Pozdravljeni!

Stiske ljudi in vaše prispevke berem zelo pogosto (super ste, hvala!), udeležujem se raznih predavanj na sorodne teme, razmišljam o vključitvi v kako pogovorno skupino in o študiju zakonske in družinske terapije, saj me stvar izredno zanima.

A vendar- kljub temu, da se zavedam, kako neizmeren pečat pustijo najbolj zgodnja (sploh potlačena) občutja, ki se pozneje le utrjujejo in nezavedno iščejo priložnosti, da bi se odigrala na novo in nam s tem dajala priložnost, da se z njimi ne le znova soočimo, ampak jih tudi razrešimo, mi nekaj, do česar bi želela priti sama, manjka.

Vedno bolj mi je jasno, da ima preteklost izjemno moč nad našim vedenjem in čutenjem, na izzive življenja danes pa reagiramo z osnovami naših preteklih izkušenj, čutenj, vzorcev, travm.. Zdi se, da nas pri izbiri bližnjih (prijatelji, partner) vedno vodi in usmerja naša preteklost.. Smo pri tem res tako šibki in ujeti, da je moč naše preteklosti močnejša od naše svobodne volje, saj konec koncev ne vemo niti, v čem, v kolikšni meri in na kak način le-ta vpliva na našo sedanjost? Kaj sploh je “tisto”, kar vpliva na to, da se nekdo svoji preteklosti popolnoma “podredi”, nekdo pa se na vse pretege trudi delovati drugače, proti njej?

So res za vse čustvene zaplete, s katerimi se srečujemo, “krivi” naši starši (ali celo več generacij)? Vem, da glavna naloga (ali odrešitev) posameznika vsekakor ni (samo) v tem, da pokažemo na grešnega kozla, ampak poiščemo izvor občutij, ki (še) niso razrešena in kličejo po odrešitvi. A kaj storiti takrat, ko do tega izvora prideš (z razmišljanjem in močno voljo ob situacijah, ki sprožajo ta občutja) in imaš ob sebi osebo, kateri zaupaš, te razume, sprejme, daje sočutje- je to zares dovolj, da stvar predelaš, prerasteš, greš dalje? (Oz. kaj v primeru, če take osebe ob sebi nimaš- je terapevtska pomoč dovolj?)

Kako se, potem, ko si do sebe karseda iskren in s svojo preteklostjo soočen, odločiš postaviti drugačne načine in cilje v svojem življenju, take, kakršne si želiš? “Samo” odločitev se mi ne zdi dovolj..

In dalje- kako razmejiti občutja, ki jih čutimo ob bližnji osebi (npr. partner), čeprav se nam pogosto zdi, da so se ob njem ta občutja le prebudila in pokazala v novi preobleki, v resnici pa spadajo v preteklost, v primarno družino, med spomine? Kje je ločnica, kaj je domače- “staro” in kaj “novo”? Je odgovor v tem, da se za vsak občutek sprašuješ, kdaj in kje si ga že doživel? So res vsi občutki, ki jih kadarkoli in s komerkoli v življenju doživimo, le odraz nekega starega, potlačenega čutenja, čeprav se mogoče ne zavedamo, da smo ga v življenju že čutili?

Najbrž bi bilo najbolj zdravilno, če bi z nami o tem spregovorili lastni starši? A kaj, če ne?

So ta vprašanja res “zrela” za terapevta in individualno obarvano seanso? Do odgovorov bi rada prišla sama, a se mi zdi, da se mi je na tej poti “zataknilo”, stagniram. Kot, da v zadnjem času živim v preteklosti, saj me je ta tema popolnoma okupirala.. 😉

Veselim se vašega odgovora..

Notta

Draga Notta,

hvala za zaupanje, vesel sem, da se radi vračate na forum. Iz vašega razmišljanja sem potegnil nek občutek, na katerega vam podajam odziv. V kolikor boste nadaljevala tudi študij v tej smeri, boste za poglabljanja imeli veliko možnosti, čeprav verjamem, da nanje imate že tudi sama odgovore, ne vem pa, če vanje lahko v tem trenutku že verjamete. Prav vsa vprašanja v vašem prispevku so med seboj povezana in so sestavni del slehernega posameznika, ki raziskuje svet v in okoli sebe, svet odnosov. Dokazane in spoznane zakonitosti o preteklih izkušnjah v odnosih in njihova povezanost z aktualnimi odzivi v njih, kar tudi vi opisujete, so rezultat znanstvenega raziskovanja, ki le odkriva in razlaga že obstoječe resnice ter razvija klinične intervence v pomoč ljudem v stiski, ne izumlja pa nič novega. Zdaj sem se kot prispodobo spomnil malčka, ki se igra s svojo ne tako novo igračo, in večji kot je, v njej odkrije vedno nekaj novega (bodisi, da gre za čutne informacije, podobnost, uporabnost…), igrača se ni čisto nič spremenila, on pa ima vedno večji nadzor nad njo.

In vendar tu ne gre za determinizem razvoja, sicer težko razumemo človekovo zmožnost reševanja težkih čustvenih zapletov, motenj, krivic v družini in družbi. Seveda lahko filozofiramo o tem, ampak dejstvo, da lahko izbiramo, govori o tem, kako svobodni smo, vendar s svobodo (ko govorimo o odrasli osebi) je neločljivo povezana odgovornost za to, kar smo, čutimo in počnemo. Reči bobu bob pomeni, da smo zvesti resnici doživetega, in si delamo veliko manipulacijo, ko iz teh ali onih razlogov izkrivljamo to, kar čutimo, zaznavamo in opažamo (o sebi, drugem, svetu).

Težava, izziv ali ponavljajoči se problemi in spremljajoča čutenja z vsemi konstrukti in obrambami vred, nad katerimi trpeči čuti, da nima pravega nadzora, so le simptomi oz. metafore neke »izkrivljene izkušnje«, nerazdelane zgodbe, zgodbe, ki še ni dokončana in nas v vseh svojih razkritih (vedenje/odzivanje) in skritih (misli/čutenja) oblikah tukaj-in-zdaj v t.i. »kairičnem času« nagovarja k temu, da s temi vsebinami, ki nam povzročajo nemir nekaj (dobrega) naredimo. Za začetek lahko o njih spregovorimo v zaupnem odnosu.

Pri razmisleku o medgeneracijskem prenosu nefunkcionalnih vzorcev niti ne ciljamo na debato o vzrokih, še manj pa o krivdi, temveč razmišljamo o dejavnikih vzajemnosti. Naše izkušenje iz odnosov so vedno deljene še z nekom, prav tako spomin in pripadajoči ponavljajoči se vzorci (čustvovanja, odzivanja). Bolečina v tem pa ostane kot nezaceljena rana otroštva. Vsi vzorci rešitev kot tudi zapletov so zato vedno nekje doma. Le da je dom v relacijskem smislu ranljivo stičišče resnice več generacij, ne le ene. Bolj kot je resnica boleča, bolj zoprn in dolg proces predelave je. Pri tem pa ravno zaradi okolja in lastne dejavnosti nikoli ne gre zgolj za do potankosti kopiranje enega in istega.

In ja, od-ločitev je dovolj, pa še en ja za varen odnos, ki je edino smiseln za globinsko pot predelave. Če ne gre drugače, pa ob strokovnjaku. Zapleti v naših telesih, odnosih in življenjih vedno opisujejo nekaj nedokončanega, neizrečenega, nerazkritega, zaprtega, medtem ko telo omenjeno ne zmore (dolgo) držati v sebi (psihosomatika!), kajti telo je ranljiv organizem, odprt v svet tam zunaj in tja not, nenehno sporoča, kaj se z nami in v okolici dogaja. Je izjemen instrument, ki ga premalo poslušamo.

Ne le, da si moramo sami pričeti intimno zaznavati in priznavati, da imamo težavo, ko jo pač občutimo, temveč je nujno to delati v odnosu: ne pozabimo, da sebe sami ne vidimo ne da bi se ogledali v drugem, v odnosu, ki se na nas odziva glede na vzpostavljeno vzajemno dinamiko. Ne pozabimo, da se otrok zazna tako in takrat, ko in kakor se mama nanj odziva. V tem pogledu je odnos vselej dinamičen oder, kjer dva (in več) komunicirata, preverjata ali se razumeta, telesno, čustveno, miselno in duhovno. Kot bitji odnosa se sprašujeta ali je dovolj varno, da sem lahko (kot sem/čutim/mislim) svoboden in vreden ljubezni, pozornosti, pomoči in zaupanja.

Da ustvarimo to varnost in jo vzdržujemo, potrebujemo, kot rečeno, odločitev in vztrajanje, ki prej ali slej pripelje do izobrazbe, preobrazbe oz. spremembe: tako osvajamo nove situacije, veščine, spoznanja o sebi in drugem. Takrat ne bežimo več. Takrat vase spustimo mir, milost, naš dar samamu sebi. In če nas še drugi v tem prizna, potem se to razvije v sočutje in ljubezen. V smisel biti. Tukaj je prostor celjenja, predelave, razreševanja in hkrati tudi upanja. Ne pozabimo, vse to je proces, sestavljen iz nas (svobodne odločitve), časa in prostora ter seveda odnosa z drugim(i).

O ostalih zakonitostih in implikacijah okrog teh vprašanj pa verjamem, da ste že veliko prebrala in najbrž še boste. Za fino razumevanje dinamike v odnosih (starš/skrbnik-otrok, moški-ženska, pa tudi istospolne dinamike) priporočam v branje avtorjev iz našega seznama literature za uporabnike.

Upam, da sem vam odgovoril, če je še kaj takega, se oglasite.

S spoštovanjem,