Zdravo!
vglavnem v zadnjih dveh mesecih sem odkrila oziroma sem se začela zavedati kako zelo nizko samopodobo in samozavest imam…..vsaka stvar ji bi se lahko obrnila v pozitivno se v moji glavi vedno znova obrne na negativno…..
kako se pripraviti da se bom videla v boljši luči…..drugače glede na zunanjost se zavedam da nisem grda, ampak glede svojih sposobnosti imam vedno občutek da nekaj ne bom zmogla, da pač nisem sposobna, da nisem vredna, vedno se tudi potrudim da je vsem drugim bolje, četudi sama trpim in sem tiho.
temu sledi, da sem pred kakega pol leta spoznala enega fanj moškega, ujela sva se, zmenila da se bova družila, umes je celo sam vprašal ali bi imela kaj resnega z njim…….mislim da zato, ker sem se na začetku pokazala kot samozavestna ženska (je že res da imajo moški radi samozaveste ženske), ko sva se pa začela spoznavat, je pa začela prihajat ta moja slaba samopodoba ven….kazala sem je predvsem v temu da sem vedno rabila neko potrditev, oziroma sem si želela slišat komplimente…..spravil me je na realna tla, da pač ne daje nekih komplimentov in in da mi on ne more dat samopodobe, kar se čisto strinjam z njim. glede na to, da se slišva skoraj vsak dan, prepričana sem tudi da mi ni samo do seksa, nekako mislim da sem mu še vedno všeč, vendar dvomi v to, da bi imel kaj resnejšega z menoj…..zdi se mi da sem deloma kriva tudi sama, vedno nekaj dvomim, mislim da nisem dovolj dobra, vedno imam občutek da ga motim……in če vedno znova to ponavljam ga bom odgnala kot sem že kakšega do sedaj (samo da se takrat tega nisem zavedala). kako naj neham razmišljat o temu kaj on misli, mislit na to da nisem dovolj dobra, kako naj se začnem spoštovat?
začela sem delat na temu, vendar se še vedno znova ulovim da razmišljam negativno, to me spravlja v obup. vem da dokler se ne bom cenila, me tudi drugi ne bodo in ne morem od drugih pričakovat da mi bodo dali samozavest, pa tudi od moškega ne, da bo želel bit s tako razvalino, ki vedno znova išče neko pozornost, da se kratko nasiti in je vesela nadaljih 5 min.

ah tale tvoj samo za vezo ni verjetno mu je luštno, ko se družita, da ima nekoga, ki ga čaka….. in ti sama to čutiš…namesto, da bi ti tvoji občutki povedali, ki so pravi gremo naprej…..jih usmerjaš proti sebi kako nisi samozavestna….ko bo pravi moški, ko bodo pravi prijatelji teh močnih občutkov ne bo……

To bi naj bilo narobe? Bi mu moralo bit zoprno, ko se družita, da bi bil pravi?

Priporočam udeležbo na seminarju Alenke Rebula – poišči na netu.

Za začetek preberi njeno knjigo Blagor ženskam.

Pa ne zanašaj se na druge, ampak nase. Tale tvoj moški je prava faca, malo bi, malo ne bi.
glede vajinega odnosa pa – redno seksata, ampak kej bolj resnega pa on ne bi – hahaha – zaradi tvojega značaja. Kje pa, ni tvoj značaj, ampak dečkotu je tako najbolj udobno – nič se ni treba potrudit za seks, tebe mal pokritizira, pa si že vsa preč in priletiš na vsak klic, pa čakaš nanj, če bo kdaj za kaj resnega.
Če se odnos ne razvija tako kot si želiš, potem naredi kaj drugače, malo se odmakni, pojdi sama kam s prijateljicami, pojdi na seminar za cel vikend k Rebuli….

Marko Verjamem, da avtorica točno ve kaj sem želela povedati.

Ne razumem pa jaz tebe 🙂 od kje si vzel besedo narobe? Nikjer nisem napisala, da je kaj narobe z njo ali njim. :-).

Ne no, napisala si, da mu je luštno, ko se družita in da mu je lepo, ker ga čaka in da ona to čuti. Napisala si tako, kot da je s tem kaj narobe. A tebi ni luštno s svojim partnerjem in ti ni lepo, če veš, da te čaka? 🙂
Je pa res, da ni obetavno, če ti nekdo reče, da ne ve, če bi bil s teboj v zvezi. To sem spregledal.

Prav bi bilo, da ga odženeš…. in to v kratkem 😉
Tole enostavno ni fant za kakšno resno zvezo, je že res, da ti je všeč, se ti dopade, ti je celo kdaj lepo z njim…. samo on ti ne more/noče/ne zna dat tistega kar si ženska od moškega želi. Raje kot to. da bi ti bil v oporo seje dvome… nobeden ni pravi (zate), ki te pušča v dvomih.
Ženske ste narejene tako, da ste vedno malo v dvomih. To se sklada s tem kaj življenje od vas “pričakuje” in morate dvomit, ker ve nekoč postanete mame in takrat ni čas za dvome, takrat rabite ob sebi nekoga, ki “ve”.

(Pretirani?) dvomi v tebi izvirajo iz tvojega otroštva, ko ti starši niso nudili tistega okolja, ki je potrebno, da otrok odraste v samozavestno osebo. In ta vzorec se ti sedaj ponavlja v izbiri tvojih partnerjev. Izbiraš fante, s katerimi bi lahko imela podoben (če ne kar isti) odnos kot sta ga imela tvoja starša.

njega sem navedla samo kot en primer……vem, da je verjetno čas da grem naprej, ker kot vidim se preživlja preko moje pozitivne energije…..samo se res zaradi njega ( oziroma je mogoče tudi to da je pač slučajno ob tem času ko doživljam življenjske prelomnice in spremembe) končno dojela da se ne cenim dovolj in že kakšnih deset let pustim ljudem da hodijo po meni.
glede moških je pa tudi to ( mislim tudi iz preteklosti), da imam vedno občutek da nekomu nisem dovolj,občutek da ga ne zanimam kot bi ga morala….. mogoče je postala že stvar navade in bo končni čas da spremenim nekaj na temu.
glede dvomov iz otroštva…..saj ne vem, razmišljam o temu, pa ne najdem prave povezave…..povezava je samo z mojo mamo, po kateri imam to da želim vse ustrečt in ko česa ne zmorem se takoj predam in pustim stvari….to sem tudi sedaj spregledala, vendar nočem delat stvari kot jih je moja mama delala.

To je bolj povezava s tvojim očetom 😉
On naj bi bil tisti, ki naj bi ti dal lastno vrednost, boljšo samopodobo, zaupanje vase s čimer pride tudi vztrajnost 😉

Sklepam da to izhaja iz tvoje družine. Sem bil zelo zelo podoben samo da sem moški. Jst sem to rešil preprosto tako da sem ratal neke vrste egoist in gledal predvsem nase. Nisem se sekiral kaj si drugi mislijo in sam sebe sem prepričeval da zmorem vse. Pa mi je uspelo, pravijo ljudje da neverjetno dobro.:D

no,dobre samopodbe vsekakor nisem dobila, s tem pa tudi vztrajnosti ne……potem pa ob teh kritičnih trenutkih pride vse vn, zato bi rada začela delat na temu (pa naj bo potem v odnosu s parterjem, prijatelji ali kom drugim).
mogoče je iz družine; sestra je čist drugačna, uspešna, samozavesta (al pa je samo krinka)…..rada bi se uspela prepirčat da mi je vseeno kaj drugi mislijo……sicer mi je, ampak dokler bom jst o sebi mislila slabo, mi potem mnenje drugih kaj dosti ne pomaga.

Zalaa, na tvojem mestu bi se spraševala kje v tvoji preteklosti tiči razlog za slabo samopodobo in nesigurnost. To je ključ do uspeha. Odnos s tem moškim je samo posledica nekih starih stvari iz tvojega življenja, ki so pustile pečat na tvoji osebnosti. Zato se s moškim in vajino vezo ne bi preveč obremenjevala. Zdaj (ali čimprej) je treba pri tebi odkriti vzroke, ki te očitno ovirajo pri normalnem žilvjenju. Dokler te stvari ne urediš, žal, itak ne boš sposobna realizirati zrelo in zdravo razmerje.

Dobro se moraš poglobiti vase, pošteno premisliti o svoji preteklosti, primarni družini, otroštvu, odraščanju, prijateljstvih, prvi ljubezni ipd. Vse to je lahko vplivalo na tvojo potrebo po samopotrjevanju, ki jo pri teh letih iščeš izven sebe, namesto, da je tvoja samopodoba že močno vsidrana v zavesti in ti ni treba “hraniti” svojega egota prek drugih. Če je vse skupaj pretežko zate, lahko si poiščeš pomoč pri kakšnem terapevtu. Vsekakor je treba nekaj takoj narediti, življenje ti bo veliko lepše in lažje, če se ne boš zavirala in omejevala svojih možnosti zaradi teh razlogov.

Ker si se javila na MON predvidevam, da boš svoj problem znala uspešno rešiti. Kjer je volja je tudi pot!

Kar si dobila si dobila, tu ni kaj dodajat ali odvzemat. Starši so počeli nekaj v prepričanju, da delajo najbolj prav, tako kot si to želi vsak starš za svojega otroka. To da veš/razumeš kaj se je s tabo dogajalo v otroštvu ti lahko sedaj kvečjemu pomaga, da lažje razumeš kaj in predvsem zakaj sedaj tako razmišljaš o sebi in iz tega narediš kaj boljšega kot si to počela (do) sedaj.
Vsekakor bo to šlo izključno na tvoji razumskih odločitvah, tiste nezavedne bodo še vedno želel “po starem” in ti moraš “samo” vedet zakaj jih ne upoštevat.
Vse ostalo bo potem prišlo samo, kot posledica teh (razumskih) odločitev 😉

xyzd hvala 🙂 se strinjam s tem ja 🙂 volja je, pot bo pa tudi 🙂

On_ sej ne krivim staršev za nič, vem da so mi dali vse po njihovih najboljših močeh. je pa lažje da vsaj vem od kje začnejo izvirat moje težave in se s tem spopadem.