Torej, po vseh teh problemih sem se odločil da se ne sekiram za preteklost ampak grem naprej, in da vidim kaj mi prihodnost prinaša.

Šel sem parkrat ven, s prijatelji in hotel začeti pogovor s kakšno punco. Ampak dlje od “kako si?” ni prišlo, ker me vse punce v radiusu 15ih kilometrov od mojega doma in šole poznajo po tem, da imam otroka (pri osemnajstih).
Prijatelji, so prijatelji, ki jim ne zaupam. Sem jim, pa so se delali norca iz mene/me izdali. Raje zaupam osebam ženskega spola, ki jih pa ni več, odkar vse vejo da imam otroka. Otrok je za najstnice še kr lepa ovira vem. Za najstnike ne vem.
Svojo prvo punco sem spoznal preko prijateljice na skypu in sva se pogovarjala 2 meseca po skypu preden sva se dobila v živo. Enako s mojo bivšo s katero imam otroka.
Zvečer, med tednom, se usedem za računalnik in čutim praznino, da ni večje. Na skypu njeno ime, a vendar offline. Včasih toliko napisanega, zdaj tišina že dober mesec.
Nevem, ni fajn filing. In ker se nimam s čim zamotit, sem ravno zvečer najbolj zamorjen. Verjamem pa da bi mi pogovor dosti pomagal. Tako da, če ima kdo kakšen nasvet, prosim. Hvala lepa.

Jp vem kako se počutiš, le da sem jaz na FB in vsako večer čakam, da se zasveti zelena lučka zraven njenega imena..pa je ni in ni. Sicer je različno od človeka do človeka in pogovor z nekom je defenitivno vredu, vendar meni ni dosti pomagal, praznino, ki jo čutiš/čutiva ne bo zapolnil noben pogovor.
Če si bolj močna oseba kot jaz je najboljše, da jo čisto pozabiš in ne hodiš več gledat na skype…če pa si kot jaz in boš vsako večer čakal, da morda pride “on- line” boš samo še bolj trpel..ti povem iz prve roke. Vendar jaz sem se s tem sprijaznil, raje bom trpel z mislijo na njo, čeprav več nikoli ne bo z mano, kot da jo izbrišem iz spomina, mogoče bo čas naredil svoje- ne vem, ampak kot sem rekel poskušaj jo pozabiti, prijatli takšni ali drugačni so vredu za kako pijačo, zvečer pejd mal igrat računalniške igrice (če si ravno na računalniku)..ne vem mogoče ti bo pomagal, meni sicer ni, ampak kot sem rekel vsak je drugačen.

Mah, pomoje bi mi pogovor pomagal res dosti. Ker če nekomu nekaj povem, se počutim bolje, kot če držim v sebi. 🙂
Besede bolijo, sam še bolj, če se ne izgovorijo.. 🙂

Prosim za še kakšen nasvet! 😀

Meni se ne zdi, da greš naprej. Si globoko v preteklosti in ne veš, kaj bi s sedanjostjo. O svojem otroku pišeš kot o oviri, niti v enem stavku nisi omenil nič pozitivnega, kar bi ti prineslo očetovstvo. Očitno je to zate veliko breme, ki mu nisi kos. Po moje bi ti šlo enako slabo tudi brez te tvoje “ovire”. Po napisanem sodeč nimaš pravih prijateljev, zaupaš lahko le ženskemu spolu, ki pa se te izogiba že na daleč. V obe tvoji zadnji razmerji si skočil preko virtuale v realo. Karkoli napišeš je puhlo. Pozabil si nase in to že več let, na svojo osebnostno rast, na graditev vrednot in posledično ciljev. Zato se počutiš tako prazno. Pogovor ne bo rešil tvojih problemov, tudi jih ne bo omilil ali zmanjšal. Zastavi si realne cilje, ki niso vezane na razmerje z žensko. V takšnem stanju moraš prvo pošlihtati sebe, ne pa iskati zatočišča in razumevanja pri drugih. Zbudi se, naredi plan in se ga drži. Delo krepi človeka.

Goldfish:

Postal sem odgovoren, delam že od petnajstega leta, nobenih počitnic nisem preležal za računalnikom. Imam dobro finačno podlago že, za naprej. Znam delat z denarjem v teh kriznih časih.
Otrok mi je pa res prinesel neko odgovornost do samega sebe in do njega. Ubistvu je on sama pozitivnost mojega življenja. Ni nobena ovira.
Očetovstvo mi je prineslo ponos v življenje. Ampak sem marsikaj tudi izgubil – zaradi ponosa.

Dokler se nisva razšla s punco, sem imel super življenje in sem ga živel z razlogom. Zdaj imam filing da ni več razloga, da tam, kjer bi moral bit izvir energije, je nič. Čustveno sem uničen, in ne vem kaj bi sam s sabo, res je. Prav imaš.

P.S.

Bi te pa vprašal kako naj pri sebi to pošlihtam, če veš? Res, prav imaš da hočem pri drugih najti zatočišče, ampak še sam nevem, kako naj sam sebe pošlihtam.

Začel si z denarjem, nadaljeval z otrokom in kot da bi imel slabo vest, napisal pet stavkov, s pozitivnim pogledom na očetovstvo. Praviš, da si ponosen, ker si oče, hkrati pa si izgubil marsikaj ravno zaradi tega? Potem z očetovstvom nisi ničesar pridobil, nič dobrega ne za sebe ne za druge, ne vidiš novih priložnosti za spoznavanje samega sebe. Če ti je nekaj v ponos, ti ne more biti le-to hkrati v breme. Ali si ali pa nisi ponosen. In če misliš, da se ti vse slabo dogaja ravno zaradi napačnih odločitev v lajfu, se motiš. Vsi imamo dovolj second chances, samo če jih hočeš videti. Vsak dan je lahko nov začetek. Dokler smo živi, migamo:).

S punco sta se razšla z razlogom, nič se ni zgodilo samo po sebi. Še velikokrat boš doživel osebni poraz, nekaj s čimer se ne boš želel v tistem trenutku sprijazniti. V partnerstvu ne moreš spreminjati drugega. Nikoli ne delaj ničesar proti svoji ali tuji volji, ker na dolgi rok to ne zdrži. Ne hrani se z ljudmi, ne razmišljaj, da bi lahko le punca rešila tvoj svet pod nogami. Začni razmišljati s svojo glavo in zase. Kaj lahko danes TI narediš ZA SEBE. Začni razumeti svoja čustva, kaj se pravzaprav dogaja v tebi. Razumi, da nisi nikoli sam v teh situacijah, ogromno ljudi se znajde v podobnih ali še težjih preizkušnjah in splavajo. Vedno lahko najdeš nov smisel, nobena stvar ni dokončna. Če kdaj kaj izgubimo, najdemo smisel v drugih stvareh. Z obžalovanjem ni nič narobe, to moraš dati skozi, samo ne odpovej vseh second chances, ki ti jih življenje ponuja.

Ne, nisem izgubil ničesar zaradi očetovstva, ampak zaradi ponosa.
In hočem ti povedat da sem postal bolj odgovoren in samosvoj odkar imam otroka. Tega prej nisem poznal.
Otrok mi ni v breme, ni mi sram povedati svetu, da imam otroka. Tudi na facebooku imam slike od njega, vsepovsod me spremlja on.
Jah, dejansko se večino stvari dogaja zaradi napačnih odločitev v lajfu. Ne govorim da vse, ampak večina. “Vsak je svoje sreče kovač.”

Ja, razlog je bila moja odločitev. In tega se zavedam tako jaz, kot ona, kot vsi ki vedo o tem. Tudi če ji govorim da sem kriv za vse, ona tega ne zanika. Niti ne sme, ker govorim resnico.
Jaz razmišljam samo o njej in o tem kako bi jo poklical, bi se ji opravičil za vse, čeprav sem to že naredil, z šopkom vrtnic in bonboniero. Ampak dejstvo je, da je tudi ona šla naprej na nek način in v tem času, ko se nismo videli našla drugo osebo, s katero je zdaj skupaj. Poznam dosti ljudi ki so to že dali skozi, pa so bili spet nazaj s partnerjem. Dejansko je obžalovanje na prvem mestu in nekako se ga ne morem čisto znebiti. Čeprav imam prebliske, sem na koncu še vedno poražen in to je hud poraz. Second chance bi rabu samo pri njej.

Zaradi kakšnega ponosa? Ker nisi bil kos razmeram v preteklosti in si bil preponosen, da si to priznaš?

Verjamem, da si z očetovstvom bolj odgovoren, to je nekako pričakovano po rojstvu, ker sta možni le dve opciji in sicer ali se posvetiš svojemu otroku, odrasteš ob njem ali se odtujiš in naprej špilaš svojo otroškost. Enako se je fantom včasih dogajalo v vojski, ko so bili postavljeni pred dejstvo in so sprejeli nova pravila, nov režim preživljanja časa itd.

Odločitve niso vedno slabe, je več dobrih:). Napisal si, da je vsak svoje sreče kovač, torej priznavaš dejstvo, da sam kreiraš svoje življenje. Potem je čas, da se začneš odločati pravilno:).

V odnosu med dvema se oba odločata, kako in kaj. Nesmiselno je, da za vse kriviš le sebe. S tem si ničesar ne olajšaš, samo potenciraš in ujčkaš svojo nesrečo. Šopek vrtnic in bonboniera sta sicer lepa gesta, ampak sedanjosti in prihodnost se gradita na drugačnih temeljih. Ona se je odločila za drugo pot, kjer zate ni več prostora v smislu intimnega prijateljstva. Zaradi otroka bosta za vedno povezana, zato je prav in smiselno, da se razumeta. Sprejmi njeno odločitev, njeno novo življenjsko situacijo. Težko je, ampak tako mora biti, sedaj ni čas za poteze v smeri združevanja. Poišči moč in sprejmi ta poraz kot odskočno desko za nekaj novega in še lepšega. Boš videl, da čas prinese svoje…še vedno je:).

Nekako tako bi se lahko reklo ja. .)

Relativno, imel sem 2 meseca časa za pravo odločitev, pa sem 10x sprejel napačno. Zato še toliko bolj boli ta poraz.
Sprejel sem jo že na nek način da ti povem, ampak vseeno, obnašam se kot da je še vedno moja punca.
Torej praviš, da s to punco, s katero imam otroka, ne bom več skupaj nikoli, ali…?