Pozdrav,

letos se poročim in zdi se mi, da se mi sanje iz dneva v dan razblinjajo. Imam najboljšega zaročenca, super se ujemava, težava pa je v ljudeh ob naju in to ne kar katerihkoli, temveč v njegovih starših. Od kar sva skupaj, se še niso spoznali z mojimi starši, kljub temu, da so ju moji vabili, nobenega odziva, kaj šele vrnjenega povabila. In potem še nedavni neljubi dogodki. Ker ima oče novo ljubico, ki je nihče ne prenaša, sva se odločila, da je ne povabiva na poroko. Povabila sva samo njega, pa je povabilo zelo zlobno zavrnil, začel cel kup govoric o meni, da kako ga silim v poroko, da se bom s poroko le okoristila, da ga uničujem… Potem je tu še njegova mama, bodoča tašča, ki ima svoje muhe. Po novem letu sem ji šla osebno voščit, nenajavljena, ker je bilo slučajno vmes, ko sem peljala nečake na izlet in smo šli mimo, pa me je nadrla, da ji moram prej javit kdaj in s kom pridem, v odgovor, če ji lahko le zaželim srečno novo leto in odidem sem dobila njen hrbet in spet kup besed in loput vrat. Pa sem šla, ponižana pred nečaki, bratrancem in njegovo ženo, ki so bili vsi priča temu in jih ni mogla niti pozdravit.

In zdi se mi neizogibno, da to zelo načenja najin odnos. Do sedaj se nikoli nisva sprla, sedaj pa stalno, vedno na tapeti njegovi starši. Ker še živi pri mami (kjer naj bi sicer oba živela in si urejala svoj dom), se tam ne počutim dobrodošla. In tudi vse od dogodka, nisem več bila tam ali se slišala z njo. On trdi, da se mu ne zdi, da je karkoli narobe in da bi morala prit tako kot prej, da je vse enako. Ampak meni ni. Odnos se je zelo spremenil in ni mi všeč. Pa ne da je bil prej tako popoln, ampak imela sem vsaj eno osnovno spoštovanje do nje, kot njegove mame, sedaj je tudi to izgubila.

Sploh ne vem več, kako iz te situacije, kaj, kako? Ne želim uničit naju, ampak nekako se mi zdi, da gre vse v to smer, če se bo tako nadaljevalo… Ne vem, kako bova uskladila obe družini, ko bova sama svoja družina. Kako naj vabim ljudi k nama, če se očitno ne prenašajo, kako naj povabim njegovega očeta, ko ima o meni toliko grdih mnenj, pa me je videl le trikrat do sedaj, pa mama, da ne zgubljam besed? Ima kdo podobno izkušnjo, kakšen nasvet… Hvala!

saj to vedno pride, po rožicah se partnerja vedno dotakneta še svojih primarnih družin. pri poroki je to neizogibno in ni ga para, ki bi pa imel 100% kompatibilne celo starše med sabo 🙂

jaz ko gledam sebe za najaz, mi je tako moja kot tudi njegova družina požrla ogromno energije, enostavno ker sem ji to dovolila, ker nisem hotla zdrah (pa so potem vseeno bile!!). sedaj bo na testu vajin odnos, kako se on potegne zate in kako vidva ne dovolita, da drugi stopajo v in po vajinem odnosu.
v tem se lahko veliko naučita in po svoje zrasteta skupaj.

jaz bi si konkretno želela, da bi prej odrezala to svojo familijo, da bi prej povedala svoje želje in mogoče bi se z mojim celo poročila v tujini, sama. AMPAK potem ne bi videla, do kam so sposobni it.

V tvojem priemeru se mi zdi sporno sledeče:
– koga boš povabila je tvoja določitev (ljubica NO GO, be vem sploh ekra bi bila tko nora, da bi celo rinila tja, pa čeprav bila povabljena)
– odziv tvojega očeta katastrofa (vidi samo sebe in kvari tvoj dan)
– kako se lahkos eliš k osebi, ki si jo 3x videla?
– kako se je odzvala ko si bila tam pri nečakih NO GO (sramoto dela predvsem sama sebi, tebi pa v bistvu daje znak, da nisi zaželjena, zakaj misliš, da bo bolje, ko se tja priseliš?)
– kaj pravi na to tvoj mož. ti mu mirno povej, kaj se je zgodilo in da v takem ne boš živela. ko se boš skeširala, kam boš potem šla? pečena na njihovem domu

poroka naj bo taka kot si zasluži vsaka nvesta. keri ti teži, mu pa povej, da če ne bo spodobnosti in upoštevanja vajinih želja, lahko ostanejo doma. in to tako tudi naredita. foter ne rabi zraven dat €, če misli, da te bo potem komandiral. če nimata sama dovolj, pa s poroko malo še počakajta in si sama plačajta.

srečno

Pri žlahti mladega para je tako: vsak od vaju naj skrbi za odnose s svojo žlahto – torej ti za svoje starše, tvoj bodoči pa za svoje.

Če se njegovi obnašajo čudno, mu ti povej, kako se počutiš ob tem. Ne hodi v hiše, kjer so ti pokazali, da nisi dobrodošla. Tvoj bodoči naj se o tem zmeni s svojo mamo, če si vseeno želi tvojih obiskov, torej s z bodočo taščo dogovori, da se bo normalno obnašala. Če mu ne uspe, potem na tvojem mestu ne bi hodila tja.

Vsekakor pa mladi par mora držati skupaj, vedno in se o vseh težavah pogovoriti. to je šele prava ljubezen. Pa čimprej se preselita na svoje. Pa dajta vedet staršem, da mislita živeti po svoje in da se ne bosta sekirala zaradi njihovih muh in čudnega obnašanja.

Na ohcet pa povabita tiste ljudi, katere želiš. Tudi zame je neokusno vabiti ženinovega oče skupaj z novo ljubico. Vsekakor pa o vabljenju svojega dela žlahte odloča ženin tako kot nevesta o svoji, skupno pa se dogovorita o kočljivih primerih. Vsekaor je to vajina poroka in vidva odločata, koga vabit in vse ostalo.

Hvala za odgovore, jožica velika – malo narobe je bilo razumljivo, težaven je njegov oče, ne moj, tudi njegova mama, ne moja. Onadva sta ločena, tako da z njo sem imela vseeno več kontakta kakor z bodočim tastom, vse smo se lepo pomenili kako bo ko bo in da bova pri njih si uredila svoj dom, ker je zdaj ona sama v hiši. In vse je bilo lepo, dokler se stvari niso začele premikat naprej, da se bo začelo na tem delat.

Ker prihajam iz ljubeče družine, mi je to, kar sem doživela tam popolnoma disfunkcionalno. Njegov oče je zdaj zavrnil povabilo na poroko, da je hudo prizadet, ker ni vabljena tudi njegova prisklednica, ki me je ko smo se zadnjič videli tudi sama napadla, da kdo pa se sploh poroča in da to je brezveze in neumno in potrata denarja. Plačala bova poroko sama, tak je bil plan od vsega začetka in tudi nikomur nisva rekla za pomoč.

Torej, najbolj me mori ta odnos z njegovo mamo. Jaz in moji starši smo se resnično trudili za nek dober odnos, pa ne pravim da bi postali najboljši prijatelji, ampak nek osnoven spoštljiv odnos, da tiste trikrat na leto ko se vidjo, si kakšno rečejo in se mal pošalijo in to je to.

In moj bodoči mož, se o tem noče pogovorit z mamo. Očitno v tem, da naj bi živela tam v takem odnosu kakršen je, ne vidi problema. Jaz pa ga, ker si ne predstavljam živet nekje, kjer me tašča še pogleda ne ko se srečava, mi zaloputne vrata pred nosom, me nikoli ne povabi na kavo, se nikoli ne odzove povabilu na kosilo……………… Meni to ni normalno!
In ne vem, kako naj zadevo rešim. Se strinjam, pogovorit z njo se mora on, ampak kaj ji reči, ne vem kje sploh začet, on pa še manj… 🙁

spet ena, ki ji je naval strasti možgane požrl. če prav razumem te tašča sploh ne mara, ti pa rineš k njej v bajto.
obremenjuješ se z napačnimi stvarmi.
ko bosta vidva z ljubčkom toliko odrasla, da se bosta vsedla skupaj, se dogovorila, kje bosta živela na svojem, ne na taščinem, ugotovila, da je pomemben vajin odnos, ne pa cela žlahta, do katere si tudi ti nesramna (nimata pravice njegovemu fotru izbirat partnerke), bodo problemi še vedno, ampak taki, ki jih zmoreta rešit.
sedaj se ti ukvarjaš z ljudmi, ki niso bistveni za vajin odnos z možem. odnos pa najbrž ni kaj prida ne?

Možgani pa so kje: pa kdo komu izbira partnerja? jaz svojemu tastu prav gotovo ne. Ne želim pa, da bo na moji poroki njegova prva bivša, druga bivša in zdajšnja tretja… Koga ima vse ostale dni v življenju, pa mi je ravno in vseeno. A en dan, ko naj bi bil najprej oče, potem pa ljubimec vsem tem ženskam, imam kakšno besedo/željo tudi sama, mar ne, predvsem ker ne želim tragedij in dram na ta dan!

Glede življenja drugje kot tam vse lepo in prav, me pa zanima, kako si nekdo v zgodnjih dvajsetih lahko privošči kar v štartu vse svoje. Pač, priložnost da sva pri njegovi mami (imava vse svoje, svoj vhod in svoje gospodinjstvo), je ena izmed najbolj realnih rešitev. Do sedaj. Seveda, da bo šlo to naprej, morajo bit z vseh strani kompromisi… In tega ljudje danes ne znajo več delat? Moj kompromis je, da sem privolila, da živiva tam, ker vem da si drugega ne moreva privoščit, prav tako pa vem, da si njegova mama ne bo mogla sama privoščit nekega normalnega življenja s tem kar ima. To je bil moj kompromis, z druge strani pa ni kompromisa ampak samo diktatura… In tu nekako se mi smili le moj dragi, ki je v ta odnos razpet, zato nanj skušam ne dodatno pritiskat, ampak mu nakazat, da je problem velik in da ga bo treba rešit!

In tu nekako se mi smili le moj dragi, ki je v ta odnos razpet, zato nanj skušam ne dodatno pritiskat, ampak mu nakazat, da je problem velik in da ga bo treba rešit![/quote]

še preden se poročita.

Resnično nisi dobrodošla pri njej, fant se pa tega ne zaveda, ker je pač njen otrok in njene “izpade” ne vidi kot nekaj slabega. Vzel jih je za dobro-normalno.

Nekaj več boš morala vedeti, se poučiti o načinih čustvovanja o “pravilih delovanja” ljudi nasploh, o naših čustvih, če želiš vsaj za silo živet s taščo in s fantom, ki si si ga izbrala.
On izhaja iz družine, kjer je čustvena povezanost med partnerjema temeljila na prepiru. Starša nista bila sposobna prave čustvene bližine, ker tudi sama (verjetno) izhajata iz “nefunkcionalne” družine, zato sta se po letih prepirov in varanja (s čimer sta iskala neke neposrečene rešitve) razšla. Nista sposobna normalne argumentirane komunikacije, vodijo ju le čustva, ki se jih niti ne zavedata. Ohranila sta svoj utečen vzorec obnašanja – čustveno izsiljevanje. Ker njegova mama od svojega partnerja ni dobila tistih čustev, ki bi jih kot ženska morala, je ta svoj manjko “pokrpala” s svojim sinom zato si ti v njenih očeh “sovražnica”, ker ji na nek način jemlješ/trgaš edino čustveno povezanost, ki jo ima z nekom na tem svetu. To da se bosta preselila k njej je del igre, tipični vzorec, ki se verjetno odvija nezavedno in pelje v isti scenarij kot ga lahko vidiš pri njegovih starših. Si to želiš?

Preberita si kakšno knjigo na to temo ;), da bosta sploh vedela kaj se vama dogaja, v kaj se podajata. Tudi dejstvo, da si izbrala ravno njega pove nekaj o tebi 😉

Ves cirkus okoli poroke je le balast, slepilo in ni pravi vzrok vajinih težav.

zakaj si peljala celo družino k tašči? kaj ima tam tvoj bratranec,njegova žena in njuni otroci? Mislim,da je upravičeno popizdila. Še ti jo nisi poklicala,da boš prišla ne pa,da pelješ še celo vojsko sabo.

Si že trapasta da rineš k taki ki te ne marajo. Seveda da je jezna ko ji boš njenega sinčka “speljala”. Pojdite na svoje, najemita stanovanje. Najbrž kaj denarja imata. Pa bodita tako eno leto potem pa se preselita če bosta imela željo. Ločene matere so pogosto (ne vse) zelo nesramne do punc svojih sinov. Ne se pustit uničevat. Če pa tvoj noče je pa mamin sinček takega pa ne rabiš.

V življenju srečamo veliko ljudi, take ki nas sprejmejo in imajo radi in še več takih, ki jim nismo ali nam niso všeč. In se takih ljudi izogneš, ker jih ne potrebuješ v življenju. Že res, ampak to ne velja za vse na tem svetu, ker je zelo pomembno tudi v kakšnem odnosu si s kom. In pač, glede na to, da bo to del moje družine, bi rada uredila odnos, kar se da. Ali pač res ljudje enostavno mislite, da smo kakršni smo in da nas nič v življenju ne spremeni? Seveda da nas, ampak s pogovorom, močjo, da preneseš kakšno konstruktivno kritiko, kompromisom!
In seveda da ”rinem tja” ker nje enostavno ne morem ignorirat, ne bi bilo fer do fanta, ampak mora pa tud ona se zavedat nečesa, da ne more večno ignorirat mene!

Meni se pa vseeno zdi, da je treba odločitve staršev spoštovat in jim zaupati (če se le da):
– predlagala bi spoštovanje fantovega očeta in njegove nove izbranke (ti, kot bodoča snaha nisi pristojna, da jo obkladaš s prisklednico, ljubico in kaj vem kakšnimi vzevki)
– prav tako spoštovanje do bodoče tašče in sicer: ne bo se ona k tebi selila in ne vidim smisla, zakaj bi se ona na veliko prilagajala, če vama je pa pripravljena odstopiti del hiše. Tukaj je potrebno biti pazljiv in natančno doreči stvari: jasno in glasno – smo zaželjeni ali nismo, kako bomo delili stroške in kako bomo imeli urejeno sobivanje, kje je meja v prostoru in tudi v odnosih. In k temu spoštovanju gre tudi način, kako se do koga obnašaš….
Ne razbere se, kakšen je bil točno njen odziv, ampak iz napisanega je razbrati, da je bila ženska v veliki zadregi, ker si jo presenetila z obiskom, poleg tega pa so s teboj prišli še sorodniki. Dvomim, da je bila popolnoma drugačna, kakršno jo poznaš od prej. Torej, si od nje nekako lahko pričakovala tudi takšen odziv, kot je bil. Poraja se mi še nekaj: Poročila se bosta, ti se boš selila v njegov dom, tam si že nekaj urejata (ali kako?) in ni bilo nobene druge priložnosti, da bi tašči voščila novo leto, kot izlet z nečaki, slučajno??? Kje pa živi tvoj zaročenec? Nisi bila tam že od kar ste se prav prijazno pogovorili, kako si bosta uredila in koga bosta povabila? Čudno se mi zdi tudi to, da od tistega dogodka naprej, ti ne greš več tja, kjer naj bi v prihodnosti ustvarila svoj dom???? Te res popolnoma nič ne zanima? Je bil tisti dogodek res takšen, kot si ga videla ti ali je tašča čisto drugače doživela tisti tvoj obisk in ga tudi že pozabila, predelala? Kdo zdaj kuha zamero?

– Njegov oče okoli govori grdo o tebi, pa te je videl le trikrat? Kje govori? Pred kom govori? Kaj si mu odgovorila ti? Kaj ti, tvoj fant, tašča in tvoji mislite (govorite) o njem? Zakaj ste ga povabili oz. zakaj vam toliko pomeni njegov odziv, če pa ga imate za negativca (ima prisklednico, nihče je ne mara, njega verjetno tudi sin nima preveč v čislih- sin verjetno stoji na mamini strani)? Zakaj ga s fantom enostavno ne obiščeta in zahtevata odkrit pogovor, tudi z njegovo partnerko. Povejta vidva svoje razloge (če se bojita incidentov, če bosta imela težave z drugimi, ipd…). Da vaju prepričuje gospa o smislu poroke, o tem pač ne razpravljajta z njo: to ji je treba vljudno, vendar jasno povedati. In če oče s partnerko ne bi povzročal kakih nemirov, ne vem, zakaj ne bi smel na poroko pripeljati še ženske, s katero živi, jo ljubi (tako kot se vi2: bi bilo tebi všeč, če bi se poročil njegov oče, pa bi povabil le sina (brez tebe, ker se mu zdiš prisklednica…)

– VIDVA med seboj: sprejmita starše takšne, kot so. Največja napaka je ta, da se povzdiguje ene in tlači druge. Vsak ima svoje starše rad. Vsakomur gredo tudi njegovi kdaj na živce, ne maramo pa, da kdo o njih grdo govori ali jih ima za slabe. Izogibaj se torej tako pretiranemu kofetkanju s taščo, kot obračanju hrbta, grajanju njegovih in hvale svojih. Vse ima svoje meje. Potrudi se, pa spoznaj svojo bodočo taščo. Kaj jo mori, kaj jo moti – ker ona težave ima, to je jasno. Ločena je, mož ima drugo, sama je, sedaj bo še sin šel (se poročil) in v hišo bo prišla druga ženska. To je za mamo stresno. A misliš, da se njej ne bo spremenilo življenje, ko boš ti tam živela, imela otroke, želela po svoje voditi gospodinjstvo, imeti svoj dom?
Pogovarjata se tudi očitno zelo malo. Saj nista v pravljici, treba se je pogovoriti o skupnem življenju, navadah in kulturi, katero boš morala sedaj tudi ti sprejeti (če želiš njega seveda). Ker on drugačnih odnosov, kot jih je navajen, še ne zna graditi. Pri njih boš morala bolj previdno, ker so trmasti, zamerljivi, vzkipljivi. Vsi trije, verjetno. Odnosov niso reševali prej, raje so bili žrtve. Ti moraš to sedaj prekiniti, tvoj zaročenec se bo skupaj s teboj učil novih odnosov, če boš le pametna. Počasi moraš začeti pridobivati zaupanje mame in tudi očeta in njegove partnerke. Ne vračaj jim nezaj tistega, kar dobiš. Vrni jim nazaj ljubezen, sprejemanje, odpuščanje in seveda, ne pozabi na svoje dostojanstvo. (ne govorim, da moraš postati neka usmiljenka)
Torej, če misliš resno z njim, potem čim prej stopi do njegove mame, naj bo on s teboj! Vprašaj jo, kdaj ima čas, kdaj lahko prideš (očitno tako želi, sprejmi njena pravila, če ne bolijo) – in potem se na začetku opraviči ti (da ti je žal, ker se nisi napovedala, da si imela dober namen…) in potem ji povej še, da se ti pa ni zdelo od nje lepo, da je tako nastopila pred tvojimi. Pogovorite se tudi o tem, kakšna pričakovanja ima ona od vaju, ko bosta tam živela? Pričakuje vajino pomoč ali je raje samostojna, je prav, če prideta k njej na obisk kar tako ali se morata vedno napovedati, ali se bo tudi ona vama vedno napovedala (kako so navajeni od prej), bo kuhala sama zase ali bo kuhala ona za vse ali vi še zanjo. Boste stroške delili na pol ali na št. prebivalcev ali na kvadraturo? Boste ogrevanje imeli vsak svoje ali boste delili stroške. Na kaj boste kurili (če na drva, bo ona zjutraj zakurila ali bo čakala vas), kdo bo pripravil drva, kdo bo kosil travo, kateri del vrta boste lahko vi uporabljali (če sploh), boste lahko imeli garažo ali boste lahko še kaj gradili ali dozidali ali ona ne bi…ipd…To vse je treba prej razčistiti!!

madona, sedaj pa razumem počasi zakaj se gre pri teh tamladih. Tako so polne same sebe, da enostavno rinejo nekam, kjer niso zaželene. na vsak način in za vsako ceno, ker one morajo biti na svojem. to svoje si pa predstavljajo, da se uštulijo v neko tujo kočo, kjer bodo potem morali vsi hoditi po prstih, da ne bo njihova gnada užaljena. smo dali eno tako skoz, in sedaj je moja odločite jasna, nikoli več skupnega bivanja.

Titimami dober komentar in pravi pomisleki ob vselitvi v “taščino” hišo. Težava pri takih (nezrelih?) ljudeh je, ker se lahko vse lepo dogovoriš pa je drugi dan vse obrnjeno na glavo tebe pa obtožijo, da si manipulator…. Rabiš konjske živce 🙂 in imet dober motiv, da se greš tako “igro”, ter poznat stvari kako in zakaj se tako odvijajo…
Težka bo :/

Nihče razen vaju ne more uničiti vajinega odnosa, zato nikar ne išči razlogov pri drugih.

On_: točno tako, mi smo se že tolikokrat vsedli dol, povedala sva ji, da greva živet drugam, da ne bova tu, potem pa njena užaljenost, prizadetost, da sama ne bo zmogla… Sem se ponudila, da ji pomagava pri računih, ampak da tu ne bova… Potem dolgi pogovori o tem, da če bi bila tu, kako bi bilo za vse boljše… In se človek odloči, da ja, bi bilo za vse najboljše in se pogodi za neko srednjo pot, da bomo vsi srečni in se nečesa začne veselit, potem pa bum, spet jovo na novo…

mlade vsiljivke: vi imate slabo izkušnjo, ampak ne morete vseh ljudi metat v isti koš! Za skupno življenje, četudi vsak v svojem stanovanju v isti hiši, so potrebni pogovori in kompromisi!!!

titimami: že spoštovat starše, ampak nekje je meja, ko moraš spoštovat tudi sebe, torej ponovno zagovarjam kompromise!!!
– Jaz ne označujem tastove nove za priležnico, zdi pa se mi, da če cela družina ne govori z njo, nima kaj iskat na moji poroki. Užaljenost gor ali dol, to je najin dan in če se lahko neprijetnostim izogneva, zakaj ne? Koga povabiš na poroko je odločitev posameznika. In če z njo nihče nima nobenega odnosa, zakaj bi bila tam? Zakaj bi povabila osebo, ki mi v obraz reče (kljub temu da je bila sama dvakrat poročena), da je to največja neumnost, potrata denarja?
– Tisti dogodek je bil pri meni odločila točka, da ne glede na to, kako bo spet jokala da sama ne bo zmogla, da bo osamljena ostala čisto sama, da je nihče ne mara itd (izsiljevanje!) – tam ne bova!!! Ker prej je bilo veliko naprej – nazaj situacij, pa si človek reče, bo že… Ker z vselitvijo nama ona veliko pomaga, hkrati pa midva ogromno pomagava njej, ker ji vse renovirava in plačava vse stroške bivanja… Torej, gre za vzajemno pomoč – kompromis!
Ta dogodek je bil pa dan po novem letu, ko sem nečakom obljubila da jih peljem nekam, kar pa je čez njihovo cesto… In sem izkoristila priložnost, da jo pozdravim, jo povabim za naslednji dan, da se takrat vsi skupaj vidimo… Ni bil mišljen obisk kot, zdej je pa pet ljudi prišlo k njej na breme…
– Njegov oče govori o meni vse mogoče, videl me je trikrat, od tega govoril z mano pet minut, ker je zelo poseben človek, ki ne opazi in sliši nič okoli sebe… Govori pred ostalimi otroci, sorodniki, tudi pred mojim zaročencem… Jaz mu nisem mogla nič rečt do zdaj, ker nimam stikov z njim. Fant mu je osebno rekel, da je šel pod nivo, da midva za njegovo drago nisva nikdar rekla nič slabega njej ali njemu, pa tudi drugim v družini ne! Odgovora na to ni bilo, razen polno besed o meni, kar so mi povedali drugi sorodniki.
Povabila sva ga na poroko, ker se nama je zdelo lepo, da ga po vsemu vključiva v družinski dogodek! Že res, da njegov oče s to žensko živi, ampak če je ne prenaša še deset ljudi (ki so nama zatrdili, da če pride ona, njih ne bo, potem mama od fanta je rekla da ji bo zelo hudo in neprijetno in da raje vidi da ne…), sva se odločila da je to nekaj, kar bo vsak normalen človek razumel, da ni njeno mesto, da se tam obnaša kot nekdo, ki je del družine (ker to ni, ne glede na to da živi z njim – pač zgodba o njej presega ta forum, je predolga in preobsežna, ampak ženska ima veliko veliko masla na glavi in zgodovine!). Imela sva priložnost, da je bil za božič en družinski dogodek in ko je prišla ona, ki ni bila povabljena (s strani drugih sorodnikov torkat); pa jo je bodoči tast vseeno pripeljal, so ostali vstali in šli…
– Pogovarjava se veliko, ampak njemu ne morem odkrito rečt, da se mi zdi da je njegov oče vse to kar si mislim… Tudi če mi on reče, da je tak, mu ne pritrdim, ker vem da bi ga bolelo to slišat… Čeprav ve…
– Dolgo časa sem se šla to, da daš nazaj ravno obratno kar dobiš, torej prijaznost, toplino… In sem si mislila, da niso vajeni tega… Pa vseeno izkupiček tega je tak…
– Hvala za nasvete, ampak vse to smo se že pogovorili in dogovorili, vsaj sem si mislila da je tako. Vsak bi imel svoje stanovnje in svoje gospodinjstvo, skupaj bi imeli le stroške (ki bi jih v celoti krila midva), če bi kaj rabila bi skrbela zanjo, če bi to želela, sicer pa bi samostojno… Kdo bi živel z njo in pri njej, nama je vseeno… Torej, vse to je bilo tisočkrat povedano… Pa vseeno, vedno se najde nov vprašaj z njene strani.

ti bi rada kompromis tam, kjer ni mogoče. ne vidim drugega razloga kot to, da ti je zadišala hiša in sedaj jo hočeš na vsak način dobiti, ravno tako kot tvoj ljubček, ki se ne more odtrgati od mamice, ker je tako udobno. ponujaš svoje usluge tam, kjer niso zaželene. glede na to, da je cela žlahta nekaj skregana, jaz res ne bi rinila v to mineštro.
mama ga čustveno izsiljuje , ker je patološka odvisnica. samo vi vidite samo osovraženo tanovo od očeta, ker sami delujete na podobnih prinicipih odvisnosti in vzajemnih laži.
Res si taka kot naša nesojena tamlada, s sinom sta se razšla, pa se enostavno ni hotela izseliti (bila je eno leto tukaj) dokler ji ni mož jasno povedal, naj gre.
pozabi na hišo in začni gledati na vajin odnos, če bi rada, da s fantom nadaljujeta.

Starega vola učiti vozit ni lahko 🙂
Ne vem kako sta finančno pa vendar ni enostavno ne tako in ne tako. Če gresta na svoje bo šel večji del denarja za neko materialno premoženje brez katerega ne moreš živet, če se preselita k njej vama bo finančno lažje, bosta pa čustveno več “plačala”.
Ona funkcionira po načinu čustvenega izsiljevanja, ne zna drugače, nikoli ni znala in tak odnos bo po vsej verjetnosti “furala” do smrti. Njen “otrok” se temu težko upira, a če se ne bo znal upret bo ponovil zgodbo svojih staršev s tabo v glavni vlogi.
Pri njej je težko z racionalnimi rešitvami doseč karkoli, ker deluje na čustveni osnovi in se izgublja v tistem njenem svetu zagrenjenosti. Če bosta to doumela bi načeloma lahko živeli skupaj, čeprav bo vedno žela imet glavno besedo, ker ne pozna drugega kot “drž-nedaj” odnos. In to je cena, ki jo bosta plačevala za materialno ugodnejše življenje namesto “doživljenjskega” kredita pri banki 😉

mlada vsiljivka: imela sva že dogovor za najem stanovanja. Ko se je to izvedelo, je njegova mama ponorela, da sama pa ne bo v taki hiši, da je hiša njegova in da nama da vse če prideva. Pa sva začela razmišljat o tem in ideja ni bila slaba. Opustila sva najem stanovanja in denar, ki sva ga imela vložila v renovacijo hiše, ki je bila tega še kako potrebna. In takrat se je zakompliciralo… Pa ne delam se lepe, ampak sama sem vzgojena tako, da pač v njeni hiši delam po njenih pravilih, ampak za nekatere tudi to ni dovolj dobro. Tako da, en nasvet za vas, ne sodite vseh ljudi po eni izkušnji! Jaz bi tudi lahko rekla, da ste tašče smotane, pa ne govorim tega, ane 😉 in tudi nad svojo še nisem obupala, ker ja, bi rada zgladila odnos, tudi če ne bova živela z njo, bi vseeno rada da kdaj pride k nama in tako naprej… Kot bi rada za moja starša, bi tudi zanjo…

on_: žal tu niti ni toliko razlike v denarju, če se odločiva it na svoje ali ostat pri njej, ker si morava tudi tu naredit celo stanovanje sama, le kar imava prostor že. denarja v renovaciji nečesa starega gre pa na koncu veliko več, kot če si kupiš nekaj novega in imaš kako desetletje mir pred popravili… Tako da, ne ni mi zadišala hiša! Želim naredit kar bo dobro za vse… Če greva, bo odnos grozen, zamere z njene strani, nikdar naju ne bo obiskala, z delovniki ki so, tudi midva redko njo… Če bi imela priložnost, bi se vsekakor raje preselila v kraj, kjer imam sama starše, ker imam z njimi topel odnos, pa bi lahko kakšno kavo na teden skupaj popili… Tudi če greva, nama bo ona še vedno finančno breme, ker bova morala plačevati zanjo, da bo lahko shajala… Pač, vse stvaro niso tako zelo enostavne, da bi človek samo šel in pozabil na vse. Če bi bil to sosed, prodaš stanovanje in greš… Pri sorodnikih pa je stvar malo bolj komplicirana!

Pozdravljena!

Tvoje pismo sem nekajkrat prebrala, tudi tvoje kasnejše odgovore. Na prvi pogled se mi je zdelo, da je situacija precej komplicirana, verjamem, da zate predstavlja velik problem in ob tem doživljaš stisko. Kljub temu pa me zanima, ali si se ZARES vprašala, kaj je tukaj problem? Bom šla lepo po vrsti.

Pišeš, da imaš najboljšega zaročenca in da se super ujemata, težava je v ljudeh okoli vaju. Če imaš najboljšega zaročenca in se super ujemata, koliko energije si morala vložiti, da si ugotovila, da je težava v ljudeh okoli vaju? Verjetno si doživela situacije, katerih prej nisi bila vajena, vendar drugi ljudje tako delujejo. Upam, da jim ne razlagaš, da je težava v njih, saj to ni tvoja stvar, pa četudi vpliva nate. Sama lahko spreminjaš le sebe in vplivaš le na svoja dejanja, na druge pa ne. Sama sem dobila vtis, da prihajaš iz družine, ki ti nudi zavetje, tvoji starši so ti vzor in se ti edino pravilno zdi ravnanje, ki si se ga naučila v primarni družini in ravnanje tvojih staršev. Niso vse družine enake in niso vsi starši enaki. Tako kot je tvojim mogoče samoumevno, da nekoga povabijo, tako drugim ni. Nima smisla pisati o nevrnjenem vabilu – to je spet tvoje pričakovanje oz. vaše. Pika, tu ni več debate.

Pišeš tudi, da ima njegov oče novo ljubico, ki je nihče ne prenaša. – 1. – je oče tvojega zaročenca. 2. – vedno bo njegov oče. 3. – to je očetova pravica. 4. – ali je pomembno, da je nihče ne prenaša? Če je ne prenašata vidva, je drugo in vajina pravica je, da se odločita, ali bosta v njeni bližini. Glede na to, da iz tvojega pisma lahko razberem, da si kar nekako vajena živeti po pravilih oz. ‘kako se spodobi’, pa jo bosta verjetno vključila v poroko, saj je očetova partnerka. Kolikokrat je bila poročena, ni pomembno, kaj veš, mogoče boš tudi ti nekoč dvakrat ali pa mogoče štirikrat. Tudi tvoj zaročenec verjetno ni tvoj prvi in si menjala kakšnega fanta do sedaj? Ne sodi toliko drugih.

Mama: ima svoje muhe, pišeš in da si ji šla slučajno nenajavljena voščit. Tvoj namen je bil lep, vsekakor, sama recimo ne bi bila jezna zaradi tega, če bi bila v vlogi tašče. Vendar pa si vseeno bila nenajavljena in zopet se je TEBI zdelo lepo, da greš voščit. Njena reakcija te je presenetila, še vedno pa si vztrajala, da si ji prišla LE voščit. Ne bodi vsiljiva in ne pričakuj, da bodo vsi razmišljali in ravnali enako, kot ti.

Naprej pišeš, da se s fantom sedaj stalno kregata – ali se potem res tako ujemata? Prepiri so del vsakega odnosa, konfliktna komunikacija je zelo pomembna tudi za napredek v odnosu, vendar pa se vprašajta, ali se prepirata res zaradi drugih ali zaradi vaju? Če se zaradi drugih, potem bosta morala mogoče še malce odrasti, da ne bo okolica sprožala konfliktov pri vama. Še vedno pa sta vidva tista, ki se kregata in to dovolita.

Navedla si, da se počutiš pri tašči nedobrodošlo. Zakaj torej še vedno razmišljaš o selitvi? Kako je mogoče, da je nezadovoljstvo tašče, ker si ji hotela voščit, sprožilo spremembo celega odnosa? Za odnos sta potrebna dva, oba nosita enak delež. Mogoče premalo poslušaš in zares razumeš druge in zato pričakuješ, da bodo ravnali po tvojih planih? Enkrat si zaključila, da si bila ponižana, potem zopet, da ti sprememba odnosa ni všeč. Njegove mame sedaj ne spoštuješ več, kot pišeš. Spoštovanje se mi zdi pomembna sestavina odnosov, ni pa nujno, da je v vseh prisotno. Glede na to, da ga omenjaš, si mogoče želiš, da bi jo zopet spoštovala ali se ti zdi prav, da bi jo? Tudi če jo ne spoštuješ več, boš morala s tem nekako delovati. Razmisli o prihodnosti in o otrocih, če jih bosta kdaj imela. Ti boš tista, ki jim bo risala zemljevid do njihove babice.

Navedla si tudi, da vaju ne želiš uničiti. Tvoje pisanje na trenutke izraža nekoga, ki misli, da je središče in izvir vsega dobrega in hudega. Tudi v vajinem odnosu sta dva, torej ga sama ne moreš uničiti. Naj še dodam, da so težave, s katerimi se soočata sedaj, v primerjavi s tem, kar vama bo še prineslo skupno življenje, najverjetneje mala malica, zato poskusi na stvari pogledati malo bolj pozitivno.

Moje pisanje je bilo mišljeno kot protiutež tvojim mislim in primer, kako lahko pogledaš na vse, kar si napisala, z drugega zornega kota, predvsem tistih, o katerih pišeš. Ne obemenjuj se toliko z ostalimi, ne pričakuj, da bodo ravnali isto kot ti, saj je vsak svet zase, vsak ima svoje vrednote, načela, vzorce vedenja. Kar lahko narediš ti je, da se odločiš, ali boš v družbi takih ljudi ali ne. Sedaj si verjetno pomislila: “Kaj pa kompromisi”, kot si jih že tolikokrat omenila. Ja, zelo so pomembni, vendar pa ne pomeni, da boš pri sklepanju le-teh dobila vedno vse, kar si si zamislila.

Mogoče te celotna situacija še bolj mori zato, ker je pred vrati poroka in razmišljaš o tisoč in eni zadevi. Oredotoči se na to, v situacijah, ki ti dvignejo pritisk, pa poskusi slišati tudi druge. Pa srečno!