Nikjer ne najdem točno take teme, čeprav vem, da ima veliko mladih mam enak problem. Začne se pa takole:
Nekega lepega dne priveka na svet eno malo dete, ki ga imaš najraje na svetu in za katerega se res ne moreš zavedat kako zelo ti bo spremenil življenje, na vseh področjih, v vseh pogledih…
Pri sebi oziroma bolj natančno pri odnosu s partnerjem opažam kar nekaj neželenih sprememb. Niso mi ljube, poznam vzroke nikakor pa mi ne uspe, da bi kaj spremenila.
– Teži me, ker hočem imeti vse pod kontrolo, hkrati pa mi gre večkrat na živce, ker me vsi o vsem obveščajo in od mene pričakujejo rešitve. Težko sprejmem, da se lahko kaj zgodi tudi brez mene
– večina vzgoje in gospodinjstva je na mojih ramah zato pričakujem, da bom diktirala red na tem področju pa me partner večkrat ne posluša in dela po svoje. S tem reši moj v naprej začrtan red, kar od mene zahteva prilagoditve.
– ne znam (ali nočem) prositi za pomoč. Od jutra do večera sem napeta kot struna, ker je ves čas nekaj za delat, partnerja pa gledam kako leži na kavču in bulji v televizijo namesto da bi ga prosila, da bi pomagal.
– partner je zelo redoljuben, in to pričakuje tudi od mene, čeprav odkar imava družino on še vedno pospravlja samo za sabo, meni pa se je delo potrojilo, ker ves čas pospravljam še za otrokoma.
– problemov ne povem več naglas ampak razglabljam v sebi, sama s sabo. In ko je enkrat koš poln, eksplodiram. Za vse nazaj, pa še po nepotrebnem zraven.
– enostavno se s partnerjem ne znava več družit. Ko smo skupaj z otrokoma vse lepo teče, ko pa sva sama pa nimava več nobenih skupnih tem za pogovor (razen otroci in stroški seveda), nobenih skupnih dejavnosti. Dec se vleže pred televizijo, on vedno najde kaj za gledat. Jaz pa navadno kaj brklam okoli po stanovanju.

Ta način me ne osrečuje. Zdi se mi kot delo na normo. Kot da zjutraj ko vstaneš že komaj čakaš, da bo večer. Nekam so se izgubile vse drobne radosti, vsi trenutki, ki te osrečujejo, vsa pričakovanja …. poistovetila sem se z željami in pričakovanji otrok, ves svoj bit sem zastavila za družino. Zdej ga hočem pa delček nazaj.

Kako si druge polepšate dan? Kako sprostite napetost v glavi? Kako najdete trenutek zase in kako ta trenutek naredite poseben? In predvsem kako spustiti svoja pričakovanja glede družinskih nalog, čistoče na raven, ki jo lahko z lahkoto uresničujete?

V knjigah, v spletnih dnevnikih berem, da nisem edina. Ampak tam edino to preberem, da tako pač je. Želim pa si, da z mano delite skrivnosti kaj se da narediti, da bi bilo drugače.

MTUM sploh se ne čudim tvojim besedam in v marsikateri najdem tudi sebe. Tko pač je, ker nas sodobni svet uči, da moramo biti popolni na vseh področjih. Spremembe se bodo zgodile točno takrat ko se boš odločila, da se ne boš več trudila biti popolna, ker v resnici nisi, samo ti verjameš v da si. Tako je pri vsakem posamezniku in zelo zelo redki so tisti, ki jim popolnost priznava tudi okolica, pa še to ne vsem in istočasno.

Lepo pozdravljena,

sicer nimam svoje družine, vendar se pogosto zamislim, kako bi bilo. Opazujem kolegico, ki ima 3 otroke,
punčko in mlajša dvojčka. Živi samo za delo in družino, kolikokrat sem pomislila, da bi na njenem mestu, najbrž kar pobegnila. Kaj bi jaz skušala narediti, da si polepšam življenje? Najprej bi v gospodinjstvo skušala na lep način vplesti moža in otroke. Dopovedala bi si, da si tudi jaz zaslužim malo pozornosti in prostega časa zase, saj sem samo človek. Očetu bi prepustila skrb za otroka, sama pa bi se crkljala na moj način. Z možem bi si vsaj enkrat na teden vzela čas za naju, počela bi stvari, ki oba zanimajo (obisk kina, plavanje v bazenu…). Počasi bi obujala najin odnos in se za trenutek osredotočila na naju brez otrok, moža bi kdaj pa kdaj lepo presenetila. Zjutraj bi malo prej vstala in si čas vzela zase. Ukradla bi nekaj časa v vsakem dnevu, da bi se vsaj malo pocrkljala in mislila nase. Malo filozofiram, vendar pa mogoče kaj pomaga, želim ti, da postaneš malo bolj srečnejša. 😉 Zavedaj se, da lahko samo ti spremeniš svoje življenje na bolje, samo malo domišljije je potrebno imeti in malo popustiti vajeti, naj jih malo drugi prevzamejo.

Lepo se imej.

Mogoče je osnovni problem v tem, da hočeš imeti vse pod kontrolo. Vse nadaljnje točke namreč izvirajo iz tega – nihče ne naredi dovolj dobro, te obveščajo, ti si za vse sama, da je tako, kot ti želiš (ne tako, kot “mora biti”, temveč tako, kot si si sama zamislila, da naj bo), po drugi strani pa ti ne pomagajo. Ampak ko ti, spet nisi zadovoljna, ker zadeva ni po tvojem redu, kakor si si ti zamislila, in seveda potem oni odnehajo, saj nima smisla, ti pa še vedno delaš in delaš. Mislim, da moraš najprej spremeniti to. Ko boš dovolila, da nisi sama za vse, da tudi ostali lahko naredijo stvari (čeprav drugače), da se zato svet ne bo podrl, boš lahko malo izpregla. Pogovorita se z možem, kako si razdelita nujna gospodinjska opravila. Tista, ki niso nujna, pustita za takrat, ko bo čas (ne rabiš npr vsak dan pomivati tal ali brisati prahu). Potem pa ga pusti, da naredi svoj del, ne pomagaj mu, ne govori mu, kako je kaj naredil narobe, ne delaj namesto njega, ker “slučajno ravno imaš čas in si v zagonu”. Najprej bo težko, a se boš navadila. In ko boš videla, da lahko gospodinjstvo laufa tudi brez tvoje intervencije na vsakem koraku, bo vse laže.

Vse si namreč prevzela na svoja ramena, vendar to prostovoljno. In tega se moraš rešiti. Ko boš dovolila, da igrače niso vedno pospravljene, da lahko položnice plača tudi mož, da je bolj produktivno, da se še sama usedeš pred TV namesto čistiš okna, se boš sčasoma umirila. Potreben pa bo pogovor z možem, da te bo tudi razumel, da vesta, kje sta in kaj se pričakuje od posameznika, kako si lahko pomagata. Zaradi teh vsakodnevnih skrbi se tudi ne moreš sprostiti. Če si lahko privoščita kak večer, mogoče celo vikend, da vama nekdo čuva otroke, pojdita sama nekam. Ali pa tudi samo ti (recimo savna in masaža), da imaš v nevtralnem okolju nekaj ur zase, kjer boš odmislila domače težave in se posvetila sebi ter se predvsem umirila. Najprej boš potrebovala veliko časa, da se sprostiš, potem bo pa laže. Premisli tudi o telovadbi, ki jo obiskuješ sama in imaš takrat čas zase, mogoče bi bila dobra kakšna joga ali kaj podobno sprostitvenega, da se boš znala umiriti.

Poskusi in verjemi, da se ne bo podrl svet, če ne boš ti imela vsega pod kontrolo. Govorim iz lastnih izkušenj. Sicer nimam otrok, a vseeno sem vse ostalo dajala na svoja ramena, in se počutila podobno kot ti. In želela vsake toliko uiti. Pa služba, pa gospodinjstvo, pa to in ono, skratka ni se zaključilo. In v sobotah namesto počivanja ali izleta generalka (vedno!). Čemu? Prah se je nabral takoj, ni bilo nič bolje. Tisti čas bi lahko počela kaj bistveno boljšega zase. Sem se odrekla tej norosti. Še vedno sem bolj mahnjena na čistočo kot marsikdo in še vedno preveč časa porabim za te nujne (a nikoli ne toliko, kot se mi zdi) zadeve. In res je bolje, ko nimaš več občutka, da je vse na tebi, da ti nihče ne pomaga, da se boš sesul. Na začetku bo težko, ampak so pa rezultati toliko boljši, da je vredno. Ker tako naprej ne bo šlo, boš pregorela, se skregala z možem in ne boš nikoli zadovoljna.