Spoštovani, nisem se mogla odločiti pod katero temo naj pišem, zato sem začela novo.

Po 26 letih zakona sem se pred 6 leti ločila na mojo pobudo. Z bivšim partnerjem enostavno nisem več mogla…, ampak to je druga zgodba.
Sedaj imam drugega partnerja in … zgodba se ponavlja, zadnje leto tudi z njim postaja nevzdržno ne samo zame, ampak tudi za mojo hči, ki živi z nama.
Ne vem, ali napačno presojam ljudi? Ali sem naivna, imam prevelika pričakovanja? Ne vem, vendar z moškimi nimam sreče.
Problem ki me pesti je ta, da moj partner ki nima svojih otrok prav sovraži moja otroka. Nista več majhna, oba sta odrasla, sin 30, hči 22 let. Sin ne živi z nama. Hči še živi z nama, ker nima službe in se še nima priložnosti osamosvojiti. Poskuša sicer zaslužiti na različne načine, ampak vemo da danes to ni enostavno. Dokler je še imela status študentke, je preko napotnice počela marsikaj, prodajala ure, pakirala strupe za miši in podgane, delala v slaščičarni, delala v klicnem centru telekoma, na pošti kompletirala reklame … od lanskega decembra pa enostavno ni mogla več najti nič primernega. In takrat se je začelo: partner jo žali, ponižuje, zmerja z raznimi živalskimi imeni, ji govori da je lena, da spi cele dneve (kar sploh ni res), da živi na najin račun, očita mi, da ji kupujem vložke, zobno pasto, mleko, sok,… karkoli kupim me obtožuje, da sem kupila zanjo in mi očita da podpiram njeno lenobo. Grozno je. Pa ko bi vsaj kar ga moti, povedal njej naravnost v obraz. Ne, on to govori meni, ampak tako, da ga ona sliši… za to že poskrbi s tonom in glasnostjo govorjenja. in seveda je vsakomur jasno da jaz kot mati tega ne morem poslušati in prenašati mirno, Prepirava se. Postajam depresivna.. že kar nekaj mesecev jemljem antidepresive.
Dovolj mi je hočem da se to konča, ampak enostavno ne vem kaj naj ukrenem, Stanovanje je v polovični lasti obeh in nočem se spet seliti ( v življenju sem se že 9x selila). Nimam kam, hči pa tudi ne.

Večkrat sem se poskušala pogovoriti z njim, pa sem naletela na popolnoma gluha ušesa. Medtem, ko je popolnim tujcem pripravljen pomagati na raznorazne načine (z prevozi, z denarjem, uslugami,…) za mojo hči nima niti lepe besede, kaj šele kaj drugega.

Počutim se kot zrno med dvema mlinskima kamnoma.

Spoštovani,

depresija je velikokrat posledica potlačene jeze. In če že nekaj mesecev jemljete antidepresive, si lahko samo predstavljam, koliko jeze se vam je nakopičilo, jezo pa lahko vidite tudi kot energijo, ki išče konstruktiven izhod! So primeri, ko antidepresivi zares pomagajo, da se telesna kemija postavi v ravnovesje in laže funkcioniramo. Če pa nam pomagajo samo »preživeti«, in to nekvalitetno – tako, da vztrajamo pri sedanjem stanju, ki ga nočemo spremeniti, potem je res smiselno poiskati še druge rešitve.

Problem vidim v vašem prepričanju, da z moškimi nimate sreče. Uporabili ste množino, in vendar gre tukaj samo za dva človeka – res prenizka številka za posploševanje. Niste imeli znanja o odnosih, naredili ste, kar ste mogli, a ni bilo dovolj. Zato pa še ni treba obupati in odnehati. Kadar koli, lahko še ta trenutek, se lahko odločite, da ne boste več prenašali partnerjevega psihičnega zlorabljanja vaše hčerke. O tem se lahko poskusita mirno, a odločno pogovoriti; lahko gresta na partnersko terapijo; sami lahko poiščete pomoč terapevta, ki vas bo podprl pri konstruktivnih odločitvah. Seveda lahko tudi razdelita stanovanje – če vam pripada polovica, lahko s tem nekaj ukrenete in prepričanje, da nimate kam, v resnici ne drži.

Vaši bolečini ob prepričanju (spet napačnem), da ne morete zaščititi hčerke, se pridružuje bolečina, da niste dovolj vredni kot žena, katere čustva bi mož upošteval. Ali ste pripravljeni plačevati to nečloveško ceno za to, da se ne boste nikoli več selili, pa se boste odločili sami. Pa vendar se boste ob strokovni podpori odločili laže.

Čeprav se tako počutite, niste zrno, še manj je vaša hčerka kamen. Verjamem, da bi kot mama radi naredili zanjo (in s tem zase!) najboljše, kar je možno. Želim vam, da bi vztrajali pri tem – a v drugi smeri kakor doslej.

Spostovani,
Tako mimogrede sem odprla tole, skoraj po nesreci, pa vendar..
Jaz prihajam iz popolnoma enakega okolja, mamin drugi partner je pocel popolnoma enako z mano,kot vas z hcerjo. In verjemite mi, da se danes cutim posledice, ki jih odpravljam. Danes vem, da je slo za cisto skrito ljubusumje na mamo ter jeza, da si je moj ocim moral sam sluziti kruh ze od malega, meni ga je pa dajala mami, ceprav sem tudi jaz delala ze od srednje sole naprej- med pocitnicami itd..mati me je na skrivaj vpisala na fakulteto, ker je vztrajal, da grem takoj v sluzbo. Enostavno ni prenesel dejstva, da mora se koga prezivljati s svojim denarjem. Na koncu se je mami odlocila narediti konec, jaz sem ostala v kraju studija in je ostal sam- s svojim denarjem. Ne vem, poizkusite pogovor v tej smeri, jaz zase vem, da kaj taksnega nikoli vec ne bi dovolila nikomur. Moja mama je trpela, jaz se bolj. Ni bilo vredno, za dusevno zdravje vseh. Enih se pac ne da spremeniti, vi pa niste njegova lastnina, da bo pocel z vami kaj zeli. Zivljenje je samo vase in vi si ga morate narediti taksno, da ga boste ziveli z veseljem in ne v strahu zaradi nekega nesamozavestnega primerka. Pa srecno