Po daljšem času tudi jaz potrebujem nasvet pri zame nekoliko neprijetni zadevi … Neprijetni zato, ker gre za fantovega brata, ki bo kmalu praznoval rojstni dan. Z njim sem v korektnih odnosih, se ne kregam z njim, nisva pa ravno v idealnih oziroma se ne razumeva najbolje. Skregana nisva, pogrešava se pa tudi ne, bom rekla 🙂 Pred kratkim sem ga tudi sama, pa mi ni ta svak niti čestital, najbrž je pozabil ali kako, pravzaprav se z razlogom niti ne obremenjujem.

Gre za to, da se je nekaj ljudi domislilo, da bomo skupaj kupili zanj veliko darilo in da bo vsak od nas, med njimi tudi jaz, prispeval kar precej denarja … Še ne tako dolgo nazaj sem bila po diplomi nekaj mesecev brezposelna in ta svak mi je to kar naprej metal v obraz ob vsaki priliki; češ kako sem primerna za botro, ko ne morem nič kupiti, da nič nimam, od kod mi denar, če pa ne delam; da meni tako ni problem sterilizirati mačke, ker ne gre za moj denar in podobno… Je še rosno mlad, jezikav in nekoliko nezrel, nima izkušenj z iskanjem dela, razen preko študentskega servisa (pa še to se vozi z očkom v isto firmo), zato sem te besede vzela za rezervo. Toda ker so se ponavljale in mi je to ves čas sponašal, mi je počasi postajalo dovolj … Zdaj sicer imam delo (ne iz moje stroke) in imam mir.

In zdaj se sama nagibam k temu, da bi mu podarila nekaj majhnega, skromnega ter čestitala ter ne bi sodelovala v velikem skupnem nakupu, ker se mi zdi brezveze … Ljudje, ki so se tega domislili, ne vedo za najin odnos, razen fanta. Kaj bi storili vi na mojem mestu?

moja razmišljanja…
mislim, da ti ni bilo potrebno poslušati vseh teh očitkov. enostavno kaj se sploh kdo oglaša, če ga nič ne vprašaš 😉
kot posledica vseh očitkov, se mi zdi da bi si (vsaj jaz)o tej osebi ustvarila neko mnenje..in meni osebno se ne zdi nič spornega če ne želiš sodelovati pri večjem nakupu. pozorno od tebe, da mu boš vseeno kupila nekaj, zgolj kot pozornost..pač vidva že vesta zakaj je tako. če pa se tvoj svak ne zaveda tega, bo pa mogoče prav zdaj začel razmišljati zakaj si se tako odločila..

Se ne bi sekirala in bi družbi povedala, da mu bom kupila svoje darilo in to tako, za katerega bi čutila, da je dovolj/primerno. Denar je tvoj, ”svak” se pa obnaša precej nekorektno in dolžna mu nisi ničesar.

Fant bi moral potegniti s tabo, če ve, kako se njegov brat obnaša do tebe, saj to svaka nič ne briga, da se vpleta, kako imata vidva urejeno glede financ in kako živita, saj ti nisi njemu nič! Ne vem tudi, zakaj to tvoj fant tolerira oz. spregleda ali pa se noče opredeliti…

Jaz se tu ne bi sprenevedal in igral ‘igro dobrih odnosov’ z nekom (fantovo družino), ker se ‘spodobi’ ali ker takšno lažno vedenje pričakujejo drugi od tebe, da si si dobra z vsemi za vsak oceno, za ceno žrtvovanja svoje pristnosti, ko igraš določeno vlogo v ‘družinskem cirkusu’, kjer je v ospredju poveličevani in v vsem najimenitnejši in nkvazi najboljši ‘mlajši brat’ tvojega partnerja.

Bodi pristna v občutkih, ker tudi tole razsipavanje denarja z dragimi darili verjetno ni v skladu s tvojimi vrednotami, a ne? Potem se ne sili v to, ker za rojstni dan je dovolj že čestitka in mogoče kak simbolni dar, ki bi mu ga podarila z bratom. Upam da fant ločuje, da sta vidva sedaj družina in na prvem mestu, da on celo še kje ne pričakuje, da se pokoravaš določenim nenapisanim normam njegove družine, kako se moraš obnašati po njihovem, ker potem je ‘njihov’ in ne ‘tvoj’ in si sama…

Če izpadeš za njihovo družino kot črna ovca, to ne bi smelo vplivati na vajin partnerski odnos, v kolikor je fant absolutno na ‘tvoji strani’, kjer mu je tudi mesto, saj ne sme potegniti zraven drugih, da imajo potem ti vpliv na njega in potem posredno tudi na tebe in vajin odnos!

Kaj pa če si, prijateljica Alexis, vse skupaj malo preveč čustveno vzela, ker nisi bukova ali latasta, (kot sem menda jaz?) da bi vso zadevo jemala malo z distanco in pokroviteljstvom? Mogoče te je pa tvoj bodoči svak samo malo špikal, je pač imel veselje, ker si na to prijela, pa sploh ni mislil nič tako dramatičnega, verjetno mu zate, če ima svojega brata rad, tudi ni vseeno…? Fantu se pa menda ne zdi smiselno opredeljevati v spore, ki upa, da to niso in ne bodo postali, pa tebi in bratu zaupa, da se bosta lahko zmenila sama. Zdaj imaš službo, pa ne moreš mimo tega, da pišeš z očitkom, da pa on dela z očetom v isti firmi. In upam, da se motim, da mu nisi še dokazovala, kako je njegov (bolonjski) študij zdaj lažji kot je bil tvoj po starem programu cccccc
Ne vem, čemu bi zdaj nanovo iskala spet neke nesporazume in solirala z nakupom darila, potem ne kupi nič in pošteno povej, da se ti za malo zdi, da je na tvoj rojstni dan pozabil, in upaš, da bosta drugo leto v tem času v kaj boljših odnosih :))))
Am jaz osebno ne bi delala nekih scen med bratoma itak je žlahta še prevečkrat raztrgana plahta, ne vem, če je res treba toliko nadaljevati to tradicijo… Ponosni_slovenci.press

Hvala vsem, še posebno tebi, matjažko, za odgovor.

Zate, katenjka (pa razumem tvoj sarkazem), pa ne vem, kakšno zvezo ima bolonjski študij ali milanski študij (njegov brat še ne študira, mimogrede, ne po bolonjskem, ne po starem, ne po milanskem načinu) in me niti ne zanima. Želela sem samo poudariti, da še ni izkusil iskanja službe (prave službe, ne preko napotnice) v realnosti (ker ga naravoslovni in tehniški študiji, ki so vsaj pregovorno in teoretično perspektivnejši za zaposlitev), ne zanimajo. Žal sem tvoj odgovor razumela kot čisto provokacijo in ne kot nasvet, pa saj sem na to pri tebi že vajena.

Ah, vsega pa vendar ne mislim sarkastično, kar sem pišem, nehala bom sem pisati, (a sem to že napisala,) ker sem popolnoma nerazumljena ccccc
Ne boš verjela, dopustila sem možnost, da on še ne študira, zato se mi sploh ne zdi tako otročje, da če torej dela da se z očkom vozi v isto firmo… kaj te to toliko pekli? Nekaterim je pač lažje, kot je drugim, vedno je bilo, vedno bo. Mu zavidaš? Mogoče ga pa vendar navdušiš za študij naravoslovja ali tehnike ali pa ga meni priporočiš, spoh če rabiš koga, da ga provocira namesto tebe hehe… te vzgojne principe, “ti si prej mene špikal, da nimam denarja, zdaj ti bom pa pokazala, da ga za tvoje darilo res nimam” bi pa jaz vseno prepustila njegovim staršem. Oziroma bi se posvetovala s fantom. Pa naj on odloči namesto tebe. Čeprav ti je matjažko kot zvezda danica iz globočine tega foruma, ki zna včasih zelo dobro napisati, kar ženske rade preberejo, posredno svetoval, da se moraš odločiti po svoje, in da mora fant sprejeti, in potegnitis tabo, ne glede na to, kaj boš naredila. Pa četudi si bolj “na hantle” cccccc

“Prijateljica” katenjka, morda ne boš verjela, tudi tvoji odgovori so mi, čeprav se v marsičem motiš zame, zelo všeč, zanimivi in jih rada preberem. Moj vedenjska poteza do svaka ni bila mišljena kot vzgojna; ker nimam materinskega čuta, kot ga imaš menda ti, celo do internetnih neznancev (enkrat si omenila, da imaš materinski čut do ljudi, ki so zaciklani v krogu napačnih stališč). Čustveni odnos gojim kvečjemu do ljudi, ki mi kaj pomenijo (ja, tudi, če so na bolonjski smeri 🙂 🙂 :-)), se skupaj nasmejemo, jokamo, zabavamo, bodrimo, stojimo ob strani v dobrem in slabem (ja, tudi v brezposelnosti) … Takih biserov je najbrž pri večini od nas izjemno malo, pa vendar so vredni več od desetine neznancev (ljudje, s katerimi smo v korektnih odnosih ter ljudje, s katerimi smo v naključnih sorodstvenih – trenutnih in bodočih – odnosih. Se pa trudim ravno zavoljo neraztrgane plahte ohraniti korekten, nesovražen odnos ter v vsakem poiskati vzroke v njegovem vedenju … Vzroke, da, ampak to ne pomenim, da krivim sebe za svoje stanje, sploh v tem času. Korekten odnos zato, ker ga toliko spoštujem zato, ker je fantov brat. Ampak kot že rečeno, zato ga še ne dajem v skupino ljudi, ki mi pomenijo kaj več od naključnega sorodnika.

Zavidam ne (v naslednjem odstavku pa ti bom napisala, kar me resnično in iskreno pekli), ker sem, ne boš verjela, tudi jaz pri njegovi starosti opravljala podobno počitniško delo, do katerega niti ni bil problem priti oziroma ga dolgo iskati. Ajde, res je, da sem do njega prišla sama, ne preko sorodnikov in vezah ter da sem se vozila na delo z vlakom, ampak vožnje ter očka na delu me ne zavidam, res ne … Bistvo, kar sem želela povedati, je drugje … Ravno zato, ker vem, kakšna (obseg, pogostost, izbira vrste del) je razlika iskati delo s statusom študent ter kot diplomant, njegovega mnenja pač ne jemljem kot verodostojnega, ker s tem (še) nima izkušenj. Zato sem mi njegovo obsojanje ne zdi realno. Njegov odnos pa me je vseeno zmotil.

Kar bom pa zdaj napisala (moje osebno mnenje), je pa sicer off topic, ampak; gospodarstvo v Sloveniji ne v k****, to je dejstvo in k njegovemu razcvetu prav gotovo ne bo pripomoglo zaposlovanje po vezah in poznanstvih (take štorije, da se ljudi zaposluje za določen čas zato, da se čaka na diplomo višjekastnikov, ki bodo zadedli deloovno mesto). S tem se poslabšuje delovna etika, poglablja se demotivacija nekaterih zaposlenih (tako v gospodarstvu kot v javni upravi), ker službe tako ali ne bodo izgubili … S tem se demotivira tudi tiste sposobne, ki lahko o želenem delovnem mestu le sanjajo, svoje potenciale pa malodušno prenehajo razvijati, ker tako ali tako ne bodo nikoli delali, kar bi si želeli, pa tudi časa, volje in sredstev nimajo po 10-urnem delavniku ter minimalni plači v trgovini ali kelnariji. Prav tako se poglabljajo razlike med srednjim in nižjim slojem, srednji sloj, ki je naredi največ, pa izginja.

Tudi tega ne boš verjela, ampak ravno to sem mu že svetovala oziroma sem svetovala vsakemu, ki me je vprašal … Vsakemu mladcu, ki sprašujem, kaj naj gre študirat, da bo imel zagotovljeno zaposlitev po diplomi brez mesecev vegetacijena Zavodu celo v Sloveniji, odgovorim »medicina« ali »farmacija«. Čeprav potem povečini dobim odgovore »ne, to ni zame, je pretežko, ne da se mi cele sneve buljit v knjige« (čeprav moraš ravno tako tudi na družboslovnih in humanističnih, hehe)… Enako, kot sem menila jaz, ki me je bilo strah se vpisati na farmacijo, češ da ne bom imela dovolj točk … Pa bi imela točk čez glavo zadosti. Kot sem že omenila, manjše darilo ni bilo mišljeno kot vzgojni princip. Se strinjam, da naj se z vzgojo ukvarjajo starši.

Matjažka sem razumela, brez skrbi in se strinjam, da mora biti fant na moji strani. Prav gotovo me ne bo prepričeval. Res je, da super odgovarja, v večini tem, kar pa ne pomeni, da se z njim v vsem strinjam ter da nima velikokrat napačnih stališč (sploh o ženskem orgazmu, na primer), ampak načeloma je ok.

Popravljam, kar sem napisala: poglabljajo se razlike med nižjim in višjim slojem.

Alexis kaj ti pravzaprav sploh sprašuješ? :/

Rada bi dala darilo ker se kao spodobi, ne bi dala toliko kot nekdo predlaga, ker te je nekoč grdo užalil in ti ni toliko vreden… in kaj sedaj?
Rada bi bila poštena in jeb…a…… Eh to ne gre skupaj, se mi zdi 😉

Bolje prva zamera kot zadnja.
Lepo jim povej, da tega denarja nimaš oz imaš, a ne za ta namen in se tebi to ne zdi, zato pač ne boš zraven….
Samo za tako reč rabiš met jajca, ne pa cincat kako bi, da ne bi…. Reci jim pošteno, da se je s tebe delal norca in si mu zamerila zato ne boš šla v nakup dragega darila, boš pa sama kupila nekaj, pač v skladu s tem koliko ti (še) pomeni. In gotova maša.
Ženske bi pa prevečkrat rade vse na lepo in potem izpade vse preveč…. hinavsko?

Saj v bistvu si prej kar prav napisala, srednji sloj praktično izginja in nastaja dvorazredna družba, kot je bila v začetku kapitalizma, težko je s povprečno plačo, ki naj bi jo imel srednji sloj, tisto isto plačo, kot jo je prej v prejšnjem sistemu imela večina, nekaj ustvariti, na kar se je dalo upravičeno(?) upati glede na čas naših staršev izpred 30 let. Zato pa imajo problem tisti, ki so bolj na “imeti” in manj na “biti”. No pa saj tudi v eksistenci kot taki ne vem če je smisel…
Am jaz bi na tvojem mestu svojemu svaku lepo čestitala in bi se mi prav fino zdelo, če lahko sodelujem pri nakupu darila zanj, zdaj ko imaš službo in svoj denar, kar si vendar nekaj časa iskala, ne pa da si neka kislica z dolgim obrazom, čisto možno je, da se bosta čez čas popolnoma drugače razumela in skupaj držala in se vsemu smejala skupaj s tvojim fantom in celo žlahto, raje mu še daj kakšno možnost, kot je učil jezus, da se dobro in slabo vrača z dobrim, in poveš, da seveda nanj računaš, da se tudi njega dotakne takšno plemenito dejanje. Sarkazem tu gor ali dol. Mimogrede tisto z mačko je bila čisto šolska finta, na katero si pač prijela, podobno kot si na forumu prijela na podobne provokacije ~slikco špelce grošljeve (zdaj je pa subjekt občudovanja že čepinova?)
Je pa razen medicine in farmacije še kar nekaj študijev za deficitarne poklice in ni samo dovolj, da si sprejet na faks (večina tistih sploh nima omejitve ali pa je precej nizka).

Ne, objekt občudovanja ni Čepinka, ker nisem niti bivšega niti zdajšnjega ga slišala sploh omeniti 🙂 V tisti temi sem jo dala samo za primer ličenja.

Ne morem pomagat ampak tvoje vprašanje se mi zdi neumno in nezrelo.
Sprašuješ nas ali naj hinavsko pristopiš h skupnemu darilu – navzven ostaneš OK punca, svakinja ali karsiže – se boš pa potem še nekaj časa žrla, ker si bila nepoštena do sebe in svojih občutkov;
ali pa ravnaš skladno in pošteno sama s sabo in kupiš le simbolično darilo in s tem jasno pokažeš, kaj v resnici misliš (če bo sploh kdo opazil)

Ne sprenevedaj se punca in nikoli ne laži sama sebi. Naredi tako kot se tebi zdi prav in ne tako, da boš lepše izpadla pri drugih.

Takšne stvari se vedno vrnejo kot bumerang in veliko kasneje udarijo še vedno z vso močjo.

Milamadona, ti si pa zagotovo kakšna tašča s samimi sinovi 🙂
Meni se pa zdi neumen tvoj odgovor. Si sploh natančno prebrala moje pismo? In ja, če bi že rada vedela, vedno sem se nagibala k temu, da ne lažem saba sebi, tudi končna odločitev je ostala takšna, kot je … Simbolično darilo.

“In ja, če bi že rada vedela, vedno sem se nagibala k temu, da ne lažem saba sebi, “

Glej Alexis, nič več nebi rada vedela, kakor si pripravljena sama povedati. Vidim pa, da ti sama nisi razumela mojega odgovora, ker se ti je tisto “neumno in nezrelo” tako zapičilo v možgane, da ostalih besed nisi dojela.
Še vedno mislim, da je hinavsko pristopiti k nekemu dogovoru, če v sebi ne čutiš tako, še vedno ti dam prav, da je simbolično darilo edino na mestu, ker pač tako čutiš.

Če boš prebrala še enkrat, boš ugotovila, da sem na tvoji strani glede simboličnega darila.
Ne govorim pa ti kot tašča, ampak iz lastnih izkušenj. Tudi meni se je v življenju leta in leta dogajalo, da sem morala dajati denar za draga darila tastu in tašči in to kar naprej, za vsako pasjo procesijo. Bili smo v finančni stiski, svojim otrokom nisem mogla privoščit lepih počitnic, igračk, ki so si jih želeli in oblačil. Nekdo v družini pa je v blazni želji staršem nekam zlesti, okupiral vse nas, da smo ju zasipavali z zlatnino in dragimi aparati.

Nekoč sem se sama pri sebi hudo razjezila in rekla Stop. Nisem več hotela sodelovati, seveda so me posledično grdo gledali in po tistem smo se nekako razšli.
Si pa še danes očitam, da sem dala prednost zadovoljiti druge ljudi, namesto poskrbeti zase in za svojo družino. Krivo se počutim pred svojimi otroci, ker jim nisem mogla nuditi dovolj, dajala pa sem za brezvezna darila.

Zato me danes taka vprašanja razjezijo – v resnici se razjezim nase, svetujem pa vsakomur, ki vpraša: Ne pretvarjaj se, da bi lepše izpadel, ostani zvesti svojim občutkom in svoji resnici.

Vse dobro ti želim.

Alexis meni se pa zdi da tu nekdo drug ne razume o čem govori odgovor “milamadone”, in še čigav 😉
Vsekakor Milamadona ni neko ihtavo babče, kar se vidi iz njenega pisanja, je to pokazala že z mnogimi odgovori, se vidi da ima neke izkušnje za sabo, tako da ….

Tebe pa tudi razumem, da nočeš dat/prispevat velike vsote za nekoga, ki se tako obnaša do tebe, po drugi strani se mi pa zdi, da bi vseeno rada da “obdarovanec” ob tvojem darilu podoživi vsaj nekaj tistega kar si ti doživela ob njegovih besedah…..
To pa nekako ni namen obdarovanja…
Ali pač v tvojem svetu je? 😉 :/

Milamadona, zdaj bolje razumem tvoje pismo, prvo se mi je zdelo napadalno, kot da me kar obtožuješ za neko hinavko. Sama sem sicer najverjetneje precej mlajša od tebe in nimam toliko izkušenj kot ti, vseeno pa sem v odnosu z ljudmi doživela že precej slabih izkušenj.

Ne, On_ (ostalih zapisov Milemadone ne poznam), moj namen ni , da moj obdarovanec občuti nekaj neprijetnega, tako kot sem jaz ob njegovih besedah. Moja težava je bila predvsem v tem, ker sem se čutila razpeto, ker mi je ta družba, s katero naj bi sodelovali pri nakupu, precej ljuba in sem se bala, da bom s tem nekako zavnila njih.

Priznam pa, da nekako pri odnosu z ljudmi, da se postavim zase, ne znam najti prave mere, samo skrajne. Včasih sem bila zelo mevžasta, prijazna, kimajoča ljudem, ki so grdo ravnali z mano (pa ne iz hinavščine, ampak ker sem si blazno želela družbe, pogovora in bližine človeških ljudi, v tej želji pa nisem znala ločiti dobrih in slabih ljudi) … Nekoč sem bila bila socialnofobična in so se ljudje spravljali name (šolsko okolje je za socialnofobične ljudi prava grozljivka, verjemi mi), danes pa sem to premagala … A sem večkrat zelo konfliktna, zamerljiva (moj obrambni mehanizem), v vsaki potezi vidim napad … Ljudje, s katerimi nisem pvoezana, me ne obremenjujejo, jih pač izbrišem (denimo, ne udeležujem se nobenih šolskih obletnic in jih tudi nikoli ne bom; ravno zaradi tega, ker mi je hinavsko in neumno tam pozdravljati in se na silo smehljati ljudem, ki jih ne maram). Čas raje preživljam z ljudmi, ki so mi blizu. Sorodstvene vezi pa so nekaj drugega, priznaj. Teh ljudi ne morem kar izbrisati in ignorirati.

Ja, prav imaš, sorodstvene vezi so nekaj drugega, ne moreš jih kar izbrisat in pozabit.

Želiš si ugoditi jim, storiti vse za dobre odnose. Na žalost oni vedno ne mislijo tako. Izrečejo ali storijo stvari, ki te zadenejo v srce. Nenadoma se počutiš kot žrtev, ker si ti za njih storila vse kar je možno, oni ti pa v zahvalo mečejo kamenje.
Da se nebi nikoli počutila kot žrtev, izberi odkrite, a prijazne besede. Stori tako, kot se tebi zdi prav. Drugače se bodo v tebi kapljica za kapljico nabirale zamere, ki bodo nekega dne izbruhnile in jih ne bo mogoče več potlačiti. Škoda bo neizmerna.

Morda boš nekoč razumela brezpogojno ljubezen. Morda boš lahko dajala in nikoli ničesar pričakovala v povračilo. Ljudi boš sprejela takšne kot so z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.
Zmogla boš imeti rada jezikavost fantovega brata, ker te bo zabavala ne pa prizadela….

Seveda si zamerljiva in konfliktna in če je to obrambni mehanizem, (ki so po definiciji stvar nezavednega,) si to že sprejela za svoje lastno in bi rabila globinsko psihosocialno terapijo ~ne vem, če bo samo pisanje po teh forumih pomagalo. Mislim, da se še vedno čutiš razpeto, čisto nič nisi naredila, lekcija, ki so jo dala svojemu mlajšemu svaku, ki te je mimogrede prav prosil zanjo, je pa, da se slabo vrača s slabim. On ima zdaj isto darilo, kot mu je bilo namenjeno, in še tisto tvoje simbolično, kar mu bo služilo še samo za vir novih provokacij in tvojih zamer. Volk je sit, koza pa… zelo obgrižena.
Zakaj že si mu sploh kupila darilo? Zakaj nisi pol raje enostavno pozabila na njegov rojstni dan, kot je on na tvojega? Aja, ker se pa to ne spodobi.
Aja in ne vem od kod ti to, da je šola grozljivka za asocialne ljudi. Če se ne vpletaš in ne vidiš v vsaki besedi kar nekega napada, če na odnose z drugimi ne gledaš kot an nujno zlo ampak na božjo milost, da skozi vse to rasteš in spoznavaš najprej samega sebe, te pustijo zelo na miru, celo sprejmejo te in te imajo radi.

Ti sedaj o sei pišeš in preko Alexis razrežuješ svoje “travme”, kar ni pošteno, a ne?
Saj si zgoraj napisala, da si imela podobne težave.
To je sedaj čisto ideološko-moralistični vstavek in odraz tvojih želja in strahu – kar deluje zmedeno.
Zakaj bi moral imeti vsakega “kretena” rad, ker je od nekoga bližnjega sorodnik?

Se ve, da nihče ne izpolnjuje te “brezpogojne ljubezni”, razen Bog, mi smo pa zgolj ljudje, 🙂 ali pa ljubezen staršev do otroka morda, ki ga imajo radi, čeprav je ta baraba. Odnosi z drugimi pa so vedno na tehtnici, zato do ljudeh, ki z nami ravnajo grdo, nimamo do njih nobene “moralne obveze”, da smo v dobrih odnosih, razen če se silimo v nekaj in “glihamo odnose” za vsako ceno, ker se ne spoštujemo dovolj, kar še poslabša situacijo, saj še bolj potlačimo svoja pristna čustva.