Pozdravljeni…

javljam se in upam na besedno pomoč ali prebujanje ali karkoli samo, da se ne jočem več, srce me boli….

Trenutno sem čisto na tleh. S partnerjem s katerim sva skupaj se dogajajo čudne stvari, in posledično potem tudi z menoj.
Od partnerja sem starejša 5 let ( on 30 jaz 35 ), zaljubila sva se vse je super funkcioniralo, pri spolnosti niti nisva pazila, na začetku sva uporabljala zaščito, potem pa ne več. In se je zgodilo, sem zanosila. Cel teden sem čakala, da mu povem, da sem noseča, medtem sva sedaj imela par tednov čudnega čustvenega obdobja, moja ljubosumnost ( ker prespi pri svoji prijateljici, ki je stara več kot 50 let; pravi, da mu je kot mama ( mati mu je pred leti umrla ). Ko mi je zjutraj povedal sem skoraj dobila živčni zlom, dokler mi ni razložila v kakšnem odnosu sta. In še par zgodbic; je takšna oseba, da živi v preteklosti.
Vglavnem, ko sem mu povedala glede nosečnosti, je bil presenečen – vesel. takoj je začel govoriti o prihodnosti, da naj se preselim k njemu itd itd itd.. Super… A kaj potem, v 5 tednu sem imela spontani splav. In od takrat se je spremenil. Ne omenja, da bi prišla k njemu, celo rekel mi je, da si ne želi otroka, da je prezgodaj za njega, da tudi ni več tako zagret zame. Ali veste kako me zaboli pri spolnem odnosu, ko vedno ejakulira zunaj. Kot neka tepka sem, trapa neumna..Pa ne da bi si želela zelo otroka, ampak boli me to, ker vidim, da res pazi in se resnino drži tega. Še včeraj zvečer sva imela debato, in se je potem nekako stisnil k meni, pa čeprav sem mislila, da bova zaspala vsak na svojem koncu postelje. In sva imela spolni odnos in je zopet pazil. Nevem če me razumete.. Ni mi do otroka toliko, veliko bolj me boli to, da nevem…Ali me res ne mara vfeč… Ali želi, kaj sploh sedaj hoče od mene…zakaj je z menoj.. kaj sploh naj pro+ičakujem.. nAJHUJE JE TO, KER SEM PO ZELO DOLGEM ČASU SE ZOPET PUSTILA V VEZO, ZALJUBILA SEM SE, IN SEDAJ GA TUDI ŽE ZELO MOČNO LJUBIM..oN TO VE.. sKUŠAM SE DRŽATI NAZAJ IN DA BI IGRALA HLADNO, KOT DA NISEM TAKO LJUBEČA, AMPAK ENOSTAVNO NE morem. Ne morem skrivati svojih čustev, in kar je najhzjše ne morem ga zapustiti.. A trpim močno.. Vsak dan se jočem. Počutim se kot, da bi prosila za ljubezen.. Kaj se mu je zgodilo… Zakaj me ne mara več…

Spoštovana zlatkazlatka,

resnično naporna situacija, nabita s čustvi in mislimi, s katerimi si zadajate bolečino. Občutek imate, da ste popolnoma nemočni, na milost in nemilost prepuščeni vsemu, kar se dogaja v vas in zunaj vas. Poslušate čudne zgodbe in razum vam govori, da jim ne gre verjeti (najbrž partner ne bi spal pri materi, če bi bila še živa?), pa jih kar »morate« sprejeti; poslušate partnerja, ki vam z besedami in dejanji govori, da se je ohladil do vas, pa mu kar »ne smete« verjeti. Ne »smete« se zmeniti za svoje telo, ki je nedavno izgubilo sanje o novem bitju, in ga razpirate za nove in nove čustvene bolečine; ne »smete« ga zaščititi pred grozo spoznanja, da moškemu ni več ne do otroka ne do vas. Ne »smete« se zaščititi pred novo nosečnostjo, ob tem pa se sprašujete, ali ni otrok morda le sredstvo, s katerim bi se prepričali, da je partnerju zares do vas. Trpinčite se z vprašanji, kaj je s partnerjem, zakaj čuti, kot čuti, kaj ste naredili narobe, da je tak do vas.

Vendar ta vprašanja enostavno niso tista, ki vas bodo pripeljala do zadovoljivega odgovora. Naj partner počne kar koli, tega ne dela zato, ker ste vi naredili kaj narobe. Ravna iz sebe, zaradi sebe, izhaja iz svoje zgodbe. Njegovo sporočilo je jasno, le preveč boleče je, da bi si ga vi dovolili slišati dobesedno.
Pravo vprašanje je, kako boste vi poskrbeli zase. Kako se boste zaščitili, kako se boste umirili. Kajti moč za to je v vas, le da še spi. Čutiti je, da je v vaši zgodovini odnosov z moškimi neka bolečina – morda bolečina praznine, odsotnosti, neslišanosti? V tem odnosu se je z vso močjo prebudila in vas kriče nagovarja, da jo potolažite. V najtemnejših kotičkih naše duše se skrivajo travme, a v njihovi razrešitvi se skriva tudi moč. Potrebujete nekoga, ki vas bo neobremenjeno, a sočutno poslušal in vas tudi slišal (in vaš partner v tem trenutku to ni), da boste iz čustev, ki so vas preplavila, izluščili preprosta dejstva: prepustili ste se zaljubljenosti v moškega, ki ni pripravljen na zvezo. Iskreno sta si povedala, kaj čutita. Zdaj greste lahko naprej in poiščete partnerja, ki bo želel biti samo z vami in predvsem z vami ne glede na otroka. Ni treba, da vas je strah. Ničesar niste storili narobe. Edino, kar pa res morate storiti, je, da objamete malo punčko v vas, ki je tako željna ljubezni. Vi ji jo lahko daste, vi lahko poskrbite zanjo, saj ste zdaj »veliko dekle«, poleg tega pa prekipevate od čustev, ki bi jih radi z nekom delili. Res! S tem ko jo boste (počasi, postopoma) znali umiriti, boste lahko zamejili tudi svoje telo, da bo spet samo vaše in da ga boste lahko delili v veselju, ne v trpljenju.

Zveni zelo znano, a je še vedno res: vse se spreminja, nič ne traja. Tudi ta bolečina bo minila. Pa vseeno vam želim, da predelate preteklost in se opremite za prihodnost.

Lepo vas pozdravljam,