Ko pove, da se čuti utesnjenega “Boštjan”
je še možno to popravit? Naj najprej povem, da ima veliko dela, jaz se sicer zaposlim s svojimi stvarmi, vendar vseeno komaj čakam, da bo imel kaj več časa, ko greva lahko skupaj kam. In bi se vliko pogovarjala o tem, kako fajn se bova imela potem. On.. uporablje precej veliko ednine. Se razjezi potem, ko sprašujem naprej in mi pravi, da valjda, da bova šla skupaj. Pa vendar.. to več ne zveni kot povabilo ali pogovor o tem kaj vse bova počela, ko bo imel več časa. Najmanj kar je, je to, da sem mu samoumevna. Moj trud, da doma naredim več kot on, ker on nima časa, je očitno samoumeven.
Letos sem šla že sama (s svojimi prijatelji) na dopust, on je to zelo spudbujal, kar si razlagam, da je to tudi njegov klic: ‘daj ženska, spusti me že, da grem že kam brez tebe’. Mene pa to boli, ker praktično počnem vse brez njega in bi bilo za spremembo tako lepo, če greva končno kam skupaj. Vidim, da me sploh ne pogreša. Jaz pa ne morem še bolj izginit in se še bolj zminimalizirat. Lahko samo še ne prihajam domov.
Izgubila sem voljo. V resnici že nerada pridem domov in doma se mi nič več ne da. Ne najdem nobenega zagona, da bi doma za naju kaj naredila. Tako težko mi je. Nočem ga pedenat kot mami, ker nimam otroka. Potem to bi. Ampak zdaj vem, da nebi bilo prav, da bi bilo še bolj narobe. V resnici mi je že v tolažbo, ko ima on tako veliko dela, da pride v posteljo šele ob 4.00 zjutraj. Sploh me že moti, če greva kdaj skupaj spat. Tako sploh ne morem več zaspat, rečem, da grem gledat tv in zaspim tam na kavču, mi je lažje. To me tako obremenjuje.
On pravi, da bo potem bolje. Jaz pa mislim, da se to nikoli več ne vrne, sploh če je prepričan, da je utesnjen zaradi mene. Imam občutek, da če je pustil, da je prišlo do sem, da je to zame odgovor, da tak on pač je. Prvih šest mesec, je bilo tako drugače.. Vendar nimam ogledanega nobenega drugega, vse bi dala, da bi lahko rešila naju… Pa nimam nobene ideje več. Jaz imam 34 on pa 42 let. Mogla bi se počasi odločit, je to to ali pač ne pelje nikamor, če bi želela kdaj imeti družino.
Draga Prestara za tole,
Hvala za vaš prispevek.
Naj poudarim, da je odnosov kot ga imate vi precej. Eden v odnos vlaga “preveč” in tako izgublja stik s sabo, drugi vlaga v odnos “premalo” in tako izgublja stik s partnerjem.
Kvaliteten partnerski odnos ni mogoč, če izgubimo stik s sabo in če se nismo pripravljeni odpovedati delu svoje osebne svobode na račun partnerskega odnosa. Odnos je tudi stvar virov. Kaj to pomeni?
To preprosto pomeni, da lahko skupaj ustvarita več kot bi ustvarila vsak zase. Glede na opis predvidevam, da je on tisti, ki v prispeva večina financ in ste vi tisti, ki v pretežni meri skrbite za gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da so to različne oblike izraza “ljubezni”, ki omogoča, da odnos deluje. Prvi problem se ponavadi pojavi, ker začne moški razmišljati v stilu … cele dneve delam, ona pa samo malo pospravi. In drugi problem se pojavi, ko začne ženska razmišljati cele dneve pospravljam (in skrbim za otroke), on pa hodi naokrog in noče biti z mano (ali z nami).
Kar koli že, da odnos funkcionira mora biti količina “ljubezni”, ki jo oba vneseta v odnos približno enakovredna. Včasih ženskam predlagam, da možu izstavijo račun za opravljeno delo (likanje, pospravljanje, pranje, hranjenje otrok, igranje z otroci, kuhanje …). To lahko naredite tudi vi. Spoštovanje do dela, ki ga opravi partner je pomembno.
Potrebno pa se je tudi vprašati, ali ni po drugi strani nekdo obremenjen preveč. To, da vaš partner hodi spat ob 4 zjutraj, je zame precej zaskrbljujoče. Če ni mogoče zaslužiti dovolj z 8 do 11 urami dela dnevno potem nekaj ni v redu. Ali so pričakovanja in cilji preveliki, ali ste v odnosu z deloholikom, ali pa je učinkovitost premajhna. Vaš partner je po vsej verjetnost na robu izgorelosti in depresije. Ali res potrebujeta toliko denarja? Kakšen stil življenja želita živeti?
Seveda partnerski odnos ni samo stvar virov, ki jih vsak zase prinese v odnos, ampak tudi stvar izmenjavanja energije, ki se dogaja skozi spolnost, pogovor, dotike, sprehode, šport, ipd. Če tega ni potem tudi kvalitetnega odnosa ni.
Meni se leta vašega partnerja ne zdijo kritična. Če je vaš partner dovolj vitalen potem to ne bi smelo biti ovira.
Za začetek bi vam priporočal, da vašemu partnerju namesto slabe volje namenite več nežnosti in podpore. Zmasirajte mu stopala, hrbet, vrat in glavo. Vsak moški potrebuje priznanje za svoj trud. Dajte mu to, izkažite mu hvaležnost in mu povejte, da vas skrbi za njega, ker toliko dela. Vsak moški se želi sprostiti ob svoji ženski. Naj pride domov brez, da bi imel občutek, da mora karkoli storiti glede vas. Ko bo sproščen, se stisnite k njemu in mu recite, da si želite z njim preživeti več časa, recite mu, da ga pogrešate. Bodite ŽENSKA.
Jasno, da ne morem garantirati, da bodo ti nasveti karkoli uredili. Moški imajo pogosto podzavesten strah do ženske energije, še posebej posesivne ženske energije. Na pretirano skrb in posesivnost se večina odzovejo negativno, pogosto celo agresivno. Precej moških in tudi vedno več žensk doživlja neke vrste razpad osebnosti, ko so v globljem odnosu (ne prenesejo energije srca). Razlogi za to so v 99% čustvene rane v otroštvu ter kultura kapitalizma (izključno cilj in uspeh je cenjen).
Vaše vprašanje glede družine je zelo na mestu. Ženskam, kot ste vi priporočam, da si postavite časovni okvir (recimo 1 leto) in v tem času skušajte odnos rešiti (morda tudi s terapevtom). Če odnos v letu dni ne bo kvalitetnejši, si nalijte čistega vina in določite življenjske prioritete. No morda pa je tudi za ta 1 letni moratorij prepozno. To si morate odgovoriti sami. Če je, potem je čas, da zvezo prekinete takoj.
Želim vam, da se odločite modro.
Ta informacija prikaže vašo situacijo v nekoliko drugačni luči. Zavedel me je stavek, ko ste napisali, da ima on veliko dela, vi pa se zaposlite s svojimi stvarmi. Iz tega sem sklepal, da obstaja določeno nerazumevanje na področju financ in aktivnosti povezanih z gospodinjstvom (takšna situacija je namreč pogosto jedro spora v partnerski zvezi).
Še vedno menim, da pri vama obstaja določeno nerazumevanje glede količine energije, ki jo nekdo prispeva v odnos, s to razliko, da ste sedaj vi poziciji, ko se lahko počutite, da vlagate v odnos več kot on. On pa je bolj v poziciji, ko občuti nemoč zaradi dejstva, da zaslužite toliko kot on, ob drugemu dejstvu, da v službi delate krajši čas (se pravi ste bolj finančno učinkoviti). Vam se to morda ne zdi nič posebnega, ampak on je moški iz generacije, ko je bilo še pomembno, kdo domov prinese denar (in koliko). Morda lahko tudi to razloži njegov urnik. Če bi delal manj, bi zaslužil manj (od vas) …
Jasno je, da se vi logično sprašujete, zakaj bi sedaj še doma vse pospravljala, ga potem še masirala in ga vroča čakala v sexi perilu? Ja, to je zelo dobro vprašanje. Odgovora pravzaprav ne vem. Vloga moškega in ženske se je v zadnjih nekaj letih precej spremenila.
Partnerski odnos (in še bolj družina) potrebuje ženske in moške kvalitete. Če je glavna ženska kvaliteta povezana s sposobnostjo sprejemanja (brezpogojna ljubezen, senzualnost, nežnost), potem je moška povezana s sposobnostjo biti aktiven (moč, cilj, odločnost). V resnici moški in ženske lahko posedujemo moške IN ženske kvalitete. V družbi so trenutno bolj cenjene moške kvalitete, zato v odnosu (in družinah) pogosto primanjkuje ženskih kvalitet.
Meni kot terapevtu je vseeno kdo prispeva katere kvalitete (in koliko katerih), zavedati pa se je potrebno zelo nazorno, da če manjka enih ali drugih (oz. je kakšnih preveč) potem odnos ne more funkcionirati. Enako velja tudi za homoseksualne pare, ali če želite za celotno družbo.
Vprašajte se torej, ali so ženske in moške kvalitete v vašem odnosu zastopane enakovredno.
In mislim, da bi se morali vprašati tudi, ali je partner tip moškega, za katerega želim, da je oče mojim otrokom. Ali si lahko predstavljate, da bi lahko bil dober oče? Če si ne morete, potem se je vaša podzavest že odločila.