Pozdravljeni!

Imam eno vprašanje glede naših odnosov s prijatelji in tudi širše družine.

Smo štiričlanska družina z dvema majhnima otrokoma in časi, ko smo se zelo veliko družili s prijatelji in širšim sorodstvom so že zdavnaj minili. Razumem, da ima vsak svoje obveznosti, tudi jaz sem včasih povsem izžeta od vsakodnevnih opravil in letanja med vrtcem, šolo, službo, gospodinjstvom, včasih še za redno prehrano zmanjka časa…

Ampak kljub temu pogrešam bližino in tople odnose tudi z ostalimi ljudmi, predvsem s tistimi, s katerimi smo včasih to redno gojili in je bilo to vsem v veselje. Verjamem, da je pri drugih to tudi tako in se včasih vseeno s kom zmenimo kot družina ali pa posamezno. V zadnjem času pa se mi je že parkrat zgodilo, da nekdo s katerim se zmenimo npr. na njegovo pobudo, čisto brez spoštovanja našega časa, npr. prestavi srečanje, ga odpove zadnji trenutek ali v enem primeru niti ne sporoči, da ne pride…

Včeraj pa se mi je zgodilo, da je tik pred zdajci (ko smo se že odpravljali od doma) prijatelj odpovedal piknik (na katerega nas je povabil že prejšnji teden) in sicer iz čisto banalnega razloga: da je kaznoval svojega neposlušnega sina. V stilu: če si poreden, pa ne bo piknika… Vse bi se mi zdelo še sprejemljivo (zgleda, da sem zelo potrpežljive sorte), če ne bi jaz vlačila predvčerajšnjim cele svoje družine okrog in jim podrla dnevni ritem, zato da smo izbrali darilo za tole praznovanje. In zdaj smo kaznovani vsi, vključno z mojimi otroki, ki so se tako veselili. Meni se to ne zdi normalno.

Bojim se sicer, da nimam pametne izbire, kaj naj naredim. Če bi jim povedala, kaj si mislim o takšnih odnosih in da imam tudi jaz svoje probleme, pa se kljub temu držim nekih dogovorov zaradi dobrih odnosov in prijateljstva, bi najbrž prekinili stike… Kar si v jezi tudi želim narediti, ampak se vedno premislim. Imam vseeno rada naše pogovore (kadar se ob redkih prilikah uspemo dobiti), rada imam občutek prijateljstva, ko smo skupaj . Sem preveč občutljiva? Kaj jaz vem. Sploh ne bi bila pozorna na te stvari, če se mi ne bi začelo to redno dogajat in sicer iz strani različnih prijateljev in tudi sorodnikov, od katerih to ne bi pričakovala. Mogoče delam napako tudi v tem, da se sama poskušam vedno držati dogovorov, pa čeprav na račun svojih otrok, zdaj se pa počutim zaradi tega prizadeto.

Kakšne odnose imate ostali z drugimi?

Mislim na tiste, ki imate družino in težko to usklajujete, ne na mlada leta brez otrok, ko se ves svet vrti okrog družabnega življenja:)

Lep pozdrav!

Hja, kazen za poredneža žal včasih prizadene tudi druge. Samo v tem konkretnem primeru se mi vseeno zdi, da je oče slabo izbral metodo. Če ima kolikor toliko pošlihtane zadeve v glavi, se tega zaveda tudi sam.
Čeprav obstaja tudi drobec možnosti, da se jim enostavno ni dalo prirejati piknika in je z veseljem izkoristil otrokovo porednost …

Ferbčna, mislim, da imaš prav glede tega, da je razlog bil kje drugje. In zato imam občutek, da ne cenijo našega časa in nas ne upoštevajo. In to so ljudje, ki mi kar veliko pomenijo.
To ravnanje me zelo moti. Pa ta piknik je bil itak njihova ideja.

Če prav pomislim, to lahko štejemo za nespoštovanje. Ne glede na to, kaj je bilo res, otrok zelo poreden ali starši malo leni.

Se pridružujem mnenju Ferbčne in je za razmislit kakšen prijatelji so to, ki ne zmorejo ukrotit lastnega otroka in raje “užalijo”-spravijo v neprijeten položaj, vse ostale.
Otroka vzgajajo s čustvenim izsiljevanjem….. Kaj bo zraslo iz tega? :/

Vsaka šola nekaj stane. tudi takšna, tvoja, da spoznaš človeka.

V bodoče ga pač za takšna srečanja in prijateljevanje več ne *ebeš.

Ja, tudi meni se je tako dogajalo. A veš, da sem se sedaj spomnila, kako sem se včasih čisto zasekirala, ker nek žur ni izpadel tako, kakor sem si zamišljala. In potem sem tudi kuhala mulo na tiste tagrde – špilferderberje :))
Ja, pa ni nič pomagalo. Bolj sem jih šolala, slabši so bili. Potem sem ob pomoči svoje družine le dojela, da stvari pač jemljem preresno. Nisem vlagala več toliko energije v tisti dogodek, nisem več matrala familije; če je bil je bilo super, če pa ne, pa itak že vem kakšni loleki so vsi skupaj :))
Drugače pa za takšna srečanja nujno potrebuješ nekoga, ki je pripravljen stvari organizirati in pripravljen vložiti sebe, da bi stvari potekale v redu. Takšni srčki obstajajo, vsi jih obožujejo, imajo radi in se na koncu na njih jezijo, če je šlo kaj narobe. Pa se morda brezizhodno nekega dne tudi iztrošijo, obupajo in utrudijo. Ugotovijo, da bi se večina samo zabavala in nič dosti storila za skupno dobro.
Tudi to je lekcija življenja.
Danes pač organiziram piknik, če si ga zaželim. Poskrbim prav za vse in povabim ljudi. Oni pridejo, nam prinesejo pijače, peciva, kave in hrane za cel teden… kar naprej me sprašujejo, če lahko kaj pomagajo…. In to je to. Jaz sem več kot zadovoljna, saj od njih nisem pričakovala takšne pozornosti in radodarnosti in so me veselo presenetili.

Eh, družine in sorodniki. Bolje da jih ne bi bilo. Brez spoštovanja, arogantni, posmehljivi, ni da ni.
Jih povabiš na rojstni dan, se naseravajo z besedami,kot so: “pa to se pove 14 dni prej ne pa en teden, ko pridejo pridejo 5 ur kasneje, ker so morali izkoristiti sončen dan,” mi pa smo jih čakali doma in vse lepo pripravili…brezvezniki brez manire in spoštovanja!!!

Vseeno se mi zdi, da si preveč občutljiva. OK; kar je prijatelj naredil, res ni bilo lepo, pač ima vzgojne metode kot jih ima. Tako ste lahko nepričakovan prosti čas preživeli skupaj kot družina, namesto da bi šli na nek piknik, kjer bi se otokov sin mulil, on bi se drl na njega, cela drama, vsem neprijetno, … Ali se tebi plani nikoli ne spremenijo? Nikoli ne odpoveš česarkoli, tudi če so otroci bolni, se ti ne počutiš dobro, se ti pokvari avto…

Določeni ljudje (predvidevam da si med njimi, ni nujno da v takem ekstremu) si zelo radi vse planirajo, po možnosti zapišejo vse v planer, na minuto natančno, in ko se kaj spremeni, se jim podre svet. Drugi se popolnoma prepustijo toku, pridejo ko pridejo (če pridejo), če pride kaj vmes, se lahko vse postavi na glavo v sekundi, nobena sprememba jih ne vrže iz tira. In potem je (po mojem mnenju najboljša) vmesna pot, kjer plani sicer so, se jih tudi držiš, ampak če se spremenijo, ni konec sveta. Se prilagodiš in najdeš v vsaki situaciji najboljše. Če čisto preresno jemlješ življenje, to povzroča dodaten stres, ki ga ti sicer držiš v sebi, ampak naenkrat bo pa eksplodiralo.

Hvala za komentarje, ampak tale zadnji post je pa zadel žebljico na glavico:)

Ja, preresno jemljem (in partner tudi) vsakršne dogovore! To mi je zdaj zares jasno!
Bolni ne hodimo naokrog, ker nas skrbi, da se ne bi drugi nalezli, vse ostalo pa skoraj vedno speljemo, kot je bilo dogovorjeno, pa če nam še tako zelo ne paše!!! Potem smo pa prizadeti, če drugi ne ravnajo enako resno.

HVALA VSEM!

Nas veseli, da smo lahko pomagali :)))

“Problem” je, ker sta s partnerjem enaka. Vse super, da se strinjata, ampak v tem primeru bi rabila nekoga, ki vama pove, da ni konec sveta :). Midva z ženo sva bila ravno na kontra polih, ona planer, jaz pa “luftar”, zdaj sva se pa oba malo prilagodila in se našla na sredini, pa nama odlično laufa :).