Sem 21-letna študentka. V zadnjem času opažam eno težavo, ki se tiče družbe. Sem bolj zadržane narave, čeprav ne pretirano.

V gimnaziji sem mela dve dobri kolegici, ki sta šli v tujino študirat, zato sem šla v Lj skoraj brez vsake družbe. Zdelo se mi je, da se vsi poznajo med sabo, čeprav smo iz različnih koncev, ker vsak pozna dosti ljudi. In to me je ful presenetlo. Jaz namreč nimam te tendence, da bi imela stike z veliko ljudmi. Imam pa tendenco vzrdževat stike s par kolegi, ki jih mam (približno 5, se ne poznajo med sabo, tako da se vedno družim samo z enim), ker mam nekaj od tega, ker se dobro poznamo in jim lahko povem kaj mislim, jim lahko zaupam, jih vprašam za nasvet, mamo »globoke« debate o temah, ki so zanimive in pomembne (kar med več ljudmi ni mogoče oz. vsaj jaz še nisem vidla). In to mi je dovolj oz. ravno prav. Lahko bi se potrudila vzdrževat stik z več ljudmi, se dejansko pogovarjat z njimi, ko jih srečam, itd. ampak ne vem, zakaj bi se trudila, ker ostali, ki to počnejo, se ne trudijo, ampak nasprotno, izgleda kot da se ne morejo upret. Če ne bi mela teh 5 kolegov in svojih staršev, bi bla pa totalno osamljena in ne bi mogla sploh funkcionirat, tak da ne bi mogli rečt, da sem samotarka. Nimam pa nobene družbe, v kateri bi blo več ljudi, lahko bi jo imela, če bi mela željo, ampak ne glede na to, da se trudim videti smisel oz. korist od tega, ga še nisem našla.

Kadar nekoga novega spoznam, sm ful prijazna, odprta itd. ampak se naslednjič, ko osebo spet srečam, ta obnaša, kot da me ne pozna. Se komu dogaja podobno ? Mene to dost potre, ker se počutim odrezano in kot da nimam reality check-a, namreč jaz mam filing da se je z mano fajn družit in ne vem, kaj ljudi odbija.

Tudi drugače ne vem, če sem v stiku z realnostjo: recimo, da srečam nekoga in se mi da pogovarjat, ker sem mela dober dan. Kasneje pa slišim, da ta oseba misli, sem ful zadržana, da malo govorim, čeprav se dobro spomnim, da sem govorila samo jaz. Kot da ljudje ne znajo razmišljat, kot da projicirajo svoje težave na druge, kot da ne poslušajo, res ne razumem.

Hočem spoznat fanta, ampak se pri vsakem izkaže, da me hoče samo za seks. Tako da sem že dolgo dolgo brez, čeprav spoznavam nove ljudi ves čas, veliko takih, ki so mi všeč, … Od tega že po malem obupujem, ker očitno nekaj zelo vztrajno odbija moške (pa ne izgled) in mi ne rata ugotovit, kaj bi to blo. Tolažim se, da so taki ki bi bli zame zlo redki , ker tudi sama izstopam iz povprečja na razne načine.

Drugače se ukvarjam s pisanjem razne literature, hodim na faks in imam ostale hobije, ampak zadnje čase mi prav nič ne gre, ker se v mislih ukvarjam s tem problemom, vse odkar sem ga prvič zaznala. Po eni strani mam namreč občutek, da ga moram razrešit čimprej, ker zamujam veliko stvari v lajfu. Ne vem, kaj si želim. Mislim, da si ne želim veliko družbe, mogoče pa to sama sebi prikrivam, ker mi je ne uspe dobit.

Če se je kdo našel v tem, bi bla vesela, če mi piše na [email protected], ker bi blo fajn predebatirat to stvar na bolj oseben način. Od ostalih pa bi mi blo zanimivo izvedet, kaj si mislite o vsem. Meni marsikaj ni jasno. Mogoče bi se dalo kaj ugotovit na ta način. Zelo me zanimajo vaše osebne izkušnje, tako da prosim za čimveč odogorov. Lp.

Da prvo opišem neko čudno sitiacijio. Mogoče odajam negativno energijo.Grem zjutrej na bus in glede na to se le ta zmeraj nafila do konca bi pričakoval da se bo zraven mene kdorkoli hotel usesti(samoumevne stvari spustimo-umivam se redno). Ampk zmerom imajo vsi prej nekoga zraven sebe kakor jaz. Pa ne da bi zdej men nek fetiš na to da je nekdo zraven mene. Samo z vidika statistike bi moral imet enake možnosti ,kot ostali ljudje iz busa da se nekdo usede zraven mene. Torej cel bus se prej zafila preden jaz dobim par. Dobr mogoče se vam zdi kr ena situacija ampk vedno znova se mi prikrade v misli.
Is it an omen?

Ok Princess to kr si omenla da se je s tabo fajn pogovarjat- se glede teme prilagajaš sogovorniku,se držiš neke svoje teme.Imaš veliko asociacij in skačeš iz enga področja v drugo? Recimo jez sem tak da se mi ni bad pogovarjat s komer koli. In ja pogovor začnem lahko s komerkoli- problem so samo punce ,ki so mi kao predmet poželenja in pri večini občutim občutek inferiornosti in sledi rep med noge. Mam pa redno občutek da enostavno tvorim preveč asociacij in skačem iz enga konca na drugega ljudi zmede. O večini ljudi imam predstavo kot da so zelo enodimenzionalni imajo točno definirane topics of interest in jih ne zanima nič drugega oziroma imajo strah pred nepoznanim,imajo v glavi my way in jim nikoli ni bed da nekaj zamujajo. S tem ne povzdigujem sebe-v smislu vi ste ovce jaz sem pa edini ki vse ve,ne rečem da niso inteligentni. Mogoče je tako bolje,biti specializiran. Ker imaš drugače probleme kot ti in jaz da ne veva kaj bi sploh rada in je dan prekratek za vse stvari in je vedno v glavi občutek da nekaj zamujamo. Lahk si kej tipkava samo mail mi ni preveč všeč zadeva, bl mi je všeč neki rapid response-kaka klepetalnica al pa pogovor v živo.

To da se je fajn z mano pogovarjat se nanaša na to, da ko spoznavam folk sm pod konkretno dozo alkohola in takrat se ful spostim na nivo ostalih.

Vidim da si ti tud že nekaj razmišljal o tem, kar mi je kul. Jaz sem za pogovor v živo, sam piši mi najprej na mail, da se zmenima kako pa kaj.

Dala si res banalen primer. Če se nihče noče zraven tebe usedet se razkomoti preko dveh stolov. Če te nekdo noče naslednjič poznat, te ni vreden. Dj spoštuj sebe ne drugih. Moraš začeti ljubiti sebe, šele potem te bodo tudi drugi drugače gledali.

Meni se dogajajo identične stvari. Sploh situacija na busu, ki jo je opisal aviator me je nasmejala, saj se mi je zelo znana.
Človek dobi občutek, da so ljudje pogrupirani v prijateljske skupine in izven teh ne želijo spoznavati novih ljudi (vsaj ne dlje od površinskih stvari), niti ne želijo sprejeti novih ljudi v te skupine. Velikokrat se mi zgodi, da nančnem pogovorm s kakšnim znancem (ki me sicer velikokrat ne bi niti pozdravil), vmes pa dobim občutek kot da mu grem na živce (pa se mi tako kot aviatorju ni problem pogovarjato praktično o čemerkoli, prav tako mi ni problem poslušati). Zdi se kot da so ljudje zelo zadržani, čeprav sem sam sebe vedno smatral za precej bolj zadržanega od večine.
Ne vem, mogoče sam sebe ne znam najbolje objektivno oceniti ampak mislim, da tako zelo zoprn pa spet nisem, prav tako ne zgledam kot nek zločinec, ki bi se mu ljudje bali nameniti besedo.

Sem ti pisal tudi na mail, Princeska.

I feel u guys… 🙂

Zadeva z busom se prav tako meni dogaja… z izjemo starih gospa mogoče :D, pa ne bom rekel, da smrdim ali pa da bi bil grdun ali kaj hh..
Princeska, pri tvoji “krizi” (v narekovajih zaradi abused uporabe dandanes) pa se tudi najdem, vendar da, sam, kljub temu pa verjetno drugače, saj sam težje navežem stik, sploh če ni neke povezave… ali pa govorim neumnosti… kar naj bi ljudje tako ali tako govorili kar naprej.. zdi pa se mi da me ljudje (če predpostavljam, da se z njimi vidim vsaj 2x na teden) vidijo ali kot zadržanega ali nekako vzvišenega… ali pa se sploh nočejo, ne znajo ali ne upajo pogovarjat z mano, ko pa imam vedno nadet resen obraz, večinoma da bi zakril svojo negotovost in nevednost ali nesamozavest pri pogovoru… zakaj bi se sploh trudil? Koga sploh briga?
Jaz bi se še kaj o tem pogovarjal, tako da..
.- ti bom pisal na mail.. če je (še) ok? Lp

Živjo, Princess!
Vem, kako ti je. Pri meni je bila situacija podobna, če že ne skoraj identična (pa še istih let sva;)). Meni je tudi bilo zelo hudo gledati svoje vrstnike kako se zabavajo, kako poskakujejo po pijačkah, hodijo skupaj na morje ipd. medtem, ko pa jaz čepim doma za štirimi stenami. To je zame bil zelo pereč i mučen problem, občutek je takšen kot, da bi bil ujet v hladnem primežu časa, medtem ko pa čas neumsiljeno teče mimo mene in kako veliko zamujam. Ampak na faksu sem se nekako odprl, našel nekaj dobrih kolegov, ampak, da stopiš v kontakt s kolegi moraš biti vsaj malo odprt, pozitiven in komunikativen in bodi sigurna, da se bo na tvoje povabilo za pijačo ali kino sigurno odzvali. Nekaj sem jih tudi spoznal, ko sem delal na počitniškem delu, nekaj tudi v fitnessu. Tako, da ti priporčam, da si najdeš kakšno delo, da boš le čimveč v stiku z ljudmi, ker če boš tako nadeljevala (da boš neprestano samevala) se ti zna zgoditi, da boš dobila socijalno(oz. družbeno) fobijo, kar pa ne bi bilo ravno dobro.
Ali se pa vpiši na kakšen tečaj; mogoče joge, kakšnega tujega jezika, ipd. 🙂

Sicer, pa ja imate v Ljubljani veliko študentskih prireditev, spoznavnih večerov, ipd. ? To je tudi tvoja velika prednost. Npr. jaz sem tudi študent, ampak študiram v manjšem kraju, ki še zdaleč ni študentsko mesto (in posledično tudi ni veliko študentskih prireditev), pa se nekako znajdem, ne dvomim, da se tudi ti ne bi! 🙂

Zdravo. Še ena s podobno težavo. Sem precej odprta, komunikativna in mislim, da tudi prilagodljiva glede pogovora. Opažam pa eno stvar. Večinoma imam moško družbo in ko nas je več skupaj se ni nikomur problem pogovarjat, teme kar letijo. Ko pa s katerim ostanem sama, pa je druga zgodba. Pa to ne pri enem, dveh ampak skoraj vseh. Pogovor moram večinoma voditi jaz, iskati raznorazne teme,… Pa ne rečem, da bi odpirala kake babje čveke, ampak se pogovarjam o njihovih interesih, moških tematikah. En čas še gre, potem pa me tudi to začne počasi utrujat, da moram cel čas voditi pogovor. Ne vem, ali oddajam kako čudno energijo, da se ljudje poleg mene ne morejo sprostit al kaj…

Ta zgodba z busom se tudi meni dogaja 😉
Zdi se mi, da sem zaradi svoje asocialnosti izgubila najlepša leta. Sedaj sem stara 26 in sem še vedno brez pravih prijateljev, tako da počasi izgubljam upanje. Drugače se zdravim tudi za depresijo.

Zakaj bi morala imeti polno prijateljev? Ponavadi so ti stiki potem tako “površno-družabniški”, prepogosto vezani na neke zunanje dogodke in vsakdanje teme pri teh letih, kot so razne zabave (z alkoholom). A je to smisel? In konec koncev, zakaj bi moral biti kot večina ljudi, saj posebna si tudi v tej svoji “drugačnosti”, da imaš pač raje manj prijateljstev in s temi morda bolj poglobljene odnose – takšne ljudi pa je težje najti.

Skratka ta tebi navidezna pomanjkljivost je lahko tudi tvoja prednost, ampak ta značajski del, ki ni toliko “outgoing” kot pri drugih, moraš začeti spoštovati in sprejemati, pogledati tudi pozitivne stvari, ki ti prinese. Ne vem, npr. mogoče si zato bolj občutljiva za druge, lažje prepoznaš ljudi v stiski, lažje se čustveno vživiš v druge ali kaj podobnega…. Bolje je imeti enega pravega prijatelja, ki bo nekako tebi sorodna duša, kot pa 10 površnih, ki te sploh ne razumejo in s katerimi ostajaš na “ravni trača”. Do prijateljstev, kakšna naj bodo, ima vsak svoje zahteve, zato ne glej drugih, kako oni delujejo, da bi se jim prilagajal in za vsako ceno hotel, da te sprejmejo, če je tebi pomembno nekaj povsem drugega, če se počutiš tujca med njimi – potem takšni ljudje niso zate.

Pozdravljeni!

Tudi meni se dogajajo podobne stvari in se mi zdi, da se že skoraj preveč obremenjujem s tem. Sem podobne starosti (24let) ko bi morala marsikaj doživeti v življenju, hoditi ven, na izlete, morje, kamorkoli… Pa se mi zdi, da se me kar izogiba vsak ko me spozna. Imam dve prijateljici, s katerima sem v bolj tesnem stiku, pa še pri njiju dobim včasih malo čuden občutek – kot da ni to več to kar je bilo. Pogrešam družbo in odkrite pogovore – opažam da to skorajda ni več mogoče v tem času… obupujem počasi. Včasih kar obmolknem in ne vem več kaj bi rekla. Tudi v družbi ki jo že poznam nekaj časa. D ne govorim o tistih ki šele spoznam. Nisem pa človek ki je rad v središču pozornosti in dogajanja, kot nekateri želijo biti in za to tudi kaj naredijo. Jaz sem večkrat v središču pozornosti nenačrtovano, ko se želim najmanj izpostavit in me dogodki privedejo do tega, kot da se vse vrti samo okoli mene. Sem že dobila tudi opazke glede tega (hotela neka oseba biti v središču pozornosti, pa se je vse sprevrglo in obrnilo name). Nekomu bi to bilo všeč in bi s pridom izkoristil, jaz pa se počutim na nek način osramočeno, ponižano in kar zardim. Pa čeprav to ni nič kaj takšnega.