Z mačeho se nikoli nisva razumela, čeprav sem živel z njo odkar vem zase (mama mi je umrla kot dojenčku). Vedno mi je dajala občutek manjvrednosti, da sem len, nesposoben, že kot otrok sem imel občutek da me sovraži. Zdaj že precej let živim na svojem, pred tem sem praktično živel pri punci tako da me vsaj 10 let že ni doma. Z očetom se zelo dobro razumeva, tudi v mladosti sem bil zelo navezan nanj, pa tudi vedno se je postavil zame, ko sem imel konflikt z mačeho, kar je posledično pripeljalo do konfliktov med njima. Po eni strani sem pri tem očutil krivdo, ker sta se “starša” prepirala, po drugi strani sem želel sam bojevati svoje bitke (da se ne bo oče kregal, se bom raje jaz). Drugače sem človek, ki se izredno izogiba konfliktom, poskusi vse da pomiri situacijo, na vseh psiholoških testih mi pokaže, da sem tip človeka, ki naredi vse, da ugodi drugim. Ampak ko pridem v konflikt z njo, mi takoj strga film, nobene potrpežljivosti, takoj dretje, popolnoma nasprotno od odnosov z vsemi ostalimi.

Zavoljo očeta se trudim vzdrževati z njo normalen odnos. Ker zelo niha v razpoloženju in je po več tednov izredno neprijazna, paranoična (potem pa par tednov, kot da ni bilo nič), se ju takrat izogibam, drugače navidezno delujemo kot neka normalna družina, hodimo tja na nedeljska kosila, …. Ampak mene kuha, vsakič ko jo vidim, na živce mi gre njen glas, njeno obnašanje, vse… Psihično me utruja, ampak zavoljo očeta potrpim, samo vsake toliko potem izbruhnem na polno, pa se potem zaradi očeta spet opravičim. Zdaj sva z ženo dobila otroka, dedek je jasno ful vesel in ona pravzaprav tudi, zato se še večkrat videvamo. Kolikokrat hočem zavpiti, da naj se ne dotika mojega otroka (skoz bi ga crkljala), da naj gre stran, da ne želim njene negativne energije okoli otroka, ampak sem jasno tiho, ker vem da bi to očeta prizadelo.

Najraje bi z njo prekinil prav vse stike, kot da je ni, pa naj oče hodi sam k nam na obisk, samo se bojim, da bo to očeta zelo prizadelo, ker se njemu gre za to, da bi imeli dober odnos (verjetno niti ne ve, da je to samo navidezno). Na bruhanje mi gre, ko si sama sebi reče babi, jaz je pa niti slučajno nimam za mamo. Ne želim njene negativne energije okrog mojega otroka in ne želim otroku prenašati svoje negativne energije, ko sem v bližini nje. Skratka, okrog nje sem čisto drug človek in niti malo si nisem všeč.

Po vsej tej pisanci 🙂 me zanima, kaj menijo popolni neznanci – naj prekinem vse stike z njo ali naj na ljubo očetu poskusim vzdrževati nek odnos, čeprav bi se v sebi najraje razpočil. Občutek imam, da mu vsaj to dolgujem.

pravzaprav ne vem kaj ti napisati. očitno je, da imaš zelo negativen odnos do mačehe, najbrž pa tudi projiciraš vanjo vse negativno, medtem ko v očeta vse pozitivno. občutek imam tudi, da je tvoj oče ena taka šlapa, ki ga mora tvoja mačeha celo življenje podpirati in visi na njej, zato je tudi tako slabe volje. Še najbolj enostavno bi bilo, da bi očetu povedal, kako se počutiš in potem boste videli, kako boste organizirali vaša srečanja.

Ja, definitivno vanjo projiciram vse negativno in večkrat se vprašam, ali ji morda delam krivico, pa vedno znova “zablesti” v vsej svoji veličini.

Glede očeta pa ne vem, če je ravno šlapa. Mislim da je bolj vdan v usodo, kot kaj drugega. Verjetno imam to razburjanje v odnosu do nje tudi malo po njem, ker se tudi sam hitro razburi in se skrega z njo, samo ona potem spremeni svojo taktiko, pa pride iz nesramnosti v užaljenost in jok, proti temu pa moški nimamo ravno orožja :).

Verjetno bo pogovor res najboljša zadeva. Bojim se samo, da bom takrat v afektu tudi zaprl vrata za vedno, ker ko pride do takih situacij, se v njeni okolici ne znam kontrolirati. Sigurno, ko bo tema načeta, bom povedal vse kar mi leži na duši in potem ni več poti nazaj.

Očitno je, da v primarni družini niste razvijali najbolj posrečenih in kvalitetnih odnosov in ti s takim vzkipljivim odnosom nadaljuješ. Sedaj bi ti svetovala nekaj, kar ti najbrž ne bo všeč. Poišči si psihoterapevta, kjer boš lahko predelal nekatere stvari iz otroštva, ki so očitno tako težke, da se tudi kot odrasel ne znaš obvladati. Ko boš v sebi predelal te boleče zadeve, se boš lahko tudi aktualnih problemov loteval kot odrasel moški, ne pa kot užaljeni in prehitro pobesneli mulc. Ker sedajle imaš idealno žrtev – svojo mačeho, na katero lahko zlivaš ves svoj gnev in frustracije. Če bi pa ona recimo odšla ali je ne bi bilo več v tvojem življenju – kdo bi bil naslednja oseba, na kateri bi pucal svoje nezadovoljstvo. Pa ne trdim, da je mačeha v redu in da jo moraš imeti rad.
Zdi se mi samo, da ste vsi ujeti v klasične medgeneracijske in zakonske finte. Glede na to, da pa se vseeno sprašuješ, kaj narediti, da bo bolje, je na tebi priložnost, da si ustvariš bolj kvalitetno življenje kot tvoji predhodniki, pa naj bo to z mačeho ali brez.

Vedno pravim, da se slabo vrača s slabim in tebi se to sedaj dogaja. V sebi potenciraš in ujčkaš ves gnev, vso nestrpnost, ki si jo na drugih področjih zamrznil. V odnosu z ostalimi ljudmi si popolnoma drug človek. Kdo pravzaprav si? Kaj če je tvoj pravi jaz ta, ki ga kažeš z odnosom do mačehe? Ona je takšna kot je, ne trudi se spreminjati drugih, začni pri sebi. To sovraštvo moraš predelati, ker drugače bo prišla agresija v še mnogo hujši obliki. Prav obseden si s svojo mačeho. Več se posveti družini, omejite obiske, vsaj dokler se malo ne umiriš v sebi.

Odmisli, da je to “samo” tvoja mačeha, ampak jo obravnavaj, kot bi bila tvoja mama.

In ja, tudi nekatere biološke mame so take, kot je tvoja mačeha. Še hujše. Tudi marsikateri oče. Neznosni ljudje. In morajo otroci nekako handlat, veslat med njihovo muhavostjo in drugim, normalnim staršem.
Torej ne se zapikovat v to, da je ona samo žena tvojega očeta. Poskušaj gledati nanjo, kot bi bila tvoja mama.
Očitno so pri vas nekatere stvari ostale neizrečene. Verjetno ima tudi ona v sebi neko bolečino. S tem nočem reči, da je njeno obnašanje manj neprimerno in je opravičevat, tudi nočem tebi naprtit odgovornosti, da moraš gladit odnose. Ampak obsojeni ste en na drugega in zato morda ne bi bilo slabo poskusit, ali se da kaj popravit.

Moja soseda je bila mačeha dvema otrokoma in moževo sorodstvo, pa tudi mož, je nanjo vedno gledalo kot na deklo. Nikoli je niso sprejeli, malikovali so samo pokojno ženo. Pa je za njegove otroke skrbela, kot bi bili njeni, in jo še danes kličejo mami. Samo ona je znala it prek tega – lahko, da so bile tudi v vaši družini kake take intrige.

Imaš brate in sestre?

Zelo si jezen na mačeho in ta jeza te razjeda in ti jemlje energijo. Nekaj te jeze je ona s svojim ne najboljšim odnosm do tebe zaslužila, velik del pa je pretiran. Imam občutek, da nanjo projiciraš vso jezo zaradi izgube svoje mame. Še več, zdi se mi da še nisi prebolel občutkov žalosti zapuščenosti iz časa ko si bil dojenček, da si jih nekako obrnil v jezo in da je vsa ta jeza uperjena na mačeho. To ni dobro, ne zate, ne zanjo, ne za odnose v vaši družini (ki jih bo čutil tudi tvoj otrok).

Dobro bi bilo, da izgubo matere predelaš s terapevtom, da odžaluješ, da preboliš zapuščenost, nebogljenost, vso to goro občutkov, ki jih čuti otrok, ko ga mama zapusti. Ko bo to za tabo, boš lahko imel veliko bolj normalne odnose s taščo, čeprav se ne bosta imela posebno rada. Ko boš umirjen, ji boš lahko brez izbruhov povedal, kako te boli, ko razvaja tvojega otroka, tebe pa, ko si bil otrok, ni zmogla, kako te je to bolelo in da še danes čutiš to bolečino. Lahko boš mirno postavil meje pri otroku – kolikokrat se vidi s starimi starši, kako naj bo z njimi, lahko se boš dogovarjal brez izbruhov.

Na tvojem mestu bi zagotovo šla na predelavo gore močnih čustev, ki je v tebi in ti dela težave. Nihče ni kriv, da je tako, življenje je to prineslo, ti pa imaš sam zdaj kot odrasel moški možnost, da predelaš.

Škoda bi bilo zapreti vrata do očeta in mačehe in s tem prikrajšati svojega otroka za dedka in babico.

Poln si dvomov, bolečin in zatrtih čustev do svojih staršev. Očitno je, da zate v otroštvu ni bilo poskrbljeno tako, da bi zmogel odrasti v čustveno močno in stabilno osebnost. To se kaže tudi v tvoji želji ugoditi drugim, še najbolj pa v tvojem besu in gnevu, ki ga čutiš do svoje mačehe.
Praviš, da se je oče vedno potegnil zate…. Ni bilo dobro. Oče mora v družiti pomeniti steber spoštovanja, moči in pravičnosti. Oče, ki popušča otroku iz občutkov lastne krivde, ni dober oče. Mater (pravo ali tudi ne) pa spravlja v nemogoč položaj, saj mora biti potem ona “tista grda”, ki poskuša v vzgoji rešiti kar se rešiti da. In tvoja mačeha se je morala spopadati z goro frustracij, prevečkrat zatajiti sebe, da je zmogla z nasmehom dalje. Tajila je čustva, da bi ohranila svoj položaj v vaši družini. A laži se ne da prikrivati. Čeprav govori eno, vsa njena bit izraža nekaj čisto drugega. In otroka ne moreš pretentati. Prečital si jo in zaradi njene neiskrenosti zasovražil.

Danes si odrasel, a z goro zamrznjene bolečine iz otroštva. Zato ponoriš, ko se kaplja prevesi čez rob. Ker verjameš, da si še vedno tisto nemočno bitje, prepuščen na milost in nemilost svojim staršem. Da jih moraš še vedno poslušati in ubogati.
Danes ti ni treba več prenašati njune prisotnosti, ni ti treba upoštevati njunih zapovedi, želja in obiskov, če si tega ne želiš. Povej svojo resnico na glas. Oddalji se in zaživi svoje lastno življenje. Odgovoren si le zase in svojega otročička. Vsi drugi so odrasli in zmorejo sami.

Zmanjšaj srečanja, ki te izčrpavajo.
Morda bi pomagalo, če bi si končno vsi v družini na glas povedali tisto, kar tajite. To so občutki žalosti, krivde, strahu in pomanjkanja ljubezni.

Ja, imam polsestro, njeno hči, s katero se tudi dobro razumeva. Je bila pa v odnosu do naju z mačehine strani vedno velika razlika, jasno je bilo kdo je njen in kdo ne. Pa to v bistvu čisto razumem, vseeno je lasten otrok nekaj drugega kot “podivjan mulc”. Pa daleč od tega, da bi bil problematičen. Sigurno pa tudi jaz njej nisem kazal naklonjenosti, kot najstnik sem se ji začel upirati, vendar nikoli na način, da bi sam začenjal prepir, ampak ko se je začel, sem se včasih postavil zase. Tako da ja, nekih normalnih odnosov sigurno nismo gradili, bolj ali manj sem jo poskusil ignorirati. Tako da blazno veliko prepirov v bistvu ni bilo in jih tudi zdaj ni, ampak non-stop je pa ta napetost v zraku, ko se po eni strani bojiš reči karkoli, da ne bo narobe, po drugi strani pa takoj ko je narobe, stopnjuješ stvar do vrelišča, namesto da bi jo normalno rešil, kot z vsemi ostalimi.

Po eni strani zdaj očetu ne želim omejevati dostpa do vnučke, ker jo ima res rad in se veseli vsakič, ko pridemo tja, po drugi strani mi je pa napor hodit tja in se obnašati, kot da je vse v redu. Ko sem se odselil, smo se res redko videvali in to je bil balzam. Dejstvo je, da midva nisva kompatibilna in nikoli ne bova. Niti nimam želje z njo razčiščevati in se pogovarjati, preprosto nimam nikakršne želje po stikih z njo, v bistvu čutim velik odpor do njih. Ne želim ji nič slabega, želim da sta z očetom srečna in se imata lepo. Ali so res te “družinske” vezi tako svete, da se jih ne spodobi pretrgati? Če bi se ob komerkoli drugem tako neprijetno počutil, bi za vedno pretrgal stike, z njo pa ne gre, ker smo baje “obsojeni en na drugega”?

ti bi bil rad in lep na zunaj do drugih in srečen. Kaj pa je potem tisto, kar te ovira, da ne pretrgaš stikov z mačeho?
Vedno me žalosti, ko se ljudje nekaj sprašujejo, hkrati si že sami vse odgovarjajo in so povsem nedostopni, da bi o neki temi premislili še na kak drug način.
Grem stavit, da bo v primeru, da prekineš stike z mačeho naslednja žrtev tvojih izbruhov žena.

Ne rabiš jih pretrgati le razumeti jih poizkušaj.

Bolj kot tvoja mačeha je za to zmedo kriv tvoj oče, ki je “vdan v usodo“.
Puščal jo je, da se je je ona bolj ali manj ubadala s tvojo vzgojo. Namesto, da bi sam postavil stvari na pravo mesto. S tem je (nevede?) tebi kazal svoj nespoštljiv odnos do nje in ker je ni on spoštoval je tudi ti nisi in posledično nisi želel ubogat nakar je ona še bolj stopnjevala pritisk in ti si jo še manj spoštoval in ubogal….itd.itd. Uporabila je vse možne zvijače (ki jih ženske premorejo obilo;), da bi se stanje izboljšalo, naredila je pa (nezavedno) še več škode.
Ker je bil oče nekako odsoten (mogoče ne fizično, odsoten pri vzgoji ;), ona je pa kljub vsemu žela nek red v hiši je pogosto prihajala v konflikt s tabo. Tako jo sedaj ti dojemaš kot nekoga, ki te ne mara, ki postavlja pogoje. To da “mama” vzgaja (tu mislim predvsem na tisto, da se ona “bori” z otrokovo neposlušnostjo) v nas (nezavedno) vzbuja dvom, da nas nima nihče rad, kar se vleče skozi celo naše življenje, če tega ne ozavestimo.
To napetost med vama bi že davno (ko si bil še otrok) moral prekinit oče, pa ni in sedaj je tako ostalo in moraš to rešit sam, česar pa ne znaš/zmoreš, ker tega nisi videl pri svojem očetu.
S tem, da prekineš stike z njo/njimi ne boš rešil svojega problema. 😉

@zakompljicirano – Omejuje me to, da ne želim s tem prizadeti očeta. Tako da če misliš s tem, da bi bil rad lep na zunaj, se popolnoma strinjam. Teh izbruhov niti ni veliko, kot rečeno poskusim ignorirati njeno obnašanje (ki je polovico časa čisto normalno, polovico pa grozljivo). Ko se ne vidimo daljše obdobje, sploh ne razmišljam o njej in ni to nekaj, kar bi bilo skozi prisotno v mojem življenju. Ko pa pride do konflikta (kot pred kratkim), pa par dni podoživljam vse za nazaj, si mislim kaj mi je tega treba, najlažje bi bilo vse skupaj prekiniti. Žena tudi slučajno ne bo žrtev izbruhov, v najinih 13 letih sva se skregala mogoče 2x, pa še to sva se takoj pogovorila. V medčloveških odnosih nikoli ne zgubim živcev (razen z mačeho), je pa res da me hitro ujezijo druge malenkosti, ko kaj delam in mi ne gre, začnem takoj preklinjati, ampak sem čez sekundo že dober. To imam praktično skopirano po očetu :), se pa trudim to omejiti. Drugače pa sem resno vzel tvoj nasvet o psihoterapevtu (ga že iščem) in se strinjam s tabo in z večino ostalih, da je potrebno to sam pri sebi razčistiti.

@On – bo verjetno ogromno na tem. Uh, kako sem sovražil, ko se je oče potegnil zame (in se nisem mogel sam) in se zaradi tega kregal, po drugi strani sem mu bil pa hvaležen zaradi tega. Sladko-kisla omaka čustev :). Se pa strinjam, da bi moral pustiti, da to rešimo v mladosti.

???
Nimaš kaj pustit, kar je bilo je bilo, edino sedaj lahko za nazaj analiziraš zakaj je bilo tako kot je bilo in potem boš lahko razumel zakaj gojiš do nje taka čustva in ona do tebe.
Tvoja dva sta malo pomešala vlogi, ki naj bi jih imela kot starša zato vsa ta zmeda. Verjetno ne bi bilo dosti drugače tudi če bi bila tvoja mama živa je pa s tem, ko si imel mačeho ta zadeva toliko bolj eskalirala. Ta reč niti ni tako redka tako, da nisi edini s tem problemom s starši.

Ni pa moj namen ta, da bi jih obtoževal, starše imamo kakršne pač imamo. Namen je, da bi razumel in posledično sebe spremenil, da bi bilo možno neko sobivanje, kolikor ga boste pač imeli.
Vsekakor pa ti za svojega otroka odločaš pri kom bo in koliko časa, tu pa ni debate…. 😉
Glej, da ne boš sedaj sam ponovil napake svojega očeta “vdan v usodo“….

Mislil sem na očeta, on bi moral pustit, da midva z mačeho rešiva… 🙂

Kar se pa vdanosti v usodo tiče, ravno to želim (v odnosu do nje) zdaj spremeniti. Ko ima mačeha svoje “faze”, izredno pazimo vsi, kaj bomo rekli, kaj naredili, kako se obnašali, da bo kolikor toliko zadovoljna. Oče mi pravi, saj veš kakšna je… Vem, ampak to še ne pomeni, da jo moram trpeti. Ali jo soočim s tem in se srečamo na pol poti, ali pa se pač sploh ne ukvarjam s tem in prekinem za vedno. Prvo bi bilo razumno in odraslo, drugo pa precej enostavnejše, pa še določeno zadoščenje bi imel (nezrelo, priznam, ampak tako pač je).

Saj to je problem.
Oče je puščal, da z mačeho sama rešujeta težave in se je ona pričkala s tabo, namesto da bi že v štartu postavil mejo, naredil red (kar bi naredil bistveno bolj učinkovito in lažje od nje ;). Tako bi bila ona zadovoljna, ti bi dobil svoje mesto v družini in ne bi gojil zamere do nje do danes in še naprej…..
Lahko da je ona malo bolj… energična?, robata kar se tebe tiče, samo za ta vajin problem nekako ni ona kriva. Želela je uveljavit nek red in tega ni mogla storit sama oz si je naredila medvedjo uslugo, oče je bil pa v tem pogledu odsoten, prešibki nasproti njej in tako sta vozila kakor sta vedela in znala v dobri veri, da delata najboljše za vse….
Sedaj si ti poln sovraštva in v vsaki njenem dejanju vidiš zaroto, zle namene in bi jo rad “kaznoval”, se obvaroval pred njo. Zato ti gre tudi toliko v nos ko pestuje tvojega otroka, mu reče da je ona babica…. Zakaj pa ne bi bila? Zakaj pa ne bi bila del družine, a mogoče to ni? V tvojih očeh najbrž res ni 😉 Samo po čigavi zaslugi? 😉

Ja, jaz nje ne občutim kot svojo družino. Tako pač je. Je očetova žena, mati moje polsestre, jaz pa z njo nimam in ne želim imeti nič. Na živce mi gre ta hinavski odnos, zdaj ko imava otroka, sva pa kar naenkrat dovolj dobra. Po parih letih veze s punco (zdaj ženo) je ni hotela sploh spoznati, sem klical domov če jo lahko pripeljem, pa je rekla da ne. Takih malenkosti je bilo še neskončno. Jasno, primerjal sem se lahko tudi s sestro, videl sem kakšna je bila razlika v odnosu do naju. Ker če bi bila do obeh enaka, pač ne bi mogel kriviti nje. Še sestra, precej let mlajša, ji je večkrat rekla, naj me neha nadlegovati (tamala ma oster jezik, ji kar malo zavidam :)), očitno občutek le ni bil samo moj. Tako da bi rekel da je krivda pri zgrešenem odnosu odrasel vs. otrok/najstnik, definitivno na odraslem, ne glede na vse ostale okoliščine. Dejstvo pa je, da oba, in oče in mačeha izhajata iz razbitih družin, da je imel oče prav tako težave z mačeho in me je verjetno hotel pred tem “obvarovati”, da s svojo mačeho po smrti svojega očeta nima nobenih stikov, moja mačeha se prav tako ne razume s svojo mamo… Tako da to je očitno vzorec, ki se vleče že nakaj časa in čez več generacij. Očitno bo res na meni, da vse to “predelam” in zavestno izstopim iz tega začaranega kroga.

Tvoj oče je tu enako odgovoren kot tvoja mačeha. Samo si vso sovraštvo premestil na mačeho, pri očetu pa imaš občutke krivde, se ti smili, kar verjetno pomeni, da si (opravičene) agresivne impulze do njega zakopal in ga sedaj celo idealiziraš, ko se sam identificiraš z njim, kjer sta v tvojih očeh oba žrtvi hudobne ženske, torej sotrpina na nek način in priajtelja v boji proti skupnemu sovražniku.

Oče ne bi smel dopuščati, da pravzaprav njune zakonske konflikte in vso jezo mačeha v aktivni vlogi in tvoj oče v svoji pasivni vlogi stresata oz. “praznita” preko tebe. Tvojo vlogo sta OBA določala. Občutki krivde in slabe vesti do očeta te ravno tako uničujejo in izčrpavajo – saj kot otrok pač nisi imel druge možnosti, da se oprimeš tistega starša, ki je bil pomembnejši za tvoje (psihično) preživetje, zato je bil pač on v tvojih očeh “odrešenik”, mačeha pa “hudič”. Oče ne bi smel dovoljevati takšnega ravnanja s tabo s strani mačehe in igrati ubogega pasivnega mučenika in posrednika med vama s tlačenjem v prerano odraslost, ker ti si bil otrok. Oče, če bi imel “jajca”, bi se moral ločiti, takoj ko bi videl, da je mačeha tako agresivizirana do tebe in te ne more sprejeti kot svojega, ker po moje je njun zakon (bil in še je) polom, zato si ti zelo prav prišel obema kot ventil za njune partnerske frustracije – in ker zakon sestavljata vedno dva, je oče v enaki meri SOODGOVOREN v zvezi z vsem, kar se je dogajalo med tabo in mačeho.

Če te “nervira” njuna bližina, se ne sili in ne hodi tja – in tudi tvojemu očetu spodmakni stolček glorificiranja, ker te hromi in ovira z občutki krivde, kot da si mu nekaj dolžan in da delaš proti njemu, ko pa naj bi bil on tvoj edini “prijatelj” in zaupnik. Glej, on je v “koaliciji” s tvojo mačeho, zato si dovoli tudi sovražne občutke do očeta, ki so zate tabu tema, boš potem verjetno tudi z mačeho manj obremenjen.

Hm, kot bi brala svojo zgodbo…. S to razliko, da je bila do mene medena, ko je bil oce zraven, ali pa me je pred njim kaj potunkala… Jaz pa zal ocetu nisem tega nikoli povedala.
Se danes pri 33 letih in z svojo druzino sem v njeni druzbi popolnoma nesposobna….
Jezi me..vcasih razmisljam o preteklosti, tako sem jezna… V sanjah me preganja, kjer ji vedno povem svoje, v zivo pa zablokiram.
Oce bi rad imel kdaj mojega sina pri njima v varstvu, zal ga ne dam. Parkrat sem ujela njen pogled, ki mu ga je namenila ko je mislila da ju nihce ne vidi… In zacuda tudi triletni sin je ne mara…. Eh, skoda besed…veckrat sem se ze mislila razpisati na to temo, pa ratam prevec jezna, nervozna…
Hvala bogu, da imam sedaj cudovitega moza in cudovita otrocka…. Ona pa naj…eh

Si pač še ena hči brez staršev, ja tudi brez očeta. Nisi se sposobna soočiti s svojo resnico, ker bi prišla do spoznanja, da ni bil glavni problem v mačehi, ampak v očetu in kar naenkrat bi ostala še brez njega. Sedaj pa ga imaš za bogega revčka, nemočnega, nevednega.
Žal prenašaš na sina isto, se zna zgoditi, da boš taka tašča kot je bila mačeha do tebe.
majaž je napisal izvrstno, dobro si preberi in premisli.