Živjo, si še vedno grda kot kakšna menekenka =)).

Sedaj se je začela šola, ko se del prostih možganskih vijug zaposli z drugimi temami kot so hrana, alkohol, težave, katere nam v prostem času povzročajo nevihtne oblake pa nam jih sedaj preženejo novi obrazi, vtisi, hrup in gneča popestrijo od nelagodja in tesnobe zapolnjene čutne senzorje.

Ne morem si misliti, da je današnja mladina tako razmišljujoča, odgovorna, razgledana in inteligentna. Ti si zelo, zelo pametno dekle z analitičnim razmišljanjem. Prav seciraš svoje korake in eksperimentiraš s svojim telesom. Pri tem odkrivaš vpliv in meje svojega delovanja in ni hudič, da boš ugotovila, da se najbolje počutiš takrat ko telo zaradi pozitivnih vplivov nanj ne protestira. To pa itak sami najprej in najbolj čutimo.

Na žalost obisk pri pedopsihiatrinji ni prelomni trenutek, ker ona te ne more pozdraviti, niti se ne boj njenega mnenja. Ona lahko samo navija za tebe in kot si sama pozitivno razmišljujoč ugotovila, vse je v tvoji glavi. Sama si najboljši zdravnik.

Sedaj glej da ne pozabiš, pri tem boju sama s sabo, mozolji, zaljubljenostjo, prehrano (zdaj ti je vlada sicer dala izgovor, da ne boš veliko jedla, ker jo je za dijake podražila), da si po naravi perfekcionistka, odličnakinja, športnica in rojena borka.

Optimistično živiva in pokava od samozavesti!

Dragi Salander!

Včasih si ti še edini razlog, da se sploh še potrudim in poiščem kaj, za kar bi se mogoče še zdelo vredno preživljati vse skupaj. Vem, da ne bi smela biti v tem trenutku tako pesimistična, ampak hej! Vsi ljudje imamo slabe dneve, kaj?

No, pa ga ne bi smela imeti. Ker ko berem te tvoje besede … no, prijetne so. Nekako se mi zazdi, da na svetu ne obstajajo le ljudje, ki me gledajo samo skozi hrano. Čeprav zadnje čase me. In ja, imaš prav, še vedno “grda kot manekenka”. Včeraj sem bila pri pedopsihiatrinji in nekako izgubljam vso moč. Tako na začetku sem še in že obupujem. Tebi pa delim nasvete. Res sem pametna, kaj? Samo kar se tiče teorije, v praksi pa sem čisto zanič. Tehtala sem 45,5kg, kar je 7g več kot pred enim tednom (ampak se ne slepim, da je to napredek, ker sem imela med vikendom žretje, čez teden pa telovadbo in malodane stradanje, ko sem mislila, da me bo sredi pouka omahnila pod mizo). In zdaj so mi vzeli vse. VSE!! Ne vem, kako bom lahko živela naprej! Vzeli mi bodo dostojanstvo, ko bodo prebrali, kakšen je moj jedilnik prehrane. Enkrat stradanje, drugič nažiranje. Gnusila se jim bom, zanje bom svinja, nič čudnega ne bo, če me bodo vprašali, kako sploh imam lahko anoreksijo pri taki količini hrane. Kako je tebi uspelo predreti tisto mejo, ko si drugim odkrito pokazal, da piješ, brez sramu, ko si pred njimi pil? Mene je tako sram, sram me je jesti, sram me je jesti pred drugimi, sram me je, da drugi gledajo, kaj jem, sram me je postave, sram me je, sram me je … saj vem, da sem grda. In zanič. Začelo se je novo šolsko leto. Rada bi se učila, ne morem se zbrati, rada bi se učila, pa pomislim, bog, saj je šele 7. september, rada bi se učila in mislim na hrano, rada bi se učila in … No, saj lahko razbereš, da sem v tem trenutku obupana. Nad seboj. Ker se mi zdi, da mi ne bo nikoli uspelo. Včasih si želim zgolj umreti. Nihče me ne bi pogrešal. Sploh zdaj, ko ne vem več, zakaj še, kaj je razlog, kaj me lahko spravi v dobro voljo. Ne znam več pisati zgodb, ne znam več klepetati s sošolkami, ker sem preveč resna, ne znam se več učiti, ne morem se zbrati, lačna sem in v naslednjem trenutku tako sita, želim zajtrkovati kos kruha z maslom in medom in skodelico mleka in potem ne, naslednji dan pa se nažiram. In zdaj? Poleg dostojanstva so mi vzeli stvar, ki me osvobaja. Tek. Takrat imam čas za razmišljanje, sprošča me. In zdaj EN TEDEN ne smem telovaditi, samo pol ure se lahko sprehajam, ker sicer menda obremenjujem svoje srce in mi lahko odpove. In po enem tednu se bomo menili za naprej. No, dali so mi vedeti, da teči ne bom mogla več časa. KAJ NAJ POČNEM BREZ TEGA??????? UMRLA BOM!!!! Kako je tebi uspelo? Vem, enkrat prideš na dno in se pobereš. Kdaj bom jaz dosegla to dno? Zakaj se ne znam odločiti pravilno??? Enkrat samkrat. Lahko sem odličnakinja, lahko sem perfekcionistka, odločati se pa ne znam …

No, AMPAK … Nočem samo obupovati. Ne smem. Ta teden se je začela šola =). In jaz sem odšla v dom. Dobila sem super cimro in imam se lepo, čeprav so obroki zame razlog obupa. Vendar pa se smejem veliko več in včasih v sebi celo najdem tisto razigrano najstnico, ki se je včasih spopadala z majhnimi problemčki (mozolji in fantje =)). Mogoče lahko spet postanem nekaj takega. Čeprav me je strah tistih kilogramov. Čeprav me je strah hrane in jo po eni strani sovražim, po drugi ljubim. Mogoče mi uspe. Še enkrat – kako zaboga je uspelo tebi? Kako je uspelo vsem?? Sem samo jaz nek čudak? Rada bi bila zasvojena z alkoholom, potem pač daš steklenice stran in je konec. Kaj naj naredim s hrano? OK, vem, zdaj poenostavljam alkoholizem. Hudo mi je. Vsega se bojim. Bojim se naslednjega četrtka, ko bom odšla zopet k pedopsihiatrinji in me bo spraševala o družini. Ker sama sebi zatrjujem, da nekako sem prešla obdobje “moj oče je alkoholik”. In potem sem včeraj, ko sem to omenila, začutila, da morda še nisem šla čez to. Šlo mi je na jok. Groza me je govoriti o tem. Najraje bi se zaprla v omaro, da ne bi več videla svoje družine, da ne bi več videla hrane, da bi … Zdaj, ko sem bila en teden v dijaškem domu, sem se prvič počutila čisto svobodno. Nobenega kričanja, nobenega očeta, nobenega alkohola, samo jaz in moje sošolke in prijaznost.

Oh, bog, še sama sebi grem danes na živce, ker sem tako melanholična. Kako gre pa tebi? Še vedno tako super vztrajen? Na moja sporočila bi morali dati nalepko “100% predolgi romani sentimentalizma”. Tako sem si dala duška s tem, da sem si olajšala dušo, da sem te postavila čisto na stranski tir. Groza. Upam, da mi odpustiš. Kako je šlo na anonimnih alkohollikih (če ni skrivnost)? Oh, še nekaj bi te rada vprašala, čeprav morda zveni trapasto vprašanje. Te družina sploh kdaj sprejme kot normalnega, če si zasvojenec? Ker trenutno sem jaz tisti izloček, ki je zasvojen s hrano, ki se strada, ki ga je treba večino časa nadzorovati, ki … V ponedeljek sem jokala cel večer, ker me je mama poklicala in je bilo prvo vprašanje – a uganeš? – “Kaj ste imeli za zajtrk? Kaj ste imeli za kosilo? Kaj ste imeli za večerjo? Si kaj jedla?” Verjetno veš, da se nisem počutila niti najmanj prijetno. No, saj pri alkoholikih je verjetno enako. Stalno opazovanje in preverjanje, ali si pijan itd. Torej, se to kdaj konča?

Oprosti, ker sem danes vse te vrstice zapolnila s samoobupovanjem, namesto da bi bile vse črke zapolnjene z željo po življenju, po hrepenenju po zdravju, da bi vse besede kipele od energije, od mavrice, ki nas vse obdaja, od … Lahko bi te malo spodbudila, kot si ti mene. Res hvala za vse lepe besede, ki si mi jih dal. Si jih bom zapomnila =). In se nekako – ne vprašaj kako – potrudila, da boš naslednjič (če sploh boš še kdaj) napisal, da sem lepa kot prava kmečka deklina ;). Upam, da ti ne najedam s temi sporočili. In res res upam, da tebi tako zelo zelo uspeva, kot sama verjamem, da ti! In da se v teh lepih septembrskih dneh ne spopadaš z istimi vprašanji kot jaz. Imaš prav, življenje je prelepo, da bi vsak trenutek razmišljali o tem, kako bi si ga zagrenili in uničili. Najti morava nekaj, kar nama bo obarvalo že tako barvno jesen, da bova lahko plesala po pisanih listih in bodo najine težave tista zadnja misel v zaprašenem kotičku možganov. No, ampak saj tebi to že tako ali tako gre, kajne?

Uživaj v lepih dneh in mi sporoči, kako gre kaj tebi, če ti bo morda še do odpisovanja mojim zmedenim sporočilom (niso zanalašč tako obupana, oprosti =)).

Chiquitita

Hja so dnevi sonca, so dnevi dežja, pri tebi je čutiti, da si sredi orkana. Glede zasvojenosti ti na žalost ne morem povedati nič veselega. Ko si enkrat res zasvojen, si si naložil zlomka za celo življenje. Vedno preži na tebe in te spremlja kot zvesta senca. Samo čaka, kdaj te bo zalotil nepripravljenega. Zato je bolje, da se s tem sprijazniš in ne bežiš od njega. V bistvu, čeprav se sliši zelo trapasto, je najbolje da ga ne sovražiš, se sprijazniš z njim in pač živiš z njim. Sem pameten a? Toda to so moje izkušnje.

Boril sem se s kilami, v obratni smeri kot ti, celo življenje, če tako na hitro vse seštejem, sem z raznimi dietami shujšal za kakih 245,7 kil. Nazadnje pa sem spoznal, da nobena dieta ni prava, če ni potem tudi spremembe načina življenja in ko razčistiš v glavi gre barka v pravo smer. Tako sem shujšal postopoma za 28 kg. Seveda moram poudariti, moja glavna vzpodbuda pa je bil strah, strah za svoje zdravje. Sedaj se ne obremenjujem veš s težo, dobil sem 10 do 12 kg nazaj in to je to. Dobro, nihče mi ni rekel da sem debeluh pa tudi ne bi se sekiral zaradi tega.
Bil sem že skoraj verižni kadilec. Do 2 škatli na dan. Sedaj že 23 let ne kadim, vzrok prenehanja, zopet strah za svoje zdravje. Hočem ti povedati, vsak ima svoje stikalo, ki ga mora poiskati in vklopiti da se zasvojenost preneha. IŠČI svoj vzvod….
Začuda, nihče se ne sramuje če kadi. »Jaz sem kadilec! »«Woauu, super, frajer zasvojen, kul! »
Zakaj bi se ti sramovala priznati, da imaš težave s hrano, kaj je tu sramotnega, pa saj se ti že z aviona vidi, da si problematična, shiran okostnjak, ki ne meče sence.

Daj, daj, ne skrivaj se in si priznaj da si ANOREKSIČNA!

Sprejmi z nasmehom in objemi svojo težavo, moja mama je vedno rekla: Bog ve, zakaj je to dobro. Mogoče te obvaruje hujše nesreče.

Svoje dni, ko je moj trebuh štrlel iz mene sem si omislil majico z napisom ‘premagal sem anoreksijo’. Prav poživela je moj boben.

O alkoholu sem že dosti povedal, bi pa ošvrknil še senco zasvojenosti, katera me spremlja noč in dan. Prijatelja morava biti in se spoštovati, zasvojenost čaka in jaz jo gledam. Vsak dan je je malo, malček manj toda spremljala me bo do smrti. Ne rečem, da me ne more zlomiti, se pa dnevno trudim, da ne zmaga.

Ljudje različno reagiramo in različno kažemo čustva. Sam sem preveč eksploziven in mi je potem večrat žal in hudo, ko se šele pozneje zavem, da sem otroka zelo prizadel. Ne vem kako bi reagiral če bi bil tvoj starš, vem samo da sem srečen ker nisem in vem, da imajo starši svoje otroke vedno radi in da jim želijo vse najboljše. Glej, tudi mene boli to, kaj delaš s seboj, kako je šele tvojim staršem. Verjetno bi mene tudi najprej zanimalo a si jedla?

Poskusi se ti postaviti v vlogo starša, kateremu otrok pred očmi hira, ti mu pa ne znaš pomagati, kljub vsej ljubezni si nemočna. Malo zoprno, mar ne?

Pa nehaj se cmeriti vzemli so mi tek, vzeli so mi tek, vzeli so mi tek….

NIČ TI NISO VZELI, TI SI JIM GA DALA!

Prepustila si jim ga brez boja, predala si jim ga, zato naj te bo sram, ne pa zaradi bolezni.

Če se ne boš poboljšala, tudi na tvoj pogreb ne pridem, pa glej da boš delovala v prid tvojega organizma.

Drugače so mi tvoje dolge in zanimive izpovedi zelo všeč, samo med tipkanjem še kaj pojej….

“Vsi ljudje imamo slabe dneve, kaj?”

To ni res.

Pa te vprašam:

“Si srečna ob tem početju?”

“To pozitivno deluje na tvoje zdravje?”

“Si konfliktna oseba ko to počneš?”

Če ob tvojem cilju odgovoriš na eno od treh vprašanj NE je nekaj potrebno spremeniti. Ne gre in ne gre mi v glavo, zakaj se SLEPITE…

Svoji sestri sem znova in znova želel pomagati A ONA VSE VE in ne potrebuje, NE POTREBUJE pomoči… Žalost, da sem jaz obupal nad njo, da si je potem začela sama postopoma pomagati.

Torej zdravo vsi, ki vas je mogoče po pomoti zaneslo v ta pesimizem, in še bolj pozdravljen Salander!

Obljubim, da bom danes “delitala” ves pesimizem in ga nadoknadila z dobro voljo. Torej pišem, ker sem prebrala sporočila in se odločila. Ja, prav ste prebrali. ODLOČILA SEM SE. V četrtek sem prvič prebral tvoje sporočilo, Salander, in moram reči, da sem bila jezna nate. Ker smo ljudje pač takšna bitja, da smo jezni na nekoga, če vemo, da ima bolj prav od nas samih =). Ampak … To je šlo mimo. Sledilo je nekaj nesrečnih trenutkov in še več napak. Sem očitno trapast človek, ki mora narediti ogromno napak, da se lahko naj nauči iz njih. AMPAK … Bolje malce pozneje kot nikoli, kaj?

Torej, pedopsihiatrinja me je pohvalila in kaj naredim jaz? Grem ga srat! No, ampak to zdaj ni pomembno. Danes, v soboto, 15. 9. 2012, ob 2. 29 sem se ODLOČILA. Dosti je bilo vsega. Dosti je bilo podpiranja lenobe. Zdaj pa konec joka in stokanja. Če hočem kaj doseči, se bo pač treba potruditi!!!! Konec sladkarij in prenažiranja. Konec skrivanja pred drugimi. Dobrodošel zajtrk! KONEC TEHTANJA!!! KONEC RAZMIŠLJANJA O VSEM TEM! Se bomo trudili, čeprav bomo žalostni. Ne bomo se zatekali k nažiranju! Niti k stradanju! Lepo počasi in po pameti. In seveda trud, da bom čim boljše volje!

Ne vem, kaj me je spravilo k tej odločitvi. Ker me prej ni spravilo niti dejstvo, da že 2 leti nimam prave menstruacije, niti dejstvo, da je moj srčni utrip samo 48 na minuto, niti dejstvo, da mi je slabo, kadar se nažiram, niti dejstvo, da mi hlače, ki so mi bile še pred pol leta skoraj ozke, malce preširoke, niti dejstvo, da se vsi ukvarjajo samo z mano, da sem morala k pedopsihiatrinji, da … Ne vem, kaj je prispevalo k moji odločitvi. Morda vse skupaj. Morda pa le to, da ne mislim več vsak petek jokati zaradi prenažiranja, da se ne mislim več gnusiti sama sebi, da nočem biti več slabe volje, da NOČEM VEČ RAZOČARATI SEBE!!!!!

IN nočem umreti, seveda. Torej … jutri brez prenajedanja. Brez slabe volje. Pogumno naprej! Čez en teden pa lahko poročam =). Ampak … jaz verjamem, da mi bo uspelo! Ker čeprav sem imela zdaj nekaj polomov za sabo, sem delala tudi korake naprej! In jaz res nisem človek, ki bi izgubil boj!!!!!

BORILA SE BOM! ZAČELA BOM UŽIVATI V HRANI!!! Ker …nočem, da mi še kdaj napišeš takšno sporočilo, Salander =). Ker nočem biti navaden bolnik v očeh družine! Ker nočem več jokati zaradi tega! Ker nočem izgubiti! Ker MORAM ZMAGATI! Da postanem lepa, ne pa presuha, da si moje telo opomore, da bom spet čutila lakoto, da bom spet lahko tekla, da se bom spet lahko normalno učila, da bom spet tisto posebno dekle!!!!

No, ne vem, kaj naj še napišem. Danes sem pač polna upanja! USPELO MI BO!!!! To zagotovo vem!

Upam, da tudi vam danes rojijo po glavi take misli =). Želim vam lep sončkast teden in … veliko nasmehov!!!

Chiquitita

V življenju imam, kot seveda že veš, tudi padce, kaj padce, sesutja, hard reset . Sem že v tistih letih, ko se lahko ozrem kar zelo, zelo daleč nazaj, pa kar ne vidim svojega začetka. Iz padcev pa se ne pobiram več avtomatično, ampak se iz njih poskušam učiti, kot se učim pri tem, ko berem tvoja pronicljiva razmišljanja. To mi je zelo všeč pri tebi. Če bi imel sam v tvojih letih tako pamet ne bi končal kot klasičen odvisnik.

Ne obremenjuj se s tem, če na poti ozdravitve padeš. Ne izgubljaj energije v samoobsojanju, važno je da greš naprej v pravo smer. Tudi padcev bo čezdalje manj.

Sprejmi se tako kot si, in še enkrat iz padcev se uči in nadaljuj v pravo smer!

USPELO TI BO!!! Držim pesti za tebe, lep pozdrav borka moja, kmalu boš vihrala v teku.

Navijam za tebe, čauuu

Chiquitita, nisi edina ki ji ne uspe,sem precej starejša pa me še vedno kdaj pa kdaj zanese, da jem jem jem…..
Hudo mi je ko te berem, kako si želim, da bi ti bilo lažje, da bi čutila kako je biti ljubljen in sprejet….. Razumem te in ti privoščim vse najboljše. Pošiljam ti en velik topel objem.

Sem dobre volje. Res sem dobre volje. To si kar naprej dopovedujem. Čeprav sem zašla. Spet. Imaš prav, Salander. Samo ne smem se samoobtoževati za vsako prekleto stvar, ki jo naredim narobe. Drugače se bom kar naprej vrtela v tem krogu. To poskušam narediti zdaj. Najti razloge, da sem to naredila. Se sprijazniti, da bom drugič lahko ravnala drugače.

Bojim se pregleda v ponedeljek, nujno se hočem stehtati, a mi tega ne dovolijo. VEM, da je prav, da se ne tehtam. Ampak jaz izkoriščam samo sebe. Včeraj nisem jedla skoraj nič. Danes tudi ne. In potem so prišle na mizo sladkarije in jaz sem se jih tako zelo zelo branila … In potem sem vzela 1 piškot. In še enega. Pa še enega. In potem dobila slabo vest. Šla v trgovino, kupila piškote in veliko čokolado. Vse pojedla. To je verjetno čez 3000 kcal. Že ena vrstica povprečne velike milke ima cca 140kcal. 6*140+več kot 10 piškotov, pri katerih je več kot 50kcal na vsakega. O MOJ BOG. In zdaj se mi vrti, slabo mi je, ker moj želodec ne prenese take količine ghrane. Tako zelo se mi vrti, da se bojim, da bom padla okoli. Ni narobe, si dopovedujem. Zdaj veš za naslednjič. Poskušam biti močna. Vem, da ni prav, da si stvari prepovedujem, ker si jih potem še bolj želim. Ampak … Salander, ti si tako uspešen. Boš tukaj zame? Potrebujem te, res te, čeprav boš rekel, da ni res, da potrebujem samo sebe, da moram nehati goljufati samo sebe. Saj vem, tega se zavedam bolje kot vsi. Ampak potrebujem nekoga, ki bo verjel vame. Bodi tu in skrbi, da bom nehala s svojim nažiranjem. Čez en teden se bom oglasila in molim, res molim, da bo moje sporočilo, da že en teden nisem jedla sladkarij. Tako zelo si želim tega. Močna bom. Danes je bilo zadnjič (to zveni tako podobno odvisnikom).

Rada bi tekla, po 10km, da bi stresla vse kalorije. A se bojim, ker me je strah, da bom padla v nezavest, da se mi bo ustavilo srce, s čimer so me strašili prejšnjič na pregledu. Zato bom šla verjetno le na daljši sprehod. In se sprijaznila, da sem toliko pojedla. Mislim, resnici na ljubo … Včeraj je bil moj edini obrok malo graha, solate, pireja in malo mesa, danes pa za kosilo piškoti, malo grozdja in čokolada. In to bo to. Jutri nadaljevanje. Naslednji teden nadaljevanje. Samo najti moram moč, se prisiliti, da bom jedla več obrokov na dan, da me bo nehalo biti sram jesti pred ostalimi. Ko jem, se mi zdi, da si vse te hrane ne zaslužim, da se drugim gnusim, kadar jem, da me vsi gledajo, da … Ni res, ni res, Chiquitita, ljudje te imajo radi, ljudem si všeč, taka kot si, popolna si, nekaj posebnega si. In uspelo mi bo. En padec je del zdravljenja. Kot si rekel, padcev bo vedno manj. Bolj se zavedam. Vedno bolj se poskušam zadrževati pri sladkariji. Ni več tako gromozanskih napadov.

In poleg tega se moje življenje počasi, čisto počasi ureja. Dijaški dom mi je postal veliko bolj všeč, ljudjem je moje pisanje postalo bolj všeč in moji napisani prispevki postajajo bolj znani. To mi daje moč, da nadaljujem, da grem naprej. Ljudje verjamejo vame. Zakaj ne bi še jaz vase? In tam nekje je nek fant, ki mi je všeč, ki je samo s svojim klepetom poskrbel, da se ni ta moj dan žretja spremenil v bedo in jok. Nasmejal me je in me opomnil, da sem nekaj posebnega, da sem dekle, da imajo tudi fantje razlog, da klepetajo z mano =). Veš, kako malokrat čutim kaj takega. Ponavadi sem se jim odmikala, ker se mi je zdelo, da jim “smrdim”, ker nimam oblin kot druga dekleta, ker nimam menstruacije, da bi lahko kdaj imela otroke, odtujila sem se od njih, ker se mi je zdelo, da sploh nisem ženska, da jih ne morem privlačiti. In danes … in včasih, ko klepetava … no, opazim, da so stvari, ki naju potegnejo skupaj, da klepetava in njega ne briga, če sem presuha, ne briga ga, če se včasih odmikam in ga ignoriram … Ne vtika se v moje probleme, le tam je in me nasmeje in mi da (nezavedno) moč, da lahko nadaljujem. Nadaljujem življenje. OK, upam, da se ti ne zdim osladna =). Smrkljica, ki govori o svoji zaljubljenosti nekomu, ki ima že dolgo družino …

Uglavnem … naslednji teden bom pisala in prva stvar, ki se bo glasila, bo: “Ta teden se nisem niti dotaknila sladkarij. In počutim se odlično.” ne zmajaj z glavo, odločena sem. In hvala za vse lepe besede, ki si mi jih namenil. Res. Dajejo mi moč. Samo, prosim, ne zapusti me. Zadnje čase me zapuščajo vsi ljudje, ki sem jim verjela in jim zaupala. Včasih se počutim tako samo. Tako nemočno, ker se mi zdi, da ne morem živeti, če ni nikogar, ki bi še zaupal vame. Vendar zdaj vem. Moram živeti, ne zaradi drugih. ZARADI SEBE.

In vsak dan si rečem, da ne smem umreti, da je še toliko stvari, ki jih moram okusiti, da mora vsa moja depresivnost stran, ker mi niti najmanj ne koristi. In potem pride tak dan, kot je danes, ko mi gre vse narobe, vendar sem srečna, srečna, da lahko živim, srečna, da sem storila toliko napak, ker se iz njih lahko kaj naučim. In srečna, ker z vsakim dnem ugotovim, koliko ljudi je okoli mene, ki sem jim všeč, ki jih skrbi zame, ki mi hočejo pomagati, ki me imajo radi in bi dali vse, da bi videli nasmešek na mojih ustnicah.

Salander, ne odnehaj s pisanjem =). Ko sem ti prvič pisala, sem mislila, da bom jaz tista, ki ti bom dajala moči, ki te bom spodbujala, da se ne bi vrnil na stranpota. A resnica je, da me ti sploh ne potrebuješ, temveč sem jaz tista, ki sem v veliko večjem dreku. Ampak kakor pravijo: Greš po poti in padeš, greš znova po poti in padeš v isto luknjo, greš znova po poti, vidiš luknjo, a vseeno padeš, greš po poti, vidiš luknjo, zavedno stopiš vanjo, greš po poti, vidiš luknjo in greš okoli nje ter nadaljuješ pot. Verjamem, da bo tako tudi z nama. Ti si to že dosegel, jaz upam, da še bom. Do takrat pa upam, da se ne boš naveličal mojih sporočil =).

Ampak pogrešam, upam, da ni preveč osebno, kakšno novico, kako gre tebi. Uživaš?

Maritka: Najlepša hvala za tvoje besede. Res mi veliko pomenijo. Ne daj se. Nikoli. Hrana ni sovražnica, čeprav sem jo sama imela dolgo za nekaj takega. Včasih sem si govorila, da sta se hrana in anoreksija zanalašč povezali proi meni. Resnica je, da sem sama odrinila hrano od sebe in sama iz nje ustvarila sovražnico, pustila sem anoreksiji, da je manipulirala z mano. Pustila sem anoreksiji, da me je prepričala, da nisem vredna, da nisem sposobna, da me nihče ne mara, pustila sem ji, da je sesula mojo samozavest. MENE je ustvarila za najhujšo sovražico sami sebi, ker sem jaz edina, ki se sovražim, edina, ki se kaznujem, ki se uničujem, se gnusim sebi in si govorim same grde stvari. No, sem si. Zdaj začenjam verjeti ljudem, ki mi ves čas govorijo, da nimam prav, da živim v lažeh in sem v resnici nekaj posebnega. Upam, da boš našla neko srednjo pot, kot jo moram najti jaz. Da hrana ne bo stvar, s katero boš manipulirala. Ona ni nič kriva. Sama jo izrabljaš. In včasih, to vidim pri sebi, ni dovolj, da si samo priznaš, da delaš narobe. Vztrajati moraš. Se krotiti. Samo da nisem čisto prepričana, koliko časa se moraš krotiti, da se spraviš v red. Verjetno moraš imeti vedno nek nadzor. In predvsem … hrano morava vzljubiti. Dokler ne bo tega, ne bo pravega odnosa do hrane. Hrana ni snov, s katero lahko delamo kot z marioneto, kadar gre vse narobe. Moramo se spoprijeti s svojimi čustvi. Jesti pa le, kadar smo lačni.

Najhujše, kar se meni zdi, je to, da se sama dejansko ne morem prepričati, da bi jedla, kadar sem lačna. Takrat se počutim svobodno, veselo. Trapasto, kajne? No, živeti moram, zato moram jesti. Ampak namesto sladkarij bom uvedla sadje in zelenjavo. In prosim, naj mi nekdo reče, da ni nič narobe, če ješ, da ne izgledam grda, če jem. Ker drugače ne bom verjela sama sebi!

Lepe in sončne in srečne pozdravčke vsem skupaj. Jaz verjamem, da mi bo uspelo! Res. Danes napaka, jutri uspeh. In samo še ta vikend, potem nazaj v šolo. Vesela sem, vesela sem, vesela sem, vesela sem, vesela sem! Nič ni lepšega kot da se lahko nečesa naučiš iz svojih napak.

Čakam še kakšno pisemce, v vsakem primeru pa se sama še kaj oglasim in obljubim, da se bom potrudila po najboljših (resno mislim!!!!) močeh, da bom takrat vesela in bom imela dobre rezultate.

Chiquitita

P.S.: Salander, še enkrat hvala za tvojo skrb in pisma, ne veš, koliko energije in veselja mi dajo, ko jih preberem. Vsakič komaj čakam, da jih lahko preberem =). Upam, da ti s tem ne delam nadlege. Res, res hvala, da si tako prijazen in deliš z menoj nekaj svojih izkušenj in dobre volje!

Oh punca, saj sem ti že povedal, tebe projeciram na mojo hčerko in tisto, kar rečem tebi, pa ti ne bi smel poskušam popraviti pri moji hčerki in obratno. S tem, da mojo hči doleti več mojih nekontroliranih izpadov, ker ji ne pišem, ampak se zgodi v živo.
Razkuri me, pridem domov in ona je že ob tej zgodnji popoldanski uri pred ekranom – TV, računalnik. Kako naj si povrne štipendijo, a sama je izjavila, da je to njen cilj. Po prvem letniku ji jo je odnesel neuspeh, čeprav je bila prav dobra, a za pravila igre neuspešna.
Daj povej mi, kako naj se obnašam in obvladujem, ko vidim, da se cele dneve obseva in postaja ‘štirioglata’. Saj vem, da ona tudi slučajno ne misli tako kot jaz, enako kot imaš ti čisto drugačno razmišljanje, a mene to iritira. Moram razumeti to tako, kot moje starše, kateri niso imeli razumevanja za, oziroma so me obsojali, ker sem imel dolge lase in poslušal neko čudno bučno glasbo? Verjetno je to zelo podobno.
Pogej, če ti hočeš zlezti skupaj, zakaj se potem zaradi tega sekiraš. Če ti ne čutiš izziva življenja, kaj ti še preprečuje da se ne ugasneš? Če bi imel možnost bi ti sprašil ta zadnjo, da tudi sedeti ne bi mogla na njej, pa se potem ugasni če moreš.
Hočem ti povedati da menim, da je dovolj cincanja, bom, ne bom, pa ne zameri mi, tudi moji ta mali bi, in sem, podobno izvenel – odloči se, boš živela tako kot sedaj, POTEM SE NE CMERAJ in živi tako kakor hočeš, saj očitno kljub temu, da kao nekaj umiraš vseeno še funkcioniraš.

Ne bodi preveč huda na mene, tudi sam do sebe sem tak, radikalen in brezobziren!

Pozdravljen!

Naj najprej odgovorim na tvoje vprašanje: Kako obvladovati hčerko? Zakaj jo hočeš obvladovati? Življenje je njeno, sama bo morala priti do tega, kaj se ji zdi pomembno in kaj ne. To je enako kot pri meni in moji cimri v dijaškem domu: Jaz se učim, ona pa le govori, da se mora to leto potruditi, da ne bo dobila popravnega, uči se pa ne. Je moja naloga, da jo prisilim k učenju? NE! Zakaj potem ti tako zelo poskušaš preoblikovati svojo hčer? Lahko ti povem iz lastnih izkušenj in verjamem, da imaš takšne tudi ti s svojimi starši: bolj kot ti težijo, bolj se upiraš. Njej očitno televizija nudi neko sprostitev, odmik od realnosti. Vendar pa je to moje razmišljanje zelo laično, ker nimam takšnih težav. Pravzaprav imam ravno obratne; vsi namreč pravijo, da se preveč učim (velika perfekcionistka). Zato če pričakuješ od mene odgovor, ki bi deloval … Ga ne poznam. Res. Oprosti. Ampak pravkar si me s svojimi besedami spomnil na mojega očeta, kadar je pijan, in (še enkrat oprosti, nisi kriv), začutila sem grozno sovraštvo do tebe. Ker isto počne moj oče z menoj, le da je vse okoli teže. Zakaj me opominja, da sem presuha? To že sama vem. Tako kot vem, da sem odvisna od hrane. Torej, morda boš užaljen, ampak moje osebno mnenje je, da si tudi ti malo vplival na njeno obnašanje. Morda je tvoja bolezen izvenela, ne hodiš več pijan domov, ampak posledice so ostale. Tako kot se ti vsak dan znova boriš, da ne bi popil kozarčka alkohola, tako je tudi v njej ostalo del tega, pa ni ona čisto nič kriva. Vsaj meni se to dogaja. Spominjam se očetovega ogovarjanja, kadar je pijan, kako zelo zelo zelo se mi gnusi, čeprav ga videvam le 2x tedensko.

Nehaj pričakovati od nje, da bo popolna. Prekleto, zakaj ste vsi očeti taki? Oprosti, znova prenašam svojo družino nate, ampak … Veš, kaj so motnje hranjenja? Še pred dvema mesecema si se bal, kaj se dogaja z njo, da ogromno teče in se kdaj baše s hrano, zdaj pa od nje zahtevaš, da se uči, da je perfektna? Koga iščeš v njej? Sebe? Jezna sem nate, res sem, in verjetno neutemeljena, ker sem jezna na del pisma, s katerim si me hotel zbuditi, naj se enkrat že lotim bolezni. Ampak … Tudi ti nisi ravno zrel v tem svojem pisanju. Anoreksična dekleta zahtevajo perfekcijo. Zakaj? Vejetno si želijo neke potrditve? Ki je verjetno ne dobijo? No, pomisli malo na svojo hčer. Pred dvema mesecema je, če sem prav razumela, se mirila s hrano. Takrat te je skrbelo. Zdaj? Zdaj bi rad popolno hčer. Rad bi naenkrat popolno družino. Kaj bi rad? Vse od začetka? Da bi sebi dokazal, da nisi ti naredil nič narobe, da nisi nikogar ranil? WRONG ANSWER! Ne počni tega svoji hčeri. Ker boli, prekleto boli, če te nekdo kar naprej opominja, da moraš več delati, da se moraš učiti, da moraš paziti, da ne boš zdrsnil … SMO LJUDJE USTVARJENI ZA PERFEKCIJO????

Vprašaj se v resnici, kaj je vzrok za to, da želiš hčer odvrniti od televizije. Verjetno te skrbi zanjo. Ne zaradi ocen. Ne zaradi njene postave. Skrbi te, kaj si ji storil. Se morda motim? In če te skrbi samo zaradi ocen ali pa štipendije … oprosti, da bom to rekla, ampak … Vtakni si nekam ocene!!! Niso vredne tvoje družine. In verjemi, jaz razumem to. Nenehni trud, da bi se dokazal, nenehni trud, da bi te nekdo potrdil, da bi dokazal, da jih ne boš razočaral, da boš ohranil štipendijo. Ni vredno, Salander. Lahko se samo usedeš kdaj zraven nje, poklepetaš. In jo vprašaš o šoli (to ne pomeni vsakodnevno spraševanje!).

In potem iščeš potrditev, da to, kar se dogaja tvoji hčeri, ni nič nenavadnega. Da to, kar tebe skrbi, ni nič takega. No, dobrodošel v peklu. To je vest, ki ti govori, da si ranil tudi ostale s svojo zasvojenostjo. Tudi pri meni se že pojavlja. No, mogoče so bili pa ti 4 odstavki popolnoma brezveze, ker sem si narobe interpretirala tvoje besede.

In verjetno si že iz vsega besedila sprevidel moj bes. Besna sem nate. Vem, da si ti siten, ker kar naprej klobasam eno in isto in … v redu! Zasvojena sem! In kaj zdaj? Je kaj drugače? Tebi je uspelo. Jaz se potapljam. Sram me je. Komaj verjamem vase. Prebijam se od dneva do dneva. Iščem nekaj, za kar je vredno živeti. Ti si samo odrezal alkohol in to je konec. Odvisnosti od nekemičnih drog so kompleksnejše.Ne da se branim, vendar je resnica. Kako naj premagam hrano? Ker sem hkrati anoreksična in odvisna od hrane. Nažiram se, da bi poteptala vse občutke. Trudim se, namesto nažiranja govorim s cimro, govorim o občutkih, se zasujem z delom, rišem, pišem … Kako naj hkrati jem in ne jem? Ko sem lačna, sem srečna, srečna sem lahko cel dan. Ko v usta vtaknem hrano, se mi podre cel svet. In se nažiram. Tega nažiranja je veliko. Redim se. Ves čas se opazujem v ogledalu in iščem celulit, iščem špeh, iščem … Iščem sebe. Strah me je obleči najožje hlače, ker se bojim, da so mi že preozke. Čeprav mi niso. Bojim se tehtnice, bojim se zdravnikov, ker se je toliko nabasalo na kup … In če te zanima … JA, RADA BI TEKLA! Takrat se počutim živo. Zdravo. Imam čas za razmišljanje. Se prediham. Si oddahnem od vseh teh pregledov, zaradi katerih sem potem še bolj v stresu, ker se moram še bolj truditi za šolo. Ja, kao umiram. Ne, ne umiram. Ker si kljub vsemu ne popustim, ko mi je hudo. pri meni ni vse črno-belo, da bi si kar dovolila umreti. Rada živim. In tekla bi rada, ker me to pomirja. Če hočeš vedeti, nevzdržno je živeti s tem nihanjem razpoloženja. Samo s stradanjem lahko kontroliram svoje veselje, potem sem vesela cel dan. Vem, sproščajo se endorfini, to ni pravo veselje, to je samo sproščanje hormonov, da telo ne čuti take bolečine, da telo ne trpi. Vse sem preštudirala. Samo še uresničiti moram to. Kadar se najem, jočem, jočem, strah me je, sesuva me, jem, da bi zapolnila tisto grozno praznino, jem, da bi bila manj sita, ker tako sovražim občutek sitosti. In potem jočem, ker se sovražim, jočem, ker sem debela, nočem se zrediti, a se, nimam več kontrole, ne morem več. In potem vedno znova pomislim, da ne zdržim več, da bi rada prekinila vse skupaj in umrla. Se ubila.

No, če te zanima, ne bom se. Že iz principa, da nasprotujem tebi. Ker očitno misliš, da sploh nisem močna, da se sploh ne morem odločiti. Jutri ne bom zajtrkovala. Šla bom na sprehod. In potem … Jutri se začne moja abstinenčna kriza. Danes sem prebrala knjigo Sanje Rozman, Peklenska gugalnica. Kako se znova iz znova vrtiš v krogu z zadrževanjem in izživljanjem. No, tu se pri meni konča. V sobi sem si stene polepila z besedami, ki me motivirajo, da živim. Hodila bom na sprehode, da si dokažem, da sem vredna življenja. Iz sobe bom izpraznila hrano, samo še jabolka bom imela, da se SPLOH ne bom mogla prenajedati. Če bom dobila željo po tem, da bi si kupila sladkarijo, bom pomislila, da bom zapravila preveč denarja. 3X bom pomislila, preden bom jedla. Če mi bo kdo ponudil sladkarijo, bom rekla: “Ne hvala, abstiniram.” In če bodo nekje sladkarije, se bom odmaknila od njih. In druga polovica? Začela bom zajtrkovati v domu, in sicer skupaj s cimro. Govorila bom o svojih občutkih, namesto da bi jih teptala s hrano. IN PREKLETO, VREDNA SEM TEGA! VREDNA SEM ŽIVLJENJA! Danes so me vsi hvalili na branjih, da sem prava pisateljica. Moja zdravnica me je čisto vzljubila. Delam majhne korake naprej. Danes sem se skoraj uprla sladkariji. Skoraj pravim zato, ker sem se ji na začetku, potem pa so me drugi prisilili v njo (zakaj vsak sili anoreksika, da je sladkarije???). Seveda je potem sledil obup s prenažiranjem. Veš kaj, Salander? Ne briga me, kaj si misliš ti. Ne bom več nesamozavestno dekle, ki pade pod vsako kritiko in želi ustreči vsem, da bi v njej videli, kar hočejo. Če nočeš videti, da se trudim, tudi prav! Konec koncev me niti ne poznaš, da bi vedel, kakšna sem!

4. oktober. ABSTINIRAM. Cilj: Ne umreti.

P.S.: Zdaj. preden sem nameravala poslati, sem še enkrat prebrala tvoj mail in ugotovila, da sem se čisto pretirano odzvala. Ne zameri =). No, sem se za spremembo vsaj upala postaviti zase. Torej, tvoja hčer … kaj pa vem, morda jo mine pa ta mesec glede TV, računalnika. Če sem prav razumela, je drugi letnik? V drugem letniku zdaj še ni toliko testov itd., bo že prišla na realna tla, ko se ji bo zabasalo. Ampak je težko zalaufati s šolo po 2 mesecih počitnic … No, upam, da sem ti kakorkoli pomagala in še enkrat oprosti za moj nori izpad.

Lepe pozdrave in se še kaj oglasim s svojo abstinenčno revolucijo =)!

Chiquitita

Tralalallaa =)=)

Dolžna sm pisat =). Res. Kr sm tko tko zlo zlo zlo zlo srečna. Salander in vsi ostali: GLEDATE ZMAGOVALKO! In vsi tisti, ki ste mogoče zašli na to stran in ste obupal nad sabo: no, ne splača se vam obupat. Res ne. Je prelepo, ko se enkrat začneš borit :D.

Torej. Vse lepo se mi dogaja. Zrete v besede novorojene pisateljice izdane knjige :D. In najpomembneje, gledate v zmagovalko.

Škoda je edino, da sem prepozna. Ampak nikoli ni prepozno! V četrtek sem mislila, da se mi podira svet. Mislila sem, da bom umrla. V četrtek sem bila na pregledu pri endokrinologu. In sem mislila, da bom padla skupaj. In kaj se je zgodilo? Povedali so mi, da imam osteoporozo. In ko sem prišla ven, sem začela jokati in rekla mami, da zdaj itak ni več fore, da se trudim, da najbolje, da se kar ubijem, ker se tu vse konča. No, ampak hvalabogu, da mam tako mamo … Uglavnem potolažila me je in rekla, da šteje vsak dan, da če se potrudim, lahko omilim vse skupaj in izboljšam situacijo.

No, in zdaj sem tu. Kakšni so moji občutki? Srečna sem. Ker lahko jem, kadar sem lačna, ker lahko jem, kar mi paše, ker lahko jem in vem, da se nikomur ne gnusim, ker vem, da moram, da moram, da bom lepa šele, ko si naložim gor teh 7kg (v zmernem času, seveda). In … ne, ni vse tako rožnato. Šele dva dneva sta minila, odkar pridno papcam 5 obrokov dnevno (obožujem čokolino za zajtrk!!!!!!!!) in kdaj pa kdaj si ta trapa anoreksija še vedno kaj zmišljuje, kot naprimer danes zvečer, ko sem po sprehodu v naravi večerjala kos rženega kruha s sirom in kislimi kumaricami. In se je puntala. No, sem ji dala vedeti, kje je njeno mesto, namesto da bi se ji predala, sem povedala mami, da se grozno počutim in potem sva klepetali. In zaenkrat nisem še čisto ponosna nase, ker sem morala danes pojesti skoraj celo čokolado popoldne, sicer bi zaspala pred zvezki, ker sem bila čisto brez energije.

Uglavnem, dosti težav sem si nakopala. Poleg tega da nimam mestruacije, da imam osteoporozo, sem zelo hitro sita in imam probleme, ker me začne tako hitro boleti želodec, če se potrudim več jesti. Poleg tega se za vsako kosilo prepiram z anoreksijo, da pojem en krompirček več, kot sem ga prej. Prevelik zagon včeraj je danes tirjal prebavne motnje. Prav smili se mi moj ljubi želodček, ampak ga bom že navadila, da mora zdaj jesti za več kalorij, da mora prenesti 5 obrokov, da me mora malce zrediti. Malo po malo, da pridem do uspeha. No, poleg vseh teh težav sem še včasih jezna nase, ker sem tako grozno utrujena, brez energije. Kdaj bi po 6ih urah v šoli najraje padla v posteljo in spala, spala cel dan. Izpita sem po tistih nekaj urah, ko so moji sošolci še popolnoma živahni. Raje se zdaj ne bi primerjala s kakšnim tekom.

No, ampak to ne pomeni, da ne skrbim za svojo telesno aktivnost. Poleg 5 obrokov grem tudi redno ven na zrak, malo za telovadbo, da pretegnem svoje žabje krake, malo pa za svojo dušo, da se sprostim in razmišljam o sebi, razmišljam o tem, da mi bo uspelo. Grozno je, da bom to rekla, a sem srečna, da imam osteoporozo. Ker če je ne bi imela, se verjetno v četrtek ne bi zbrihtala. Žalostno, a resnično. Ne bi se trudila. In zdaj … ko ti uspeta že dva dneva … se ti zdi, da boš zmogel še naslednjih … naslednjih ne vem koliko, preden boš umrl. Srečna sem. Srečna sem, ker vem, da počnem nekaj, kar je dobro zame, kar me bo nekoč naredilo srečno.

No, torej .. BERETE VRSTICE ZMAGOVALKE. Ni šans, da grem znova na led s tem izpuščanjem zajtrka, izpuščanjem malice, izpuščanjem kosila. In potem … NO WAY! Veliko prelepo je zjutraj, po jutranji telovadbi, ko zbudiš možgane, prisesti za mizo zraven mame, se ji nasmehniti in z užitkom potisniti vase tisto žlico najboljšega čokolinota! Čisto nora sem nanj!!! Čisto sem že pozabila, kako dober je!!!

Torej … ja. Moj načrt? Znova abstinirati jutri. Korak za korakom. Živim za en dan naprej. Ne delam načrtov v nedogled. Danes bom legla spat srečna, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči. Premlada sem, da bi umrla. Preveč sem vredna, da bi izginila s sveta. Preveč ljudi bi me pogrešalo. In če povem po resnici? Malo sem egoistična … najbolj bi pogrešala samo sebe :D.

Torej, Salander? Še dvomiš, da zmorem? Le pazi, da te ne ujamem s svojo abstinenco :).

Tooorej =). Jaz že vem, kaj bom jutri zajtrkovala. Tanajtabeltaboljšo pašteto in polnozrnat kruh. In seveda nikoli pozabljeno skodelico mojega dobrega prijatelja mleka, da mi bo dal en del kalcija, ki ga moram zaužiti na svoji poti do vrha!

Torej, bom enkrat za spremembo eksponentna funkcija, ki narašča, namesto da se samo smilim sama sebi in govorim, da bo jutri boljše. NE! Že danes je boljše. In jutri bo … jutri bo nadaljevanje …

Mislim, da se prvič po šestih letih res počutim lepa. Telesno, mislim. Pogledam se v ogledalo in ne vidim debele podobe, sedem za kruh in me ni strah zvečer jesti ogljikovih hidratov. Ne razmišljam, da moram shujšati. Ne vem, kako sem si lahko to naredila pri 12 letih. Da sem se prostovoljno odločila, da si ne bom všeč, da bom zagnusila svojo postavo, da se bom sovražila. Ni to čisto pretežko? Veliko lepše je, ko se imaš rad =). No, danes je dan že popoln =).

Upam, da sem prispevala, da je še kdo postal boljše volje. Moj namen, poleg tega, da vam povem, da mi uspeva, je bil, da vas opomnim, da ne smete obupati nad seboj! Nikoli!!! Imam osteoporozo. In kaj? Naj grem pod vlak? Saj nisem nora!!!! Toliko življenja imam še pred seboj! Bog, saj sem stara 17 let!!!! Čaka me prva ljubezen, čaka me poklic, čakajo me kritike, ko bodo ljudje prebrali mojo knjigo, čakajo me še druge izdane knjige, čaka me še toliko dobrih zajtrkov =). Vse me čaka, čaka me kvalitetno življenje, če se bom potrudila in uspela. In enkrat, ko prilezem, bom … Ne, ne bom rekla tega. Ne bom rekla, da bom zmagovalka, ko bom imela 54 kg. Lahko mi kdo oporeka, ampak jaz mislim, da sem zmagovalka že zdaj. Odrinila sem se od nje. Premorem dovolj moči, da jo odrinem vsakič, ko pride. Vesela sem kljub temu, da sem sita. NASPROTNO! Vesela sem, da SEM sita, da mi ne kruli. Vesela sem, da sem znova srečna, da živim, in ne, da sem se uspela odreči obroku.

Hvala za vso podporo z vaše strani! Hvala, Salander =). Bom poskrbela, da ti ne bo treba izprašiti moje “tazadnje”, ker bi zaenkrat še rada sedela na stolu, kadar tipkam na računalnik =).

Želim vam barvite jesenske liste in sončka v teh prelepih dneh, polnih izpolnjenih sanj =).

Vaša zmagovalka =)=)

V veselje mi je brati tvoja vesela in optimistična v prihodnost zazrta videnja. Verjemi, sem srečen za tebe in hvala ti da si mi omogočila pogled skozi oči najstnice, prikaz kako vidi tudi moja hčerka mene, ko ji očitam meni nevšečna dejanja.
Upoštevam, kakor se le zlije z mojim ‘starokopitnim’ pogledom na vzgojo, tvoj prikaz kako z nerodnostjo in nehotenim neupoštevanjem ali bolje nerazumevanjem znakov s katerimi nam hočete povedati da ste in se trudite živeti, da tudi v teh najtniških letih živite pod izrednim pritiskom – katerega vam mi ta stari še dodatno zabelimo. Ampak tak je krog.
Danes smo imeli družinsko kosilo v oštariji, kjer je bilo več družb z istim namenom – se družiti in pogostiti. Opazoval sem in videl pri vsakem omizju mlad uporniški, zarotniški duh, ki se distancira, dolgočasi in komaj čaka da se izgubi iz omejujoče družbe, toda čez par let bo na istem mestu kot sedaj jaz in nadomestil ga bo nov upornik. Saj tako je tudi prav. Sedaj je tvoj čas in izkoristi ga.
Sam sem se za prihajajoči teden odrekel prehrani. Odločil sem se, da si očistim strupov v organizmu in imam namen da do petka zvečer ne bom jedel. Za kavo se še, sam s seboj, nisem dokončno zmenil, bo pa osnovna prehrana voda in čaji.
Čakam pa na veselo novico o tvoji povečani teži.

Želim ti uspešen teden in ja tudi spekter barv v tvojem srečnem srčku bo toplo jesensko obarvan…

Presrečna. Vsak dan je vreden življenja. V vsakem dnevu je kanček slabega, ampak to mora biti, da je potem še lepše tisto lepo. Tak je moj moto =).

Ja, zdaj sem tista: Selekcija za pozitivne misli ;).

No, sem vesela, da nisi zavijal z očmi pri tistih najstniških forah. Saj je verjetno to prav značilno … vedno mislimo, da smo mi najbolj bogi, da smo mi odkrili nevemkaj, v resnici pa je šlo že toliko generacij skozi to :D. In ja, verjetno bom jaz nekoč tista, ki bom težila svojim otrokom, naj pojejo manj sladkarije, več zelenjave in nasploh … naj jejo. Čeprav včasih prav s težavo sprejemam to. Ker vem, da se zasvojenosti prenašajo skozi generacije in potem še ti nekaj daš na svoje otroke … Kako si lahko starš, če preboliš zasvojenost? Dejansko je nikoli ne preboliš, vedno se skriva v tebi in s svojimi strahovi tvoji otroci niso več nevtralni. Oh … zapleteno … Sploh ne vem, če bom kdaj imela otroke :D. Vsekakor nočem, da gredo skozi kaj podobnega. Upam, da če jih bom imela, da jim bom omogočila, da neobremenjeno, brez razmišljanja, jejo hrano, ki jim je všeč. In da seveda ne bodo imeli tako zakoreninjenega občutka kot jaz, da ne smejo piti alkohola. Zasvojenosti … z njimi je križ, a če jih ne bi bilo, kam bi šel svet potem?

Zakomplicirala :D. Ja, je zanimivo gledati druge ljudi, ko si globoko v sebi govorimo, da so vsi popolni, razen mi imamo probleme, potem pa odkrijemo, da jih imamo vsi … No, kakorkoli. Kaj je zdaj oto s tole hrano? Gladovna stavka :)? Ti ne ješ, moja sestra je shujšala 3kg, ker ne more jesti, mama je tudi šla dol od skrbi, samo jaz se redim. Bog, a smo zamenjali vloge in moram jaz deliti nasvete, kaj je zdravo in kaj ne? No, saj razumem, čiščenje telesa itd. No, če te zanima, jap, sem se zredila. Sicer nisem pretirano srečna s težo, a sem srečnejša, kot ko sem imela 44,6. Zdaj nisem čisto prepričana, koliko jih imam, ker mi pedopsihiatrinja ne pove, koliko tehtam, vendar se mi zdi, da sem med 48,5 in 49kg. Napredek, kaj? No, sliši se lepo, ampak ko bi vedel, koliko živcev mi požre vsak dan znova. A se borim. Ker pomislim, da če se ne bom trudila, bo bolezen hujša, vedno bolj mi bo nihalo razpoloženje (pred nekaj tedni sem že tako obupovala, da sploh nisem videla več razloga za življenje…no zdaj ga spet…oz jih je kar več :D). Težje sem se učila, doma je bila katastrofa … zato sem se res spravila na delo. In imam vzpone in padce, ampak se ne oziram nazaj, Poskušam pobrati čim več od padcev in jih preprečiti v nadaljne. Zdaj sem že imela urejenih 5 obrokov dnevno, a so me včeraj, ko sem bila na pregledu, skritizirali, da je tak jedilnik za nekoga, ki ima 6kg preveč in hoče shujšati, ne pa zame, ki se moram zrediti. In so mi dali nov jedilnik, ki ga je (ne bom rekla nemogoče) blazno težko uresničiti. Npr. danes sem začela dan s polovico žemlje, sirom in šunko in potem se za malico ni izteklo ok, ker sem lahko vase spravila samo pol jabolka. No, današnji dan ni bil ravno blesteč, ker sem se potem čisto izgubila v gladovni stavki anoreksije, ki je trdila, da so moji boki grozni, in se je ponovila obsesija s sladkarijami in sem pretiravala s telovadbo, ko sem dve uri hodila v hrib (in po enem mesecu skorajšnje ne telovadbe popolnoma fizično nepripravljena) in so se mi na koncu že tresle noge in se mi je malce meglilo…no posledično sem se po poti nazaj zaradi bolečih mišic in tresočih nog spotikala, dokler nisem dosegla svojega. Bedarija, da sem kaj takega naredila in tako ogrozila samo sebe. Namreč, naenkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami in sem po dolgem in počez pristala na tleh, vsak usrana od zemlje :D. No, to ni smešno, Chiquitita. Ker namreč takrat sem se grozno ustrašila, ker sem z vso silo priletela na zapestje in koleno. Raje ne pomislim, kaj bi se lahko zgodilo, ko sem bila daleč od vseh na neki stranski cesti, če bi se mi zlomila kakšna kost. Ta osteoporoza me res spravlja v grozo. No, hvalabogu se je končalo samo z mojo paniko, a sem se pomirila, in z modrico na oteklem kolenu, ki me zdaj boli. Mama je pa mislila, da mi bo izprašila rit, ker počnem take bedarije. In zakaj? Zaradi tistega glasu, ki mi je rekel, da sem se zredila. Ni vredno. Zato hočem ozdraveti. Ker hočem vsaj malo popraviti trdnost svojih kosti, ker hočem normalno v hrib, ne da bi naenkrat postala šibka, ker nočem več na tak način ogrožati sebe. In predvsem … hočem biti srečna. In počasi je vedno več takih dni, ko mi uspe, vsaj napol. In bolj verjamem vase. Zdi se mi, da sem malce višje. In moja samopodoba tudi. Počasi bo šlo na bolje. Medtem se pa trudim po svojih najboljših močeh. In ja, moram se pohvaliti! Moja pedopsihiatrinja je bila zadovoljna z menoj, ker sem zainteresirana v ozdravitev in se vidi, da se trudim. In kar zavriskala bi, ker mi je enkrat na teden dovolila telovadbo!!!! Pod pogojem, da potem ustrezno nadoknadim izgubo kalorij. In seveda nič teka, nič skokov, nič prevalov zaradi mojih kosti. No, ampak telovadba je telovadba. Se vsaj ne bom počutila več tako odrinjena, kot sem se, ko sem mogla uro za uro sedeti pri švz, kot da bi mi nevemkaj manjkalo.

In ja. Srečna. Ponosna. Polna upanja. Bojevita. In če padem, se poberem. Nabiram izkušnje in se poskušam čim več učiti. In nekako mi kljub vsemu stresu, ki ga tu pa sem doživljam zaradi hrane, uspeva kontrolirati šolo. Kdo bi si mislil, a je človek toliko zmožen? Človeško telo res preseneča :).

Kako je pa na tvoji strani Alp :)? Nekaj me zanima. Ali po tolikem času sploh še čutiš kdaj pa kdaj potrebo po alkoholu? No, verjetno kdaj že. In je ni težko premagati? Se obrneš in rečeš, da je to poglavje za teboj? Ko bi bilo tako z menoj in s hrano. No, morda nekoč. Ne mislim si delati nekih utvar. Zdaj sem v redu. Jutri, če se potrudim, bo bolje. Samo za en dan naprej. Potem pa … bomo videli. Preveč sem trmasta, da bi se spet spustila pod njeno diktaturo. Preveč dobro se počutim na tak način. Če ne drugega, tudi energije imam več. In bolj optimistična sem.

No, ta jesen je kar v redu, se mi zdi. Morda se ti zdi, da sem tako zmedeno srečna, ampak … zadnje čase izkoriščam vsak žarek sreče, ki se mi ponudi, da bom zmogla tudi takrat, ko ga ne bo.

Ti pa le glej, da začneš kmalu jesti, ker tudi tvoje telo, čeprav ni podhranjeno, zahteva energijo =). No, pa ne mislim govoriti o tem nekomu, ki mi je še pred nekaj tedni “težil” z istimi stvarmi :D.

Čim več lepih trenutkov, napolnjenih s soncem, ker jih bomo vsi potrebovali, ko bo prišla gospa zima z vso svojo depresivasto taktirko. No, ampak mi se ji pač ne bomo vdali ;);).

Chiquitita

Chiquitita, sem že komaj čakal da izvem kako je s tvojo težo.

BRAVO!!!

Da se ne bom hvalil s svojo krepostjo, zadal sem si da do petka ne jem, sem pa zdržal samo do četrtka popoldan, premamila me je domača solata. In potem sem užival v svoji nedoslednosti. Brez slabe vesti.

Uživam ob branju tvojih izpovedi, v bistvu, ko pridemo z vikenda, me najbolj zanima kaj sporočaš ti.

Strinjam se s teboj, da naše telo, hvala bogu, prenese marsikatero maltretiranje in nekaj terminov nespoštovanja na njem ne pušča hujših posledic. Vendar verjemi meni, ki imam za seboj že mnogo mejnih dogodkov, se seštevajo in ne zagotavljajo zdravo bodočnost. Ampak, kdo bi to pri mladih, tvojih rosnih letih sploh mislil na to, še manj verjel starcem, kateri smo ponavadi seratorji, a ne?

Moja filozofija, kar se bolečin in zdravja tiče je bila (no ja je še, vendar ni več 100%), če te kaj boli, moraš to boleti nazaj tako, da te neha boleti. Prvič sem pri svojih 43 letih opazil, da nisem več mladenič, ko me je pri igranju nogometa odpihnil najstnik, kot da sem navaden listek, s katerim se jesenski vetrič poigrava.

Ti si na prvih stopnicah življenske zgodbe, vendar tvoja zrelost dojemanja življenja prekaša mojo z vsemi mojimi življenjskimi izkušnjami. Verjamem da si sposobna, da boš z padci in vzponi krmarila skozi namenjeno ti pot.

Tvoje razmišljanje je pozitivno in ne pozabi, nisi edina ki ima vsak dan skušnjavo, vsak dan, ko lahko izberemo lažjo pot, toda ne, SE NE DAVA!

Preveč rada imava vedenje, da sva ZMAGOVALCA

Hej hoj =)!

Znova se oglaša tista srečnica, ki kar sije od dobre energije =). Jap, prav si prebral. Uspevaaaaaaaa!!!! Ponosna nase =)=)=)=)=)=)=)=)=).

Teden se je sicer začel slabo, zelooo slabo (na lestvici od 1 do 5 je bila 5 in stradanje na vrhuncu), ampak hej, ali smo tu zato, da gledamo nazaj? NE! V sredo sem imela sistematski pregled in … ugotoviš, koliko sem tehtala? Ja, ja, pazi se, cela lepotička sem že =). S svojimi 49,5kg =). Ponosna. Tisti dan sicer nisem bila, večino časa sem prejokala, ampak … potem sem bila pri svoji zdravnici in je bila res ponosna name in moja cimra me je odvrnila od misli, da sem debela in … zdaj sem se sprijaznila. Kaj sprijaznila! Gremo naprej, na žive in mrtve =). Všeč sem si. Dejansko sem si všeč. Kdaj pa kdaj pride gospodična Anoreksija še na obisk in me opomni na debelo rit in stegna in boke, ampak sem se odločila, da je ne bom poslušala. Ne, takih prijateljev res ne potrebujem. In tako sem v četrtek začela svoje življenje. Polnovredno.

Zdaj že od takrat jem vsak 4 obroke na dan, v nedeljo sem imela sicer manjšo krizo, a sem se pobrala in nadaljevala. Danes je bil super dan =). Imela sem 5 obrokov in ti so bili pestri in nič sladkarije! Potem me je malo prešinila anoreksija, ker sem šla kolesarit na sobno kolo, porabila prbl, 400kcal in se uprla sestri, da ne bom nič več jedla (porabljene kalorije moram nadomestiti s frutabelami). No, hvala bogu me je srečala pamet, a sem se namesto frutabele (ki ni nič drugega kot samo sladkor) raje posladkala z domačo skuto. Njamsi!!! In sem ponosna, da sem vrnila mišicam beljakovine. Nasplošno sem začela bolj posvečati pozornost temu, KAJ dajem svojemu telesu in ne koliko kalorij. Ja, kalorije so vedno enake, ni pa enako, ali so snovi, ki jih daješ telesu, kvalitetne. Zato ja, srečna sem, zdrava se počutim, energična, vse je ok. Res sem ponosna nase. Zdaj poznam recept za naprej.

Najbolj pa sem vesela, ker sem izboljšala svoj odnos do hrane. Zdaj dejansko uživam. In jem počasi in okušam vsak košček, ki ga dam v usta. Ne zdim se sama sebi nagnusna. Ne, zdi se mi, da delam nekaj prav. Edino, kar me moti, je mama, ker sploh ni ponosna name. Mislim, ne vem, morda jo ti bolj razumeš? Še vedno ves čas teži o hrani in … saj vidi, da sem se zredila! Ne morem naenkrat se zrediti za skoraj 10kg!!! To ni zdravo!! In ona še kar … ja, imaš premalo kg … Pa saj se redim, zdravo se redim, po 0,5kg na teden, kot je predvideno. Res je ne razumem.

In ja, gospodično tehtnico bom videla šele čez dva tedna, ker sem se odločila, da bom bolj neobremenjeno jedla, če ne bom videla naraščanja teže. Mislim, da je to še en velik korak zame =). Konec koncev goljufam le sebe, če se nekaj izmikam … No, zdaj sem se odločila za samo zdravo varianto. Verjamem, da se vse maltretiranje, ki ga povzročiš telesu, sešteva. Zato sem se tudi odločila, da bom poskušala zdaj vsaj malo olajšati nalogo telesu, da si opomore in ga crtati na vse konce in kraje z beljakovinami in vlakninami in ogljikovimi hidrati in zdravimi maščobami in zmernim gibanjem. Za sladkarije pa še nisem prepričana, kaj naj naredim, ker vedno, kadar pojem kaj takega, se v meni vzbudi sovraštvo do sebe. Zato se jim bom zaenkrat izogibala. Korak za korakom. Morda me nekoč, ko bom že višje, mine. Morda bom pa kot ti, ko mi bo kdo ponudil košček čokolade, bom rekla … ne, sem sladkarijoholik in abstiniram. Že vidim, kako bi bili nad tem navdušeni moji zobje :D.

Oh ja, hvala za te lepe besede … tudi jaz ponavadi vsak petek že komaj čakam, da se povežem na internet in preberem, kar si napisal. Daje mi moč in pozitivno energijo in mi nariše nasmeh na obraz. In potem še trdneje vem, da je to, kar počnem, pravilno. Res ti hvala za vse, Salander. Zelo velike zasluge gredo tebi, da sem zdaj tu, kjer sem. Hvala, hvala, hvala. Ne veš, kaj vse si mi dal. Zdaj se tu in … ni šans, da se vrnem nazaj v tisti pekel. Že tu je lepo, kako mora biti šele, ko se utrdiš v tem svojem boju.

In ja, so slabi dnevi, ne bom zanikala. Ampak zdaj sem odkrila načine, kako se boriti proti njim. Eden izmed teh, meni osebno najbolj pri srce, je narava. Mislim, da sem se odločila, da bo postala ona kar moja mama =). Ker se tam čisto pomirim in ne vem … prelepi občutki, da bi jih zapisala.

Oh ja. Srečna. Srečna. In še enkrat srečna. To je beseda, ki zadnje čase brni po moji glavi. Poskušam jo najti tudi v slabih dnevih. Se splača =).

Še to moram napisati, da ne pozabim … ne veš, kako si me nasmejal s tem, ko si napisal, da si se prekršil s tisto svojo solato :). Všeč mi je :). Zadnje čase jaz igram tisto mamo, ki govori, kaj je zdravo in kaj ne, da je zdravo imeti 5 obrokov pestre prehrane … moja družina pa včasih že prav zavija z očmi. Ampak je lepo enkrat vedeti, da si najpametnejši ;). Ker sem dejansko ugotovila, da se trenutno pri naši družini prav jaz najbolj zdravo prehranjujem :D. No, dalo bi se še kaj reči glede velikosti porcije mojih kosil, ampak … ha, tudi to bomo premagali :).

Bog, šele zdaj, ko razmišljam, kaj pišem, sem se začela zavedati, koliko sem se dejansko spremenila. Če bi mi pred enim mesecem kdo rekel, da bom jedla 5 obrokov, bi se mu smejala v glavo. In če bi kdo rekel, da bom ponosna, da imam 49,5kg … no, ne vem. Zdaj si želim priti do tistih 54, ohraniti tak odnos do hrane, kakršnega se učim zdaj in začeti teči :). No, ampak ni vse samo v kilogramih in hrani … Tudi drugače sem se spremenila. Ne vem, se mi samo zdi, ali sem res postala en mali pozitivček? Ravno zdaj ko to pišem, mi gre prav na smeh. Ne morem si pomagati. Všeč mi je, da imam znova rada samo sebe in da sem ponosna na to, kar počnem. Ni obtoževanja. Nič obžalovanja. Le veselje vsak dan, vsak dan vsaj približen uspeh =)=).

Ohhh, rada bi ti poslala vso to sonce, ki me v tem trenutku obdaja, da bi videl, da je resnično =). Ampak na žalost še niso izumili elektronskega teleporta. Verjameš kljub temu?

Želim ti en lep, popoln pravljičen in zasnežen (razen če ti to dela velike težave =)) november in veliko veliko veliko sončka, ker ga bomo vsi potrebovali v tem mrazu :).

P.S.: Upam, da tudi tebe obkrožajo tako zapeljive pozitivne misli kot mene. Jaz sem čisto zasvojena od njih :).

(uh, ojej, meni pa res nikoli ne uspe napisati krajšega sporočila =))

Imam eno vprašanje, če mogoče sploh še kdo gleda to temo. Če jo mogoče gledaš ti, Salander. Ali alkoholiki sploh kaj čutite, kadar ste pijani?

Recimo, da sem jezna na svojega očeta. V resnici sem bolj jezna nase. Ampak tudi nanj. Ker ne vem, kaj me dela takšno. Zakaj mi lahko v domu uspeva, ko pa pridem domov … panika, on, pijan, mama, ki kriči. Vem, da ne morem nič storiti. Ampak vseeno, KAJ ZABOGA NAJ STORIM???? Naj se odselim od tega? Ne morem več prenašati tega. Včasih sem tako jezna nanj, da bi ga kar ubila. Seveda ga ne bi, ker je on moj oče. Ampak on počne prav to. Me ubija. In …

Danes sem jedla kar nekaj. Mislim, ni bilo sladkarije, razen frutabele, ampak … nič toplega. In to štetje kalorij, ki me obseda danes. 1050. Kar naprej sem pred ogledalom, gledam povešen trebuh, celulitaste debele noge in … Ne zmorem več. Ne vem, kaj naj storim. Morala bi biti vesela in jezna sem nase, ker nisem. Strah me je. Grozno strah. Pedopsihiatrinja je rekla, da sem zelo pridna in lahko telovadim 2x tedensko. In danes me je že odneslo, slabo mi je bilo od svoje postave in sem na mestu tekla. Bolje kot nič. No, zdaj imam pa krče v mečih :-/. In ne vem, grozno je, vse se spet ponavlja. Ne morem biti zadovoljna s to postavo, ne morem, ne morem, ne morem, jaz …

Ne, dovolj o meni. Danes pišem samo zaradi ene stvari. Kaj narediti zaradi svojega očeta? No, saj vem, da bo odgovor, da ne morem nič. No, nekaj moram narediti. Ker tako ne morem več. In želim si ozdraveti, čeprav trenutno ne vidim razloga, zakaj bi. Ker če mi uspe, no, ne vem, če mi kdaj bo. In če mi ne, bom spet stradala in ne, nočem več skozi to sranje joka in stradanja in … In če rečem, da je najlažje umreti, bo vsak rekel, da sem reva, kajne?

Morda bo jutri lepši dan. Mora biti. Zame.

Beremo, beremo. 🙂

Chiquititam ne razmišljaj toliko, razmišljanje in analiziranje ubija. delaj kaj, kar te veseli. Pa tudi če je malenkost, tudi če je otročje ali pa neumno. Počni nekaj, kar te osrečuje, da pozabiš in se prepustiš toku. Kaj je takega?

Draga punca, skupaj sva šampiona, jaz rastem in se učim gledati na hčer skozi tvoje oči in sem vesel, da ti dajem ščepec moči ob tvojem boju s tehtnico.
Da spustila bova sonce v srce in uživala v najinem načinu življenja, ki nama prinaša več sreče in zadovoljstva.
Boš videla, da ti bo takšen vzorec prehranjevanja postal samoumeven in se ne boš več obremenjevala z načinom prehrane. Tako kot tudi sam sebe ne obremenjujem več s tem, naj pijem alko ali ne.

[hr]

Chiquitita, zgornji del sem začel pisati, pa me je nekaj prekinilo in potem vidim tvoj zapis s 13.11.2012. Pa kaj je zdaj to?

Saj nisi nič drugačna kot tvoj oče. Pa tako ga obsojaš. Oba sta zasvojena. Verjemi, da tudi on, če je res tako globoko v alkoholnem sranju kot navajaš, verjemi, da si tudi on vsako jutro pravi, ne, danes NE. A alkohol je močnejši in gre po ustaljeni tirnici. Je pa ena resnica, on ne pije zaradi tebe, moraš se zavedati, da ti nisi nič kriva za stanje, v katerem je. Tudi za hipec si ne smeš tega domišljati, si pa absolutno samo ti kriva za stanje v kakršnem si sedaj ti. In sebi si najprej pomagaj, kot je tudi že skrajni čas, da se ti nehaš domišljati, da si debela.

V resnici si živ hodeči, ropotajoči okostnjak, za katerim se oblizuje sleherni kuža, ko greš mimo njega. In če prav razumem, niti ne preveč zdrav skeletor.

Nehaj se cmeriti in na očeta raje glej kot »svetel vzor«, kam pripelje zasvojenost, kaj te čaka, kako bo tebe tvoja zavsojenost na svoj način ugonobila.

Drugače pa velikokrat mislim na tebe in držim, močno stiskam pesti za te, da boš končno nehala cincati kaj storiti, da bo pred tabo samo še cilj, premagati odvisnost, katera ti greni življenje in dela zagrenjeni, drugačno od sovrstnic.

Hej!

Danes sem srečna =).

Najprej, Andreja, hvala za tvoje lepe besede. Morda imaš prav, čisto preveč premišljujem o vsem in … ne vem. No, ampak danes sem se, ne da bi prej videla tvoje sporočilo, ravnala po njem. In sem se počutila tako zelo srečno, ko sem se obnašala kot ena čisto zatreskana najstnica. In veš kaj? Všeč mi je bilo. Mislim, da sem danes postavila rekord v količini smeha, ki se je sprostil iz mene =). Hvala za vse!

In ja, Salander. Hvala za zgornji del, ker me je razveselil. In hvala za spodnji del, ki me je spravil, da sem dvignila svojo leno rit in povečerjala jogurt, čeprav sem bila sita od polovice pomaranče, a sem se potem še bolj zavedla, da je tolaženje, da je polovica pomaranče večerja, čista bedarija.

Takole je s tole stvarjo. Dejansko NISEM VEČ nezdrav skeleton, pa reci, kar hočeš. Še vedno sem suha, priznam. Ampak pri svojih 167 cm imam okoli 50 kg. IN po 13.11., ki je poimenovan “dan sesutja”, sem se spet obvladala. Dejansko sem še isti dan dobila moč in šla sama od sebe na kuhano večerjo. In naslednji dan sem imela vseh 5 obrokov. In danes tudi. Ni slabo, kaj? Ja, priznam, včasih me sesuje in potem se ne znam več sestaviti. Mislim, da sem imela ta vikend čisto dovolj problemov z družino in potem mi je še sestra rekla, da sem postala lepša, ker imam malo več oblin in potem v domu ni bilo cimre, ki bi me nasmejala in … ne vem. Ne vem, ali sem res sama kriva, da sem se pogledala v ogledalo in se gnusila sama sebi. Ampak sem se. Kar je pomembnejše, močnejša sem bila od tega in premagala sem to zavest. In danes je bil najsrečnejši dan mojega življenja. Samo smejala sem se in smejala. Kljub temu da ti tega ne vidiš, mislim, da napredujem. Sem bolj pozitivna in imam večjo kontrolo nad sabo. Dejansko se mi uspe prepričati, da grem na zajtrk in pojem en kos kruha z namazom in mleko, da malicam, da grem na kosilo, da malicam in grem zopet na večerjo. In očitno sem se res morala malce spremeniti, če je bila še pedopsihiatrinja zadovoljna z mano, se ti ne zdi?

In v resnici, toliko kot me jezi tvoj surov odnos do mene, kadar sem na dnu, toliko sem ti hvaležna za to. Da pojasnim … zdaj ni časa za pretirano sočutje in smiljenje. To nikamor ne pripelje. To naredi mojo zasvojenost močnejšo, začnem si zopet lagati, da sem uboga in ja … ne, tega zdaj ne potrebujem! Potrebujem nekaj, kar me, kadar se sama nisem sposobna, rukne naprej, da vem, da je prav. In to si pravkar naredil ti s svojim sporočilom, Hvala :). Zdaj vem, kako nadaljevati. Če sem v stiski, ponavadi poiščem nekoga, da me opogumi – v torek sem čisto obupana poiskala pomoč tu. Zdaj se zdim sama sebi trapa, da sem imela take misli. Razčistila sem tistih nekaj vprašanj v sebi.
1. Kaj pričakujem od sebe? Da ozdravim.
2. Zakaj želim ozdraveti? Da bom srečna, ne bom razmišljala o hrani, bom sprejemala samo sebe.
3. Kaj si pripravljena storiti za to? Se zrediti na 52-54 kg (zdaj se moram prepričati, da je tudi 57 še ok).
4. Zakaj nočem anoreksije? Ker bom drugače menjala razpoloženje, kosti se bodo še bolj oslabile, lahko umrem.
5. Kaj me trenutno najbolj moti? Pribliski, da sem debela, občasno seštevanje kalorij, izogibanje kakšnemu obroku in rahlo izogibanje ogljikovim hidratom.
6. S čim se lahko pohvalim? Vedno se prisilim, da imam na koncu 5 obrokov, večino časa sem pozitivna in se smejem, omejujem sladkarije in skrbim, da jem čim bolj raznovrstno prehrano.

Ne delam gromozanskih načrtov, ampak vse načrtujem le za en dan naprej. Moram reči, da sama čutim izboljšanje, čeprav ne verjameš. Taki izpadi, kot sem ga imela v torek, so redki. Ponavadi ob sobotah in nedeljah, ko se vrnem v domači kaos. No, ja, zdaj mi je pedopsihiatrinja dala nekaj metod, da se izognem temu. Oh, še to. Ja, oba z očetom sva zasvojenca. Imaš prav. Vendar pa med nama kraljuje gromozanska razlika. Jaz sem se odločila, da se bom borila in zmagala in delam vse v tej smeri in se mi dejansko izboljšuje. On pa je že zdavnaj vrgel puško v koruzo (že od mojega drugega leta pije, torej zdaj že 15 let) in ne razmišlja več o zdravljenju. In vse, kar vidim jaz, so čez dan prijazne besede, zvečer pa sem zanj nič, verjetno še manj kot nič. In vem, ja, nisem kriva za to. Ampak to je malo težko verjeti, ko si v resnični situaciji. Čeprav sem tudi tu naredila korak naprej. Prej sem namreč mislila, da sem jaz kriva za prepire med mamo in očetom, da se je vse samo poslabšalo z mojo anoreksijo. Vendar je dejstvo, da se očetova zasvojenost poglablja, poleg tega pa sta se vedno prepirala, le da sem bila v zadnjem času sama tako obremenjena s svojo boleznijo, da tega nisem zaznala. Zdaj pa sem se odločila, da bom vse skupaj nekako poskušala odmisliti. Zdaj sem pomembna jaz. Samo jaz sem povzročila svojo bolezen, niso drugi stradali namesto mene, zato ne morem nikogar obtožiti. In zdaj se moram sama boriti. In mislim, da sem na dobri poti. Gledano skozi številke, mi manjkajo samo še 4 kg. Gledano realno, da mi manjka tista rutina, ko brez razmišljanja in nastavljene budilke veš, da te čaka naslednji obrok.

Ampak hrana je res boljšega okusa. In mislim, da si spoznal strastno oboževalko sira, mleka, skute, gresa na mleku, kislih kumaric in bananinega napitka. Poleg ostalih dobrih jedi :). In še dejstvo, da se bom tehtala šele čez en teden ali dva oz. če mi ne bo pasalo, kasneje, me dela še bolj svobodno.

Vesela sem, da sem tudi jaz doprinesla ščepec nečesa v tvoje življenje (upam, da ne samo skrbi in jeze). Vesela sem, da gre tebi tako super!! Res res sem ponosna nate! Zdaj si že prbl. 8 mesecev brez alkohola? Ne moreš si misliti, kako ponosna sem, da poznam nekoga, ki je tako trmast in vztrajen in ki je dejansko premagal alkoholizem. Mislim, da si kar edini alkoholik, ki ga poznam, da dejansko abstinira. In ja, v resnici te ne morem hvaliti, ker tega ne počneš zame ali za kogarkoli drugega, temveč zase. Ampak vseeno moraš vedeti, da sem ponosna nate :). Vesela sem, da si znova zaživel, da si srečen, da se sploh ukvarjaš se z menoj. Želim si, da bi se moj oče nekoč zbudil, da bi ga nekaj preblisknilo in bi morda že iz same trme, da ne bom jaz zmagala pred njim, začel abstinirati. Ampak verjetno ne bo in zato se bom jaz zadovoljila s tem, da bom srečna, ker je uspelo tebi. Oh, rada bi nekaj napisala zate, da ne bom vedno pisala le o sebi, ampak ne vem kaj, ker … ti vse uspeva. Upam, da se tudi s hčerjo zdaj dobro razumeta :). In hvala za vse dobre misli, ki mi jih telepatsko pošiljaš!

Obljubim, da bom naredila vse, da bom pridobila še teh nekaj kg, in bom z vso močjo, ki jo premorem, prisilila nasprotovanje v sebi, da me preneha kritizirati, ker sem lepa :). In konec koncev tega ne počnem za nikogar, na koncu bom vedno le jaz, jaz bom tista, ki se bom morala spopadati s svojim telesom, v kakršnem stanju že bo. Ne morem biti jezna nate, ker vem, da nisi mislil nič slabega. Povedati si mi hotel le, da ravnam narobe. In to cenim. Hvala še enkrat.

Lep in nasmejan jutrišnji dan želim! Moj bo, sama ga bom prisilila, da bo!

P.S.: Salander, upam, da te ne bo motilo, ampak uvrstila sem te na seznam ljudi, za katere se moram potruditi po svojih najboljših močeh in premagati anoreksijo.

Hej, Salander,

pišem kar v to temo, če boš morda opazil. Zanima me, kako si ti? Ker že dolgo nisem slišala nič od tebe …

Jaz sem … kvalitetno. Čeprav sem borim. Vsak dan, sploh zdaj po praznikih je bila kriza in zopet se je gospa anoreksija vrnila v vsej svoji silovitosti in sem stradala. Ampak je mimo. Poskušam znova in znova in dejansko bi bil vesel (upam), če bi videl, kako dobro izgledam. Še moje telo je srečno, ker sem na varnem, imam dovolj kg. Samo … pač včasih padem nazaj. Ampak se poberem in poskušam naprej. Mislim, da mi kar gre. In se smejem – zadnje čase se res ogromno smejem.

Pa ti? Še vedno moj junak?
Upam, da boš videl to sporočilo, ker bi bila res srečna tvojega odgovora. No, sicer pa tako ali tako pomeni, če ne hodiš na ta forum, da ti gre super, kajne?

Lepe sončne januarske dni ti želim!