Kako bi se počutile, če…
…bi en dan pred svojim rojstnim dnem rodile (CR) drugega otroka in…mož ob rojstnem dnevu ne bi premogel niti enega ˝vsenajboljše˝ in ene vrtnice? Sedaj je že cca 6 mes. od poroda ampak…rožice še vedno nobene od nikoder. Ne vem…jaz sem bila takrat zelo žalostna, prizadeta…ker…ko sem mu to omenila je rekel da je bil takrat pod hudim stresom ( celo AD si je moral priskrbeti[sm=zmeden.gif]) in da niti pomislil da na moj rojstni dan. Ko ga včasih pohecam da kakšno rožico bi mi pa lahko kdaj prinesel, naletim na gluha ušesa. Ne vem no…ali res moški, podarjajo pozornost naklonjenost samo v prvih letih zveze, potem pa postane vse samoumevno, ali imam le jaz takšno ˝srečo˝?
Ker druagče se še kar dobro razumeva, se mi zdi…[sm=smiley13.gif], ker pravijo da pogovor rešuje vse, ampak…če začnem pogovor o nekem problemu (npr. njegov stres in depresija in uživanje AD ob rojstvu drugega otroka), se pri njemu ˝vklopi˝ monogovor tako da jaz sploh ne pridem do besede in razpreda tako na dolgo in široko in vse tako lepo diplomatsko obrne da na koncu sem jaz krivec za vse. Ne vem no…včasih sem tako prekleto utrujena, da…
tip ima očitno hude težave s psiho, poleg tega pa še eno tečno ženo, ki vidi samo sebe. ti si imela carski rez, pa očitno v tistem trenutku nisi bila sposobna misliti na nič drugega kot na svoj rojstni dan in trapaste gartrože!!!!!! zakaj pa je v stresu, morda sam preživlja familijo, morda si ni želel toliko otrok kot ti, živita pri tvojih in ga komandiraš kot zmešana?
vau kakšna baba…to pa je komentar…ki človeku veliko pove…predvsem o tebi in tvoji plhkosti…a se to nec da lepo povedati??????
Otrok je bil zaželjen in načrtovan, tako da…pa tudi če bi si jih jaz želela več kot on…misliš da bi si jih lahko sama naredila????
Sam čpreživlja družino…oba sva visoko izobržena in imava dokaj dobri službi…v stresu je bil zato ker sem bila jaz v bolnišnici 14 dni in je on moral skrbeti za starejšega otroka.
Vprašala pa sem kako bi se počutile…ne…in ne potrebujem nobenega napadanja oneke babe!!!!
Hvala ostalim za kulturni odgovor!
plehka si ti, ki še sedaj težiš s tistimi gartrožami. če si bila 14 dni v bolnici, je bilo najbrž
kaj narobe s tabo in otrokom in normalno, da je bil mož napeet, ker ga je bilo strah, kaj bo s tabo in otrokom. razen, če si bila v bolnici zaradi svoje lenobe.
jaz bi bila vesela, da je vse v redu, nisem mahnjena na drame okrog rojstnih dni in bi mi pol letno smiljenje sami sebi še na kraj pameti ne prišlo.
Polona31, jaz ti pa lahko priznam, da bi bila prav tako užaljena in žalostna… Zame rojstni dan pomeni tisti edini dan v letu, ko naj bi ljudje, ki jim kaj pomenim, pomislili name in mi to tudi pokazali (to seveda ne pomeni, da jim med letom ni treba misliti name – pomeni pa, da naj bi bil to samo moj dan, da mi to pokažejo). Vse leto jaz skrbim za druge – moža, otroka, dom, starše, sosede, prijatelje… sem pozorna, ljubeča, predana – en dan v letu pa naj bi bil moj, ko bodo drugi skrb na nek način namenili meni, naredili kaj namesto mene, mi vsaj voščili… In če bi moj mož na to pozabil, bi mi s tem dal vedeti, da mu nisem pomembna, da name očitno ne misli, ker ima toooliko drugih skrbi…
In prav tako bi tudi mene skrbeli antidepresivi, še posebej ob rojstvu otroka… Tega sploh razumeti ne morem! Človek naj bi se najbolj veselil rojstva svojega otroka, on pa zapade v tako globoko depresijo? Za to nikakor ne moreš biti kriva ti, pa naj reče karkoli! Saj veš, kaj depresija pomeni – stanje, ko nismo zadovoljni s svojim življenjem, pa tega ne zmoremo izraziti na drug način. In ker lahko svoje življenje (ali pogled nanj) spremeni izključno vsak sam, bo moral prej ali slej tudi on resnici pogledati v oči. Z antidepresivi ali brez…
Pri njem gre mogoče samo za strah in glede na to, da ste štirje že pol leta, je ta strah verjetno že precej izvenel. Upam, da mu gre že na bolje in se on tudi bolje počuti.
Vse dobro ti želim! Včasih je boljše, da si kaj lepega kupimo same, kot da čakamo, da se naši dedci na to spomnijo. Ni prav, ampak velikokrat je žal tako…
Saj ni “težila” zaradi tistih gartrož…. :/
Čudi jo njegova nepozornost, navdaja jo z dvomom, da ona njemu sploh kaj pomeni, če se niti na njen rd ne spomni…. In če mu ne pomeni toliko, da bi se spomnil na njen rd, komu je sploh rodila otroka, kako bo skrbel zanj, če je tako malodušen že do otrokove mame…….
Verjetno je precej “štorast”, možno je tudi, da bi se sedaj, ko je malo “zagustilo”, ko je treba skrbet še za otroke, raje se spet držal mamine kikle, ker tam teh težav/skrbi ni imel. Mamica mu ni težila s temi stvarmi in bila je neeeskončnoooo bolj razumevajoča za njegove težave, kar pa ta “novopečena” mamica ni.
In to ga bega…. 🙁
Njo pa najeda dvom o pravilnosti njene odločitve komu je zaupala “očetovstvo”…. :/
Direktna bom in sem popolnoma na strani avtorice…,
če dec ne premore ene same vrtnice ali pa čokolade za RD ga sunem v rit…
če dec v glavi ob rojstvu otroka ne premore bit srečen, nasmejan in skuliran in bit steber družine in v taki situaciji držat 6 vogalov in ne 4 v hiši, ampak zapast v depresijo…
Pa kaj je razvajen ali kaj drugega???
Zdaj cenim mojega, ki mi je prinesel te dni vrtnico in rekel…to je pa kar tako, ker te imam rad :)…
Spoštovane žene,
sedaj pa eno iz moškega aspekta. Takole, smo trije prijatelji. Vsi trije smo pazili na praznike in predvsem porode. Rožice ženam za praznike in še kakšna vmes, pa govorili smo, da jih imamo radi, ob rojsvtu otrok so dobile zlatnino… Skratka ni, da ni!
Ja, danes smo vsi ločeni. Moja bivša je večkrat rekla, da ni še pri nikomer doživela toliko lepe pozornisti, kot pri meni, in da tega ne bo nikoli pozabila. Pa je pozabila. Po desetih mesecih zakona je odšla in mene obdolžila vsega najhujšega…
Prvi prijatelj je ženo vsak dan poljubil in ji povedal, kako jo ima rad. Po petih letih zakona mu je rekla, da naj ji tega ne govori več, da to že ve, in da ji je že tečno. Kmalu se je odselila, ker je imela drugega.
Drugi prijatelj ji je vedno pomagal pri vseh opravilih (sesal, likal, kuhal itd.). Rože in nežnosti so bile stalne. Potem pa… ja, našla si je drugega, ker bojda pri njem ni bilo več vznemerljivo in vse je lahko že predvidela!
Sedaj pa razumi ženske?????? Prijatelja imata sedaj že nove partnerice. Sta se spreminila. Novih partneric ne razvajata več pa so jima čedalje bolj zveste. Včasih katera malo pojoka, takrat prinesejo rožice in potem spet mir z darili.
Sam sem imel podobno izkušnjo. Po ločitvi sem spoznal novo partneriso. Želela si je pozornosti in vsega, kar paše zraven. In potem? Vsako jutro sem ji poslal sms, potem poklical po telefonu, jo razvajal… Na začetku je bila navdušena. Potem mi je nehala pošiljati sms-e, me klicati, pripravljati darila… Pa sem prenehal tudi jaz! Po dveh tednih se mi je zjokala na ramenih in trdila, da imam drugo. Povedal sem ji, da je ona prenehala s pozornostjo. trdila je, da ni res, in da je samo v službi malo preobremenjena. Jaz spet začenm po starem s pozornostjo. Po treh tednih spet mrk z njene strani. Se pogovoriva in zopet jok z njene strani. To se je ponavljalo, dokler ni meni prekipelo in sem odšel!
Razume kdo ženske????
Pa lep vikend vsem! Evgi
🙁
Navidez enostavna “rešitev”, ki pa v svojem bistvu ne reši ničesar. :/
Avtorica ima z njim otroka, kar ni nekaj “nepomembnega”, da bi lahko očeta kar sunila v rit, kot če bi bila še sama. Verjetno ga je izbrala na osnovi nekih drugih kriterijev in ji takrat izpovedi čustev niso bili tako/toliko pomembni, se jih ni zavedala in to ji sedaj manjka, sploh v tako čustveni situaciji kot je sedaj.
Verjetno tudi njemu ni čisto vseeno pa vendar imata vsak svojo “sliko” kako naj bi potekalo izpovedovanje čustev in sigurno ja še kje kakšna iskrica, ki se jo da razpihat v plamen, lahko pa preprosto pljune nanjo in bo ugasnila.
Lahko ga sedaj do konca življenja opominja na ta dogodek in mu nabija občutke krivde zaradi katerih se bo počutil kot kup dr…a in totalno nesposoben ali pa mu poda roko in mu pokaže/nakaže pot kaj si želi od njega. Brez obtožb, ponižanj, obsojanj. Preprosto tako, da mu “prišepne” kaj in kako si želi od njega, mu pomaga, da postane boljši človek, partner, oče.
Lep pozdrav vsem,
Polona je lepo , čisto resno začela-iskreno opisala svojo bolečino, potem pa ste se raspisali….in me nasmejali. Evgen, res škoda, da ste ti in tvoji prijatelji naleteli na takšne kure. Tudi sama sem se nekoč in se še vedno občasno uvarjam s podobnimi vprašanji. Edino, s čemer sem si lahko razložila obnašanje moških in pričakovanja ženskin seveda obratno, je trditev, ki sem jo nekje-nekoč slišala:
ENI SO IZ VENERE, DRUGI PA IZ MARSA…. Hja, tako lažje razumem nerazumljivo. Poskusite tudi vi!!
Hvala lepa vsem za kulturne odgovore in razmišljanja.
Evgen res škoda da te punce niso znale spoštobvati tega kar so imele.
Da bi ga nekam poslala…ah koliko traparij sem že dala v življenju skozi, tako da…saj mi ni prijetno ker ga prosjačim za pozornosti, pa prosjačim zaman in se na koncu počutim sila trapasto, ampak…lahko bi bilo še VELIKO, VELIKO huje.
Sončica zelo lepo napisano…takrat sem bila grozno razočarana, jezna…ker…tako kot si napisala, namesto da bi bil steber družine, je…14 dni po porodu pojamral,,,da sedaj moramo zelo paziti nanj ker on je čisto nakoncu z živci. HALO!!!! jaz s prerezanim trebuhom, neprespana (mali je ime krče in sem full malo spala), bolečimi joški ker sem dojila, potem naj jaz pazim na dva otroka, sebe in še na moža. Do takrat sem imela moža za močnega, varen pristan,za steber družine za…takrat pa…spodneslo mi je tla…ker sem ugotovila da ob težkih trenutkih ne morem računati na moža, ker on lahko ˝pobegne˝ v depresijo in…
Jaz mislim, da je tvoj mož tiste vrste človek, ki ob velikih obremenitvah pregori, kot bi pregorela žarnica in nastane tema v njegovi glavi in potem ne ve več, kje se ga drži. Takšni ljudje niso za zakon, so prešibki. On več kot do neke točke ne zmore, funkcioniral bi dobro le, če bi imel manj obveznosti, prosti čas in mir zase, kar pa je ob družini nemogoče.
Ja Latissa na nekaj takšnega sem tudi sama pomislila.
Ker prvič naj bi imel težave ko je bilo v službi zelo napeto in nato mu je zbolela še mama in takrat naj bi se mu vse sesulo in je pristal na AD. Takrat se midva še nisva poznala in temu nisem pripisovala velike pozornosti, ker vsakemu se lahko kdaj zgodi da…je enostavno preveč.
Ampak…rojstvo otroka, pa…to pa ni normalno da človek postane depresiven, to pa…mi je pognalo strah v kosti.
Upam samo da jaz ostanem dovolj močna, da bom lahko skrbela za otroka, ker…moj mož ob kritičnih situacijah pobegne v svoj svet.
Ja Latissa na nekaj takšnega sem tudi sama pomislila.
Ker prvič naj bi imel težave ko je bilo v službi zelo napeto in nato mu je zbolela še mama in takrat naj bi se mu vse sesulo in je pristal na AD. Takrat se midva še nisva poznala in temu nisem pripisovala velike pozornosti, ker vsakemu se lahko kdaj zgodi da…je enostavno preveč.
Ampak…rojstvo otroka, pa…to pa ni normalno da človek postane depresiven, to pa…mi je pognalo strah v kosti.
Upam samo da jaz ostanem dovolj močna, da bom lahko skrbela za otroka, ker…moj mož ob kritičnih situacijah pobegne v svoj svet.[/quote]
Vem, da tole ne bo v pomoč, ampak rojstvo otroka ni kritična situacija – no, razen če se ne rodi res hudo bolan otrok. To je pravzaprav vsakdanja, običajna, normalna situacija. Ne bom rekla, da ni naporna, seveda je, ni pa nič neobvladljivega.
Včasih se vprašam, a smo ženske res kastrirale moške s svojo emancipacijo ali kaj, ker toliko jokavčkov, kot jih spoznavam zdaj, je pa res no … Kot da je moška samozavest in samostojnost obratnosorazmerna z žensko in oboje skupaj ne more funkcionirati. Namesto da bi bilo vsem skupaj lažje, ker ženske nismo več nemočne princeske.