Pozdravljeni!

Hčerka stara 4 leta je zelo sramežljiva. Že pretirano. V vrtcu si ne upa nič reči, ne vzgojiteljicam ne otrokom. Če ji kdo hoče kaj reči jo kaj spodbuditi se začne takoj jokat. Pri plesanju, petju, telovadbi ne sodeluje. Samo stoji in opazuje. Tudi doma ji je nerodno plesati, telovaditi…Zaprta je sama vase in se nikakor ne more odpreti. Za prijateljico ima eno sorodnico, ki sta že od rojstva skupaj, to je edini otrok s katerim se igra. Če je kdo še zraven, se ona ne bo igrala. Ji bo nerodno. A kljub vsemu rada hodi v vrtec, si želi imeti prijatelje. Tudi imen od sošolcev si ne zapomni. Ko pride domov z veseljem pove, da so se igrali gnilo jajce potem pa vprašam, če se je ona tudi igrala pa reče, da ne ker se ne zna. Doma je čisto običajen otrok le, da je na trenutke težavna, ker ne posluša, na se ne odzove, ko jo kaj prosim, potrebno ji je večkrat reči, da kakšno stvar naredi. Tudi z igračami se zelo malo igra, kot da ne bi imela domišljije. Drugače je doma zelo vesel otrok, ni pa tako razigrana kot drugi. Pravzaprav bi ji rada pomagala, da bi nekako prebrodili to težavo, ker s takšnim obnašanjem bo težko živela, predvsem v šoli. Vseskozi bo v ozadju, saj tudi strokovni delovci ne marajo takšnih otrok, ki so zadržani. Lansko leto je prvič šla v vrtec in skoraj nič nisem zvedela kaj je sploh počela. Vzgijiteljici je bilo nerodno ali kja povedati, da je takšna. Vseskozi je govorila, da zelo rada riše in mislim, da je to tudi edina stvar, ki jo je tam počela. Skrbi me za njko, mož pa me žal ne razume in pravi, da bo vse ok. Pa še to bi omenila, da tudi sičniki in šumniki ji delajo preglavice (je naročena k logopedu, vendar šele čez pol leta). Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Hvala za vsakršno spodbudo.

planinc.hribi

Vašo deklico ste lepo opisali, da vam odgovorim kaj več, me zanima:
– koliko časa traja takšno stanje in ali se vam zdi, da se nekako stopnjuje?
– če prav razumem je bolj zadržana tudi v odnosu z vami in očetom?
– kaj pravi vzgojiteljica?