Pozdravljeni

na vas se obračam, ker sem obupala nad moževo družino. Z možem sva skupaj skoraj 6 let. V teh letih nikoli nisem dobila občutka da sem v moževi družini zaželjena (no če priznam tudi jasno so mi dali že vedeti da je temu tako). Zavoljo moža sem se trudila ustvariti pristne odnose, na žalost mi je spodletelo, saj so večkrat presegli mejo mojega potrpljenja. Njegova mama že od vsega začetka želi vedeti kaj dela njen sin, kako je, če se ne more takoj oglasiti na telefon (tudi kadar je v službi) kaj hitro zameri in ga nadere, češ kak si do matere. Večkrat se je tudi že zlagala moževemu očetu, da se je z mamo grdo pogovarjal (daleč od resnice, ker ima mož za moje pojme neko čudno skrajno čudno spoštovanje do svojih staršev pa čeprav od njih nima nič…namesto da bi mi zdaj kot družina napredovali zmeraj ko jih poprosimo za pomoč narediva dva koraka nazaj namesto enega naprej). Mož vem da trpi. Da preidem takoj še na določene zadeve ki so se v teh 6ih letih pripetile. Omejevali so mu stike z mano, češ da mi ni za zaupat, no pa se je mož odločil da se preseli k meni pa čeprav se je moral 140 km voziti v službo (v eno smer)..v bistvu je bežal pred družino. No končno bi lahko rekli da so se “sprijaznili” z mano, ponudili so nam, da si urediva mansardno stanovanje pri njegovi babici. Ok sva sprejela, mož je bil skeptičen amapk je mislil da se bo izšlo. Oba sva delala in vlagala v mansardo, ko sva jo zrihtala in se vselila so se začele težave stopnjevati tudi z moževo babico. Vmes sem zanosila in rodila zdravo punčko. Vsi so se je veselili, po porodu pa se je stanje samo še slabšalo. Vsi so se vtikali in izvrševali pritisk predvsem na moža (občutila sem ga tudi sama)…začeli so se prepiri tudi med nama. Ker je bilo toliko neznosno sva se bila primorana ponovno seliti v najemniško stanovanje. Kriva za vse skupaj sem bila jaz. Ok začnemo na novo dokaj blizu njegovih staršev…začelo se je obtoževanje in kreganje (seveda z možem, jaz sem se zmeraj potrudila in se v to nisem vtikala, z možem pa sva se potem tudi večkrat pogovorila kako rešiti nastale situacije, stala sem mu ob strani). Za nekaj časa smo prekinili stike, mož pa se je odločil za pomoč psihologa (hodil je na pogovore in po posvete, ker je bil čisto na koncu z živci…mu je to zelo pomagalo saj se je nekako postavil na noge. Vsekakor pa brazgotine ostajajo, nekak se mi zdi da smo to potlačili (oba). Zavoljo male punčke sva hodila na obiske, tudi mož si je tega zelo želel, zato se mu nisem upirala, saj smo ja v dobrem in slabem podpisala. No zdaj pa je pri meni preseglo vse meje…prosila sva jih zopet za pomoč. uspela sva pridobiti neprofitno stanovanje (naša finančna situacija ravno ni zavidljiva, poleg tega se pa nama bo povečala družina, nepričakovano vendar sva bila oba za to da sprejmeva to odgovornost), pogoj za dodelitev je bilo poroštvo (neka nova verzija v času recesije)…od njegovih staršev sva pričakovala da nama bodo pomagali, pa so začeli padati očitki, da kako sva lahko takšna da se seliva v manjši kraj kjer bodo otroci prikrajšani za ne vem kaj (tam pa imamo šolo, vrtec, zd, trgovina, kulturni dom, banka…). In jasno in glasno je bilo rečeno, da nama pri temu pa že ne bodo pomagali, da drugače pa se lahko zmenimo (njihov cilj je bil po vsej verjetnosti, da ostanemo v njihovi bližini – cca. 5 min vožnje z avtom)…pa ne glede na to kako mi shajamo. Nikoli niso otroku ničesar prinesli, niso vprašali kaj za njo potrebujemo pa magari ene plenice. Zdaj sva kljub vsemu uspela pridobiti stanovanje…selitev je ravno v teku. Tašča ima danes rojstni dan. Mogli bi iti na kosilo, jaz ne morem iti vrjemite mi da ne bi mogla biti tiho, raje ostanem doma. Moža pa tudi ne morem prisiliti da ne gre in da ne pelje najine punčke. Ne morem pa se pretvarjati da je vse ok…enostavno si želim z njimi prekiniti stike, pa ne morem zaradi moža. Velikokrat so prijatelji, ki vedo kakšno je stanje v družini predlagali naj prekineva stike- to je mnenje na mestu, ker je stanje nevzdržno. Vendar dobivam občutek da mož tega ne želi prekiniti, bojim se tudi da bi se začela midva spet preveč prerekati ravno zaradi njih in bi se veza lahko samo krhala, da ne bova če bo mož zmeraj nekje v ozadju vlekel svojo družino nikakor mogla napredovati…Prosim dajte mi kak nasvet, kako naj se pogovorim z možem ne da bi bilo to videti kot napad nanj in kot ultimat češ starši ali jaz, kakšno odločitev bi bilo najlažje sprejeti (ali se distancirati ali skušati obdržati stike pa čeprav me to ubija).

Lepo pozdravljeni,

Torej rojstni dan je sedaj že za vami. Domnevam, da ste šli, preživeli vso to moro, se poslovili polni besa in jeze, ker ste se prilagodili, ker ne čutite, da si želite tja in ker imate občutek, da zaradi ljubega mira pač tja hodite. Kaj si bodo pa mislili, bomo sedaj kar skregani? In točno tako se počuti vaš mož, prilagaja se, boji se konfliktov, požre vso jezo in se druži naprej. V njem pa vre in se kuha. Ne vem iz kakšnega družinskega sistema prihajate vi, kajti v tej družini ni nihče nikoli imel sebe, svoje osebnosti, svojega mnenja, ki ne bi ogrožal drugih. Vaš mož doživlja notranjo stisko, ker je še vedno močno vpet v družinski sistem in nihče mu nikoli resnično ni naredil prostora, da bi lahko bil samo on. Ko vstopite v njihov sistem vas duši, uničuje in težko dihate, občutek imate, da vas bo stisnilo, zadušilo od pritiska in kot pravite, ne morete biti več tiho. Resnično je grozno biti tiho vse življenje, kjer nikoli nisi vreden toliko, da bi te upoštevali, ti pomagali, se zanimali zate in ti dali podporo v vseh odločitvah v življenju. To je zgodba, ki jo v vajin zakon prinaša vaš mož in tudi vam do neke mere prebuja čutenja, ki jih poznate od doma. Vendar nama ta prostor žal ne dopušča, da bi vstopili tako daleč, zato vam želim le sporočiti, da vsi prinesemo svojo zgodbo, takšno ali drugačno, tudi vi ste jo. Tudi vi najverjetneje niste imeli doma dovolj čustvenega prostora, da bi lahko sebe izrazili, bili v tem upoštevani in sprejeti. Kajti vidva se sedaj srečujeta v odnosu, kjer ni prostora za vajin odnos, za vaju, temveč se nenehno zasedata s stisko vajinih staršev, dopuščata, da družinski odnosi iz vajinega otroštva vstopajo in rušijo odnos, vama jemljejo trenutke in bližino, ki je samo vajina. Čemu dopuščata, da starši vstopajo tako daleč?

Kako torej lahko vi živite s tem? Predvsem spremenite držo in odnos do njegovih staršev. Starša se ne bosta spremenila, nikoli ne bosta drugačna, poslovita se od tega, da bosta tam našla podporo, razumevanje in pomoč pri njih. Nikoli ga resnično niso podpirali. Sprašujem se, zakaj ju po vsem tem še prosita za pomoč, za katero vesta, da vama je ne bodo dali. Na koncu sta se preselila in vso zadevo speljala sama, kot vedno in tako bo vedno. Iz izkušenj vesta, da ko vstopita v njihov sistem in tam nekaj vzameta, ali iščeta, da bi vama bilo lažje, iz tega ne pride nič dobrega, med vama se začno pritiski, težave, stiske, prepiri. Pa vendar sta toliko močna, da gresta skupaj do konca. Tudi tokrat sta šla in še bo takšnih trenutkov. Torej imata sebe, drug drugega, močan odnos, svoje otroke. Žal nihče nima vsega, vidva pa imata veliko.

Iščita najprej odnos, ki vama daje varnost, toplino, kjer bosta čutila, da pripadata in da sta srečna drug ob drugem. Samo to je resnično smiselno. Otroke peljita k starim staršem, če si to sami želijo. Starši bodo vedno do neke mere prisotni, vaš partner pa bo moral pri sebi začutiti, kaj si želi, kje so njegove meje, da je sedaj odrasel in da ni več otrok, ki bi se bal mame. Veliko moških se boji svojih mam ter se jim prilagaja za vsako ceno, vse to pa globoko sega v partnerske odnose in jih ruši.

Kar lahko naredite je to, da se potrudite, da vama bo skupaj lepo in bosta ohranjala stik in prijeten odnos. Odnosi z njegovo družino pa naj ostanejo moževa stvar. Glejte na to kot nekaj, kar je njegova lekcija v življenju, najdite sočutje in mu pomagajte ubesediti stisko, ki jo doživlja. Iz ene strani pritiska mama, iz druge vi, on pa je med dvema ognjema in ne ve komu ustreči. Sam mora razviti bolj odločno in jasno držo, vi mu pa dajte ves prostor, da bo sam rešil svoje težave, stojte mu ob strani in se čim manj vpletajte. Ne nosita težav, ki jih imata z starši v vajin odnos, čemu bi, že tako in tako imajo preveč vpliva. Ohranite stabilno držo, bodite prijazni do teh ljudi, saj so vendarle njegovi starši, to pa naj bo vse. Ne preganjajte ga še vi, saj ga že dovolj mama. Bodite mu opora in ženska ob kateri je varno in prijetno. Tega nikoli ni imel in si neskončno želi. Vprašajte ga, kaj so njegova najgloblja hrepenenja v odnosu z vami in dobili boste odgovor, da si želi da bi se vi kot ženska ob njem umirili in ga začutili. Pred vami je moški, ki je ranljiv, negotov, boji se, da vas bo izgubil in neznansko si želi, da bi vas osrečil. Dokažite mu, da ste že srečni ob njem in da vam je že vse dal. Bodite zadovoljna ženska, ki v prostor prinese pozitivno energijo in sproščenost.

Iščita sočutje in podporo ter razumevanja drug do drugega, do vsakodnevnih težav, ki vama prihajajo nasproti, tako bodo zunanji tresljaji imeli manj moč, da bi vama spodkopavali odnos, ki je vreden veliko več, kot ukvarjanja s starši in njihovimi mnenji.

Lepe praznike vam želim vsem skupaj, podarita si objem in jih preživita v miru drug ob drugem in ob svojih otrocih.