Spoštovani!

Zopet jaz, ampak tokrat s čisto drugimi problemi.
Imam probleme, da se zadnje čase počutim neizmerno neumno in neinteligentno, predvsem, sam pa ne najdem nekega bistvenega vzroka temu. Ob pogovoru z kolegi, znanci in ostalimi sem ravno, zaradi tega zelo nesproščen. Včasih se pri samem toku pogovara, zapletem, mogoče povem kakšen nesmiselen čuden stavek, kakšno čudno besedo in ko že zaključim svoj pogovor začnem z nekakšno podrobno analizo mojega dialoga. In v svoji glavi zanalizaram en cel kup banalnih napak, ki jih moj sogovorec po možnosti niti ni opazil. Ampak, to me spravlja ve neko neverjetno depresijo, pogubo in žalost. Občutek, da mislim, da sem neverjetno neumen je res obupen. Ampak, napake nikakor ne znam odpraviti, pa bi kakšna rešitev temu zagotovo prav prišla.

Kakršnegakoli nasveta bi bil zelo vesel.

Ne sprejemaš se. Sebe kot celote, z vsemi dobrimi lastnostmi in napakami vred. Nekje v sebi imaš, da nisi dovolj dober, in to se kaže skozi različne vidike, tudi na način, ki ga opisuješ.

Dokler ne boš sprejel sebe, bo težko karkoli spremeniti. Enostavno sprejmi, da takšen si. Če te kaj moti, to spremeni, ne delaj pa tega zaradi tega, ker misliš, da drugi mislijo, da se moraš spremeniti… V glavnem, mišljenju drugih o tebi daješ čisto prevelik pomen, to pa po mojem mnenju zaradi tega, ker rabiš potrditev od nekoga drugega, da si dovolj dober. Zato se ti vedno zdi, da narediš nekaj narobe in potem še to naprej analiziraš. To pa je začaran krog.

V premislek – ali meniš, da imajo tudi drugi v pogovorih enake probleme, da se ukvarjajo s tem, kje so kaj narobe naglasili? Zakaj bi jih potem moral imeti ti?

Delaj na samozavesti in sprejemanju samega sebe, ostalo bo prišlo samo po sebi…

^ Hvala na odgovoru. Drugače, pa se res preveč obremnjujem z mnenjem drugih, pa čeprav vedno želim preusmeriti na drugo stran, zopet pristanem na začetni fazi.

Nisem dobil takšnega občutka pri drugih, mislim pa da tudi ostali niso dobili takšnega občutka o meni, vsaj mislim,da je tko.

Začni na glas razmišljati o svojih lepih, prijetnih lastnostih. Kaj je tisto, kar te dela posebnega, v čemer si dober ali želiš še okrepiti. Prav je, da se zavedaš svojih slabih navad oz. slabosti, ampak kot iztočnico, da se lahko v nečem popraviš. Ne zamenjuj karakteristike, ki te delajo posebnega, unikatnega. Ne počni ničesar proti sebi, če meniš, da to ni prav. So stvari, v katerih se ne spreminjaš in slediš samemu sebi, si preprosto to, kar si. Morda je res čas, da narediš inventuro pri sebi. Meni osebno bi pomagalo, če bi o tem pisala, morda za začetek vsak dan…tako za sebe kot neke vrste dnevnik. Ko zliješ besede na papir, ne zveni vse tako slabo in kritično. Marsikatera stvar se ti razjasni in je videti v popolnoma drugačni luči kot sicer.

Jaz se počutim takooooooooooooo brihtnega!
Imam pa problem, ker se z mano ne strinjajo drugi!!