Pozdravljeni!

Naj opišem svoj primer: Z možem sva skupaj 10 let, od tega sva pol leta poročena imava pa 3 letnega sinčka. Probleme imava z njegovo družino. Dokler sva bila 7 let samo punca in fant in sva se videvala večinoma za vikende je vse normalno teklo, odnosi so bili zadovoljujoči, vedno sem jim z veseljem pomagala pri raznih hišnih delih, se družila z njimi, skratka imeli smo soliden odnos. Potem sva oba zaključila z študijem, dobila službi in si pri njih na vrhu začela izdelovati stanovanje (ker sin je bil seveda določen za doma-kmečka logika pač), vanj vložila blizu 20.000€, zanosila sem in takrat so se težave začele. Namesto da bi se veselili prvega vnuka sva pod nos dobila le vprašanje kdaj bo pa poroka, kar naenkrat nisva smela delati ne svojega vhoda ne nič. Sin se je rodil in jaz sem se zaradi takšnih razmer od doma k njim preselila le par dni pred porodom. Ko sem prišla iz porodnišnice pa se je mora šele začela-mora zame in moža, ki je trajala dve leti in pol. Podtikanje, zloba, hinavščina, zavist, vdiranje v zasebnost (brskanje po stanovanju, spalnici, omarah, branje mojega dnevnika, brskanje po položnicah, računih, bančnih izpiskih…), obtoževanje kakšna sem in kaj počnem sploh tukaj, oprezanje kaj kdaj in kolikokrat gremo v trgovino, češ ali spet zapravljamo…obema z možem se nama je skoraj “strgalo”, bila sva živčni razvalini in to že pri 26. letih! Definitivno sva se odločila da se odselimo in to čim prej. Iskati sva začela stanovanje in ga dobila, lani jeseni smo se odselili na boljše, za seboj pustili vso psihično maltretiranje, pa seveda tudi izdelano stanovanje…sva pogoltnila (vzela vso opremo in kar se je dalo) in smo šli. Preselili smo se 20 km stran, pa nam še sedaj ne dajo miru! Moža vseskozi nadlegujejo po telefonu, češ, kaj delamo, da itak samo lenarimo, da nm je preveč lepo in da to ne bo trajalo dolgo, pika na i pa se je zgodila včeraj ko je mož dobil sms od svojega očeta, v njem pa nazorno vse dokumentirano kdaj smo prišli k njim na obisk(od selitve naprej), kakšen je bil namen obiska(??!!), ali sem bila zraven tudi jaz ali sta bila mož in sin sama…skratka bolano! Naj samo še pripomnim da njih v pol leta kljub temu da sva jih večkrat povabila ni bilo oz. so povabilo zavrnili (češ da niso še pripravljeni), mi smo šli tja zgolj zaradi ohranjanja nekih normalnih odnosov in zaradi sina. Vem da to mojega moža zelo žre, saj so vendarle njegovi starši, ampak do katere mere še?

Spoštovana annuskaa,

razmere, kakršne opisujete, so zares bolne in z možem sta naredila že ogromno, da bi se iz njih izvlekla. Marsikateri par na vajinem mestu bi se vdal, skušal potrpeti, seveda na škodo sebe kot posameznikov, staršev in zakoncev. Vidva pa sta tvegala, pustila za sabo kar nekaj materialne varnosti, in kar je še pomembneje, odraslo sta sprevidela, da od take primarne družine ne moreš pričakovati, da bo lepega dne uvidela nefunkcionalnost svojega početja. In kot odrasla človeka sta poskrbela zase, za svoj zakon, za svojega sina. Lahko vama samo čestitam in vama želim, da iz teh svojih razvalin zgradita nekaj novega, trdnega, lepega, kjer bo za vaju in sina čustveno varno.

Vendar moževi starši s psihičnim nasiljem nadaljujejo. Vaše edino vprašanje, ki ste ga naslovili na forum, je: »Do katere mere še?« Moj odgovor je: do tiste mere, ki jo bosta sama začrtala. Očitno ta meja še ni bila začrtana dovolj odločno, da bi vaju njihova čustvena in verbalna zloraba znova in znova ne prizadela. V vaju še vedno tli iskrica upanja, da se bodo moževi starši nekega dne zbudili z drugačnim pogledom na celotno zadevo. Pravite, da ste jih večkrat povabili na obisk in odšli k njim »zaradi ohranjanja nekih normalnih odnosov«. Glede na to, kakšne odnose imate že tri leta, si takšnih najbrž ne želite ohranjati, sicer pa tudi niso »normalni«. Nimam vtisa, da bi vi to počeli zato, ker »kaj bodo pa ljudje rekli«. Ostane torej samo še en argument: vajin sin. Res je lepo imeti babico in dedka, s katerima se dobro razumeš. Toda še bolje je imeti starše, ki znajo čustveno dobro poskrbeti zase in zate. Če boste v tako razdiralne odnose vmešavali sina, mu boste dajali dvojna sporočila, ga zmedli in mu dali nehote vedeti, da se pravzaprav žrtvujete zanj. Zadnje, kar otrok potrebuje, pa je občutek krivde, ker staršev seveda ni mogel ubraniti pred starimi starši.

Tu pa se nakazuje še en problem, koliko je v resnici razčistil s starši vaš mož. Toplo vama priporočam v branje knjižico Med dvema ognjema: družina v primežu generacij. Marsikaj je mogoče namreč še storiti, da odločneje začrtata mejo zlorabe iz prejšnjega odstavka. Bridko, pošastno in krivično je doživljati tako travmo s strani staršev, torej tistih, ki bi morali naravno delovati v tvoje najvišje dobro. Toda ko se to zgodi, je treba (znova) odrasti in odraščati spet in spet, se soočiti z realnostjo in se usmeriti v prihodnost, v svoj zakon, v svojega otroka, pri katerem ne boš dovolil, da bi se ponovili tako zelo uničujoči odnosi. V praksi to pomeni, da se mož lahko preneha odzivati staršem na telefon, da lahko zamenja številko, da lahko poiščeta strokovne nasvet pristojnih ustanov (Center za socialno delo, brezplačna pravna pomoč, Društvo za nenasilno komunikacijo, zakonska terapija), kaj vse je še mogoče ukreniti, da zaščitita sebe in svojo mlado družino. Ni treba, da bi vse nosila sama.

Želim vam, da bi opustili prizadevanja, ki so brezplodna, in vložili energijo v gradnjo tistega, kar se splača.

Lep pozdrav,

Ne vem, če lahko, ampak rada bi ponudila nekaj čisto praktičnih nasvetov o postavljanju mej.
Moževa družina je te meje tolikokrat in tako globoko prekoračila, da so verjetno izgubili orientacijo
o “prav” in “narobe”…kar hočem reči je, da bi bilo mogoče koristno, da se te meje ponovno zarišejo.
To se naredi čisto konkretno – vsede se za mizo in se določi meje – “obiskovali vas bomo takrat in
takrat, če pa bodo padale pripombe, ali nezaželjene izlave, nas (recimo) pol leta ne bo.”
In to dosledno izvajate, ob – recimo SMSu, ki je priletel od tasta, poveste, da si tega ne dovolite in
recimo blokirate številko za pol leta.
Čisto jasno in glasno se pove – “želimo normalne odnose – dokler se jih boste držali bomo komunicirali,
če pa ne, bomo komunikacijo prekinili, dokler se tega ne boste naučili”.
Mogoče tole spominja na ravnanje z majhnimi otroci – ampak tako je, starši niso sposobni sami ravnati
z vami zrelo in spoštljivo, torej je to en način, ki ga bodo mogoče razumeli…