S partnerejm sva skupaj slabih pet let. Imava dva otroka.
Dobro leto pa gredo stvari samo še strmo navzdol. Komunikacije pravzaprav ni, neke povezanosti tudi ne, zato sploh ne vem več, kaj je še storiti, da bi se stvari morebiti še popravile.
Pred dobrim letom in pol se je zgodilo, da je partner prišel precej vinjen domov, prišlo je do prepira ( sama namreč alkohola ne odobravam), ki se je na žalost končal z razbijanjem, uničevanjem, verbalnim nasiljem in celo s tem, da me je udaril. Nikoli si nisem mislila, da bo kdaj prišlo do česa podobnega. Od takrat dalje je samo še slabše. Moja občutljivost na pitje alkohola se samo še stopnjuje. Sama ne vem več ali je to sploh normalno, alkohol se mi je zameril do smrti. Sprašujem se ali je možno kdaj priti to fazo in pozabiti na dogodke, ki so se zgodili. Partner me obsoja, češ sama si kriva, ti si iskala in da nisem normalna, ker še vedno pogrevam preteklost. Jaz pa enostavno ne morem iz tega kroga, kadarkoli ga zavoham, da je pil alkohol, pa naj bo to kozarček piva, me zmrazi, občutim neko tesnobo, žalost, razočaranje, slabost. V tistem sem sposobna v mislih z njim tudi fizično obrčunavati.
Ne znam več normalno funkcionirati, v njegovih očeh vidim samo še sliko, ki se je odvijala tisti večer.
Pravi, da samo pogrevam preteklost in da ne vidim nič naprej. Kako naj pozabim dogodke, kako naj ga imam spet rada, kot sem ga imela prej? Je to sploh mogoče?
Tisoče vprašanj se mi poraja…
Odbija me misel na vse, kar je povezano z njim.
Po slili razmer komunicirava zaradi otrok in tako na splošno, kot bi bila cimra. Vzihčenosti, topline in nežnosti ni več oz. je zelo redka, kar je po vsem tem kar normalno.
Kako naj sploh še upam misliti na to, da bo morda kdaj bolje. Ali je morda res bolje misliti na to, kako si poiskati nov dom in oditi?

Pozdravljeni, panja!

Ni vam enostavno in sigurno zelo trpite v odnosu, kjer se čutite tako zelo sami, nerazumljeni, ponižani. Polni razočaranja, prizadetosti in prikrite zamere tehtate možnosti kaj storiti v vajinem odnosu s partnerjem. Zgodila se vam je huda krivica,da je partner pred časom izgubil nadzor nad samim sabo, se napil in naredil sceno, razbijal in vas psihično in celo fizično zlorabil. Brutalni dogodek je vreden vsega obsojanja in vi bi takrat z vso pravico poklicali policijo in zaščitili sebe, otroke in imovino, pri osebnem zdravniku pa »prijavili« še modrice oz. druge dokaze. Domnevam, da tega niste storili, pač pa ostali sami z občutji ponižanja, razvrednotenja, sramu, gnusa, strahu, jeze…, partner pa bi vam najraje naložil še občutek krivde, češ,da ste bili vi sami krivi za njegov bes in neodgovorno vedenje. Absolutno partnerja nič ne opravičuje v njegovem ravnanju in za dogodek, ki se ne bi smel zgoditi, kot vi pravilno čutite, bo moral partner nekoč prevzeti polno odgovornost in v polnosti začutiti kako vas je s tem prizadel in ponižal, če bosta želela vajin odnos peljati naprej. V partnerjevo sprejetje odgovornosti za tisti izpad pa sodi tudi to, da bi moral biti pripravljen vedno znova slišati vaša občutja, iz katerih vi še ne zmorete iziti. Kako obupno slabo se morate počutiti, veste samo vi. Niti predstavljati si ne moremo kako zelo boli, ko ti človek, ki ga imaš najraje, prizadene takšno kruto ponižanje in izdajstvo. Tudi če bi vam partner očital sitnarjenje, provociranje ipd., kar ste morda v jezi ob alkoholu vi tudi začutili in izrazili, on vseeno ni imel in nima pravice dvigniti roke nad kogarkoli in nad karkoli. Kako se soočiti s svojim besom,da je ob nas za druge vseeno varno, je odgovornost vsakega od nas. Ne glede na to, da opisujete ta ekscesni dogodek kot edini, ki se je zgodil, in se domnevno ni več ponovil, ste izgubili zaupanje v partnerja in verjamem, da vse to močno »nažira« vašo naklonjenost in občasno morebitno intimnost med vama in vam zasaja vedno večje dvome glede (ne)skupne prihodnosti.

Ostaja tudi vprašanje glede partnerjevega (ne)uživanja alkohola in njegove sposobnosti vsak čas nadzirati svoje impulze, popite količine in svoje vedenje, na drugi strani pa se skrivajo odgovori v vas in vaših zgodnjih odnosih v družini in morebitnih zlorabah alkohola oz. morebitnega nasilja v družinskem sistemu. Verjetno so tam neke nezaceljene rane in se vam ob podoživljanju tega dogodka (in ob vsakem ponovnem vohanju alkohola) odprejo globoka travmatična občutja in pravi bes, s čimer bi bilo dobro nekoč priti v stik. Če ne zaradi vas in vajinega odnosa, pa zaradi otrok, ki na prav poseben način čutijo vas, očeta, kako je z vama in med vama, pa tudi morebitne travme predhodnih generacij…

Veste, da se stvari same od sebe ne bodo kar izboljšale, če vidva oba skupaj in vsak s svoje strani ne bosta nečesa spremenila – tudi glede na tisti kruti dogodek – in čutite, da se doživeta nespoštljivost in prizadetost brez ustrezne »predelave« tega dogodka samo še slabša. V vajinem odnosu je tistega večera zazijala globoka razpoka in med vama se vedno bolj naseljuje praznina, otopelost in oddaljenost, in verjetno se vama prebujajo neka davno poznana občutja. Čutite, da ne zmorete čez vse to kar tako mimogrede in prav je, da vzamete resno kaj vam telo in občutki pripovedujejo. Težko je reči kaj bi bilo najbolje storiti, toda najslabša varianta je, da ne storite/a ničesar. Najmanj kar bi bilo potrebno, je vključitev (obeh) v partnersko terapijo. S strokovno pomočjo se da veliko storiti in potem se boste lažje odločili v katero smer želite obrniti svoje življenje. Seveda je ključno kaj ste vi in kaj je partner pripravljen storiti zase in za vas. Če ni pripravljen, imate odgovor na dlani. Če je, naj vam dokaže s svojim drugačnim življenjem – do sprememb pa vodi dolga in naporna pot soočanja s sabo in svojo lastno preteklostjo. Odločitev je pred vama obema.

Vse dobro vam želim.