Prosim pomagajte mi z nasveti. Imam hčerko ki je stara 19 let . Pred enim mesecom je spoznala fanta , ki ni na dobrem glasu . Fant je star 25 let in najverjetneje ga v bližni prihodnosti čaka zapor, saj je leta 2011 sodeloval pri ropu neke zlatarne. Problem je v tem, da je po enem mesecu šla k njemu živet.Od kar je spoznala njega se je obrnila proti nam, nam jezikala, izsiljevala, da bo šla in podobno. Njeno vedenje se je čisto spremenilo.
Punca do sedaj ni imela fanta in niti ni zahajala v razne diskorte ali ponočevala. Nima nekih izkušenj in nemoremo verjet , da je to naredila, skratka je bolj naiven tip in hitro verjame ljudem.
Zdaj ko je pri njih se nam ne oglaša na telefon. Pokliče nas sicer nazaj ko je nekje zunaj v trgovini ali na sprehodu, drugače pa nimamo nobenih stikov.

Kaj je bolje, da jo pustimo pri miru in prekinemo stike z njo. Ali obdržino take stike , kot s ona želi, pač nas poklče ko ona želi mi pa njo nič.
Kako naj jo prepričao da gre nazaj domov. S temu fantom ne bo imela lepe prihodnosti. Hvala za pomoč

Spoštovana lara12,

strah, stiska, žalost, jeza, občutki krivde in spraševanje vesti, kaj smo morda mi storili narobe, vse to se zgrne nad starše v vaši situaciji. Dekle je polnoletno, zato sama odgovarja za svoja dejanja, k ničemur je ne morete prisiliti. Kaj pa lahko storite? Na vašem mestu bi šla na terapijo, po možnosti skupaj z možem oz. partnerjem. Ne zato, ker bi bilo z nama kaj narobe. Ampak zato, da bi lahko v varnem prostoru odložila vsaj del miselno-čustvenega bremena, trezno premislila, kaj pa vendarle lahko storim, in se na novo, drugače in globlje povezala s partnerjem, zdaj ko je (vsaj začasno ali vsaj delno) gnezdo ostalo prazno. V vaši situaciji postanejo možgani – tisti del uma, ki se počuti ogrožen, ker je izgubil nadzor nad doslej predvidljivo situacijo – nadvse dejavni in si izmišljajo najbolj grozne scenarije, ki se na srečo nikoli ne uresničijo, kljub temu pa trpimo skoraj tako, kakor da bi se. Ne vidimo dejstev, ampak samo »dramo«. Ko bi nekoliko umirila čustva, bi lahko tudi bolje prisluhnila tistemu tihemu glasku, ki vam govori, da vezi med vami vendar niso pretrgane. Hči jih ni pretrgala, saj se na vaš klic odzove, le z zamikom, ker hoče na ta način – ki vas, razumljivo, jezi, boli ali plaši – pridobiti več nadzora, več moči v odnosu z vami.

Iz kakšnega razloga bi hoteli te vezi pretrgati vi? S tem je ne boste prepričali, da naj se vrne domov. Vaša deklica se je zaljubila, odkrila, da ni več otrok, in se (za vaš občutek vratolomno) spustila iz gnezda; in vam s svojim vedenjem, pa če je še tako boleče za vas, sporoča, da hoče leteti sama. In vendar vam s svojimi klici tudi sporoča, da vam želi še vedno pripadati. Morda ste bili prej do nje preveč zaščitniški, preveč pokroviteljski, preveč nadzorniški? O tem lahko seveda samo ugibam. Ali ste pripravljeni imeti zanjo odprt telefon, in ko se bo vrnila, odprta vrata brez očitkov? Kaj vam govori strah in kaj vam govori srce?

Ker niste napisali nobenega ozadja (odnosi v vaši družini; ali je hčerka pri kruhu, ali študira, ali pa ne počne nič), vam ne želim dajati splošnih in približnih nasvetov. Dejstvo pa je, da smo starši povabili otroke v življenje, in ne obratno. Lahko se ne strinjamo z njihovim vedenjem, lahko ga obsojamo in mu nasprotujemo, ampak blagor nam, če premoremo brezpogojno ljubezen do njih kot oseb. V tem primeru to pomeni, da sledimo, kot sem že napisala, srcu, in ne strahu, in da smo pripravljeni v svoji stiski videti tudi izziv, da naredimo kaj zase oziroma na sebi.

Želim vam, da bi z modrim ravnanjem spletli s hčerko nove, odrasle vezi. In želim vam moči in zaupanja na tej poti.

Spoštovana Lara12,

vaša hči je polnoletna. Čeprav njenega vedenja ne odobravate bo posledice napačnih odločitev nosila sama. Na vas je le, da ohranjate odnos na takšnem nivoju kot si ga hči trenutno z vami želi. Očitno se je odločila, da se umakne. Zakaj, ne vem. Premalo ste napisali o tem kaj je do tega pripeljalo. Verjamem, da bo za vas izredno težko sprejeti odnos takšen kot je sedaj, a če boste dobro premislili, boste ugotovili, da vam kaj drugega tudi ne preostane.

Iz vašega posta sklepam, da ste hči preveč zavijali v vato, zdaj pa vas je strah, da življenja in njegovih testov ne bo zmogla. Nič ne de, kar je, je. Vi ste svoje delo večinoma opravili. V njenem življenju ste ji dali usmeritve, jo vzgojili. Zdaj je čas, da jo izpustite. Pri vas se mi postavlja nekaj vprašanj… Zakaj mislite, da ste še vedno dolžni skrbeti za polnoletno hči? Zakaj je ne želite izpustiti? Česa se pravzaprav oklepate? Se oklepate otroka, ali le odnosa v katerem ste se počutili močne, zaželene, odnosa v katerem ste lahko igrali vlogo reševalca? Zakaj smatrate, da je vaša hči nesposobna ter kdo mislite je pravzaprav doprinesel k temu, da je takšna postala?

Žal mi je, a iz vašega posta sem razbrala, da vaš odnos s hčerjo ni bil ravno najboljši tudi pred njenim odhodom, ter da se v njem vsaj ena izmed vaju ni počutila dobro. “Izsiljevanje”, kot ste zapisali, iz njene strani, vaše nesprejemanje in vsi ostali znaki, kažejo na to, da je vajin odnos temeljil na čustvenem izsiljevanju ter igranju iger. Vaša hči je bila še do nedavnega preveč priden, adaptiran otrok, vi pa (predvidevam) preveč negujoč in zaščitniški starš, ki je želel imeti vse pod kontrolo. Sedaj izgubljate niti in to vas plaši. Ste morda pomislili, da bi kaj naredili na sebi, na svoji osebni rasti? Z drugačnim pogledom na situacijo boste spremenili tudi odnos do hčere, kar je morda edina rešitev za nastalo situacijo. Rek “spremeni sebe in spremenil boš svet” še kako drži.