Sem študent star 21 let. Bom čisto kratek. Živim v družini, ki nas šteje 10 članov družine. Od tega 6 otrok, stari starši in starša. Od svojega otroštva sem spal pri starih starših. Oče je bil do leta 2004 redno zaposlen. Službe ni izgubil po svoji krivdi, pač pa je bil vzrok stečaj podjetja. Čez celo moje otroštvo je imela glavno besedo v naši družini stara mama. Imam skupno gospodinjstvo, skupne sanitarije ipd…Šele do prihoda v srednjo šolo sem dobil svojo sobo oz. polsobo. Stara mama je bila zelo nadzorniška nad mano, tudi ko sem dopolnil 18 let me je stalno nadzirala, kam grem kdaj bom prišel nazaj ipd… V meni se je nabiral vulkan, 5 letne zamere. Do svojih staršev nisem čutil ničesar. S materialnega stališča nisem nikoli bil prikrajšan. Ravno nasprotno, dobil sem pač vse kar dobijo otroci svoje starosti. Oče je večkrat prihajal domov tudi vinjen. Dejstvo, ki ga moram poudariti je to, da se v naši družini spije kar dosti alkoholnih pijač, predvsem vina. Vse te zadeve sem tudi posredoval na pristojni center za socialno delo. Imeli smo različne sestanke in pogovore. Moram poudariti, da se je stanje kar dosti izboljšalo. Omenil, bi še higieno, ki je pri nas katastrofalna. Sam sem bil cca. pol leta v študentskem domu v Ljubljani, s strani cimrov sem dobival stalna opozorila, glede moje higine. Nauk te zgodbe je, ko sem bil v Ljubljani tudi po cca. 2 tedna smo me večkrat klicali, zakaj ne pridem domov, zakaj se nočem oglasiti…Za vse to sem imel tehtne razloge. Sedaj, ko pa sem doma, mi pa govorijo, zakaj ne grem nazaj v Ljubljano in podobno. Sedaj se me pa hočejo znebiti. Jaz osebno jih ne razumem. Dejstvo je, da v naši družini živi veliko različnih generacij iz različnih sistemov. Mislim, da to ni dobro. Prosil bi Vas za kakšen nasvet glede te situacije, kam se lahko obrnem ipd… Sam sem doživel kar dosti že živčnih izpadov, depresije in anksioznosti.

Hvala!

Uporniški si in poln gneva do družine, ki jo želiš kar javno pribit na sramotilni steber. Odlepi se raje od njih, osamosvoji se in hodi samo na obiske. Počasi jim skušaj odpustit, delali so pač, kot so najbolje znali in vedeli.

Latissa odpustil jim bo lahko šele, ko bo razumel kaj in zakaj vse to počnejo njemu in ostalim bratom/sestram. Imaš kako idejo zakaj, saj po tem sprašuje? 😉
Seveda je na mestu nasvet, da naj se jih čimprej odkriža v smislu, da si ustvari lastno življenje in naj ne dopusti, da se mu vmešavajo vanj. Samo nekdo, ki drugega ne pozna, ki je zrasel v takem čustveno izkoriščevalskem odnosu to težko stori.

Quantum, tvoja babica in dedek nimata nekega zadovoljujočega čustvenega odnosa drug z drugim in dvomim, da sta ga kdaj imela. Sta skupaj, ker se tako pač spodobi. Zaradi tega pomakanja ona zavrača svojega moža kot moškega, ker tudi on ni toliko moža, da bi ji lahko bil v neko čustveno oporo.
Zaradi te “zmede” si ona lajša (čustveno) pomanjkanje/potrebo s tem, da se bolestno navezuje na ostale družinske člane. V prvi vrsti na tvojega očeta s katerim manipulira in posledično na vse ostale v družini. Vse kar bi kdo želel narediti po svoje ona dojema kot lastno izgubo/ogroženost in takrat poveča pritisk čustvenega izsiljevanja. S tem je uspešna predvsem zato, ker se tvoj oče ni nikoli osamosvojil od nje in je še vedno pod njenim močnim vplivom (in tudi sam nima nekega zadovoljujočega odnosa s tvojo mamo), dedek ji pri tem pomaga... lastno nemoč utapljajo v alkoholu 🙁

Vi tisti očitki, ki letijo na tvoj račun (ko pa sem doma, mi pa govorijo, zakaj ne grem nazaj v Ljubljano in podobno) nimajo veze s kako smiselno razumsko razlago, služijo le čustveni manipulaciji, da v tebi vzbujajo občutke krivde zaradi katerih boš popustil pritiskom in se podredil njeni/njihovi volji. Vse to počnejo zaradi lastnih čustvenih potreb in pritisk bo še močnejši, igra še bolj umazana, ko bodo opazili, da izgubljajo “oblast” nad tabo.
Pozabi, da bi jim lahko karkoli pomagal, da bi spregledali svojo zmoto, ker njim je tako dobro. Poskrbi zase (če ti tako stanje ne ustreza), dokončaj šolo, najdi si zaposlitev in obvezno odidi na svoje in zelo pomembno: omeji stike z družino na minimum.
Pa preberi kakšno knjigo na to temo in pridobi znanje o medsebojnih odnosih, da boš vedel zakaj se ti vse to dogaja in razumel zakaj to, kar se gredo pri vas doma, ni dobro zate.

On_ , poplnoma se strinjam s teboj. Quantum, drži se njegovih napotkov!

Srečno!

Dragi Quantum,

imaš smolo, da si se rodil v taki družini. Na srečo pa si že zelo zgodaj uspel prepoznati slabe vzorce svoje družine. Pot iz njih gre samo v samostojnosti, počasi in sigurno se usmeri stran od svoje družine, predlagam najprej bivanje v študetskem domu, nato pa na svoje, najceneje je najeti skupno stanovanje z drugimi mladimi ljudmi.

Če bo jeza prevelika, poišči terapevta, da jo z njegovo pomočjo predelaš, najbolj pa jezo na starše pomiri to, da si boš dobro uredil svoje življenje. Zato usmeri energijo nase in pusti staro družino, da živi po svoje. ker so tako navajeni in jim paše.

Poskusi odkriti tudi pozitivne vidike svoje situacije – prisiljen se boš kmalu osamosvojiti, kar je zate samo dobro. Imel si preskrbljeno materialno plat bivanja – tudi tega nima vsak.

Išči nove prijatelje, ljudi, ki imajo bolj zdrave življenske vzorce in se uči od njih v vsakdanjem življenju. Za svoje življenje si sam odgovoren in zdaj si na pragu, da ga začneš živeti tako, kot se tebi zdi v redu.

Vse dobro!

Kaj pa tvoji bratje in sestre? Imajo tudi oni takšne težave v odnosih do staršev in starih staršev? Imaš podporo v katerem od članov družine ali so čisto vsi proti tebi? Če je babica prevzela “komando” potem verjetno trpijo tudi tvoji starši in ostali otroci v hiši?

Tudi moji dve mlajši sestri sta imeli podobne težave. Leto dni mlajša sestra, živi sedaj v Ljubljani, kjer je redno zaposlena. Tri leta mlajša pa “živi” skupaj s fantom ne daleč stran od nas. Sam študiram družboslovno informatiko, ter se zavedam v kakšnem stanju je družina. Prebral se veliko literature s področja psihosocialne pedagogike. Pred približno tednom dni, smo dobili poziv s strani CSD(centra za socialno delo) za sestanek. Udeležili smo se ga jaz, oče in mati. Stara mama po mojem mnenju ima eno praznino v svojem čustveno-psihološkem videnju. Mene je najbolj nadzorovala celo moje otroštvo. Sam moram poudariti, da to ni dobro za psihosocialni razvoj otroka. Dejstvo je, da so celo moje otroštvo spremljale različne stresne situacije, ki so vplivale na moj psihični razvoj. Dejstvo je, če se ne podrediš kulturi te ta dobesedno odstrani iz svojega socialnega okoliša. Sam bi si zelo rad našel delo, vendar mi to preprečuje moje trenutno zdravstveno stanje. Imam panične napade, depresije ipd… Doma me noben ne razume. Vsi pravijo, češ da ni nič narobe z mano. Vendar temu ni tako. Včasih sem bil uspešen športnik, treniral se aktivno atletiko se udejstoval na različnih športnih področjih. Doma se nimam na nikogar obrniti. Občutek imam, kot da sem bil lutka, čustveno zafrostriranih staršev.

Bil si lutka, nekoč kot otrok, danes si pa odrasel človek in lahko stvari vzameš v svoje roke.

Če so zmogle tvoje mlajše sestre, boš zmogel tudi ti. Lahko ste si v medsebojno oporo in pomoč.

Super, da si bil aktiven športnik, to pomeni, da imaš zmogljivo telo in veliko gibalnega znanja, to ni dano vsakemu, poskusi se vrniti nazaj k športu, v kakršnikoli obliki, morda začneš voditi vadbo za mlajše otroke pri lokalnem športnem društvu ali pa športaš rekreativno, da si obnoviš veselje do gibanja. Gibanje je tudi zelo dober antidepresiv.

Kot preventivo za panične napade priporočam telovadbo po metodi feldenkrais (poišči na netu). Ta sprošča telo in na lahek način uči nove vrste gibanja, prebuja otroško veselje do gibanja, sprosti telo, ki je zakrčeno od žalosti, jeze, nemoči…

Ne pričakuj, da te bo doma kdo razumel – tvoja družina živi v svojem svetu in ne mara sprememb.

Poišči druge ljudi zunaj svoje družine, ki te bodo lahko razumeli – to je ena od osnov, da se človek lahko premakne iz negibnosti, iz pat pozicije, iz občutka, da se ne da nič storiti. Vsaj en živ človek te mora razumeti in ti povedati, da razume, kako težko ti je. Morda bi to lahko bil terapevt.

Da se iti ven, imaš dober zgled tvojih sester. Nobeni ni bilo lahko, pa sta vendar rekli “da” življenju in odšli od doma. Morda je tvoje breme večje, vseeno pa je možno zaživeti po svoje. Nihče te nima pravice zadrževati doma ali ti naprtiti občutke krivde, če boš odšel. Naravni zakon je, da mladi odrasli zapustijo dom.

Samostojna je lepo napisala.
Tvoja družina sta tudi tvoji sestri, ki se jima je uspelo otresti slabih vzorcev v družini – pa se opri nanju! Mislim, da bosta tudi oni dve veseli – no, upam, da imate stike.

Sem si drznila malo te poguglati, ker si napisal ime in priimek: fant, ti si tako sposoben in nadarjen, pa tudi simpatičen za nameček; če bi bil moj sin, bi bila nadponosna nate! Upam, da se zavedaš, na koliko stvari v življenju si lahko ponosen in kaj vse zmoreš. Če ti starši tega niso znali povedati, se spomni, kaj ti je govoril trener in drugi, ki so imeli to srečo, da so te lahko kaj naučili, ti kaj dali.
Za urejanje odnosov s starši bo še čas – če si boš to sploh še želel. Zdaj misli predvsem nase, na svojo prihodnost, naredi nekaj zase, bodi končno sebičen. Predvsem pa ne hodi domov več, kot je nujno potrebno, dokler ne boš trden v sebi. Ker očitno te tam samo majejo.
Res držim pesti zate.

Lep pozdrav še z moje strani.
Pri nas doma je podobno,le da ima “nadzorno vlogo” mama. Tudi njena mama je takšna in verjetno jo je tako tudi vzgajala. Sama sem delal vse kot je želela, nedelja ni minila brez obiska cerkve. Zabave in podobno so seveda odpadle, ker niso ok, kamor koli še zdaj grem, je obvezno da povem. Lahko rečem, da sem bila pridna punčka, v ponos mami.Takrat seveda nisem mislila, da to ni dobro za moje psihično zdravje. Posledice sem opazila kasneje, ko sem začela resno zvezo s sedanjim fantom. Šele takrat sem opazila, da sem lutka v njenih rokah. Fant mi je rekel, naj že enkrat začnem razmišljati s svojo glavo, ker sem sposobna in pametna. Seveda se nesoglasja med mamo in mano vrstijo. ponavadi mi očita, da je nič več ne ubogam, da neve kdo mi polni glavo in pa da sem dokler sem hodila v cerkev bolj ubogala. Starejša sestra je bolj brihtna. Že kot otrok se ni pustila voditi. Skrbi pa me za mlajšega brata, ker z njim počne isto. Bojim se, da bo, ko bo odrasel zašel v kakšne probleme, tudi jaz bi končala verjetno tako, a sem spoznala sedanjega fanta, ki me je “rešil”. Velikokrat mami povem, naj ga malce pusti, a vedno odgovori kot je meni. samo dobro ti želim. Saj ji verjemem, da želi le dobro, a tako kot ona hoče, da je, ne kot bi morda želel njen otrok.
Sama se še vedno učim kako komunicirati pravilno. Kako naj s “prevzgojim” ipd. Lahko le rečem, da je taka vzgoja pusila velike posledice na mojem psihičnem zdravju.
Dobrodošel je vsak nasvet..pa hvala.

Tvoje kritično razmišljanje o primarni družini pomeni, da si prerasel tesne stene domačega gnezda, da razmišljaš s svojo glavo in dvomiš v resnice, ki so ti jih želeli vcepiti, da bi te obvarovali pred pastmi krutega sveta. Starši so svoje opravili – kakor so najbolje vedeli in znali. Vse v želji, da bi ti bilo dobro.

Sedaj je na tebi, da prevzameš volan. Da trezno razmisliš, kaj je bilo do sedaj narobe, kaj boš iz svojega življenja odstranil, kaj izboljšal in kaj moraš obvezno zgraditi na novo.
Skratka, prevzel boš odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Na nikogar se ne moreš več izgovarjati in ga kriviti, da tvoje življenje ne teče tako kakor bi si želel. Nisi več otrok, sedaj si odrasel.

Nikogar ne poznam, ki bi kdaj rekel, da je odrasel ob popolnih starših. Tudi tistim najboljšim je mogoče očitati kup stvari, ki kdaj zabolijo. Če ti je tvoja družina privzgojila delovne navade, te naučila spoštovanja in ljubezni, vztrajnosti in odločnosti, potem si lahko zmagovalec. Če pa ti tukaj še kaj manjka, potem te čaka delo, ki se mu pravi osebna rast. Na tebi je torej, kako se boš odločal naprej.

Starši; stari starši pač so in bodo ostali isti. Ne moreš jih zamenjati ali spremeniti. Oprosti jih, kar so pogrešili in glej, da ti ne boš ponavljal njihovih napak.

čestitam, da si pri taki starosti že ugotovil, da si utesnjen, ranjen zaradi domačih razmer. jaz sem potrebovala dosti dlje…..
vedi, da si na dobri poti! da si ti okej in da si lahko še boljše.

če ne boš zmogel sam, si poišči strokovno pomoč! po tem ti bo življenje boljše do konca življenja, he he- to je bila meni šola za življenje. dolgo sem se mučila sama, z branjem knjig, forumov ipd. ampak manjkal mi je ta korak.

srečno!

Hvala vsem najprej za odgovore in nasvete. Citiram mnenje oz. rek, ki je plod dveh znanstvenikov “Veliko večja verjetnost je, da boste fizično napadeni, poškodovani ali umorjeni v svojem lastnem domu, od roke ljubljene osebe, kot kjerkoli drugje.” Dejstvo je, da se popolnoma strinjam s tem citatom. Če govorimo o primarni družini, ter starših se pravi oče in mati, ki sta v tvornem zakonskem odnosu drug do drugega, sta dolžna poskrbeti najprej za svojo družino, se pravi otroke. Pri meni tega ni bilo. Tudi slovenska zakonodaja navaja čisto drugačne zakone ravnanja v primarnih družinah. Jaz osebno ne bi imel nikoli otrok, če se nebi znal na to temeljito pripraviti. Moje osnovno načelo je; osebnostna rast na sociološkem, psihološkem in čustvnenem oz. emocionalnem realiziranju samega sebe. Če determiniram svoja dejanja oz. dejanja svojih staršev, lahko s gotovostjo rečem, da nikoli ne bom demantiral dejstev, ki niso negativno vplivala name. Demantiral bom samo nekatere laži, ki se jih je ta družina sama ustvarila okoli mene. Sami ne vedo kaj vse sem prestal. Tukaj govorim iz psihičnega vidika. Jaz osebno sem zelo nežna duša, ki si želi samo miru ter razumevanja. Mene je to tako pretreslo, da nisem vedel kam naj se obrnem. Če, doživiš napake panike, živčnosti ipd…nikoli ne veš kaj boš naredil sebi. Starši me sploh niso hoteli ail me ne razumejo. Češ, da s tabi ni nič narobe. Sam bom skušal nekako prebiti ta navidezni zid. V glavi sem si zadal, da si spremenim življenje čisto na vseh področjih. Sedaj bi še omenil nekaj svojih uspehv; bi sem državni, področni in občinski prvak v atletiki. V srednji šoli sem dosegel zlato priznanje in drugo mesto v državi iz znanja ekonomije. Zanima me fizika, programiranje, ter šport. Dejstvo je, da v stanju kakršnem sem tega ne moram realizirati takoj. Tukaj bo potreben čas. Čas, ki me bo pripeljal do tiste željene zelene veje.

Hvala!

Tvoji domači te imajo radi in so nate gotovo neznansko ponosni. A ti tega ne znajo, ne morejo pokazati. Morda celo mislijo, da ti ljubezni ne smejo pokazati, ker bi te s tem pomehkužili. Kdo ve, kaj se plete v njihovih glavah. Na žalost starši niso vsemogočni kakor bog, večinoma si celo življenje ližejo svoje lastne rane iz otroštva. Gotovo je tako, kadar gre za starše, ki ne izkazujejo dovolj ljubezni svojim potomcem.
Tudi sama sem v otroštvu čutila veliko pomanjkanje topline in ljubezni. Nekoč pa mi je profesor v srednji šoli povedal, s kakšnim ponosom je moj oče govoril o meni. Nisem mogla verjeti, da je res tako, ker sem sama mislila prav nasprotno. A profesorju sem brezmejno zaupala. Od tistega trenutka sem na očeta začela gledati čisto drugače. Razumela sem ga, čeprav se je navzven kazal hladen kot led.

Mislim, da je zate zelo pomembno, da bi starši izvedeli, kaj čutiš zaradi njih. Moral bi jim povedati o svojih zamerah. Morda bi jih to prebudilo iz njihove čustvene okorelosti. Ko bi se vsaj začeli pogovarjati o tem.

To je uporaben nasvet za nekoga, z družino kjer so vsaj približno “normalni” odnosi in se tudi starši trudijo imet z otroki nek normalen odnos, jim je mar zanje, so sočutni, čuteči…..
Pri tej družini pa tega ni, žal.
Zato je edina rešitev za avtorja, da se jih odkriža in zaživi na svojem, stran od njih. Seveda bodo storili vse v svojem slogu čustvenih manipulacij, da bi prišel nazaj, da mu nabijejo občutke krivde, da se zlomi in prijoka domov. Tega ne sme naredit, če ne bo postal isti oče (ki verjetno v svojem bistvu ni slab) podrejen čustvenemu izsiljevanju svoje mame (avtorjeve babice).
Avtor ni neumen in zaredi pritlehnih manipulacij svoje družine ne ve kam bi s svojimi čustvi, ko mu razum govori eno, čustva drugo družina pa nekaj tretjega.

Edina rešitev zanj je, da se fizično in psihično oddalji od teh ljudi, šele takrat bo lahko počasi zgradil svojo osebnost, v nasprotnem se bo ujel v spletke svoje družine, ki si skoraj ne zasluži tega imena, ter postal nova generacija čustvenih invalidov(?)…. :/

Lepa misel, a žal tako utopična.
Nikamor ne moreš pobegniti pred samim sabo in svojo karmo. Okostnjaki iz omare te slej ko prej zopet najdejo. Življenje najde način, da te prisili, da se končno soočiš s svojo bolečino in moraš jo predelati ali pa gre tvoje življenje v maloro. Danes ali pa morda čez dvajset let.

Lepa misel, a žal tako utopična.
Nikamor ne moreš pobegniti pred samim sabo in svojo karmo. Okostnjaki iz omare te slej ko prej zopet najdejo. Življenje najde način, da te prisili, da se končno soočiš s svojo bolečino in moraš jo predelati ali pa gre tvoje življenje v maloro. Danes ali pa morda čez dvajset let.[/quote]“Danes” on tega ni sposoben niti pod razno, ker je preveč obremenjen z občutki krivde, ki mu jih nalaga družina. Preveč je “not” v teh spletkah in ne vidi cele slike. Oni od njega pričakujejo nekaj nap, da bo ostal doma, da se bo podrejal njihovim željam, zahtevam, da bo delal tisto kar so njegovi predniki počeli, da bi posodobil hišo, garažo, hlev…….. imajo načrte z njim, JASNE cilje kaj in kako bo on izpolnil njihova pričakovanja in tudi točno vedo kako bodo to iztisnili iz njega……
Njega nihče nič ne vpraša, ne upošteva, vse jim je samoumevno, vse delajo za njegovo dobro….on ima pa panične napade, depresije ipd..
Samo oni tega ne opazijo oz si to razlagajo po svoje. Tudi njegove besede si bodo razlagali po svoje zato ne upa kaj veliko pisnit……. :/

Seveda bo vse to odnesel sabo, samo dvomim, da bi lahko te stvari razrešil doma s temi ljudmi, ki živijo tam.
Preprosto ne bo šlo, sedaj še ne, mogoče čez x let….

Kot študent, si nameravam v Ljubljani tudi nekako zgraditi svojo lastno življenje. Na domače, se ne bom obračal, kaj dosti. Dejstvo je, da so me v mojih preteklih najstniških letih, kostantno nadzirali ter manipulirali z mano. Poiskal si bom strokovanjake izven naše družinske skupnosti, ter si na ta način zgradil tudi osebnostno rast. Sam mislim, da to ni utopija, menim da si je mogoče zgraditi življenje po svojih merilih. Dejstvo je, da se moraš obrniti na prave ljudi, ter vzpostaviti neko empatijo do njih. Imam, tudi nekaj prijateljev, ki jim lahko zaupam. Sedaj se obračam še za mnenje vseh tukaj na forumu, kaj menijo o vzgoji otrok. Se vam zdi normalno, da stara mama nadzira 18 letnika? Ter vsiljuje svoje argumente?

Zanjo je normalno, in za tvojo mamo in očeta tudi, zato pa je tako kakor je….
Ena “zmeda” za vas otroke.
Tole njeno vedenje boš ti težko “popravil” (nemogoče je ;), ker imaš za njih “prešibke” argumente oz jih sploh nimaš – po njihovo. Zato se moraš osamosvojit. Za sedaj jih (mogoče) še rabiš (finančno) kasneje pa tudi to ne več.