Vzorci
Dogaja se mi, da me ljudje kličejo, ko jim gre kaj narobe. Ne govorim o prijateljih, ki so mi blizu.
Ko jim gre bolje izginejo.
Počutim se kot kanta za smeti.
In spet sem v tej situaciji. Spet so maili kaj ji je bivši naredil in klici in kolk sem jaz žrtev, pa dejmo se dobit, pa pejmo kam… Več klicev in mailov v par dneh, kot prej v dveh letih. Ali naj to osebo ignoriram? Kako povedati, da tako ne gre, ker je že tako vsa sesuta, ker jo je pustil tip.
Sem opazila, da ponavljam vzorec in je čas, da ga prekinem.
Kakšen nasvet?
Hvala.
KN
Dobro se mi zdi, da opažaš vzorec. Vendar naj te spomnim, da vzorec včasih sami nevede sprožamo. Mogoče ga celo videvamo tam, kjer ga v resnici ni. Včasih nam občutki lažejo. Včasih se počutimo posebej manj vredno le ob določenih situacijah. Včasih vidimo kačo tam, kjer je le zvita vrv. Težava je v tem, kako gledamo na svet.
Najprej nam povej, zakaj tako ne gre? Se ti ne zdi, da ljudje potrebujejo tvojo pomoč, da je morda ne cenijo? Kaj bi pa morali storit, da bi ti imel občutek, da te cenijo? Kako jim ti pokažeš, da jih ceniš, te ljudi, ki te kličejo? Kaj si sam želiš v odnosih? Kaj pogrešaš?
Očitno se zdiš edina, zaupanja vredna oseba, ki ji lahko pomagaš nositi breme nesreče, ki jo je doletela. Ker ji ne moreš pomagati tako kot si želiš, ti je hudo, stvar te teži in najraje bi to knjigo kar zaprla. Razmišljaš, zakaj te ne pokliče, ko se ima lepo in uživa. Ampak prijatelja spoznamo v nesreči, in ti očitno si prava prijateljica.
Saj ti ni treba storiti nič posebnega. Samo poslušaš jo, izraziš empatijo, ne smeš pa njenih problemov vzeti za svoje. Ni ti treba reševati njenih problemov, ni ti treba posebej razmišljati o njih, ker bi s tem postala sama utrujena in zamorjena. Le toliko ti lahko svetujem, vem pa iz lastnih izkušenj, da je težko ohraniti distanco do problemov osebe, ki ti je blizu. A moraš se potruditi, sicer lahko izgoriš.
Me je pa zmotilo še nekaj. Praviš, da se kar dogaja, da te ljudje kličejo, ko imajo težave. Glej, pri drugiš ljudeh nas zmotijo le “napake”, ki jih imamo mi sami. Nekdo ima lahko za cel brlog napak pa jih ne bomo zaznali, opazili bomo le napake, ki nas (podzavestno) jezijo pri nas samih. Morda razmišljaš, da se je potrebno obrniti na drugega le kadar te kaj teži? Ali kaj podobnega počneš tudi sama?
Odgovor veš le ti sama. Vzemi si čas in razmisli. In bodi ponosna, da pač znaš biti prava prijateljica 😉
To nima nič opraviti s tabo. Večina ljudi funkcionira tako, da se takrat, ko jim gre dobro, zapre v svoj mali svet in zanemari vzdrževanje stikov s širšo socialno mrežo, znanci, kolegi, sodelavci …, ko pa se jim njihov svet sesuje, tega niso sposobni prenesti in prebroditi sami. Takrat začnejo ponovno navezovati stike s starimi znanci, da bi se jim nekaj dogajalo in bi lažje prebrodili krizo. Oni takrat ne razmišljajo tako kot ti, v tebi ne vidijo kante za smeti in nimajo občutka za to, da so pred tem le redko pomislli nate, in na to, ali bi šla morda tudi ti z njimi na pijačo ali na izlet. Ker je bilo takrat njim fajn in te niso pogrešali, predvidijo, da je bilo tudi tebi fajn in njih nisi pogrešala ti. Tako tudi zdaj ne pomislijo, da imaš ti še naprej svoje življenje, ampak si poskušajo na novo postaviti svoje in iz njihovega zornega kota k temu sodi tudi obnavljanje starih stikov.
Ti imaš pač več znancev, ki tako funkcionirajo, ker očitno ne znaš reči ne. Te osebe ti ni treba ignorirati, le dati ji moraš na znanje, da imaš tudi ti svoje življenje. Nisi ji dolžna pomagati, lahko pa ji, če to želiš, vendar pri tem ne pričakuj, da je to začetek dolgega, lepega prijateljstva ali dosmrtne hvaležnosti. Ljudje v težavah pogosto poiščejo nekoga, na koga se lahko oprejo, ko si opomorejo, pa gredo naprej z drugimi, ki morda ne funkcionirajo v težavah, ker imajo preveč opraviti s sabo, da bi lahko poslušali in pomagali, v dobrih časih pa, ker so prijetni in zabavni. Če ti to ne odgovarja, lahko greš z njo na pijačo ali jo malo poslušaš po telefonu, ampak ji med pogovorom tudi poveš, da imaš veliko obveznosti in da žal ne veš, kdaj boš imela spet čas. Če te sploh ne zanima, se po kratkem pogovoru opravičiš, da imaš žal obveznosti in moraš končati, glede tega, da bi šli ven, pa sploh ne moreš nič reči, ker imaš že drugih stvari preveč. Tako je ne boš zamerljivo ignorirala, ji boš pa obenem dala na znanje, da nisi njena prijateljica in naj ne računa nate. Z veliko verjetnostjo tako ne kliče le tebe, temveč tudi druge ljudi.
Vsekakor pa ni razloga za užaljenost in občutek prizadetosti, saj konec koncev nanjo nikoli nisi bila čustveno navezana, prijatelje, ki te poznajo tudi v dobrih časi, pa tako imaš. Torej se moraš odločiti le, ali boš nekemu človeku, ki je tebi malodane neznan, pomagala v težavah in vanj investirala svoj čas in energijo, čeprav bo z veliko verjetnostjo potem šel naprej brez tebe, ali ne. Do tega, da se odločiš za ne, imaš brez slabe vesti vso pravico.
Sedaj bi lahko mi pomislili, da smo tvoja “kanta za smeti”, ker si se nam prišla potožit, te ignorirali, zaloputnili vrata pred nosom, ne odgovarjali na tvoje pisanje…itd….. 😉
Kako bi se počutila?
Ne vem zakaj bi ti bilo težko nekomu namenit lepo besedo, nasmeh, preživet z njim kako uro, dan? A ni to nekaj lepega, da lahko nekomu (nesebično) pomagaš, da za to ne iščeš plačila, da pomagaš zato ker sam tako želiš, ker te to osrečuje, te to dela srečnega?
Ali si raje nevoščljiva, preračunljiva, se zapiraš/ogradiš v svoj svet…kaj jaz vem kaj še?
Sploh pa življenje ni samo danes je tudi jutri in celo pojutrišnjem in nikoli ne veš kdaj se ti vse to (ali pa vsaj nekaj od tega) (po)vrne, ponavadi takrat, ko najmanj pričakuješ. 😉 🙂
Kot kanta za smeti? Dobro, nimaš idelanih frendov. Ne posvečajo dovolj pozornosti prijateljem, se spomnijo nanje, ko jih potrebujejo, večinoma pa živijo svoj lajf. Ampak, če te pokličejo, ko so v stiski, še ne pomeni, da si kanta za smeti. Če te pokličejo, ko jim je najtežje, pomeni, da si zanje zaupanja vreden človek, da te vendar na nek svoj način zelo cenijo. Ni perfekten odnos, daleč od tega, ni pa to nekaj, da bi moral človek travmirat zaradi tega. To se skoraj vsem zgodi vsaj 1x v življenju. Običajno takrat, ko smo bolj osamljeni in si želelimo več pozornosti prijateljev. Če človek hitro živi pa niti ne pomisli na to, da nekoga nekje zanemarja. Za vsak odnos, tudi prijateljski, se morata dva trudit. Tako da ne samo čakat, kdaj se bo kaj zgodilo. Stopi bliže, ne čakaj, daj pobudo. Če tvojih želja ne opazijo, povej jasno česa si želiš. Mogoče lahko kdaj tako malo v šali navržeš, da si na tej telefonski številki dosegljiva tudi, ko komu v življenju cvetijo rožice. Če ti pa niti pod razno ni za ohranjat odnose s to osebo, pa ji to jasno povej ali pa jo vprašaj, zakaj se je spomnila ravno zdaj ante. Komuniciraj, ne zadržuj v sebi stvari. Se pa vse da na lep način, ni treba zaradi tega imet nekih izbruhov jeze. 🙂
Kar azdeva vzorce… ni toliko problem, če gre samo za to osebo. Bolj je problem, če pri vseh življenjskih stvareh tako reagiraš, če se nikoli neznaš psotavit zase, izrazit svoje volje, svojih želja. Če avtomatično vedno narediš tisto, kar nekdo od tebe pričakuje, tudi če se v resnici s tem ne strinjaš. No, potem pa je to vzorec, vreden da se ukvarjaš z njim..