Pozdravljeni.

Imava 4,5 leta starega sina (je nnasjtarejši od treh sinov).
Pri malo manj kot dveh letih je bil na operaciji luleka (ima hipospadijo-prestavili so mu luknjico skozi katero lula, ki jo je imel na koncu glavice, namesto na vrhu.)
Rekli so nam, da je bolje, da se ga operira čim prej, da ni potem kakšnih večjih travm. Vendar pa nam je šlo pri tej operaciji vse narobe. Najprej ni prijela narkoza in še ko so ga peljali v operacijsko sobo se je jokal in drl, da se je še zdravnik kregal, zakaj mu niso dali narkoze, čeprav se+o mu jo dali, a ni prijela. Jokal se je, brcal, naju klical, midva sva sedela zunaj v čakalnici. Ko je narkoza končno prijela, so pričeli z operacijo, ki je trajala dobre 4 ure.

Potem so ga odpeljali na otroški oddelek, kjer sva bila 7 dni. Ta čas je bil sin dobre volje, razen, ko je bilo treba pri viziti pokazat, kako se celi in ko je bilo treba naredit novo prevezo. Takrat je jokal, brcal, da je ostal skoraj brez sape. Potem smo šli domov in po parih dneh smo šli nazaj, da so mu vzeli ven cevko. Ves ta čas je imel kateter, in luknjica se mu je začela zaraščat, zato sem ga vozila vsak drugi dan k zdravniku, kjer so mu s posebno palčko delitirali to luknjico. Sin je spet jokal, brcal, da smo ga držali 4-je, da je lahko zdravnik kaj naredil. Potem je zdravnik rekel, da je to za vse preveč in da bo mogoče lažje, če bomo to delali doma in smo morali potem to delat še 3 tedne doma 2xna dan. Meni se je obračalo zraven, saj ni bilo nič bolje. Operacija se je sfižila, in namesto ene luknjice je imel tri, ker so šivi popokali. Po 2 mesecih tega matranja otroka, je zdravnik rekel, da naj pustimo in vidimo, kako bo in če se bo zaraslo, bomo operirali še enkrat.

Točno to se je zgodilo in tako smo spet na začetku in nas čaka operacija luleka še enkrat. Vendar nas je tokrat zdravnik napotil v LJ na klinični center.

Ker pa ima tudi šum na srčku in je luknjica prevelika, da bi se sama zarasla, gre tudi na operacijo srčka. Prav tako v LJ. Ravno danes so nas obvestili, da ga naj pripeljemo v sredo in da bo operiran v četrtek.

Seveda me skrbi, kako bo s sinom, kako bo operacijo, zdravnike, okolje,… sprejel.

Ker takrat po operaciji sem imela hude probleme vsakič, ko je samo videl zdravnika, in pregled ko je bil bolan (ušeska, pljuča, grlo,…) je namesto 5-ih minut trajal tudi po pol ure, DA SE JE UMIRIL, DA NI MAHAL,.. Včasih je sedel na meni in sem ga držala, da mu je lahk zdravnica pogledala ušeska ali poslušala pljuča. :(((((((((

Poleg tega smo po tistem pri njem opazili veliko spremembo v vedenju.
Res je, da je dobra dva meseca po operaciji dobil tudi brateca.Na njega smo ga pripravljali, pomagal nam je pripraviti stvari, brali smo knjige,… Tudi doma je bil, ni šel v vrtec, je pa res da sma bila prej večino časa skoz skupaj, ene 2-3 mesece ga je pazil dedi dopoldan, ko sem bila v službi.
Ampak takrat je začel z udelavanjem, če ni bilo po njegovo, če je moral počakati. Moralo se je dogajati točno po določenem zaporedju. Vse sem mu morala povedati vnaprej, kao bo potekal dopoldan, kaj bomo jedli in če je bilo kaj drugače, je bilo spet jokanje, dretje, metanje po tleh.
Prišlo je tudi tako daleč, da se je na koncu stopnic spomnil, da hoče, da ga jz nesem in ni veljalo, da bi ga od konca stopnic do mize nesla, ampak je šel nazaj gor in od začetka. Če ni bilo po njegovem, je bilo spet dretje. Jz mu glede tega nisem popuščala in se je zgodilo, da mi je prišla tašča, kaj delam z otrokom, da ga bom spremenila v zver in da bo poklicala socialno službo. Da ne bo pomote, nič nisem delala z njim, samo nisem pa pustila, da bi me tako zafrkaval in nisem skočila vsakič kot je hotel.
Priznam, da me je bilo potem vsako jutro strah, kak dan bo, ali bo šlo čez brez kakega hudega dretja, al bojo spet scene. Zaradi ljubega miru sem mu kdaj tudi popustila, sploh, če sem evdela, da je tašča doma, ker me je bilo strah.
Vem da je bila to velika napaka in si še zdaj očitam. Me pa ne prestraši več in se držim tistega kar rečem in če je ne, je ne.

Ampak je zelo poseben fant in s kolegicami sem se pogovarjala, ki imata dve sina, ki so jima diagnosticirali Aspergerjev sindrom in ko smo se o tem pogovarjale in sem šla še o tem brat, v zelo veliko stvareh prepoznam svojega sina.

Vem, da to diagnosticirajo šele nekje pri 8-ih letih ampak vseeno ga prepoznam v veliko stvareh.

Govoriti je začel precej pozno (nekje pri 3 letih). Sicer je vse zastopil, par besed je povedal, vse ostalo pa je kazal z mimiko in glasovi,in to zelo nazorno.
Je zelo brihten, zanima se za zelo veliko stvari, ki pa ni nobena posebej značilna za njegova leta. Zanimajo ga gasilci in ve o njih zelo veliko, pozna veliko fraz in izrazov, popravlja za kako stvar, če jo ne povem prav,…..
Poleg tega ga zelo zanima vesolje, pirati.
Rad ima živali, še posebej pse in konje.
Ko je bil malo manjši, nekje okorg 2-3 leta (po operaciji) sploh ni prenesel dotikov. Če ga je kdo pobožal po glavi je dobil kr napad histerije in se je začel tepst po glavi in kot da si hoče spravit dotik dol s s ebe. Po drugi strani pa bi se bil k meni kar naprej stiskal.
Sedaj je že bolje.Ko gre zjutraj v vrtec se k meni še vedno stiska kako 1-2 in me lubčka, ampak stisne se tudi k atiju, pa k bratoma in jima da lubčka, sedaj se objame že tudi z nelakom ali nečakinjo in bici včasi vrže lubčka, včasih pa ji ga da.

Poleg tega se zdi, ko da je v enem svojem svetu. Vem, da dobro sliši, vendar je včasih tako, da mu jz neki govorim in prosim, da naredi, pa ga vidim da sicer gleda mene ampak tako skoz mene in se obrne vstran in ne naredi tega. Včasih kr govori svoje naprej, pa ga jz pokličem po imenu pa nič pa še enkrat, pa nič Potem pa ga poklišem po imenu in priimku (kot so ga v vrtcu, ker sta bila dva z istim imenom), takrat pa parv vidim v pogledu, da neki preklopši in me pogleda in me vidi in sliši.

Poleg tega za 4,5 leta starega fanta skoarj nič ne riše, niti ne nariše. Niti glavonožca. Po drugi strani pa ve za vse gradbene in kmetijske stroje, kako se jim reče, za kaj se uporabljajo, zelo rad gradi, doma imamo precej velik peskovnik in tlakovce in potem gradi vse mogoče.

Prav tako se težko vključi v večjo skupino otrok. Ko smo pri vrtcu in se še igramo na igralih preden germo domov, in pride kakšen fant ali punca, se začne z njim takoj pogovarjat in skupaj igrat, prav tako tudi na morju.
Ko pa smo šli zadnjič na rojstni dan k sosedom, kejr je bilo nekaj znanih otrok in nekaj novih, pa tudi jz in mlajša brata smo bili tam, pa sploh ni hotel not. Stal je na zunanji strani ograje in je samo poslušal, ko so se igrali. Pa sem šla po njega pa ni želel, je šol njegov prijatelj, pa tudi ni želel, šele po kake pol ure, sma počasi šla not in še to tako, da ni nobeden v njega usmeril pozornosti.

Potem če recimo se zmenimo, da bodo naprimer špageti zakosilo, ko vstane in gre počivat in ko vstane, gremo jest in mu povem, da nisem imela špagete, da sem naredila npr široke rezance začne spet noret, se metat po tleh, in jokat, da hoče on špagete,….
In ga prosim, da se umiri, da bi radi v miru jedli in skupaj. Pa če je lačen, potem naj je to, ker drugega do npr večerje ni. Pa še kar joka in meče stvari in ga nesem v dnevno na kavč in mu lepo povem, da bomo veseli če pride zraven jest, da bi bili skupaj, ampak da se more umirit in da mu drugega ne grem kuhat. Da pa ni več za jest, ko bom pospravla z mize. In potem se tam dere in govori, da sem butasta in nesramna in kk ga imam grdo,…… Po kakih 10 min pa se umiri in pride in poje.

Prav tako tudi ne razume heca in vzame vse čisto dobesedno. Se poskušam tu bremzat, ker sem taka, sploh z odraslimi, da se rada hecam. Včasih se mal pohecam, ker si želim, da bi razumel, da ni treba vsega 100 vzet in mu potem hitro povem, da je bil to hec, da sem dobre volje in da se rada z njim smejim in hecam in da lahk kdaj on tud mene in potem, ko mi kaj reče pa jz vzamem, ko da je res in mi reče: pa ne, mami, sam hecal sem se in je prav vesel, ko je lahko malo nas pohecal.

Prav tako bi se skoz pogovarjal o enih in istih temah. Npr: že kake 4 mesece vsakič, ko se peljemo k mojim staršem (2-3 na teden 20 km), me sprašuje: Mami, a to je prepad,kaj pa to, a je to tudi prepad, pa če si tam gor pa dol pogledaš a je to tudi prepad. Kaj pa se zgodi, če padeš dol,….?
Pa vsakič mu morem povedat, ko se peljemo mimo enega spomenika padlih borcev, kaj je to, zakaj je to in točno tako kot si je on zapomnil in če kak stavek mal drgač obrnem, me že popravi. Pa če recimo enega stavka na koncu ne povem, mi reče, no mami, povej do konca.
Prav tako mu moramo povedati po 2-3 na dan, kako je bilo ko je moral iti k zdravniku zaradi tega, ker mu jeprst ostal v igrački. Zraven je šel ati, ker sem bila jz v bolnici, ker sem rodila tretjega fanta in mu toponavadi pove mož. Kadar pa njega ni, mu morem povedat jz in ne smem nobenega stavka spustit ali obrnat. Še začet morem isto kot on.

Potem redko kdaj pogleda v oči. Ko reče adijo ali zdravo kr tako nekam okrog gleda, ko mu kaj govorim in želim da me pogleda v oči, da vem, da me bo poslušal, da ne bo kr odklopil, rabim zelo dolgo časa, da ga v to prepričam, pa še to čist mal, pa kr vstran pogleda inkr tava s pogledom.

Prav tako ne razume, da koga s kako izjavo ali besedami prizadane. Je enkrat se igral s sosedi in so bili fantje skupaj in so rekli puncam, da jih bojo v zapor zaprli, ker so nagajale. In je eno zelo prizadelo in se ni hotla več igrat. Pa sem rekla, da morejo pazit, da ne smejo tega govorit, pa je rekel, da niso resno mislili, da so se igrali,…
Čez par minut so pa njemu rekli, da ga bodo dali v zapor, je bil pa jok in vsi so bili smotanipa butasti, ker mu tako govorijo in da jih bo on vse nekam stlačil..

Veliko veselje ima tudi za viteze in ima meč in je postal zelo agresiven in kr grzi in če mu rečeš za kako stvar ne, kr z mečem v tebe in govori, da bo razsekal in da je močen,….

Prišlo je tako daleč, da sem mu meče in pistole vse posparvila, ker je dobil prav tak pogled, da si se ga ustrašil in kr mahal je z mečom ali žlico,..kar pač je imel pri roki.

Poleg tega vse zelo rad voha. Čist vse voha in takoj zazna kak drugačen vonj.

Prav tako nima posebej koncentracije za kako sestavljanje kock oz doma hiter izgubi zanimanje, če nismo zraven, v vrtcu pa se baje zaigra tudi za kako uro s kockami.

Zelo rad tudi kuha in meša sestavine skupaj. Pomaga pri peki, kuhanju,… čeprav imava skoraj vsakič pregovarjanja, ker želi dat 10 žlic sladkorja, namesto 8,… Ne razume, da je treba se držat nekih receptov.

Je pa zelo gibalno in motorično razvit, rad pleza, skače, poganjalca je obvladal pri 2,5 letih, kolo brez pomožnih kolesc je vozil pri 3,5 letih. Tudi skoz govori, da si želi hodit h gasilcem in na plezanje, ko bo dovolj star.
Tudi na trampolnimu rad skače, ne pusti pa npr. da bi mu pokazala, kako se pravilno naredi preval. Mlajši sin ga lepo zna, ta starejši pa ne in potem se joče, zakaj on ne zna delat, brat jih pa zna. Pa mu hočem pokazat, pa da bi jih skupaj pa ne pusti.
iN TUDI DRUGJE JE TAKO, DA HOČE BIT PRVI, NAJVEČJI, NAJBOLJ MOČEN. iN EČ NI npr. prvi se začne kr jokat in metat in tovčt, kot pa da bi se potrudil, da bi bil prvi.
tUDI knjige in pravlice ima rad in ima veliko domišljije.

Vem, povedala sem veliko stvari po drugi stranni pa še vedno premalo, da bi se lahko videlo, a bi lahko bil kak sum na Aspergerjev sindrom ali je le posledica vsega skupaj (operacija, moj strah pred taščo in sem popuščala, karakter (- med drugim je tašča zelo velik kolerik in hitro znori in vpije in ima spremembe v razpoloženju, moj oče je velik realist in precej hladen človek, ki ne verjame v ljubezen amapk so samokoristi,,…)

Prosila bi vas, če bi mi lahko povedali vaša mnenja, kaj mislite o vsem skupaj. Predvsem pa, kako ga naj pripravimo na operacijo in po tem, ko bo moral biti vsaj 2 meseca doma. Kako najs e z njim ukvarjamo, kaj naj vzpodbujamo. Kakšen ukrep bi bil najboljši, kadar ima svoje izpade,….

Spoštovana!

Ko sem bral vaš prispevek, sem se priznam od vse žalosti najprej zjokal, da sem se sprostil, toliko je stiske v njem, poleg tega imam tudi sam 5-letnika, ki ga zanimajo vesolje, gasilci, delovni stroji – to bodo inženirji, kaj? Obžalujem, da odgovora niste prejela pred operacijo, ampak s tem se je potrebno sprijazniti, delamo na prostovoljno moderiranem forumu in terapevti ne utegnemo prebrati vseh objavljenih sporočil takoj, kaj šele nanje odgovoriti.

Poglejte, po sili zdravstvenih razmer je sin očitno doživel travmo oz. hudo zlorabo z ogromno sistemsko povzročenega nasilja (krutost zdravstvenega sistema je žal pogosto nehumana), ki ga ne more predelati sam, zato mu je pustila posledice na čustveno-vedenjskem področju, kar je povsem naraven odziv na hud stres in čas ter varna skrbna podpora bo zacelila rane. Odrasel človek na takšno situacijo ne more biti pripravljen, kaj šele malček, ne glede na ves strokovni in starševski trud, ki ste ga skupaj vložili. Vendar se je vaš vložek tukaj šele začel. Nikar se ne obtožujte glede tega in ne izgubljate prepotrebne energije, ki jo zdaj potrebuje otrok za svojo varnost.

Otrok svoje starše potrebuje varne – tj. pristne in sočutne, a hkrati odločne in vztrajne. Ker pa je starš tudi le človek s potrebami in omejeno energijo, je odgovoren, da zase poskrbi kot odrasel (svoje starševske stiske predelujemo v odraslih odnosih, nikakor v odnosu z otrokom ali vpričo otroka, tu je partner, prijatelj/ica, strokovnjak). Od te odgovornosti moški ali ženska, ki se odločita za starševstvo, preprosto ne moreta ubežati, sicer (nezavedno ali zavestno) zlorabljata otroke.

Verjamem, da se bodo zadeve normalizirale, vendar je to proces, ki ga z možem nadzirata in vodita pod pogojem, da pri sebi postavita jasne prioritete in strategijo: ali zdaj date to skozi skupaj z družino ter se drugim življenjskim rečem za obdobje okrevanja odpovete, ali pa boste dovolili da nepredelana bolečina pridobiva različne oblike čustveno-vedenjske stiske, ki bodo sina in družino spremljala leta in leta. Odločitev je v vajinih rokah, čeprav verjamem, da sta se že odločila, kajti iz opisa lahko razberem veliko starševske prizadevnosti do otroka in njegovih potreb.

Primeri iz opisa:

»Vem da je bila to velika napaka in si še zdaj očitam. Me pa ne prestraši več in se držim tistega kar rečem in če je ne, je ne«. To je pomembno, otrok potrebuje gotovo mamo, ki je pri pravilih dosledna in hkrati dovolj sočutna, da ga ne zavrže; vzgojne pripombe tašče in drugih, so neumestne in za razvoj otroka nepomembne, tako da lahko to tašči spoštljivo, a odločno sporočite in vam bo dala mir, da lahko z očetom varno vzgajate otroke, ona bo pa lahko svojo stisko uredila sama pri sebi (mimogrede, upam, da vas je partner v tej situaciji podprl, ker gre za predrznost njegove in ne vaše matere).

Dalje, »In ga prosim, da se umiri, da bi radi v miru jedli in skupaj … Po kakih 10 min pa se umiri in pride in poje… Prav tako tudi ne razume heca in vzame vse čisto dobesedno… Prav tako bi se skoz pogovarjal o enih in istih temah… Potem redko kdaj pogleda v oči… Prav tako ne razume, da koga s kako izjavo ali besedami prizadane… ima meč … je postal zelo agresiven in kr grzi in če mu rečeš za kako stvar ne… Prav tako nima posebej koncentracije za kako sestavljanje kock oz doma hiter izgubi zanimanje, če nismo zraven… ne pusti pa npr. da bi mu pokazala, kako se pravilno naredi preval…«.

Spoštovana mamica, tudi naš sin je natanko takšen, kot pri vedenju opisujete vašega, kar še zdaleč ne pomeni, da je z njima karkoli narobe. V razmislek vam dam perspektivo: od kod vam tolikšna preobremenjenost s skrbjo, da le ne bi bilo kaj narobe? Otrok se na vaše temeljno počutje uglaša ali je vam prav ali ne: močan občutek imam, da gre pri tem za močno breme, ki ga sin prenaša po krivem, saj če berete te zgoščene citate, postane jasno, da je po vsej verjetnosti sin čisto tesnoben in razdražljiv zaradi psihičnega pritiska in občutka krivde, ki ga vanj nehote – zavoljo lastnih pretiranih skrbi – projicirate v obliki pričakovanj (saj bi se lahko že obvladal, znal to in ono ipd. perfekcionistični nesmisli).

Otrok bo obvladal sebe in svet okoli sebe natanko takrat, ko bo za to pripravljen in pri tem sta vidva kot starša njegova glavna politika oz. glavni servis, vendar servis za varno otroštvo in ne prehitro vsiljeno odraščanje. Jaz o kakršnem koli sindromu res ne bi še govoril, če pa že, bi to bil sindrom vašega izgorevanja. Nič niste kriva, da se razumemo, le odgovorna za to, da se umirite, sprostite se in pričnete otroka sprejemati kot je. Ni vse v vaši moči in vsemogočne matere otrok sploh ne potrebuje. Naj vam za božjo voljo mož priskoči v podporo kot pravi sodelavec, saj iz opisa zgleda, da ste prevzela vlogo lokomotive v družini, ki pa ji zmanjkuje goriva in bo pregorela, če se ne bo ustavila in regenerirala. Upam, da ste razumela sporočilo. Vas je škoda, res.

Poleg tega izbruhi, ki jih navajate, socialna negotovost, pa še kaj – v čem je pa problem? To je otroštvo in to je starševstvo v čisti in naravni podobi. Kot prvo, otroci so različni in ravno različnost je pomemben del enkratnosti in drugačnosti (to verjamem, da cenite), drugič, sin se med 3-5 letom razvojno ločuje od matere – čustveno, telesno, vedenjsko (Ojdipov kompleks poznate > cilj je sprejemanje, da mami predvsem telesno pripada atiju, sin in ati se sicer na simbolni ravni še vedno borita zanjo, vendar je oče pri razmejitvah moder in sočuten, otroka pelje v svet moških, sin pa se začasno zadovolji s sublimacijo potreb; svojo psihično izpopolnitev bo kasneje našel v partnerstvu). Malček postaja fant, ki se razvojno obrača k očetu, zato je uporniško vedenje z izpadi pričakovano, odraščanje je vedno dramatično (poglejte vse te kulturne tradicije, mitologijo in rituale prehoda), zato potrebuje varne usmeritve in razmejitve, podporo in sprejemanje, sploh pa očeta, ki naj se z njim igra, igra in še enkrat igra na fantovski način, ga pelje v družbo, se pogovarjata, imata svoje varne skrivnosti, poglablja se vez očeta in sina. Pri čemer oče ne pozablja, da je čustveni svet, ki se ga je fantek učil predvsem iz odnosa z mamo, še vedno tam, le da ga bo pričel uravnavati v tokrat bolj moško obarvani način (dekleta v tem smislu nadaljujejo dramo ob mami), kjer pa je prav tako veliko prostora za stik s čustvi. Skratka, za fantka te starosti bo predvsem očetovska ljubezen tista, ki ga bo varno pospremila skozi izzive. Naj ga pri tem oče ne pusti samega ali pa ga (ne)hote vsiljuje vam, saj vendar imate tri!

V zaključek: otrok bo varen takrat, ko bo čutil, da je njegov starš/skrbnik varen pri sebi, ker se otrok odziva predvsem na čustveno razpoloženje starša (kognitivne funkcije so temu razvojno še vedno podrejene), odtod je ta pred t.i. nemogočim, pa vendarle možnim izzivom (odtod sam doživljam starševstvo kot »politiko« oz. umetnost možnega): hkrati mora poskrbeti najprej zase in svoje ne da bi pri tem zanemaril otroka in njegove potrebe (trenutne želje, zahteve idr. impulzi ne spadajo pod temeljne potrebe). Da se, preverjeno, ampak moramo izhajati predvsem is sebe. Prizadevati si moramo otroke videti ter slišati v oči in srce, ne zgolj gledati in poslušati, ker otroci sporočajo in funkcionirajo še vedno z metajezikom (telesna govorica), so hkrati naši “mali terapevti”, ki nas starše vzvratno učijo, kako je (tudi za nas bilo) biti otrok > zato se oboji potrebujemo, smo skupaj, ko nas ne potrebujejo, nam to dajo jasno vedeti. Sploh pa je ves smisel v tem, da nekoč varno odletijo iz gnezda in se domov vračajo po moder nasvet (ok, danes bolj pogosto tudi denar, ampak pustimo). Ker tudi sami bodo najbrž nekoč starši.

Sem se pa razpisal, no pomembno je, da je naša odzivnost kar se da varna, ne idealna, ne permisivna na eni ali tiranska na drugi, temveč uravnotežena. Vsaka družina pa je sistem zase. Ko postavljate meje, vanje verjemite in otroku razložite vsak DA oz. NE, predvsem se jih z očetom vred sama držita. Ne garajte za ideal, ker ga ne boste našla, že dovolj dobro starševstvo je umetnost. Vzgoja je vzgoja z vzorom, ki ne pozna drugega kot resnice.

Vašim otrokom želim varno in tudi nagajivo otroštvo, vam pa predvsem miru in da pri starševstvu ne izhajate iz tradicije in knjig, čeravno iz obeh lahko črpate dobro, temveč predvsem iz sebe.

Srečno,