Pozdravljeni! Že dolgo razmišljam o težavah, ki tarejo našo družino, vendar ne najdem pametne rešitve, zato se obračam na vas.

Stara sem 27 let in sem najmlajša od treh otrok. Imamo isto mamo in tri različne očete – mama se je poročila z mojim očetom in to leto mineva 30 let, odkar živimo pod isto streho.

Sestra, zdaj stara 39 let, je hčerka maminega prvega moža, ki je bil do mame nasilen in jo je varal, zato sta se po nekaj letih ločila. Mama je kmalu po tem spoznala moškega, s katerim je zanosila in rodila mojega brata, zdaj starega 33 let. Zveza se ni obdržala, njegov oče ga pa ni nikoli priznal kot svojega sina. Po nekaj letih je spoznala mojega očeta, s katerim se je poročila in rodila sem se jaz. V čem je torej težava?

Sestra je še kot majhna deklica očitno grozno zamerila staršema, da sta se ločila. Za to je krivila mojega brata, ki ga dejansko nikoli ni sprejela in vzljubila. Po pričevanjih brata ga je kot otroka zapirala v klet, pretepala, stiskala za vrat in ga dajala v nič, ker je bil ‘pankrt’. Ko je bila sestra na faksu, brat pa v srednji šoli, je bilo kratko obdobje, ko sta se razumela, kar se je pa končalo leta 1998, ko ji je brat v prepiru zvil prst na roki. Od takrat ne komunicirata. Sestra je bila odlična učenka, študij je dokončala v roku, njen oče jo je zalagal z denarjem in ji dajal potuho za vse bedarije, ki jih je počela kot najstnica, mame pa ni upoštevala, ker jo je prav tako krivila za ločitev. Delala je, kar je želela, ker ji mama ni mogla skriviti lasu, moj oče pa se v njeno vzgojo ni vmešaval, niti ni gradil kakšnega posebnega odnosa z njo, pustil jo je na distanci, njej je pa to ustrezalo.

Brata je dogajanje v otroštvu hudo prizadelo. Pravi oče ga nikoli ni priznal, nikoli ga ni niti spoznal, zato ga zdaj z besom zavrača. Sestra ga je celo otroštvo ‘kaznovala’ za nekaj, kar ni bil kriv, ga žalila in poniževala. Da to ne bi bilo dovolj, mu moj oče nikoli ni znal izkazati ljubezni, ki jo je tako zelo potreboval v tistih ranljivih letih, čeprav ga je imel zelo rad. Zelo redko ga je pohvalil in se nikoli ni ubadal s tem, kaj mu leži na srcu. Brat je bil zelo občutljiv in dojemljiv fantek, ki si je želel, da bi ga imeli radi. Kot majhna punčka sem mu rada nagajala in velikokrat prevalila krivdo nanj, na starejšega brata, in nisem vedela, kako bo nanj to vplivalo, ker sem bila premajhna. Zaradi njegove lastne nagajivosti in mojega ‘dodatka’ je bil velikokrat tepen, velikokrat preveč in po krivem. V srednji šoli se je razvil, postal visok in močan, bolj samozavesten, in ni več pustil, da bi drugi hodili po njem. Začel se je braniti, tudi takrat ko ni bilo treba. Začel se je dreti na vse družinske člane in delati ‘red’, postal je zelo agresiven in od takrat ni miru. Ko je bil v srednji šoli, sva bila veliko sama, ker sta oba starša delala po cele dneve. Takrat me je (punčko na začetku osnovne šole) večkrat zaporedoma poskušal zlorabiti in me nagovarjal na seks, vendar je kmalu odnehal, ko je ugotovil, da bo mama takoj opazila fizično spremembo na telesu. Faksa ni nikoli dokončal, čeprav ga je mama financirala par let zaporedoma, da bi pridobil kakšno izobrazbo. Sedaj je na delovnem mestu, ki njegovi fizični moči in agresiji odgovarja.

Mama je sestri zamerila, da je bolj upoštevala svojega očeta kot njo, v bistvu mame dolgo ni marala. Brata je zmeraj jemala pod svoje okrilje, ker se ji je smilil zaradi stvari, ki jih je doživel v otroštvu, zato je dobil še večjo moč in zganjal tiranijo po hiši, kakor se mu je zahotelo. Mene je zmeraj smatrala kot najmlajšo in najmanj krivo – torej, prej je odgovarjala sestra ali brat. Mama očeta zavrača odkar pomnim, z njim govori zelo zaničevalno, daje ga v nič, dvomim, da med njima obstaja še kakšna intimna vez, z njim pa ostaja, ker noče ostati sama.

Oče sestre in brata nikoli ne jemal kot svoja otroka, s sestro sta imela in imata spoštljiv odnos na daleč, brata je velikokrat dajal v nič in mu ni dajal ljubezni, ki jo je potreboval, meni pa je izkazoval veliko ljubezni, ker sem njegova edina ‘prava’ hčerka. Zdi se mi, da je oče imel mamo rajši, kot je imela ona njega, vendar je kakšnih 15 let nazaj imel krizo, ko se mi zdi, da je mamo prevaral, pa tudi ločiti se je želel. Takrat je pohajal naokrog, domov prihajal ob zelo poznih urah na smrt pijan ter nadlegoval s pikrimi izjavami, žalil in poniževal mamo, brata in mene. V zadnjih letih se je umiril, čeprav so težave z alkoholom ostale. Zdi se mi, da v alkoholu utaplja žalost zaradi trenutne situacije in zaradi neurejenega odnosa z mamo.

Jaz vse to opazujem od malih nog. Sestra je v času, ko sem jo potrebovala, bila na faksu in sva se videli bolj malo, pa tudi ona je imela svoje težave. Brat je bes, ki ga je nosil v sebi, prenašal name, v takšni in drugačni obliki. Kljub poskusu zlorabe sem bila prisiljena ostati v dobrih odnosih, ker starši niso vedeli. Če bi povedala očetu, bi ga ubil. Mami sem povedala par let nazaj in jo je zelo prizadelo, mi je pa rekla, da najbolje, da to zadržim zase zaradi očeta. Odkar pomnim, se brat name dere za vsako stvar, ki se je spomni. Včasih je bilo dovolj samo to, da sem napačno žvečila solato. Dere se kot žival, ko je posebej živčen, mu iz ust leti pena. Zanj sem jaz največje razočaranje v družini. Spomnim se, da me je dan pred maturo iz matematike vrgel na posteljo in me davil. Kadarkoli sem jokala, se je delal norca in me poniževal, joj, ubožica, joj, daj poglej se, krava zavaljena.

V tem času sem odrasla in se iz svoje regije preselila na drug konec Slovenije. Spoznala sem svojega sedanjega partnerja, imava se rada in skupaj načrtujeva prihodnost. Želim si mirno življenje, želim si, da bi moja družina bila drugačna. Ker svoje družine nisem izbrala sama in je ne morem izbrisati, niti si je ne želim, ker jih imam kljub vsemu na nek način rada, si želim samo to, da bi jadrali skozi življenje brez dretja, poniževanja, spletkarjenja in sovraštva.

Mama in oče sta oba v penziji, težko shajata, kar me boli. Ne sestra ne brat ne pomagata, zato se trudim jaz. To, da sem se odselila, izjemno težko prenašata, tudi po vsem tem času, ki je minil, ker sta se najbolj zanašala name, pa sem se odselila najdlje. Razočarana sta nad svojimi otroci, ker sta mislila, da bosta deležna več pomoči od vseh treh (ne samo finančne). Osamljena sta in grenko jima je pri srcu, ker verjameta, da bosta umrla sama, revna in žalostna.

Z njima se dobro razumem, vsak dan se slišimo, vsak drug ali tretji teden grem domov, jima pomagam, prinesem stvari iz trgovine, počistim po hiši stvari, ki jih mami ne more, itd.

S sestro sva se zmeraj dobro razumeli, zato tudi zdaj ni drugače. Moti me, da s prevelikim sovraštvom govori o bratu. Pred meseci je rodila in z dojenčkom noče k staršem na obisk, ker se boji, da bo doma brat. Noče, da bi brat dojenčka videl, spoznal, nič. Z mamo in očetom se zdaj dobro razume, čeprav jima ni pripravljena pomagati (tako ali drugače).

Z bratom pa nikakor ne morem najti skupnega jezika. Pred pol leta se mu je rodila hčerka in od takrat obsedeno govori o sestri (meni in staršema), kako slaba je, kako smo lahko z njo sploh v stikih, tudi on o njej govori z groznim sovraštvom. Odkar sem se odselila, staršema namerno ustvarja negativno sliko o moji selitvi, kakšna sem, da ne pokličem dovolj, da sem se odselila zato, ker sem poslušala sestro in ker sovražim njiju, nato klicari mene in se mi dere v telefon, da sem vse zajebala, da on mora vsak dan prihajati domov (živi 20 km stran) in gledati bedo, ki sem jo pustila za sabo (sam pa doma nikoli ne vpraša, če je treba kaj pomagati ali če kaj potrebujeta), da ubožica njegova partnerica mora prav tako gledati bedo in žalost, ki sem ju pustila za sabo, da ne pridem domov, da govorim po telefonu samo z mamo, z očetom pa ne, ki je čisto depresiven, ker ga izključujem in pozabljam nanj, kar seveda sploh ni res, ker vsak dan govorim z obema. Zato sem brata nehala klicati, zdaj pa grozno zameri in ne razume, zakaj ga ne kličem – zakaj ne pokličem vsaj zato, da bi vprašala za otroka. Mene to dretje in agresija grozno razburita, ker sem umirjena punca, ki želi samo mir. Vpleta se v zasebne stvari, ki se ga ne tičejo, mi daje življenjske lekcije, za katere ga nisem prosila in jih kar naprej ponavlja, kot stara plošča našteva, kaj vse je pretrpel v otroštvu, zdaj ga pa imamo za najslabšega v družini, dere se tudi na starša, vsem soli pamet in kar naprej govori o dediščini, ki meni do zdaj sploh ni padla na misel – zakaj bi razmišljala o dediščini, če sta moja starša živa in zdrava?

Nazadnje me je poklical za 8. marec, mi voščil, potem pa me povrh še nadrl, da sem uničila družino in on mora prenašati posledice ter doma gledati razdejanje, ki sem ga pustila. Povedala sem mu, naj se name ne dere, potem pa se je začel še bolj dreti in mi povedal, da mu jaz ne bom govorila, na koga se naj dere in na koga ne. Odgovorila sem mu, da se pa name že ne bo drl, če se že mora na druge, nakar me je obkladal z raznoraznimi žaljivkami in grožnjami in prekinil zvezo. Kaj je sledilo? Vabilo na krst nečakinje, ki bo za dobra dva tedna. Kako bo ti izgledalo? Kako naj se vedem? Kako se bo vedel on?

Kaj si torej želim? Želim si čarobni napoj, ki bi ga spili vsi člani družine, vključno z mano, da bi pozabili vse, kar je bilo do zdaj, in začeli znova. Želim si, da bi bili složna in srečna družina, kar je zelo utopično. Želim si, da me ne bi zagrabili tesnoba, nervoza in strah vsakič, ko se zavem, da bom kmalu srečala brata. Nikoli ne vem, kako se bo obnašal – ali bo umirjen, ali bo ciničen, ali pa ga bo nekaj zagrabilo in se bo drl ko zmešan. Želim si, da bi se lahko z njim normalno pogovarjala, da bi imel z vsemi nami normalen odnos, še posebej zdaj, ko imata otroka in sestra in on. Se bosta ta dva otroka sploh kdaj srečala? Kako ne dojame, da se ljudje izogibamo stika z njim in da je za takšen odnos v odrasli dobi večinoma kriv sam? Kako naj mirno jadram skozi življenje in si ustvarim svojo družino, kako naj ga vključim v svoje življenje, če me s tem vedenjem odbija in se ga bojim? V meni vzbuja samo negativna čustva, ker drugega od njega nisem dobila. Tiste vmesne trenutke, ki so bili podobni pravemu bratsko-sestrskemu odnosu, je izničil s svojim vedenjem. Želim si, da ne bi bila živčna vsakič, ko grem domov, ker vem, da bom srečala njega.

Kaj lahko storim, da bom prebrodila najina srečanja? Kako naj se obnašam? Tudi ko sem mu poskušala mirno povedati, kaj me moti in kako se pri tem počutim, me je še bolj nadrl, se mi posmehoval in mi navrgel, naj ne glumim Oprah. Ne morem se pretvarjati, da se z njegovim vedenjem strinjam, ker me njegovo vedenje razburi in njegove besede zelo prizadenejo. Velikokrat se umaknem iz prostora, da bi se izognila provokacijam in morebitnemu kreganju in dretju, velikokrat me njegove besede tudi zlomijo in zato velikokrat na samem tudi zajokam. Žalostna sem in globoko razočarana, da imam takšnega brata in resnično ne vem, kaj še lahko storim, da bo kdaj kaj drugače, predvsem zaradi nečakinje.

Spoštovana Ariadna85,

želite si čarobnega napoja. Želite si, »da bi bili složna in srečna družina, kar je zelo utopično«. Res je utopično. Vsi izhajamo iz družin, vsi živimo v družinah, vsi si želimo sloge in sreče. Življenje v družini – vsaki! – pa je polno vzponov in padcev, sloge in nesloge, sreče in nesreče. Vedno složna in srečna družina brez razpok je enako utopičen konstrukt kot čarobni napoj. In manj ko smo tega deležni, bolj si tega želimo. V svoji primarni družini z nezdravimi odnosi ste najmlajši, in vendar ste prevzeli vlogo tiste, ki bi rada vse uredila. Skušate biti družinska »terapevtka«, in bolj ko se trudite, bolj udarjajo na dan nezaceljene rane, ki jih niste povzročili vi. Ste tarča besa, zavrženosti, nepriznanosti, prezrtosti, krivic, ki jih niste zagrešili. Smilijo se vam ljudje, katerih trpljenja niste povzročili. Vsi ti ljudje so bili deležni veliko krivic in trpljenja po krivem. Vendar so vsi – sestra, brat, mama, oče – zdaj odrasli in odgovorni za svoje življenje. Vsak si sam izbira, kako se bo odzival na okoliščine. Vaš oče si sam izbira beg v alkohol, mama pa, da ostaja z njim iz strahu pred samoto, in sama si izbirata, da je zaradi tega njuno zdravstveno in materialno stanje slabše, kot bi lahko bilo.

Bolj ko se zapletate v pregovarjanja, dokazovanja in prepire, slabše je. Vaša primarna družina vas tako zaposluje, da je vprašanje, koliko energije vam ostaja za sedanje partnerstvo. Dokler ne boste spremenili vedenja do svojih sorodnikov, se lahko zanesete, da boste te vzorce tako ali drugače, vede ali nevede spustili tudi v svojo bodočo družino. Vaše želje po miru in slogi so legitimne, a v odnosu z bratom neuresničljive. Čemu se izogibate? Jezi na svojega očeta in mamo? Nekdo v tej družini »mora« divjati, »mora« kazati staršem, kaj vse tu boli. Nekoč je to počela sestra, ki se je znašala nad bratom, potem je to vlogo prevzel brat. Starši pa še vedno ne vidijo … videti, to je njihova naloga, ne vaša. Vi jih k temu ne morete prisiliti.

Vaša naloga je, da se zaščitite pred negativnimi vzorci primarne družine. Lastni oče brata ni priznal, očim ga je prezrl, sestra maltretirala, dokler ji ni začel vračati, mama mu je zaradi občutka krivde dajala potuho, zdaj pa se z njim ukvarjate vi. Zakaj – ob vsem, kar je že bilo v zgodovini vajinega odnosa? Ste po mami prevzeli vlogo ženske, ki je žrtev slabih odnosov, s katero lahko moški počne kar koli, ona pa ga kvečjemu prezira? Vam ta vloga ustreza? Če vam ne, jo lahko spremenite. Na svojo družino ne morete vplivati z dosedanjim vedenjem. Nase pa lahko vplivate – s spremembo vedenja, z delom na sebi. Marsikaj vas še čaka, da se soočite. Naj vas ne bo strah, najhujše ste že doživeli. Prvo, kar je, pa je postavljanje meja, sicer se ne bo nič izboljšalo, zelo verjetno pa se bo še poslabšalo. Laže vam bo, če se boste vključili v kako skupino svojcev alkoholikov, ker boste delali pod strokovnim vodstvom v družbi ljudi, ki vam bodo dali podporo in se v vas lahko vživeli. Tako se boste lahko iz vprašanj »Zakaj imam takega brata« (zakaj, tako ali tako veste; in za to niste krivi vi) in »Kako naj rešim svojo družino« (rešiti se morajo sami, če se seveda želijo; vi jih ne morete) preusmerili tja, kjer imate več moči in vpliva: »Kaj lahko storim, da bom mirnejša, bolj zadovoljna, da bom lahko zgradila zdrav dom in presekala zlorabo, ki se vleče skozi generacije« in: »Dovolj je! Tega mi ni več treba.«

Želim vam, da začnete vlagati vase, to je vaša rešitev.

Lep pozdrav,

Uh, ti bi morala sprejeti strategijo preživetja, ne samo spremeniti način razmišljanja.

Starša sta se obesila nate, ker si edini skupni otrok in lahko družno pritiskata nate. Na brata in sestro ne moreta, ker tvoj oče ni njun oče in tudi ni bil nevemkako dober očim. Ker sem tudi sama mama, katere otroci bodo v nekaj letih zapustili dom (upam vsaj, jim želim, da bi ga, saj je to najboljše zanje), lahko z vso odgovornostjo napišem, da otroci svojim staršem niso dolžni ničesar. Dolžni so edino zaživeti svoje življenje po svoji meri. Vse, kar naklonijo svojim staršem, je samo bonus in dobrodošla nagrada za preteklo delo. Če je bilo starševsko delo dobro opravljeno.

Poleg tega sta se seveda obesila nate oziroma na otroke, ker njuno partnerstvo ne funkcionira in nimata drugega kot vas tri (oziroma mama ima tri, oče tebe). Ampak nisi ne ti, ne brat, ne sestra odgovorna za to, da ne znata biti dobra partnerja. Niti slučajno! To je njuna izključna odgovornost in če jima je hudo, naj nekaj naredita za svoj zakon oziroma zase. Seveda ne to, da kličeta tebe, ampak se posvetita en drugemu, poiščeta zunanjo pomoč, gresta narazen ali karkoli drugega. Še vedno sta odrasla, opravilno sposobna človeka, tudi če sta že malo v letih. Njuno življenje je še vedno izključno njuna odgovornost, pa če se še tako branita. Mama, se mi zdi, glede na to, da se je trikrat vezala tako resno, da je tudi rodila otroke, nekoliko nesamostojna oseba, ki niti ne bi znala živeti sama – ampak to ni tvoj problem.

Tretjič: bratu mirno povej, da se boš z njim pogovarjala, če je sposoben normalnega tona. Daj mu priložnost še za tri pogovore. Če bodo potekali normalno, okej. Če bo spet začel vpiti, po treh klicih blokiraj njegovo cifro. A povej mu to vnaprej in se tega tudi drži. Ima tri priložnosti, da svojo komunikacijo spravi na normalno, nato si ti dolžna zaščititi samo sebe. Zapomni si, nihče na tem svetu te ne bo imel tako rad, kot imaš lahko rada sama sebe.