Pozdravljeni,

že pol leta sem s fantom, ki ga iam zelo rada in nima nekih posebno izstopajočih težav oz. napačnega obnašanja. Problem sem jaz. Za vsako stvar, ki mi ne paše, se začnem obnašati kot otrok. Utihnem in kuham mulo. Ne znam se zadržati, ko pridem v tako situacijo, kjer ni vse po moje.

Na splošno mislim o sebi, da nisem zelo grozna oseba, ne opravljam, trudim se biti prijazna do vseh itd.

Težave imam v bližnjih odnosih, kar najbrž izhaja od doma, ko se nikoli nismo pogovarjali o problemih, ampak so me tepli in zmerjali, potem pa sem stekla v sobo in močno zaloputnila vrata, ker sem se počutila nemočno, saj nikoli nisem imela možnosti za “zmago”, ki bi bila zame to, da bi me poslušali, slišali in bi potem skupaj našli rešitev.

Tako grdo se torej obnašam le do domačih, ki so mi blizu in pa do fanta, ki mi veliko pomeni. V prejšnjih (kratkotrajnih) zvezah mi je bilo bolj vseeno za tipe, ker sem itak vedela, da nimam prihodnosti z njimi in me ni motilo, če so delali neumnosti in škodovali sebi posredno ali pa dolgoročno in zato tega niso opazili in spremenili. Za mojega dragega pa želim najboljše, zato me tako prizadane, če me ne upošteva, ko mu svetujem.

Najbrž nimate neke instantne rešitve, vas pa le prosim, da mi daste kak recept, kako naj se v trenutku slabosti, ko hočem utihniti in se zapreti v lupino trme, za katero mi je povedal, da zgleda kot globoko sovraštvo do njega, premagam in skušam rešiti konflikt na normalen, odrasel način.

Hvala!

V trenutku slabosti ti ni treba utihniti, ampak vdihniti, se malo ustaviti in povedati to kar te resnično teži, ne pa da blekneš ven prve besede, ki zletijo iz tebe. Predstavljam si, da takrat ne šparaš z žaljivkami in obtožbami. Morala se boš naučiti kontrolirati svoja čustva, jih izpovedati, spregovoriti o svojih občutkih in če to osvojiš, si na dobri poti, da ti bo tudi fant večkrat prisluhnil. Vedno pa tudi ne moreš pričakovati, da ti bo.

Fant mi je vedno pripravljen prisluhniti in takrat celo veliko sprašuje in poskuša priti zadevi do dna. Preoblem je v meni, ker v tistem trenutku enostavno nisem sposobna trezno razmišljati in sem kar tiho.

V drugačnih okoliščinah mi gre kar dobro izražanje čustev in opisovanje svojih občutij. Blokada nastane, ko se počutim nemočno, ko nekaj ni po moje. Vem, grozno se to sliši, ampak očitno sem na nekaterih področjih na stopnji 11-letnice.

Bom poskušala vdihniti in se ne zapreti, ker ko enkrat to naredim, se težko spravim ven.

Fantu razloži, da v teh trenutkih rabiš mogoče kakšen dan, da izraziš točno kar te “muči”. Saj veš v vezah so kompromisi. In sigurno bo tvoj fant to razumel.

Poslužuješ se tistega kar si se naučila od svoje družine to je čustveno izsiljevanje. Obstala si na neki stopnji razvoja (tam bolj pri otroštvu), ko ti za dosego cilja zadostuje takšna komunikacija. Starši ti niso dovolili/nudili okolja v katerem bi lahko razvila drugačno obliko komunikacije.

Nauči se oz prisili se v taki situaciji, izrazit svoje občutke v besedah, povej fantu kako čutiš ob posameznih dogodkih, ki se ti pripetijo in poizkušajta se pogovarjati o tem. Tega sedaj ne počneš, ker tega doma niste počeli, ker ob takem dejanju si še bolj (čustveno) ranljiv kar je “nasprotniku” prišlo prav in je to “šibkost” vedno izkoristil v svoj prid (tebe ponižal). Govori izključno o SVOJIH občutkih, ne o tem kakšen se ti on (fant) zdi takrat. S tem ga ne boš napadala, v njem vzbujala obrambne reakcija, če je pravi (zdi se, da je 😉 ti bo prisluhnil in te poizkušal razumet in dosegla bosta neko razumno rešitev težave namesto izsiljevanja in prepira v neskončnost.

Svetovali so ti, da čim več govori o svojih občutkih in to deli s svojimi najbližjimi. V tem trenutku je lahko to tvoje orožje, da si podrejaš okolico okoli sebe in od njih pričakuješ prikimavanje, strinjanje ter toleriranje izbruhov neprimernega obnašanja. Poskušaj se postaviti v njihovo kožo. Kako te lahko prizadene dejstvo, da ti ne sledi v vsem, kar se spomniš in za kar ti misliš, da je prav? To ni ljubezen, to je oddaljevanje od tega, da imaš nekoga resnično rad. Omejuješ svobodo, želiš, da je vse po tvoje. In ravno ti, ki si v svojem otroštvu izkusila, kako je, če ti nihče ne prisluhne in ni pripravljenosti na dialog. Ponavljaš napake svojih staršev, ničesar nisi odnesla iz preteklosti. Ne reci, da so vzorci premočno vkoreninjeni v tebi. Če ne boš spremenila svojega odnosa do drugih, če res tega ne boš iskreno začutila v sebi, potem je najbolje, da že sedaj odideš iz partnerstva.

Mene se najbolj dotakne že sama misel, kako bi se nekdo počutil na drugi strani. Kako je, če sta vlogi zamenjani, kaj doživlja človek ob tebi…vsak dan se sprašuj o tem in morda najdeš pot,

Meni pa se zdi, da tvoj osnovni problem ni komunikacija, ampak potreba po tem, da bi bilo po tvoje. Na začetku si sicer zapisala, da bi bila “zmaga” zate to, da bi te “poslušali, slišali in bi potem skupaj našli rešitev”, iz tvojega nadaljnjega pisanja pa se zdi, da si to le nekje prebrala, ker pišeš: “Za mojega dragega pa želim najboljše, zato me tako prizadane, če me ne upošteva, ko mu svetujem.” Ti si torej želiš, da bi on naredil to, kar ti misliš, da je zanj prav. To pa pomeni, da tebi nobena sposobnost komunikacije ne bo pomagala do skladnega odnosa, ker ti pričakuješ, da boš z njo dosegla to, da bo na koncu po tvoje. Da bo fant upošteval, kar mu ti “svetuješ”, in naredil tako, kakor hočeš ti. Zdaj se, ko tega ne dosežeš, zapreš vase, ko se boš naučila izražati, boš svoje nezadovoljstvo nad tem, ker spet nisi “zmagala”, izrazila s poplavo besed ali neprimernimi dejanji. In boš spet pričakovala, da bodo tvoja “čustva” upoštevana, in če se fant spet ne bo strinjal s tabo, boš spet prizadeta, kako da nikoli nimaš nobene možnosti za “zmago” in te nihče ne upošteva.

Ti lahko urejaš svoje lastno življenje, ne moreš pa fantovega niti svoje primarne družine. Fant ima pravico do tega, da na življenje gleda, kakor gleda, in tudi, da se na koncu sam odloči, kaj je dobro zanj. Ti mu lahko svoj pogled na zadevo le predstaviš, da ga bo poznal, in iz tega se lahko razvije dialog, v katerem bosta oba odkrila, kaj o zadevi meni eden in kaj drugi, ni pa nujno, da se bosta na koncu tudi strinjala. S tem se boš morala sprijazniti, kakor tudi sprejeti kruto resnico, da tvoj prav ni absolutni prav, torej da to, kar je dobro zate, ni nujno dobro tudi za fanta. Ko boš to sprejela, tudi ne boš več tako izjemno prizadeta, da bi se zaprla vase, ampak ti bo jasno, da sta dve samostojni osebi, ki na isto stvar gledata različno. Za zdaj pa si tip človeka, ki bi lahko lepo živel le v okolju, kjer se ali vsi strinjajo z njim, ali pa v takšnem, ki se ga v resnici ne dotakne prav zelo, zato se v njem brez težav prilagodi ali podredi, ker mu je tako vseeno. Ko si čustveno vpletena, pa reagiraš tako, kakor očitaš svojim staršem, da so reagirali do tebe – nisi več sposobna videti in slišati fanta, se vživeti vanj in na zadevo pogledati z njegovega zornega kota. Pozabiš, da je tudi on človek, s svojimi čustvi, s svojimi pogledi na življenje, s svojimi sanjami, in mu poskušaš vsiliti svoje.

Eno so kompromisi, prilagajanja in popuščanja, nekaj povsem drugega pa pričakovanje, da bo drugi počel to, kar ti misliš, da je zanj dobro, pa četudi to počneš v najboljši veri (nikjer ne pišeš, da bi bil problem to, kar je najbolje za vaju). To je že egoizem in potreba po nadzoru, pa če ga uveljavljaš z molkom ali z besedami. Zdaj si na srečo še mlada in zaljubljena, zato reagiraš čustveno, ko pa boš malo odrasla, se bodo čustva ohladila in če bosta še vedno skupaj, se boš naučila manipulirati razumsko in fanta bolj subtilno prepričevati v svoj prav. Morda ti ga bo resnično uspelo preigrati, si ga podrediti in končno zmagati. Če ne tega, pa katerega drugega. Pa si to resnično želiš?

Hm. Zelo dobro poznam tvojo situacijo, tudi sama sem imela (občasno še vedno) velike težave s trmo in otročjim obnašanjem.

Z vstrajnostjo mojega moža mi večinoma uspeva, da se obnašam odraslo ter se poskušam pogovorit, izrazit svoje občutke, itd.

Sprva mi je pomagalo, da se nekaj časa bila sama, da sem se malo pomirila, kasneje pa sva se o zadevi pogovorila.

Predvsem mislim pa da mi je pomagal občutek, da kreganje med partnerjema ni bitka in nobeden ne zmaga, kvečjemu lahko oba veliko izgubita. Zelo pomembno je, da partnerju zaupaš, saj mu šele tako lahko priznaš, da imaš težave, da prosiš za njegovo potrpežljivost, itd.

Od občutka samopomilovanja, do katerega je prišlo v posledici trme, sem bila skoraj odvisna, takrat sem se smilila sama sebi, da mene itak noben ne razume. Šćasoma ugotoviš, da je to res brez veze, ampak moraš imet partnerja, ki je potrpežljiv.

Predlagam ti, da se s partnerjem čim več pogovarjata o problemu, o trmi, predvsem v mirnem času.

tj

Pozdravljene,

jaz imam podoben problem, vendar je fant tisti, ki se vedno zapre vase, ko mu kaj ni prav oziroma, ko ga prizadanem. Vedno, ko želim načeti temo, ki mu ne paše, se zapre vase in mi reče, naj ga pustim na miru. Sama pa sem taka oseba, da želim vse takoj razčistiti in me njegov umik zelo prizadane…To traja že 3 leta in meni se počasi že meša… Je zelo dobra oseba, ampak tu je na ravni otroka…. Kaj storiti?

Jaz sem vedno želela stvari takoj razčistiti. Danes pa vidim, da tudi sama včasih rabim trenutek miru, kar včasih pri drugih enostavno nisem znala razumeti. Na prepire reagiramo različno. Nekaj časa med prepirom in pogovorom je pravzaprav tudi dobro, saj so strasti pomirjene, ne zdijo se več tako grozne, imaš drug, ponavadi bolj objektiven in manj čustven pogled na to.

Moj predlog bi torej bil, da poskusiš v takšnih trenutkih tudi sama dati fantu tisti čas, ki ga potrebuje, seveda ne dan ali dva ali mesec dni, temveč kakšno uro, dve, da se oba umirita. Po tem se bosta bolje pogovarjala. Verjamem, da zna tebe v tem času zelo zelo razganjati in boš skoraj ponorela, ker boš hotela vse takoj razčistiti, vendar se z vajo daleč pride:) Poskusi z dihanjem, umirjanjem, kar hočeš, da boš pomirila svoje živce in počakala na primeren čas za pogovor.

Ko boš oziroma bosta pripravljena, pa se poskusita umirjeno, mirno pogovoriti. Brez nekega napadanja, branjenja, kričanja, grdih besed. Če se nekdo spravi na nas, se takoj postavimo v obrambno-napadalni položaj, kar ni dober podstat za normalen pogovor. Poskusita se mirno pogovoriti, kaj je bilo, kako je bilo, kako se je vsak od vaju počutil ipd ipd.

Če pa si on vzame ves teden in kuha mulo in se ne želi pogovarjati, je pa problem še drugje. Boš morala izbrati en trenutek in mu to povedati, kako ti to jemlješ, kako se počutiš, kako se ti zdi, da se obnaša. Mogoče daj kdaj primer v kakšnem filmu, seriji, na televiziji. Včasih sebe sploh ne vidimo, v prepiru pa tako ali tako mislimo, da imamo mi prav:)

Ne bi bilo niti slabo, če greš v knjižnico in si sposodiš kakšno knjigo o odnosih, prepirih, ipd.