Poniževanje v družini
Sem študent prvega letnika fakultete. Izhajam iz zelo čustveno zafrostrirane družine.Na tem forumu sem že pisal o vseh svojim težavah. Sedaj pa imam bolj specifično vprašanje. V naši hiši stanuje 10 članov družine. Oče, mati, 2 brata in 3 sestre ter stari starši. Sam ne najdem izhoda kam naj se obrnem. Imam namreč zelo slabo zdravstveno stanje.(živci) Vse to so posledice preteklosti, ki so pustile pečat na meni. Zakon iz leta 2008 navaja; Nasilje v družini je kot kaznivo dejanje opredeljeno v novim kazenskim zakonikom veljavnim 1.11.2008. Zakon opredeljuje različne oblike kršitve kot so: grdo ravnanje, pretepanje, poniževanje, preganjanje iz skupnega prebivališča…Izmed teh dejstev bi najbolj izpostavil poniževanje ter pregananje iz skupnega prebivališča. Oče me včasih stalno ponižuje, da nisem njegov sin, da me bo udaril tako močno, da se tudi vstati ne bom moral…Konstantno mi teži, da naj grem na svoje, da naj začnem živeti na svojem…Sam si tega ne morem privoščiti(lastno stanovaje, lasten avto…). Imam travme iz preteklosti, ki mi ne dopuščajo normalnega življenja. Bil sem že na policiji, vendar kriminalisti niso ugotovili nič. Dejstvo je, da vsi družinske člani zanikajo dejanja, ki so se dogajala v preteklosti. Pri nas se spije velika količina alkoholnih pijač, predvsem vina. Glavni lastnik hiše je stari oče. Imamo skupno gospodinjstvo ter sanitarije. Dve sestri sedaj že živita pri svojih fantih in je nekako lažje pa vendarle. Svojo sobo imam ločeno skupaj s sestrami, vendar je prehod tako narejen, da se vse sliši kaj se počenja. Nikoli nisem imel svojega “miru”, ki se tudi spodobi za dvajsetletnika. Ne vem kam bi se obrnil po pomoč. Bil sem tudi že na centru za socialno delo, kjer smo imeli skupni razgovor zaradi drugih težav. Rabil bi osebo za razgovor oz. za svetovanje kako in kaj. Sam trenutno ne vem kam in kako. Dejstvo je, da nočem prizadeti nobenega od članov družine.
Za odgovore se Vam lepo zahvaljujem!
Kljub temu, da imaš težavne okoliščine, boš na koncu mogu sam zrihtat svoj lajf. Star si že nekej in skrajni čas je, da sam prevzameš odgovornost za svoje počutje (živce) in se nehaš uteho iskat v nekakšnem maščevanju.
Prepričan sem namreč, da tudi če bi odstranil tvojo družino iz tvojega okolja, bi najbrž imel še vedno enake probleme v življenju, kot jih imaš zdaj. Ne pravim, da tvoja družina ni pripomogla pri tvojemu dojemanju sveta in odnosa do samega sebe, ampak nihče drug ne more tega popravit, kot samo ti.
Torej, glavo pokonci, poišči si pomoč in začni iskati tiste malenkosti, ki ti bodo lahko tvoje trenutne probleme predstavljajo kot izzive.
Ti se moraš predvsem postaviti na svoje noge.
Ne vem, če je mogoče sploh še napisati kaj, kar ti že nismo napisali v prejšnjih temah, ki si jih odprl.
Predvsem moraš pa začeti ločevati med vrstami prizadetosti. Če se odseliš od doma, s tem ne moreš prizadeti nikogar, ker je to nekaj popolnoma naravnega. Če so starši zaradi tega prizadeti, pomeni, da sami pri sebi nimajo razpucano, kaj je njihova vloga v življenju otrok.
Quantum
Glede poniževanj in tvoje situacije je tako, da čisto vsako reč, problem lahko obrneš v prid sebe samega ali proti samega sebe.
Ti po mojem deluješ cel čas proti samemu sebe, ker kar naprej in naprej pridno futraš, pitaš, hraniš svoje nezadovoljstvo.
Izkoristi to svoje nezadovoljstvo sebi v prid, tako da svoj čas in umu nameniš svoji izobrazbi in osebam, ki jih rad srečuješ na tej svoji poti.
Starši kot starši znajo včasih nekateri biti preveč predrzni, preveč oblastniški, ampak jih ne smemo jemati preveč resno.
Veliko uspeha ti želim.
Lep pozdrav
Zdravo. Natancno vem kako se pocutis, kajti tudi sama imam doma zelo podobno situacijo.
Moj nasvet je, da gres cimprej na svoje, kajti to se ne bo kar tako koncalo. In vedno znova se bo ponavljalo. Pri meni je oce doma zelo vzkipljiv in za vsako stvar se razjezi. Nima nobene kontrole nad sabo in vedno znova nekoga uzali. Pa ne samo mene, tudi ostale clane druzine. In ni nickaj prijeten obcutek. Potem je to tudi to, ko npr. nekdo od prijateljev pride na obisk, se zacne dreti, zaliti.. in to zaradi neke neumnosti, npr. Zakaj je to tam, in ne tukaj? Potem mi je nerodno, in seveda redko kdaj tudi nekoga povabim domov. Zakaj? Da poslusa tisto dretje in zalitve.. Ne, hvala. Tako da, mislim da je edina resitev to, da se osamosvojis. Da se preselis na svoje, in normalno zadihas.
EDINA rešitev je odhod od doma. če ne zdaj, pa čez 3 leta ali 7. važno, da imaš ta cilj pred seboj.
do takrat pa se pripravljaj na to. šparaj vsak cent, delaj pri sosedih. če imaš službo poskusi čim več dat na stran.
ko boš ali če boš imel dekle in bosta dve plači pa bo tako lažje. bosta šla na svoje pa je. ali pa v kak razpadajoč vikend.
svoboda je vredna več kot vse drugo. ko boš dokazal predvsem sebi, da znaš živeti sam, na svojem, boš tudi bolj samozavesten. vem, ker govorim iz svojih izkušenj. ti si še razmeroma hitro ugotovil, da nekaj ni okej, jaz sem šla na svoje pri ca. 23 ampak sem se zares osvobodila pri 25. ne vem dovolj nizko sem mogla past, da sem se potem pobrala. od nekega prelomnega dogodka dalje, sem sama sebi na prvem mestu, njihove besede tudi če so zlobne se odbijajo od mene in mojih ušes.
naučila sem se slišati njihove besede, a sem čustveno distancirana in ne zadanejo moje jedro, me ne prizadane njihov vsak gib, dih.
poleg selitve je bilo to najbolj važno. na začetku sem tudi redno hodila domov. na začetku sem 1x tedensko, pa me je to potem sesulo za 2 dni. brezveze. sedja hodim na 2 meseca.
vem da nas je veliko takih in nam danes gre. ni pa bilo lahko. spomnim se, kako se bila brez denarja v LJ ko sem študirala, menda sem imela na voljo zase (ko sem odštela bone za hrano in res osnovne stvari) kaj vem 5 evrov na teden…. danes vem, da so bile te izkušnje neprecenljive.
si se kaj pogovarjal o tem s svojimi sestrami, kakšno je stanje doma in podobno? včasih pomaga že to, sploh ker one točno vejo o čem govoriš?
srečno!