Ne vem ali ta tema spada sem, vendar se je vse začelo s tem, ko sem zanosila. Otroka sva se zelo razveselila, vendar s tem, ko se je pokazal plus, je mojega začelo skrbet stanovanje in tako sva v dokaj kratkem času uredila stanovanje za nas tri. Vem da je za to potrebno veliko časa vendar sem takrat jaz postala stranski tir. Dobra dva meseca preden sem rodila sva se vselila in ko sem mislila da bo končno nekaj časa imel zame, zopet bolj malo. Večrat sem mu povedala, da bi rada bila več z njim, da se bi posvetil še meni,… pa gre kr pri drugi uhi skozi. Sedaj imamo že več kot pol leta malo bebico, katero imava oba nadvse rada, vidim, da je mala zelo navezana na njega, ampak tu zopet ni prostora zame. Kolikokrat mu povem, se pred njim zjočem, pa je en dan ok, pol pa spet vse po starem. Glede na to, da sem stara 25 let si še tudi jaz želim biti ljubljenam,se kdaj k njemu stisnit,… no tudi če se stisnem, se čez kakih 5 min umakne, nakar ponavadi mene jeza odnese v drug prostor. Razumem, da je vsa pozornost usmerjena v bebico, ampak če bo šlo tako naprej, ne vem več kaj bo. Ne vem več kaj naj. Razmišljam o življenju z drugim, vendar nimam dovolj poguma, da bi naredila odločilni korak in še preveč ga ljubim. (Nisem zaljubljena v drugega, vendar se mi zdi, da če bi kdo zakorakal tak mimo, se verjetno nebi preveč upirala, ker pogrešam cartljanje, poljubljanje, objemanje,..) Prosim, če mi lahk ktera pove kako bi ravnala ona.. Hvala..

Mitri,

upam in verjamem, da boste prejela precej odzivov. Tema nosečnosti in vse v zvezi z intimnimi odnosi spada v ta forum, zato hvala, ker ste obrnila na nas.

Nosečnost in otrok v življenje partnerstva prinese novo perspektivo v odnosu, v tem je lepota, ampak tudi izziv, saj gre za razvojni korak nove družine, ki ji, zlasti čustveno-vedenjsko, poveljuje vajino partnerstvo. Ena prispodoba: spomniva se za trenutek kako je bilo v šolskih časih – če smo hoteli napredovati po lestvici razredov, smo morali zadostiti pogojem za to (pustiva ocene, za življenje niso tako pomembne), a naučiti se je bilo potrebno brati, pisati, računati, se (vsaj občasno) lepo obnašati, gibati, peti, ponekod tudi plesati, ustvarjati; skratka, za vse to smo imeli spremstvo, v šoli učitelje (enih se radi spominjamo, drugih malo manj); ti ljudje so nas učili – upam, da so se tudi oni kaj naučili od nas – nas spremljali skozi izzive izobraževanja, vse do recimo prve službe; doma imamo starše/skrbnike, ki pa so nas učili življenjskih reči ali z drugo besedo, so nas bolj ali manj varno vzgajali; počasi pa smo se vendarle poslovili, se iz gnezda podali življenjskim izzivom naproti; pa so nas na tej poti starši kje sistematično učili o partnerstvu ali starševstvu? Skorajda nemogoče, imeli pa smo zgled in vzor. Odtod stopiva v partnerstvo – kjer sta s partnerjem dve različni osebi, ne le moški in ženska, v odnos prinašata različne izkušnje in vzorce iz primarnih družin (tj. kako je biti M in kako Ž, pa tudi kako sta lahko M & Ž v odnosu). Danes nista več le otroka, ženska oz. moški, temveč starša, mama in oče – za to odločitev si je potrebno čestitati in jo spoštovati in negovati, namreč odločitev za starševstvo pomeni pogum za večno: iskanje bližine v odnosu, »rojevanje in umiranje« (nova spoznanja), srečevanje in poslavljanje, sprejemanje in zavračanje ter regulacijo vsega tega in še mnogega. Vemo, da akademija ali fakulteta za starše ali zakonce (še?) ne obstaja, na voljo imamo sebe in dragocene izkušnje, odnose, partnerja, družino. Ko se zatakne ali želimo od sebe in odnosa več, je tu stroka s svetovalnimi, terapevtskimi in izobraževalnimi programi.

Torej kar se vam(a) dogaja, je pričakovano, naravno oz. ni nič narobe, kar ne pomeni, da sem spregledal stisko in nemoč, ki vas daje, gre za to, da v partnerstvu moški in ženska na novo vlogo reagirata na svoj način, z vsemi vrlinami in hibami, potenciali in “zavorami” Zavedati se je potrebno, da nova vloga prej ali slej izzove v nas nova čutenja, preprosta in sestavljena, nove perspektive in bolečino, s tem pa tudi nova spoznanja o sebi; odtod tudi pravimo, da so matere in očetje oz. starši “umetniki življenja”, veliko vedo in znajo hkrati pa veliko improvizirajo, ustvarjajo in raziskujejo (vsaj tisti dovolj dobri). Poskusite življenje opazovati in ga raziskovati s pogovorom, sprejemanjem razlik, obenem pa razvijati občutek za odgovornost, ki iz novih vlog oz. naših odločitev izvirajo. Čustvujeta vsak na svoj način, vi kot ženska, on kot moški. Spregovorita o tem in poskusita graditi most drug do drugega in nazaj k sebi, če smo že vajeni iskati sebe v drugem in smo drug drugemu ogledalo, počnimo to na varen način: da ne ogrožamo sebe, drugega ali otroka in da smo pripravljeni slišati kaj o nas drugi zares misli in čuti. Temu pravimo pretočnost in je temeljni kamen varne vzajemnosti, kjer sta dva v odnosu odprta in ranljiva, hkrati pa odločna in odgovorna, ker sta ugotovila kaj sta in kaj hočeta.

Končno, na življenjskih prelomnicah, kot je prihod otroka, se dogaja, da se ob spremenjenem vedenju v nas prebudijo dvomi, strahovi, negotovost, skrbi itn., toda na nas je, kaj bomo s tem naredili. Torej imamo telo, senzacije, občutke in vsa druga sporočila, ki jih prek izkušenj vnašamo v odnos, v dialog. Tako vi kot partner prav tako imata vsak svoje potrebe, želje in sanje. Če je morda partnerju težko pokazati kar čuti in kako čuti (do sebe, vas, otroka), je to zato, ker nima izkušenj oz. so tam zavore, strah, ki ga je potrebno predelati, morda ima še druge skrbi in ga vse skupaj dela odtujenega. Toda to mora priznati v odnosu in s tem nekaj narediti. Torej – nazaj v odnos, prevzeti odgovornost, tj. z iskrenostjo in pristnostjo na dan, spoznavajta se, nič zato če se skregata, le vrnita se zopet v pogovor, tokrat z več sočutja. Raziskujte življenje z otrokom. Saj marsikaj od tega, kar nas sprva skrbi, v določenem času izzveni oz. najde pot do varnosti. Tudi če boste ugotovila, da se odtujenost poglablja, da bolečina ne pojenja in se težave kopičijo, ne oklevajte, obrnite se na bližnjega zakonskega in družinskega terapevta, ki je tam vam na razpolago.