Zaradi težav z zdravjem pri dveh otrocih, eden težave z večnimi slabostmi, drugi z glavobolom v avtu/avtobusu, smo za oba imeli pregled pri psihologu. Pri obeh je psiholog ocenil, da naj bi imela anksioznost.

Malo sem brala sedaj o tem, in prebrala, da je sicer lahko ta živčna napetost posledica nekih dednih dejavnikov, lahko pa tudi ne. Če bi sklepala po očetu obeh otrok (s katerim drugače ne živim več – sva se razšla), bi rekla, da sta oba otroka nekako dedovala, saj je tudi on precej živčen, no, jaz pa nisem.

Pa vendar, kako naj kar zaključim, da sta to podedovala, saj sama nisem tovrstni tip, torej anksiozen, je že res, da imam kakšne strahove, vendar zaradi njih nimam nekih zdravstvenih težav.

Nikoli nisem imela ravno občutka, da živita neko stresno življenje, oz. življenje v neki stiski, tako da res ne vem… kako naj vidim, ugotovim, kaj lahko jaz naredim.

Drugače seveda poskušam ne biti prestroga, vendar vsega pa tudi ne morem dovoliti in otroka vsega obvarovati. Poskušam biti razumevajoča, uvidevna, strpna in podobne lastnosti, vendar ne želim biti preveč popustljiva, brez mej ipd.. Tako je vzgoja ves čas potekala.

Moram povedati, da se sedaj veliko sprašujem, če sem jaz kriva za nastalo “škodo”, s svojim odhodom od njunega očeta, ali pa sem ju celo imela premalo rada oz. sem jima to kazala na nepravi način… in se posledično sprašujem, ali naj bi se počutila krivo.

Drugače še moram zapisati, da sta oba otroka nadpovprečno inteligentna in seveda tudi uspešna v šoli.

Kako je pravzaprav s temi psihološkimi testi, na osnovi katerih so potem sklepali oz. postavili diagnozo anksioznost. So res tako točni, ali pa gre lahko tudi za nek trenuten dejavnik, ki pa ni nujen, da je/bo dolgoročen.

Hvala za mnenje.