnjem času me muči več zadev… Stara sem 32 let, s partnerjem, ki je enako star, sva skupaj že od srednje šole. Pred najino zvezo nisva imela resnih zvez, tako da sva en za drugega prva in edina, kar se spolnosti in resne zveze nasploh tiče. Poročena sva že 8 let, otrok nimava, ker enostavno ne vidiva prostora na novo bitje v najini zvezi. Mogoče bi kdo to obsodil kot egoizem, sama pa meniva, da je to bolj pošteno kot imeti otroke zato, ker je to “normalno” in ker jih itak “imajo vsi”.

Da pa sedaj preidem na skrbi, ki me v zadnjem času mučijo. Z možem sva od začetka najine zveze veliko dala na zaupanje, ves čas sva zelo povezana, en drugemu nudiva veliko spodbudo in uteho … Lahko rečem, da sem resnično srečna, da ga imam. Tudi spolnost je bila od vsega začetka v redu, s časom je postajala pravzaprav vedno boljša.

Nekje od začetka tega leta pa sva se začela malce oddaljevati. Več sva hodila tudi ven s prijatelji, ki so vsi najinih let, vendar vsi samski, oz. predvsem samske. Mož je v družbi nadvse prijeten, zabaven, in glede na to, da ima tudi uspešno kariero in prijeten videz, vsekakor zanimiv za ženske okrog sebe. Zanimivo je, da v mlajših letih ženskam ni bil ravno zanimiv, z leti pa samo pridobiva… jaz se po drugi strani zavedam, da sivi lasje na ženski niso “šarmantni”, gubice prav tako ne prispevajo ravno k privlačnosti, da o drugih posledicah gravitacije in let niti ne govorim… Vedno pogosteje prebiram še o raznih operacijah vagine, ki se z leti raztegne … Ah, grozno … No, sama pravzprav nikoli nisem sodila ravno med najbolj aktraktivne ženske, kar se videza tiče. Vse to sem in še vedno kompenziram z razgledanostjo, prijaznostjo in uspešnim delovanjem na različnih področjih v družbi.
Vedno bolj me torej muči razkorak, ki se z leti med nama veča – on postaja alfa samec, jaz pa samo vedno bolj stara. Do sedaj mi nikoli ni dal sam kakšnega signala ali pobude, da bi o tem sploh začela razmišljati. Dobivam pa vse to na dnevni bazi v mediji, raznih člankih, v filmih, … Kar se najinega oddaljenega odnosa tiče, je v zadnjem času kriv tudi stres, ki ga zaradi negotovosti na dnevni bazi doživlja v službi. Tudi spolnost je v zadnjem času bolj redka in še kadar je, je na mojo pobudo. Prepričana sem, da me ne vara … maksimalno kar počne, je samozadovoljevanje ob pomoči pornografije … kar me tudi vedno bolj moti, saj za to najde čase, za seks pa ne. Govorila sva sicer tudi o tem in je priznal, da mu je lažje se zadovoljiti sam, kot biti z menoj, saj se mora sicer pred mano odpreti in je ob stresu, ki ga muči, to precej težje…

Da ne pozabim omeniti oz. nadaljevati še o temi, ki me vedno bolj muči in to je fizična privlačnost … sprašujem se, kako bo z nama čez par let, ko bom jaz še bolj uvela, še manj privlačna … on pa z vsemi atributi privlačnega moškega srednjih let … Najin odnos mi veliko pomeni, svojega moža imam neskončna rada in vedno se nama je zdelo, da sva nedotakljiva in večna … samozavest mi pa v zadnjih tednih strmo pada, postajam vedno bolj žalostna …

Še vedno se pogovarjava, se trudiva, zavedava se razdalje, ki se je povečala med nama in tega ne zanikva… mogoče sem v sebi tudi jezna… jezna, ker se počutim oškodovano! Ni prav, da je staranje tako “nepošteno”. Ne glede na to, koliko poskušam z razumom umiriti in odgnati te misli, vedno bolj se zažirajo vame in kot da bi samo čakala dan, ko mi bo rekel, da je spoznal lepšo, mlajšo žensko …

Ne vem, mogoče vsega skupaj nisem napisala dovolj jasno. V meni je vihar skrbi, jeze, žalosti, razočaranja… obenem se zavedam, da imam za seboj skoraj 15 let čudovite zveze, ki ima odlične možnosti, da se še razvija, poglablja in bogati … ampak okrog mene dnevno berem o prevarah, o ločitvah, o razočaranjih in čeprav že toliko let živim v srečnem razmerju, se bojim, da niti midva ne bova ostala odporna na vse skušnjave, ki postajajo vedno bolj žive in grozeče…

Prosim za kakšen spodbuden in konstruktiven nasvet … razmišljam, da bi obiskala tudi kakšnega terapevta, saj se zavedam, da je večina vseh strahov in dvomov zgolj posledica moje okrnjene samozavesti …

Spoštovana iskrica78,

naj se vam najprej v svojem in imenu kolegov opravičim, da dobivate odgovor tako pozno. Iz tehničnih razlogov se nam je vaš post izmuznil s seznama neodgovorjenih sporočil. A ne glede na to, kako dolgo je že, odkar ste pisali, in kaj vse se je medtem že zgodilo, upam, da vam bo odgovor kljub temu v pomoč.

Del vas je mlad in željan življenja, v sebi pa čutite starost, zaskrbljenost in hlad, tako bi s kratko asociacijo strnila vzdušje ob vašem pisanju. Zares, ko ne bi navedli svojih let, bi pomislila, da piše ženska, stara dvakrat toliko kot vi (pa sploh ni nujno, da bi se 60+letnica počutila tako). Očitno je staranje v veliki meri stanje duha, kajne? Strinjam se z vami, da živimo v družbi, v kateri nas zgolj zaradi pohlepa po dobičku zasipajo s slikami žensk, katerih stanje je med suhim in anoreksičnim, obline so velikokrat grozljivo silikonske, vsemu skupaj pa kraljuje fotoshop. Kakšen lepotni ideal naj bi bile te umetne tvorbe, je vprašanje, s katerim se ukvarjajo raziskave, od socioloških do psiholoških in filozofskih. Osebno pa skoraj od vsake ženske zahteva, da na novo premisli svojo samopodobo in z zdravo pametjo usklajuje realno stanje – dejstva in genske značilnosti lastnega telesa – in pričakovanja, ki so zanjo pomembna (družbena? Partnerjeva? Lastna?). Ter ob tem ne pozabi živeti.

Toda naša telesna samopodoba je močno, če ne predvsem odvisna od tega, kako so nas gledali starši, zlasti mama, od prvega trenutka našega življenja naprej (pravzaprav verjamem, da so pomembni tudi meseci med rojstvom in spočetjem, čeprav nas prav natančno tedaj še ni bilo videti :). Zato bi se ob takšni krizi samopodobe, kot jo doživljate vi, zazrla tako daleč v otroštvo, kolikor vam seže spomin. Kako so vas gledali starši? Ste bili zanju brezpogojno najlepša, najčudovitejša punčka v vsem vesolju? Ne nujno z besedami – pogled, objem, že dih povedo ogromno … ne vem, kaj se vam ob tem prebuja, a če je bolečina – morda materina, neizgovorjena, celo neprečutena – bi bil obisk pri terapevtu smiseln, da si razjasnite siva ali morda tudi črna področja.

Drug problem pa so občutki, ki se vam porajajo ob partnerjevem vedenju. Globoko, zelo globoko sem prepričana, da njegovo oddaljevanje od vas nima zveze z vašo zunanjostjo oz. »postaranim videzom«. Prej obratno – stari in neprivlačni se počutite zato, ker je njegovo seksualno zanimanje za vas začelo plahneti. Verjamem vam, da vas je strah, in morda upravičeno. Vendar še enkrat: vajin videz in leta s tem niso povezani. Vajina zveza je v krizi in bi bila, tudi če bi bili vi lepotna kraljica in on neznaten možiček brez šarma. Če iščete odgovore v zgodbah o operacijah vagine (ki so potrebne le pri nekaterih ženskah, ki so večkrat rodile), sivih laseh (večina žensk si jih barva, ne da bi sploh razmišljale o tem) in o statistiki varanja, gledate stran od resničnega problema, in ta se nahaja v tistem malem prostoru med vama. In o tem je treba spregovoriti. Iti na partnersko terapijo, če je treba. Ne želim pa vam še nadaljnjega samotrpinčenja, ker si delate velikansko krivico. Skratka, svojo senzitivnost raje obrnite v svoj prid in jo vložite tja, kjer se splača. Iskreno vam želim, da bi se izvili iz primeža potrtosti in se aktivno spustili v življenje, četudi vam prinaša težave. Le-te so tiste, ob katerih, ko jih rešujemo, zorimo.

Da bi zoreli, namesto da se “starate”, vam želim,