Pozdravljeni!

Včeraj sem se med vožnjo proti domu zapletel v pogovor s prijetno gospo, s katero sva nato celotno pot govorila o težavah njenega mladostnega sina (18 let). Glavna težava je v tem, da se je mladostnik, po tem ko so se preselili iz oddaljenega kraja in je zaradi tega moral zamenjati prijatelje, oddaljil od družine in zapadel, po besedah matere, v slabo družbo. S tem je mislila predvsem na mladostnike iz neurejenih ali celo brez družin, ki živijo tako rekoč iz dneva v dan, zaradi česar je začel tudi sam izostajati iz šole in njegova akademska pot se je zaradi tega ustavila. Začel je tudi kaditi, poleg tega pa je ostal tudi brez ciljev v življenju in brez motivacije za nadaljnje izobraževanje. Naj omenim še to, da je bil prej bister učenec brez kakršnih koli težav. Zaradi družbe se je močno izkrivil njegov pogled na svet, ne ve namreč več kaj je dobro in kaj slabo zanj, kar ga je že večkrat spravilo v hude težave. Družina je že poskušala težave reševati s sestankom pri psihiatru, vendar se ga sin ni želel udeležiti. Ker je to edini otrok v družini, poleg tega pa družino pesti tudi bolezen je to starša spravilo že na rob obupa, kar potrjuje tudi to, da je gospa težave zaupala popolnemu neznancu.
Ker je gospa obupana in si za sina želi boljšo prihodnost me je prosila za kakršen koli nasvet glede celotne situacije in mi pustila svoj e-mail naslov. Zanima me, kje in kakšno vrsto pomoči, ji lahko predlagam, da poišče svoji družini (v okolici Domžal, Kamnika ali Ljubljane) in ali imate kakšen predlog kaj ji še lahko svetujem glede začetka reševanja te zapletene situacije?

Pozdravljeni, g. Bergant!

Sočutno ste začutili stisko gospe, s katero ste se zapletli v pogovor, in še po srečanju razmišljate o tam kako ji pomagati v tej težki in zapleteni situaciji. To govori o vaši dobrosrčnosti in tem, da vam ni vseeno za stisko bližnjega, čeprav nepoznanega človeka. Največ ste ji lahko pomagali s tem, da ste jo poslušali in razumeli v njeni stiski.

Za rešitev situacije v gospejini družini pa bi bilo pomembno, če bi se gospa (in po možnosti njen mož – oče tega mladostnika) odločila za (družinsko) terapijo. Vendar pa je pomembno, da se gospa sama odloči za ta korak, kajti nihče je ne more siliti ali ji svetovati česarkoli, kar sama ni pripravljena storiti. V procesu terapevtske obravnave se potem lahko naslavlja predvsem odnos z mladostnikom, starševstvo in njeno doživljanje nemoči, poraza, razočaranja, obupa…, kar vse doživlja ta gospa, zlasti pa tudi njen sin. Le ta je v resnični stiski in se v vstopu v samostojno življenje ne znajde in išče načine, ki bi mu pomagali pomiriti boleča in težka občutja, čeprav jih išče na popolnoma napačen način. Ker je sin v takšni stiski, v resnici on potrebuje veliko opore, vodenja, razumevanja in čutenja njegove stiske s strani staršev, torej gospe kot mame, na drugi strani pa kliče po odnosu z očetom. V teh situacijah so z njune strani potrebni verjetno povsem drugačni odzivi kot jih morda zmoreta sama doslej (verjetno pa sta zaradi zahtevnih situacij tudi sama v stiski, obupana in se doživljata nemočna –čeprav nista), zato je pomembno, da si gospa najprej zase oz. za njiju z možem poišče terapevtsko pomoč. (Če bo kasneje potrebno in če bo želel bo morda lahko na terapijo prišel tudi sin, vendar njegova prisotnost sploh ni nujna). Res pomembno pa bi bilo pomagati tema staršema (če sta seveda pripravljena iti v ta proces in se odločita nekaj storiti) in v terapevtskem procesu naslavljati in odkrivati kakšne stiske vsi skupaj doživljajo. V terapiji bi se s staršema lahko veliko pogovarjali o sinu, o tem kaj menita, da on doživlja in čuti, kako mu je v novem okolju in ob novi življenjski prelomnici (polnoletnost, samostojnost, študij…), kako je njima ob njem, kaj onadva kot starša doživljata, katera občutja in vedenja se v sedanjih odnosih ponavljajo nekje iz preteklosti…, ob tem pa bi iskali načine za starševsko vztrajanje v tem, da v resnici »pridejo« do sina. Da mu lahko začnejo na primeren način postavljati meje, dajati izbire in omogočati prevzemanje odgovornosti (sprejemanje posledic izbire), da ga pa hkrati tudi razumejo in začutijo v njegovi ranljivosti, prizadetosti, razočaranju, strahu, žalosti…, mu to naslovijo in se o tem začnejo veliko pogovarjati. Pogosto kot starši v takšnih situacijah reagiramo s prepovedmi, z zahtevami, siljenjem, obtožbami, se spuščamo v prepire z njim, smo užaljeni, nemočni, popuščamo in/ali spuščamo vse iz rok (češ pa naj počne kar hoče, saj mu itak ne moremo nič več…). Nanizala sem samo nekaj primerov, kaj pa se v resnici dogaja, bi bilo pomembno odkriti v terapiji.

Torej, seznam terapevtskih centrov z relacijsko družinskim modelom terapije je na spletni strani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (www.ZDT.SI), kjer si gospa lahko izbere najbližji oz. najprimernejši center, če bo seveda to želela. Dodala bi le še to, da gre za relacijski družinski model terapije, kar pa ne pomeni, da gospa ne more sama priti na terapijo, če ne bi nihče drug od njenih želel sodelovati. Tu pogosto prihaja do napačnega razumevanja, da je terapija namenjena le za družine ali za družinske ali zakonske probleme, v resnici pa gre za model, za način dela, terapija pa se izvaja lahko tako s posameznikom, parom ali pa tudi z družino (npr. če bi prihajala mama s sinom ali oče ali oba starša s sinom ipd…).

Vse dobro želim vsem.