Pozdravljeni

Stara sem 31 let, partner 28.Imava sinčka starega 18 mesecev. Živimo v hiši, kjer je v zgornjem nastropju njegova mama.
Skupaj sva 12 let in v tem času marsikaj preživela. Od leta 2006 do božiča 2012 je bilo vse ok, za božič pa se je za 3 dni preselil k mami, saj je reklel, da z mano ne more več tako naprej. Pravi, da je problem, ker ga non stop kličem, ne dovolim, da hodi k mami, da hodi k njegovemu očetu, da preveč govorim…
Naj vam na opišem situacijo:
Ko se je sinček rodil, ga tašča ni videla 2 meseca, saj se je prav tisti dan, ko sem se jaz vračala iz porodnišnice, ona odpravila na morje. To me je zelo prizadelo in partnerju sem to tudi povedala.
Nekako po treh mesecih se je stanje popravilo, nakar je čez pol leta prišla z idejo, da bo svoje stanovanje oddala, pripeljala svojega partnerja, kateri je kričal na nas kako naj renoviramo hišo…Partner se je z njim skregal in povedal svoji mami, da on nima vstopa v najino stanovanje. In spet je njegova mama izginila za dva meseca.Naj povem, da se stanovanja ne da oddajati, ker imamo skupni vhod, elektriko, vodo in midva sva želela, samo naj zrihtata posebej vhod, elektriko in vodo in naj nato oddajo…
Po dveh mesecih je odšla do moje mame in hotela(brez, da bi naju vprašala), sina voziti na sprehode.. Seveda sem bila jezna in tudi partner. Moja mama me je prepričala, naj bomo z njo prijatelji, saj ji je hudo… In poslušala sem jo in panerja prosila, naj bo prijatelj z njegovo mamo. Vse ok, spet do božiča, ko ga ona vzame k sebi in skupaj se pogovarjata, kako sem maščevalna( nikoli se nisem nobenemu maščevala), direktna, ne premišljujem kaj rečem, ga preverjam…
Lansko leto je sina čuvala dve uri, da sva šla midva na zabavo, prosila sem partnerja naj jo prosi še za eno uro in jo tudi je. Rekla je, da ne..in ko sva šla domov sem bila jezna, partnerju tudi povedala. kričala sva en na drugega, in v jezi ko sem prišla domov, me je ona vprašala kaj mi je in sem ji rekla, da je ona kriva za to. Vem, da je bilo narobe…Naslednje jutro me je partner udaril – bila sem čisto plava po roki in mi povedal, naj spoštujem njegovo mamo. Sina sem imela v roki…
Sina čuva moja mami, ko sem v službi, ona ga največ 5 x na mesec po največ dve uri( če ne izgine za dva meseca). Ker nima časa, jo boli glava, po drugi strani se pritožuje, da ga nič ne vidi. Da ne bo pomote, vprašala sem jo, če bi si z mojo mami delile varstvo, vendar ona ni bila za to zainteresrana in moji mami rekla, da ga nikoli ne bi čuvala, tako kot ona..
Ker s partnerjem res škripa, pravi naj pustimo času čas – vendar ni nič poljubov, dotikanja, ničesar, sem šla včeraj do nje in jo prosila, naj se ne vmešava v najine probleme, da ko se midva skregava, naj ga ne vzame k sebi, naj mu ne govori kaj vse jo moti na meni…In še vedno govori svoje ( da sem jaz s svojo mamo zelo povezana, da je nikamor ne vzamemo, da se grdo do nje obnašamo, da sem maščevalna…)Trdi, da se nikoli ne vtika v nas…
Po drugi strani pa kot sem povedala, ko rabim varstvo za sina ga ne bi čuvala – čuvala bi ga ko ima ona čas, velikokrat je slabe volje, non stop govori, da nima denarja, velikokrat je pri partnerju… Res ne vem kaj bi rada. Ali delam jaz vse narobe, tako kot mi očitajo?
Potem je pa tu še njegov oče – živi 80 km od nas in se malokrat vidimo. Ima partnerko, ki je 25 let mlajša od njega in je z njo 5 let. Ona si želi njegove hiše. In nazadnje, ko smo bili tam smo govorili, kako bo on na njo hišo prepisal… Groza, da svojega edinega sina izpusti iz tega. In verjetno zopet moja napaka, da sem se umešala in rekla, da mi pristajamo na to, da je ona lahko doživljensko v hiši, če bo za njegovega očeta skrbela do smrti, da potem je pa hiša od partnerja, ne pa od njenih hčerk…In spet sem bila jaz vsega kriva.
Glede najinega odnosa pa jaz stvari vidim takole, res je, da držim 3 stebre v hiši..Pomoči glede gospodinjskih del nimam nobene – na vsake toliko partner posesa…
On mi sedaj očita, da sem ga preveč klicala, da mi nič kar naredi ni všeč, in da je tukaj še potem njegova družina, zaradi katere se bo vedno kregal z mano. In sem ga vprašala, ali nisva družina jaz in sinček in on je bil tiho in se zamislil. Pogovarjati se noče.. Včeraj mi je njegova mama rekla, da ji je rekel, kot sem prej napisala pustimo času čas, da je preveč zmatran, da bi o tem razmišljal.
Ne vem več kaj naj si mislim, kaj naj naredim, hotela sem se pogovoriti, on se noče..Nekako sem ga prepričala, da greva naslednji teden na svetovanje, samo nisem prepričana če bo takrat še za stvar.
Vmes je rekel, da,če bo, bo reševal stvari samo zaradi sina…
Ko prebirate to pismo, ali je res ves problem v meni, res je da povem kar mislim, in velikokrat sem preveč direktna.
Partnerju sem vedno dovolila na kavo, saj je vendar to normalno, samo enkrat se mi ni javil, ko sem ga klicala, ko sem končala službo. Vzunaj je deževalo in jaz sem z vozičkom in dežnikom in vrečami rinila voziček domov. Ko je prišel domov, sem ga vprašala, če je bil na kavi, rekel, je da ja da je imel telefon na mizi in, da se zanalašč ni javil…Bila sem zelo jezna..
Prosila, sem ga tudi, da naj pove sproti, ko rečem kaj ko ga moti, pa mi ne..
Zadnjič smo prišli iz dopusta, in on je eno uro zatem šel k svoji mami, pa sem samo postavila vprašanje zakaj in je bilo vse narobe…
Spet je pa počilo v ponedeljek, ko sem končala s službo in sem ga klicala, je rekel, da je na kavi. Pa sem mu rekla, da sem pravkar videla sodelavca, da se je peljal mimo mene on pa meni , da on sedi zraven njega in pihnil v telefon. Vprašala sem ga če kadi ( ni kadil 6 let) in je rekel, da ja.
Ko smo prišli domov se je začelo, spet da greva narazen, da on s tako žensko ne bo…
res ne vem kaj naj naredim, Postavljajo se mi vprašanja, za božič sva bila s sinkom sama, zaradi besed in njegove družine , bi šel narazen..Očitno mu ne pomeniva nič. No vsaj jaz ne.
pa zadnji mesec, se tudim, da ne rečem vsega kar mislim, mi pa pravi, da igram, da to nisem jaz in, da se nikoli ne bom spremenila.

lep dan

Pozdravljeni, 11080402!

Iz vašega pisma veje veliko nezadovoljstva in jeze. Tudi vi ju verjetno močno čutite, morda pa ju doživljate telesno kot napetost, pritiske, razdražljivost, utrujenost… Sigurno ste tudi razočarani in se doživljate kot vsega krivo, vsaj tako vam »servira« partner. Zagotovo ne morete biti samo vi tisti, zaradi katere naj bi šlo vse narobe, četudi bi vam partner najraje naprtil vso odgovornost. Kje pa je tu on? In njegov delež odgovornosti? Pravilno čutite, da bi moral partner zavzeti bolj odločno držo in razmejiti med vajino in izvorno družino, se postaviti zase, za vaju ipd.. Ker on tega ne stori (??), pogosto vi čutite, da morate vstopiti v situacijo in »iti v žerjavico po kostanj«, namesto njega. Zakaj se ujamete v to past? Opisujete, da ste direktna oseba in vsakomur poveste, kar mu gre. S tem, da ste iskreni ni nič narobe. Včasih to storite celo namesto koga drugega (žal pa je ves trud zaman, če tega ne stori tisti, ki bi to moral storiti) in se zato pogosto zapletate v konflikte v sorodstvu. Opisujete več težkih situacij, ki so se vam zgodile. Ugotoviti bi bilo potrebno kako in zakaj ste se vi znašli v takšni situaciji. Partner je tam precej medlo prisoten. Kje je njegova odrasla drža? Kot moški, oče? Vi ga kot partnerja verjetno zelo pogrešate v njegovi večji odločnosti in postavljanju za vašo družino. Tašča igra zato še bolj pomembno vlogo. Ugotoviti bo potrebno kako to, da ji (oba) dovoljujeta takšno moč nad vama, zakaj se pogajata z njo oz. preko nje, zakaj se vidva še ne smeta pogovarjati med sabo brez posrednikov, kaj boste vi storili, če partner ne bo začel drugače sodelovati … Vi se zelo trudite, delate v službi, garate v gospodinjstvu, se ukvarjate z otrokom, v dežju sami vlačite otovorjen voziček, podpirate 3 vogale, on pa se vam otroško užaljen noče niti javiti na telefon… Uh, če tu človek ne bi bil jezen… Verjetno ste preobremenjeni. Pomembno bo, da odkrijete zakaj partnerju dovolite takšno lagodnost in neodgovornost? Kje pa je on, ki naj bi vam pri vsem tem pomagal? Dolgo sta že skupaj, od precej mladih let. Marsikaj sta že prestala, ste zapisali. Ne vemo kaj vse se skriva v tem stavku. Ko mu je bilo za praznike pretežko, se je kar odselil k mami?! Vi ste boleče razočarani ostali s sinkom sami. Kako težko vam je bilo tiste dni, si niti ne morem predstavljati. In potem je prišel nazaj, kot da se vmes ni zgodilo nič? Tu je ogromno jeze. Ste ga nazaj sprejeli z odprtimi rokami, samo, da vas je še pripravljen prenašati? Verjetno niste tako nemogoči.

Verjamem, da doživljate, da ne veste več kako naprej. Presenečeno se sprašujete kaj se med vama dogaja. Partnerja imate radi, ne želite si ga izgubiti, verjetno vas je strah, da bi ostali sami in zato mu dovoljujete preveč. Čutiti je nemoč, čeprav še zdaleč niste nemočni. Veste, da se stvari same od sebe ne bodo kar rešile, kvečjemu bodo šle le še na slabše. Partner je bil do vas že fizično nasilen. Preko tega ne bi smeli iti. Udarci se vam ne bi nikoli smeli zgoditi, za nasilje pa je partner absolutno odgovoren. Je prevzel svojo odgovornost? Ali pa je spet »zvrnil« krivdo na vas, češ da ste preveč jezikali…? Kako to, da bi to kar »kupili«? Kaj bo on storil s svojim besom in neobvladljivimi impulzi? Stvar je še bistveno bolj pereča, ker je bil otrok v vaših rokah deležen posrednega udarca. Tudi on je tam doživel nek šok. Odločitev za svetovanje oz. terapijo je tudi zato zelo na mestu. Prav je, da pri tem vztrajate. Če partner nikakor ne bo hotel hoditi (če obiskuje terapijo zaradi otroka, je to super), si smete dovoliti poiskati pomoč sami. Ne gre le za vas, čeprav ste pomembni, gre tudi in zlasti za vašega otroka. Sinček je tu tisto nebogljeno bitjece, ki »vsrkava« vse napeto in boleče vzdušje in si pri tem sam ne more pomagati. Otroček želi samo to, da vidva kot starša poskrbita za varen, spoštljiv in po možnosti tudi ljubeč odnos. Ali bosta lahko ostala skupaj je odvisno od vajinih odločitev. Verjetno nobeden od vaju ne ve kaj storiti. Zato je še toliko bolj pomembno, da preden gresta v neke radikalne odločitve, si je modro dati dovoljenje, da s pomočjo zakonskega in družinskega terapevta raziščeta kje sta in kaj se vama dogaja. Vajina prihodnost je odvisna zlasti od vas in vaše odločitve, da boste sebe vzeli še bolj resno in morda začeli manj tolerirati, vaše nestrinjanje pa morda malo drugače izraziti. Z obeh strani je pomembno vse stvari ubesediti, vendar govoriti v prvi osebi ednine, opisovati svoja občutja in doživljanja, pomemben je ton, neočitanje… Odločilna je tudi morebitna partnerjeva pripravljenost za sodelovanje in njegova odločitev, če bo tudi z njegove strani med vama in v drugih odnosih drugače.

11080402, hudo je biti v vaši situaciji. Verjetno vsi na svoj način trpite. Smete poskrbeti za spoštljivost in svoje dostojanstvo, najti nek izhod iz tega začaranega kroga in tako zagotoviti otroku varnejše okolje za razvoj.