Kam naj gre odrasel z hudo obilko CP?
Pozdravljeni,
Nasa druzina se ze od rojstva najmlajsega otroka sooca z vsemi problemi, ki jih dozivlja clovek s CP. Dekle je po koncanem solanju v ZUIM Kamnik nadaljevalo solanje na Visoki upravni soli in tudi diplomiralo. Med solanjem je bila v ustanovah, nato v studentskem domu. Po diplomi je ostala doma, saj so na socialni rekli, da ima dve izbiri: se zaposli ali prejema pokojnino. Glede na to, da je gibalno zelo ovirana, je na invalidskem vozicku, ima upocasnjeno motoriko in nasploh delovanje, vsi vemo, da je nemogoce najti delo. Poleg tega zivimo na vasi, v bivalni skupnosti je poskusila nekaj vikendov, a je prvic 1200 EUR na mesec nerealno, drugic asistenti niso v pomoc, oz. jih ni ko se jih potrebuje. Po vsem tem se je odlocila za pokojnino in ostala doma. Ostati doma pri 30. vsi vemo, kako je, a ni druge izbire ali pa je ne poznamo. Da bo druzina placevala 1200 eur zato, da dekle pac ne bo doma, je absolutno nesprejemljivo in tudi neizvedljivo. Mama se bo kmalu pretrgala od napora (dekle rabi pomoc pri vseh opravilih), ocetu ni mar in vsak dan pije.
Ali ima kdo kak nasvet, kam bi laho zahajala cez dan, kaj bi pocela, da bi se pocutila koristno ter da bi mogoce razvila nova poznanstva? Zivimo v okolici Ljubljane.
Nekoc je izjavila, da v varstveno delovni center pa ze ne gre, ker so tam sami prizadeti, ona pa ni in jih ne more prenasati, pa tudi da ne bo izdelovala cestitik, ce ima diplomo. Kljub nasemu prigovarjanju, da bo imela vsaj druzbo, da bo mogoce razvila kaksne dodatne sposobnosti ali dobila kake nove ideje, trmasto vztraja , da tja ne gre, doma pa tudi ne bo.
Prosimo za pomoc.
Če je bila zmožna doštudirati, se mi zdi logično, da bi bila zmožna tudi kaj delati. Pri tem se mi porajajo naslednja vprašanja:
– Ali ste šli skozi postopek zaposlitvene rehabilitacije?
– Ali ste poskusili s podporno ali zaščitno zaposlitvijo?
– Ali ste pri kakšnem invalidskem društvu poskusili dobiti zanjo osebno asistenco – npr. preko YHD, kjer je osebna asistenca plačana preko državnega oz. občinskega projekta (ne vem točno, kdo je financer, sigurno pa ne starši)?
– Ali ste poskusili z dokvalifikacijo, da bi se priučila tistega dela, ki ga resnično zmore (iz zgoraj navedenega izgleda, kot da za doštudiran poklic ni sposobna – to se dogaja, ker dijake s posebnimi potrebami naravnost spodbujajo, da gredo študirat tisto, kar jih veseli, ne glede na to, ali bi potem to delo tudi dejansko lahko opravljali in glee na to, da je stara 30 let, vidim, da je mojih let – torej enak pristop kot pri meni – p.s.: nimam CP, ampak nekaj drugega, vendar pa sem po študiju žal spoznal, da tistega, kar sem želel delati, ne morem delati zaradi ovir v glavah ljudi)?
Spoštovani,
malo sem počakala z odgovorom v želji, da se bo oglasil kdo od vrstnikov in povedal svojo izkušnjo. In se je, tega sem vesela ter upam, da ste prebrali njegovo razmišljanje in predloge. Temu nimam kaj dodati razen svojega razmišljanja ob izpostavitvi te tematike.
Dobro se zavedam situacije, ki jo opisujete v zvezi z bivanjem vaše invalidne članice družine doma. O teh težavah sem se in se še vedno ppgovarjam tako z invalidnimi osebami kot z njihovimi starši. Tudi kot direktorica invalidskega podjetja sem se nenehno srečevala s težavami zaposlovanja in ohranjanja zaposlitve invalidov. Verjamem, da gre za več kot le zaposlitev in prihodek, gre za vključitev v socialno okolje, ki ga potrebuje vsak izmed nas. Gre za samopotrditev in ohranjevanje integritete. Ne vem, koliko v tej smeri je do sedaj naredila sama, vidim pa, da se vsi v njeni družini trudite, da bi ji pomagali. žal se vse prevečkrat srečam s premajhno iniciativo samih mladih – tudi tam, kjer bi lahko bili bolj dejavni, saj novodobna tehnologija omokoča sporazumevanje in pridobivanje informacij tudi osebam s težjimi gibalnimi ovirami. Zavedam se tudi, da marsikdo ne vidi upanja in lahko hitro “depresirajo”. Še vedno me preseneča, koliko nesprejemanja, celo nestrpnosti je med samimi invalidi.
Čemu bi bila vključitev v VDC tako sporna? V naših VDC-jih Sončekj so uporabniki z različnimi diagnozami (ne le duševno prizadeti) in skupaj z zaposlenimi ter drugimi, ki tja prihajamo, se prijetno družimo. Mogoče pa bi bila lahko to tudi priložnost za kako delo? Več možnosti se odpira, ko enkrat gremo iz varnega in servilnega domačega okolja v drugo okolje in smo pripravljeni tvegati. Želim si, da bi tudi vaša družinska članica zbrala pogum in se vključila, pa čeprav to ne bo tisto, kar si najbolj želi. Tako bo mogoče nabirala nove izkušnje in si celo ustvarila možnosti za vsaj malo zaposlitve, ki bi ustrezala njenemu znanju in sposobnostim.
Kje ste dobili podatek o 1200 € za bivanje v bivalni skupnosti ne vem. Res se morajo stanovalci odpovedati invalidnini in dodatku za nego in pomoč, a razliko do oskrbnine jim plačujejo matične občine. Malo več o tem in pomoči asistence lahko preberete v prispevku Jelke Bratec pod temu “Kdo osebam s CP plačuje asistenco?”
Sedenje doma je najslabša možnost za osebni razvoj in vaša priporočila glede vključitve so smiselna in zato upam, da bodo slišana. A največ lahko naredi gospa sama, kajti prej ko slej bo to morala storiti. Sedaj vas ima vse še ob sebi in ji bo to lažje kot čez nekaj desetletij. Spodbujajte jo, da naredi sama vse, kar lahko in ne prevzemajte za to odgovornosti. Sliši se kruto, a to ji bo v največjo pomoč Ne bo pa v začetku “fajn”. A življenje tudi ni le to.
Srečno in lep pozdrav. Marija
.