Nekateri me morda ne boste razumeli, nekateri pa boste vedeli o katerih občutkih govorim.

Stara sem 34 let, trenutno brezposelna, v iskanju zaposlitve, ki jo v tem času, kot mnogi, ne najdem. Moja zgodovina beleži neprestano prehajanje iz stanja zaposlenosti v stanje brezposelnosti, tokrat že četrtič. Nikakor se ne morem finančno stabilizirati. Živim v najemu, skrbim sama za sebe, zato ne bom posebej poudarjala, da denar potrebuješ za preživetje, vsak dan, vsak mesec, vse dni v letu. Pred tremi leti sem šla delati na črno kot natakarica, saj zaposlitve nisem in nisem našla. Naj omenim, da sem kot natakarica delala v študentskih letih, po diplomi pa sem se odločila za korak naprej, torej redno zaposlitev. Od takrat naprej se vrtim v začaranem krogu. Zopet se v življenju srečujem s pomanjkanjem denarja in nezmožnostjo preživetja. Zopet sem pomislila na to, da bi šla delati za šank. Dilema, ki jo močno občutim je, da se enostavno počutim prestaro za natakarico, saj večina lokalov zaposluje študente in študentke. Občutim sram in ponižanje, ko samo pomislim, da bi morala ponovno za šank in se soočiti z dejstvom, da sem za preživetje pristala med študentkami in študenti. Ne, nikakor ne ponižujem natakarje in natakarice, niti sama ne menim, da sem večvredna. To bi rada še posebej poudarila, ker bi marsikdo lahko napačno razumel moj sram. Gre se zgolj za moje občutke. Občutek, da padam nazaj v študentska leta, je vsako leto težje sprejeti. Po toliko letih delovnih izkušenj se človek ne vrača z lahkim srcem k delu izpred deset, petnajst let nazaj. Žalostna sem, ker se v službah resnično trudim maksimalno, pa nikjer nimam tiste prave sreče, priložnosti, ki bi mi dala možnost za nadaljevanje delovnega razmerja. Ne morem sprejeti dejstva, da bi se morala za preživetje ponovno vračati v študentska leta. Sploh pa človek z leti dozori, študentska dela ne dojema več na način kot jih je včasih. Meni so ta dela nekoč predstavljalo zabavo, danes na stvar ne gledam več skozi ta spekter. Nekoč nisem pomislila, da je delo na črno sporno in da me lahko dobijo, danes na to pomislim.

Hudo mi je. Kolikor je stanje brezposelnosti prizadelo veliko ljudi v današnjem času, ima vsak človek z enakim statusom nezaposlenosti drugačno ozadje, drugačno podlago. Nekateri si čas zapolnijo z dodatnim izobraževanjem, prostovoljnim delom, športom, itd. Moje stanje brezposelnosti pa od mene zahteva preživetje.

Toda kako in na kakšen način, da bi čutila vsaj malo dostojanstva in spoštovanja?

So ti vtepli v glavo, da je delati za šankom pri teh letih nekaj sramotnega? Da je sramota, če nimaš neke “normalne” zaposlitve? Menim, da je problem v tvojem pomanjkanju samozavesti, sicer te take zadeve ne bi pobile.

Kira neumnost. Videl že cel kup kelnaric, starih nad 30, če ne tudi 40 let. Ne počnejo tega samo študentke, ne vem od kje tebi take informacije.

Jaz sem čez 40 in občasno kelnarim (kakih 20 do 30 ur na mesec) kot dodatna pomoč ob konicah. Meni je kar fletno, ker rada delam z ljudmi.

Glede formalnosti se pa pogovori z delodajalcem, verjetno si tudi on ne želi dodatnih zapletov z davkarijo.

Zakaj ne bi šla za natakarico, tam je vedno dosti dela, pa plače sploh niso slabe. Je pa zanimivo opazovat, kako tone gospodarstvo in države. Medtem ko so naši starši v tvojih letih imeli tudi že blizu 20 let delovne dobe, sploh tisti, ki se niso šolali naprej, mladi danes pri 30+ nimajo nič delovne dobe. Potem se vidi, kako modri so ukrepi, da se bomo upokojevali po 40 letih delovne dobe, več kot 30 let jo ti ne bodo nabrali, razen če bodo delali do smrti.

mogoče se boš malo zamislila, tudi 4.000.000 uni izobraženih v ZDA dela primerna za nk delavce.

Jaz te pa razumem. Delo prodajalke, denimo, mi samo po sebi ni sramotno. Je pa v tem delu ogromno zahtev, prepovedi (10 ur ne smeš spiti požirka vode – ker bodo stranke užaljene, če te bodo videle, ne smeš imeti vklopljene klime pri 40 stopinjah, ne smeš jesti), neplačanih nadur (1 neplačano uro prej na šihtu, 1 neplačano uro ostaneš po šihtu), poniževanja s strani delodajalcev in strank, veliko delovnih praznikov) – za ušivih 400 EUR plače na mesec. Biti moraš tiho, o napredovanju lahko le sanjaš.

Komandira pa te kakšna polpismena poslovodkinja z dveletno šolo, ki je do službe prišla, ker poriva s šefom.

Sicer pa, avtorica, tvoje pismo odraža inteligenco, sposobnost analize, visoko mero pismenosti (ki je marsikdo na boljših položajih ne dosega). Večina temu ne posveča pozornosti, jaz pa menim, da pove kar precej o človekovi urejenosti, vedoželjnosti in natančnosti.

Ostali, ki so odgovarjali v tej temi, so se fokusirali na problem kelnarjenja, jaz pa srž tvojega problema ne vidim v tem, če bi ali ne bi šla za to. Kolikor te razumem, si želiš delovnega mesta, na katerih si že bila, je ustrezno tvoji izobrazbi in sposobnostim, pa te niso obdržali (ker si najbrž samo nadomeščala kakšne bolniške, kajne?). Kelnarjenje je najbžr samo tvoj izhod v sili, želiš pa si nečesa boljšega in se sprašuješ. zakaj ti ne uspe. Konec koncev pa niti za kelnarjenje ni nujno, da ga boš dobila z lahkoto.

V Sloveniji je na žalost tako, da kdor je enkrat zaposlen za nedoločen čas, ga izjemno težko odpustijo – tudi, če ga nadomešča kandidat, ki delo opravlja precej bolje. Prednosti imajo ljudje z vezami in poznanstvi – čeprav delajo slabše, ker se zavedajo, da službe ne bodo izgubili. Žalostno je, da dobre službe kradejo sposobnim ljudem nepismeni … Bom raje zadržalam izraz zase.

Ne vem, kaj ti svetovati. Lahko ti povem, da sedaj opravljam volontersko pripravništvo, veliko delam, vodim projekte, ponucajo me za vse. Najpomembnejše je to, da delo opravljam z veseljem, s srcem. Se pa včasih sprašujem, če ima ves ta trud kakšen smisel, če bo na moje mesto morda tako ali tako prišla ena z vezami, brez diplome in brez delovnih izkušenj.

Želim ti vse dobro in vedi, da nisi sama.

Tudi jaz sem tik na tem, da izgubimslužbo, pa sem 10 let starejša kot ti. Služb sem menjala že 7, sedaj se izteka že osma. Kako mi je, ti ne rabim pisati: občasno sem na tleh, pa se nekako pobiram – ponoči se pogosto zbujam, občutim tesnobo v prsih, opažam težave z živci itd. Vseeno poskušam iskati delo, tudi čistilka, sobarica itd. Zame je vsako delo častno, kljub temu, da bi se mi kdo lahko posmehoval, kako “nizko” sem padla, da delam takšna dela. Seveda mi ne bo vseeno, sem pa dovolj močna, da me to ne bo strlo.
Nikar ne razmišljaj in tehtaj preveč – če dobiš delo natakarice, vzami. Še zmeraj lahko iščeš naprej, ampak lažje je iskati, če nekaj že imaš. In glavo pokonci, tudi zate posije sonček.

O moj bog, kako si me zadela v jedro nickname “Razumem te” !!! Prav morala sem ti odgovoriti. Mar mi bereš misli 🙂 ?. Skratka prav imaš. Imela sem zaposlitev, v kateri sem se našla in jo tudi izgubila na račun nadomeščanja porodniške. Bili smo zadovoljni eden z drugim, dejali so celo, da sem sama veliko bolj primerna za to delo kot oseba, ki sem jo nadomeščala, a zaradi njene zaposlitve za nedoločen čas, sem se lahko le poslovila. Težko mi je bilo, ker sem se v tem delu povsem našla. Saj poznaš tisti občutek, to je to. A realnost je žal v tem trenutku tudi taka, da je tovrstnih delovnih mest med razpisanimi ponudbami bore malo. Resnično jih lahko preštejem na prste ene roke. In ja, kelnarjenje bi bil moj izhod v sili. Za preživetje in nič drugega. Kelnarjenje sem zelo rada opravljala v študentskih časih, res mi je bil to cel žur, danes pa … danes je drugače. Sama vem kakšen je občutek, ko težko strežeš kavo in bi vsako stranko najraje nekam poslal, pa čeprav ni nič kriva. To je znak za alarm. Ni vsak za to delo. Navsezadnje gre za delo z ljudmi. Poznam tudi drugo stran, ko si delež takšne postrežbe. In to je slaba, zelo slaba postrežba.

Nickname “Te razumem”, tudi jaz te razumem. Ta nenehna borba za kruh človeka ubija. Tudi mene. kakšen dan je ok, spet drugi dan sem na tleh. Tudi sama razmišljam o čistilki, sobarici … samo kako?
Jaz edini izhod za zaslužek vidim v delu na črno. Denar potrebujem, plačati moram položnice, jesti pa tudi moram. Prostovoljno delo si zdaj ne morem privoščiti, samo zato, da bi se z nečim ukvarjala. Jaz rabim delo, ki bo plačano.

Od vsega pa me najbolj žuli vprašanje, kako drugim nekako uspe? Ne govorim o neki blazni karieri, ne ne, govorim o temu, da se uspejo nekje pozicionirati in imajo, če ne drugega, vsaj nekaj let mir pred iskanjem zaposlitve. Tole pri meni pa je … mah, brez veze, itak veste …

Še en tak. S končanim faksom, živim od enega začasnega dela do drugega. Star sem 30 let, imam pol leta uradne delovne dobe. Živim kot kakšen študent v mama hotelu, kam pa naj grem z minimalnimi dohodki. Brezciljno tavam od enega vikenda do drugega in temu ne vidim konca. Vem, da veliko ljudi v Sloveniji deli mojo usodo, a to je slaba tolažba. Na mesec napišem kakšnih 30 vlog ali ponudb za zaposlitev, večinoma ne dobim niti odgovora. Poznam ogromno ljudi, a to danes nič ne pomaga.

Joj Luzer, kako te razumem !!! Tudi meni nenehno govorijo “pa saj nisi edina, veš koliko jih je v Sloveniji”. Ja vem, ampak mene to ne pomiri. Še zdaleč pa ne spremeni moje situacije. Od nas iskalcev zaposlitve pa iz leta v leto več pričakujejo. Vem kaj govorim, ker sem na trgu dela prisotna že okvirno sedem let. Tudi včasih je bilo težko, ampak se je dalo v sorazmerno hitrem času najti neko zaposlitev. Čutim te, da bi se rad premaknil, seveda, kdo se ne bi, tudi sama bi se, pa ne vem kako. Mediji in ostala “ekipa” pa se v zadnjem času prepolni kvazi nasvetov.

In kaj me najbolj bode v oči? ZAHTEVE! Zahteve, ki jih imajo do nas iskalcev zaposlitve. Iz leta v leto so večje. Še ne dolgo nazaj, so nas “pumpali” naj spremljamo čim več portalov za zaposlitev, se vključujemo v kadrovske agencije, spišemo kakšno ponudbo. In ja, sama sem dobivala službe na podlagi prijav na razpisano prosto delovno mesto. Danes? Nekaj let kasneje? Vse to je premalo.

Nasveti, ki jih zasledim so, naj izstopamo iz množice, naj bomo drugačni in inovativni, iskanju zaposlitve naj namenimo maksimalen čas (8 ur dnevno), naredimo naj seznam potencialnih podjetij, kličite in kličite po pripravljenem seznamu, maksimalno se aktivirajte, dogovorite se za osebno srečanje z delodajalcem, posnemite kakšen video z osebno predstavitvijo, odprite svojo spletno stran, “spimpajte” svoj CV in odpravite navlako iz njega itd. itd. Prepričajte delodajalca, “self marketing” alias samopromocija je v najvišjem razcvetu med nasveti. Halo? Kaj vse mora človek narediti, da ima za kos kruha? Se sploh zavedamo kaj počnejo z nami? Sugerirajo nam tisto, kar je najbolj logično v danih razmerah. Samoaktivacija. Tako imaš vsaj občutek, da nekaj narediš v smeri zaposlitve, ker sicer tega občutka ne bi imel. Kajti razpisanih delovnih mest je malo, zelo malo, razlika izpred nekaj let nazaj je več kot očitna. Od vsepovsod nam trobijo, naj bomo maksimalno aktivni in da ja, za zaposlitev se je potrebno potruditi. Logično. Mi moramo iz sebe narediti morske pse, agresivne in napadalne, biti moramo prilagodljivi in prepričljivi. Seveda, mi lahko požremo VSE, ampak res VSE. In kot kameleoni se bomo sedaj prelevili v aktivne “iskalce” zaposlitve, ker biti “čakalec” ni več moderno.

Jezna sem na državo, ki iz nas brije norca! Zelo jezna. Po možnosti pa nasvete pišejo še ljudje, ki še nikoli niso iskali zaposlitve. Najbolje, da prodam svojo dušo za kos kruha. Pa še za to bi mi zaračunali davek. Ne, najbolje, da jo prodam na črno :).

Ja, te “nasvete” sem nekaj časa celo jemal resno. Vpisal sem se v vse možne agencije, klical na podjetja, se dogovoril za srečanja. Mislim, tisti, ki take nasvete delijo, jih prav gotovo niso preizkusili v praksi. Ker če podjetje ne potrebuje nikogar, prav gotovo ne bodo nekoga zaposlili samo zato, ker je pogumno poklical v kadrovsko, povedal, kdo je in da želi srečanje. Bil sem tudi na opevanih zaposlitvenih sejmih. na prav vsaki stojnici, kjer sem se ustavil, so mi povedali, da nikogar ne potrebujejo. Ti sejmi so samo zastonj reklama za delodajalce. Zdaj sem vse napore vložil v iskanje v tujini, iskanje v Sloveniji nadaljujem po liniji najmanjšega odpora.

Mah jaz trenutno opravljam volontersko pripravništvo. Delam vse kot tisti s sklenjenim delovnim razmerjem, a s tem si ne morem kupiti niti vredu pisalne mize (ja, sram me je tega, pri 25-ih). To je moja prva “služba”, ki je dejansko povezana z izobrazbo. Okej, dala mi bo delovne izkušnje, neko gradivo za življenjepis, samozavest na tem področju dela … Vse samo za to, ker sem lahko srečna , da dobim delovne izkušnje, moja skromna želja je še priporočilo delodajalca (šefica in sodelavci me samo hvalijo, tako da upam na to). Na koncu pa sploh ne vem, če je vse to sploh vredno truda.

Ne želim si novega audija, novega BMW-ja, dragih znamk oblačil, potovanj .. Želim si samo človeku dostojnega življenja, opremiti stanovanje, ustvariti družino – pa lahko o tem očitno samo sanjam

Prilagodljiva sem za različna dena, ampak toliko pa se cenim, da ne grem delat kot prodajalka v neko štacuno in se za 400 EUR klanjat kvazi damam, ki pridejo zadnjo minuto po kruh in te naderejo kot psa, ker ima kruh 3 zareze in ne štirih.

V končni fazi pa – saj tudi zame to ni idealno delo – je 800 EUR je enako 800 EUR (a ni res?!), pa če si jih prislužiš kot kelnarica ali pa kot administratorka; pač ima večina neukih ljudi do kelnaric predsodke, slednje pa avtomatično smatrajo kot nekaj več nekaj več (tudi če to dela polpismena, s končano OŠ) Tudi ljudje v pisarnah nimajo vsi blaznih plač.

No vidim, da nas je dosti, ki smo v tem “začaranem krogu”. Prav malo je takih zapisov po forumih, kot da se ljudje nočejo o tem pogovarjat.
Fajn je, če se bodrimo, čeprav vem, da se od tega ne da živeti.

Pri meni je enako, vedno samo zaposlitve za določen čas, nazadnje nadomeščanje porodniške… in zdaj spet v iskanju.

Ste razmišljali o ustanovitvi s.p. ali ne?

No evo Luzer, imava kar podobno mnenje, kar se nasvetov tiče. Res bi rada spoznala tudi ljudi, ki se jih držijo. Ker avtorji le-teh zapovedujejo, da uspeh ne zaostane, le če se dovolj potrudiš. Mah, kakorkoli, veseli me, da si se raje fokusiral na tujino. Držim pesti!

Razumem te, upam, da ti tole volontersko pripravništvo prinese sadove. Za reference pa se tudi sama vedno angažiram, jih imam od vseh preteklih delodajalcev, vendar nimam ravno občutka, da bi mi kaj koristile. Morda mi pa še bodo, ne vem. Ah, kolikokrat si zastavim vprašanje, ali si morda želim preveč. Pa vedno znova pridem do odgovora, da ne. Kajti ne hrepenim po bogastvu, statusu, imidžu in ne vem čem še vse. V nek normalen tok življenja bi rada prišla. Kjer bi lahko načrtovala, videla neko vizijo prihodnosti, bila kolikor toliko finančno stabilna (vsaj za nekaj let, da lahko vzamem vsaj kredit ali kaj), si kaj ustvarila. Živim iz danes na jutri. Prekleto, pri svojih 34-ih. Imaš pa prav, 800 EUR je 800 EUR, zaslužiš jih lahko na različne načine. Ampak saj veš, človek bi rad delal nekaj, kar mu je všeč in ga izpolnjuje. Vendar si prisiljen opustiti, zatreti, dati na stran želje/vizijo po izbranem poklicu, ker te v nabiralniku čakajo položnice. Me ne bi toliko motile te pogodbe za določen čas, če bi si lahko v doglednem času našli novo zaposlitev. Ampak to je misija nemogoče.

Kr.mateja, dobrodošla v Klub začaranega kroga brezposelnih :). Ja itak, jaz sem pomislila na s.p., samo prvič, moraš imeti dobro idejo, ki bi eventuelno obstala na dolgi rok, drugič moraš imeti nek kapital za zagon dejavnosti in kar je najbolj pomembno, moraš imeti podjetniško žilico. Sama je žal nimam.

no, pa še moja izkušnja. grem proti štiridesetim, sem sama, pred letom dni izgubila službo (do takrat sem jih menjala kar nekaj), pristala na zavodu, kjer sem nekaj mesecev prejemala nadomestilo, vmes iskala službo, poslušala “pametovanje” zaposlenih na zavodu, ki sploh nimajo stika z realnostjo,… no, potem so me za piko na i še brisali iz zavoda, tako da sem ostala popolnoma brez vsega (zdravstvenega zavarovanja, pravice do socialne oz. kakršnekoli pomoči,…). službo sem najprej iskala na svojem področju, kjer imam največ izkušenj, nato mi je bilo že popolnomam vseeno, za kakšno delo gre, iskala sem tudi delo v tujini, tudi za kelnarjenje sem pošiljala prošnje. tudi sama sem v mladih letih delala za šankom in mi je bilo ponovno iti za šank nekaj najbolj groznega (pa ne da je s tem delom kaj narobe, ampak po toliko letih se je težko vrniti nazaj za šank), pa sem si govorila, da saj bo samo začasno. ampak kaj, ko me niti za kelnarjenje ni hotel nihče, so v vsej tej masi brezposelnih seveda raje vzeli eno mlado punco, ne pa eno, ki ji sivi lasje že veselo poganjajo;-). no, ko so me še tu zavrnili sem bila pa tako razpi….., da sem si rekla, da naj se vsi po vrsti lepo j…., da jim bom že pokazala in da bom dobila boljšo službo. do takrat sem bila precej depresivna, črnogleda, v strahu kaj bo,…. po tem pa mi je bilo vsega dovolj. kar hitro sem si našla neko delo, sicer na črno, pa vendarle. in v roku treh tednov me kličejo na en razgovor, šla sem tja brez vsakršnih pričakovanj in službo dobila. baje zato, ker sem pozitivna oseba. če bi šla na ta razgovor kak mesec prej, verjetno službe ne bi dobila, saj sem bila, kot že rečeno, precej depresivna in zamorjena. tako da, ne obupat, tudi za vse vas bo prišla priložnost, ko boste to najmanj pričakovali. srečno vsem.

Živjo,

Spet se malo oglašam. Tudi zato, ker sem spoznala, kako je Slovenija v totalnem podnu. Saj ne, da tega nisem vedela že prej, pa vendar me izkušnje samo še bolj potrjujejo v tem prepričanju. Jasno, da skušam biti pozitivna, se osredotočati na čimprejšnjo zaposlitev, ampak težavam ni ne konca ne kraja.

Se človek odloči, da bo klical po podjetjih, pošiljal ponudbe, bil “takozvano” proaktiven…in kaj se zgodi? Večina podjetij ne zaposluje, vsaj nima planov v letošnjem letu. Nekateri te prijazno odslovijo z obljubo, da bodo tvojo ponudbo shranili v bazi iskalcev zaposlitve. Pokličeš kadrovico in jo povprašaš, ali bi bilo napačno poslati prijavo na zaposlitev, navkljub temu, da imaš višjo izobrazbo od pričakovane. In pravi, da me bo ta zaposlitev najverjetneje dolgočasila in da nima smisla. A lahko še kaj????????

Pa nisem NORA, ampak situacija “današnjega iskanja zaposlitve” te prav naredi TOTALNEGA NESPOSOBNEŽA. Kot da ne znaš štet do 5. Razmišljam …

Iskanje zaposlitve se zelo razlikuje glede na profil posameznika. Najverjetneje nekdo s poklicno izobrazbo lažje stopi bodisi v trgovino, skladišče, … za razliko od nekoga, ki išče službo na režijskem oddelku, torej v upravi podjetja. Že sam pristop je drugi. In ja, ne vem kako priti vsaj do informativnega razgovora. Jasno je, da se moraš prej najavit, ne pa kar priti. Drugič. Včasih imam občutek, da me diploma prej ovira, kot pa mi daje prednost. Še tista razpisana delovna mesta z nižjo stopnjo izobrazbe, za nas diplomirane po večini niso aktualna, saj tudi kadroviki niso neumni in vedo, da v tem primeru ne gre za ustrezno zaposlitev, temveč zgolj za preživetje.

Moti me to, ker se v medijih špekulira, češ da diplomantje nočemo delati na delovnih mestih z nižjo stopnjo izobrazbe, a ne povedo pa, da tudi kadroviki po večini niti ne želijo zaposliti na dolgi rok nekoga z višjo izobrazbo. Iz tega konteksta trditve izvzemam sezonska dela in priložnostna dela. Težko je. Ugotavljam, da je veliko odvisno od profila posameznika. Vsako iskanje zaposlitve je zelo individualno in zavzema različne tehnike.

Torej, sprašujem se, kakšen učinkovit način bi bil pravi za mene s terciarno izobrazbo na področju družboslovja, z nekaj letnimi delovnimi izkušnjami, s starostjo, ki v delodajalčevih očeh velikokrat sporoča, da bom (vsaj zanj) ravnokar odšla na porodniško?????????

MEŠA SE MI !!!!!!!!!

Predraga obupanka….ne obupaj, ampak v življenjepis preprosto spusti svoje višje šolanje 😉 Ko boš pa na delovnem mestu, pa razkrij svojo šolo, ker problem v Slo je tudi, da če si preveč ambiciozen, te ne bodo vzeli, ker se bojijo za svoje stolčke.

Pa pošlji prošnje še kaj v tujino 😉

Ja priznam, da sem pomislila, da prikrijem podatek o visokem šolanju. Nekateri to celo počnejo. A moja moralna drža in osebni vrednostni sistem mi tega ne bi dopuščal. Navsezadnje se tudi po delovnih izkušnjah vidi, da sem že zavzemala delovne pozicije s VII. stopnjo izobrazbe. Po mojem mnenju gre v takšnem primeru za zavajanje podjetja in ne predstavljam si, kakšen odnos bi lahko v nadaljevanju vzpostavila s svojimi sodelavci in podjetjem nasploh, ko bi razkrili prave podatke. Ne bom pretiravala, če pomislim, da bi me morda lahko celo imeli za lažnivko, kajti dvomim, da bi mi ploskali ob t.i. moji “iznajdljivosti”. Korektnost mi je na prvem mestu.

Da pa bi prirejala in skrivala podatke v življenjepisu zgolj zato, da morda pridem na razgovor (kot to počnejo nekateri), mi je pa izguba mojega časa in časa kadrovika v podjetju. Verjamem, da se na dolgi rok takšno ravnanje ne obnese.