zdravo imam vprašanje ki mi ne da miru-kako opredeliti duševno bolezen?
sprašujem pa vas ker vidim da imate ogromno izkušenj z samim stresnim življenjem.
zanima me kdaj se postavi diagnoza anksioznost,kdaj panika,kdaj depresija,izgorelost,…..
naprimer:ko sem bila pred leti zelo utrujena,nenaspana,veliko delala smo šli z otrokom na izlet jaz pa na nekem stolpu,ki je bil zelo visok nisem mogla ne naprej,ne nazaj-panika me je grabila,groza od groze,ko sem prišla dol sem se vsa tresla-prej pa nikoli v življenju!čez par let sem v podobnem stanju šla na jezero in si nisem upala na splav na katerem sem bila že večkrat-spet ta strah pred globino,višino,…pa lani na morju ni šlo na ladjo-ah je to grozno sam nič ne moreš-kako lahko enkrat gre drugič pa ne-in od tega sem dobila strah da z mano ni vse vredu??!!vem da je neumno,ampak tako je-kako se tega znebiti-če nič ne mislim je vredu.če pa začnem razmišljati da spet nisem vredu me prijemlje nek strah in groza-prosim za nasvet
hvala

Draga Peneja,

tale publikacija je za začetek zelo dobra: http://img.ivz.si/janez/2031-5457.pdf. Lahko se odločite za poglobljen pogovor pri psihologu, dobre izkušnje pa so tudi s pristopom, ki povezuje naše telo in um (http://bodymind.si/). Kot pravite sami: ko aktivirate negativne spomine iz preteklosti, v sedanjosti zaznavate fizične in psihične (npr. strah) znake. Občutek imam, da bi morali okrepiti svoje naravne mehanizme soočanja s pritiski in strahovi. Veliko že znate (očitno je, da to počnete povsem avtomatično), morda samo potrebujete več samozavesti in zavedanja, da lahko vedno ta orodja uporabite.

Preberite, raziščite…, potem pa me zasujte z vprašanji.

jej,sploh ne vem kaj sem pritisnila da je tole v naslovu-sploh nism vedla-se opravičujem!
moje vprašanje je bilo kar tako bolj površno in samo za vaše mnenje-bila sem pri psihiatru-vse sva obdelala,vse sem imela možnost povedati,bil je prijazen,poslušal vse moje neumšne in strahove in zaključil da sem izgorela-generalizirana anksioznost in blaga depresija!
Svetoval mi je naj se naučim sproščanja,po potrebi vzamem kakšno pomirjevalo,še rajši baldrianove kapljice in naj se sama odločim ali želim vzeti ad-je ali ne ,ker se mu ni zdelo potrebno!
o.k.do tu vse vredu-pol pa jaz doma ves mesec razmišljam o vsem,o duševni boleznih,o tem in onem in rezultat je tu-vse bolj prestrašena in zmedena-prej nikoli v življenju nisem tako razmišljala,le od kod mi zdaj to?!kar naenkrat me je pričelo motiti če kdo reče “pa saj ti si nor,pa ti nisi normaln”-res se nikoli prej nisem s tem ukvarjala-tud jaz sem uporabljala te besedne zveze in čisto preprosto vas sprašujem za mnenje-ne vem kako mi naj bi pomagalo,a nekako bi rada zaključila s tem-kak lahko sploh prideš do tega?
Ko preberem druge forume vidim kako je hudo ljudem ki se ob vsaki bolezni bojijo da bodo umrli ali kaj podobnega,no nekaj podobnega se dogaja meni ko sem tesnobna,živčna,…pa kr preklopim na to da zdej pa nisem normalna-vem da se čudno sliši,a tako je-ne vem zakaj se me je to prijelo,pa čem da se neha.
Po naravi sem zgovorna,glasna,samozavestna,vse lahko naredim,ni me strah,…a odkar sem toliko prebrala sem nesamozavestna,kar nekaj me prime v trgovini ko hočem kaj povedati,….imam neko tremo,..naj pa še omenim da sem imela 2x v življenju podoben klik-omotico,dvojni vid,paraliza obraza,motnje govora,pa je šlo samo stran,pri prvem mi je poslabšalo vid za nekaj časa,pri drugem levo stran telesa in se mi ob hudi utrujenosti,vročini ali večjih obremenitvah spet pojavi-tudi nevrolog je bil mnenja da neki ne štima-sum na MS-2 spremembi v možganih in še na kontrole-možno da je kej druga kot pa glih psihično!
Tudi s ščitnico imam probleme in ker sem najprej šla k psihiatru,ne kam drugam se jezim-namreč šla sem na predlog os.dr. ker sem povedala da se ponoči zbudim vsa potna,zasopla,srce mi če ponoret in se zato ustrašim-pa je bila diagnoza panični napad-ker po 6 mesecih ni bilo bolje kljub ad-jim in persenu sem šla k kardiologu in ker ekg ni bil vredu sem dobila 24 urni ekg,ki je pokazal napad ponoči-167 udarcev na minuto v spanju-spet sem se zbudila vsa potna,kot da sem tekla in vsa čudna!
Zdaj pa se ubadam sama s sabo kaj mi je ali psihično ali fizično-pa se nočem več-zato rabim nasvet!
Naj še povem da sem že 1,5 meseca brez ad-jev,brez pomirjeval,..imam tablete za srce,za želodec(imam tudi gerb,kilo in refluks)in sem kar vredu,malo pazim na prehrano in tudi na stres in kar gre.
Bom še poskusila z dominorjem-škodit že ne more,pa bo šlo!
Vem da sem sama kriva za nastalo situacijo,mar bi šla k dr. že prej ko me je vse bolelo,srce razbijalo,…in bi bilo vse drugače.Tako pa sem v tistem čudnem stanju(srce,vrtoglavica,tiščanje v prsih,kislina,bruhanje,…)šla k dr. in kar k psihiatru-ki pa je bil prav vredu-samo svetoval mi je in nič silil tablet(ki jih že itak ne maram)-a po prepičanju os,dr.sem jih jemala-prva 2 tedna muke božje ob ad-jih in jaz kreten še preberem vse o stranskih učinkih in vidim da lahko narediš samomor in pol v paniko,kaj pa če me kaj prime-joj,prejoj-sama sem si naredila kup skrbi in strahov-pa še brala vse mogoče na netu in res nisem več vedla kaj naj!Sem bila pa res neznansko utrujena,izčrpana,stoje sem lahko zaspala in zdaj vem da sem tudi zato tako občutila vse drugače-veter,sonce,dotik-kot da nisem jaz-samo utrujenost,ki je bila posledica 3 let hudega stresa doma in v službi.
Vse to je že mimo,če me prime brat neumšne kar ugasnem računalnik,se sprehodim ali kaj drugega,samo včasih pa ko sem utrujena in slabo vidim,sem v stresu in kaj povem narobe,drugače vidim se spet vprašam kaj mi je -ali sem vredu psihično ali je fizično(mogoče ščitnica,mogoče MS)-pa res nisem panik-vse dobro prenesem,seveda me kaj iz tira vrže a ne prehudo,zato ne vem kaj zdaj!
Hvala ker sem lahko napisala in vprašala-vse sem predelala,rabim pa nasvet kaj menite in kako se rešit tega!
Naj še povem da sem bila zelo v stresu 3 leta,se nisem niti zavedala kako zelo,dokler se nisem lepega dne zalotila da vpijem in preklinjam na veliko-takoj sem se odločila da stop in pričela delati na sebi-se umirjati,…ko sem kar naenkrat sredi poletne vročine dobila napad-omotica,slab vid vse do dvojnega vida in posledično strah,bruhanje nato tiščanje v prsih(če bruham mi gre želodec skozi odprtino v požiralniku-kilo),komaj dihala in se je umirilo in čez 3 tedne ponovilo in k dr.-moti me da so je bila diagnoza blaga depresija in anksioznost,saj naj bi to dlje trajalo nisi kar čez noč in tako se je vse začelo!
Res je da sem doma potrček za vse in vsakogar,predvsem za moje starše,ki mi še vedno dajejo vtis kot da sem 10 let stara-tudi moža jezi,a kaj čemo ker ni financ za kaj drugega bomo še malo potrpeli-od tod tudi občutek nemoči-ko se zoprstavim je nekaj časa vredu potem pa spet po starem-mi rečejo da sem čudna če ni po njihovo in ko imam moč in voljo se uprem in nič sekiram ko pa sem že itak na tleh nimam volje in moči za branit se in me prizadene-potem trpi odnos z možem in otroci, in spet sem jaz kriva-priznam zdaj ravno prakticiram da se me določene stvarri v hiši ne tičejo pa konec in je ker bolje-morm pa seveda vstrajati in to pobira energijo.Sama sem kriva ker sem toliko let to dopuščala in predvsem se vsem ki me vidijo zdi da sem steber za poslušanje,…saj rada pomagam a me utrudi in če sem še sama bolna je joj.Učim se reči ne in ne imeti slabe vesti,vem da sem preveč skrbela za vse doma in jih razvadila(odrasle člane),a je težko,ker sem drugače vajena-očitno se učim šele pri 33 živet tudi zase!In ja tudi zato mi je vse čudno,saj usklajujem dogodke in čustva ki jih prej nisem!Skratka se trudim in upam da nisem res “čudna”-se bom že naučila počasi,mar ne!?
Kar pa se tiče groze ob višini jo imam od prvega dne ko sem rodila prvega otroka-si nisem upala na balkon in čez pogledat-tud prvič-je mogoče pogojeno s hormoni ali z dejstvom da si novopečena mami-potem je bilo vredu vse do rojstva drugega otroka,vmes sem vse delala-vrtiljak,spust po koloradu,na balkon,po lestvi,..potem pa spet in je že spet mimo-samo vprašam če imate kake izkušnje s tem?
No zdaj sem pa kar vse napisala-oprostite da je tako dolgo,sem pa še sama vesela da sem sklenila vso zgodbo!