Nekoč energično dekle, polna življenja, optimizma, veselja… vsi so črpali mojo energijo in kljub temu mi je ni zmanjkalo.
Takoj po rojstvu drugega otroka me zapusti partner, ostanem sama. Od takrat naprej se mi dobesedno zruši svet. Iz dneva v dan je mojega sveta manj. Pa kaj še ta zakon privlačnosti, o katerem zadnje čase toliko nakladajo…. vedno sem gledala pozitivno, na vsako stvar. Svoje željeno življenje sem dnevno vizualizirala in kljub temu sem doživela same negativne stvari. Vse kar sem videla še tako lepo, se je spremenilo v katastrofo. Je možno, da na sebe pritegnem le negativo ali je to trenutno stanje, ki se vleče že dobri dve leti ?! Sem premalo izčrpna ?! Naj povem, da me je partnerjeva ločitev zelo pretresla,v preteklosti si nikoli ne bi mislila, da me bo doletelo kaj takega. Nisem popolna, kot ni nihče, imela sem napake, kot jih imamo vsi… Vedno vse napake odkrito priznam in se jih poskušam otresti, a vse negativne tegobe so doletele mene, bivšemu pa gre vse kot po maslu. Saj mu privoščim srečo, kljub temu, da me je grdo izigral, da je navaden goljuf, prevarant, lažnjivec….zakaj imajo takšni ljudje na tem svetu toliko sreče ?! Bolečina v srcu, notranji nemir, ki ga čutim iz dneva v dan me dobesedno uničuje. Boli me, da sem bila tako izigrana, jočem skoraj cele noči, vse mi gre narobe….kaj naj storim ?! Bojim se zase, za otroka, ki me potrebujeta ( oče zanju nima pretiranega zanimanja, samo zaradi okolice – določeni ljudje ga imajo še vedno v dobri luči, kljub vsemu, kar je storil ). Naj povem, da v njemu živi veliko zlobe in egoizma.
Bojim se, da me bo življenje uničilo s tako težkim bremenom, kot ga nosim zadnja leta….ne zmorem več. Ko bi se vsaj zadeve počasi začele odvijati na pozitivno, pa gre vse skupaj še samo navzdol….Pomagajte kaj naj storim ?! Da pozabim na vse, da postanem to, kar sem bila, da se začnem vzpenjati po poti življenja navzgor…in ne več padati…
Hvala vsem, ki ste me brali. Hvala za morebiten vzpodbudni komentar…

Nič nisi napisala o tem, kaj dejansko ti gre tako zelo narobe. Sicer je v tvojih besedah moč razbrati veliko nemoč in razočaranje, ampak nič konkretnega nisi napisala. Kaj bi pa želela, da je drugače, kaj želiš spremenit? Mogoče pa ti sploh ne gre tako slabo in bi morala le sprejet to, kar imaš… cenit to.

***Saj mu privoščim srečo, kljub temu, da me je grdo izigral, da je navaden goljuf, prevarant, lažnjivec….zakaj imajo takšni ljudje na tem svetu toliko sreče ?!***

Odvisno, kaj je zate sreča. Zame sreča ne obstaja. S tem pojmom se navadno izgovarjajo tisti, ki drugemu ne privoščijo tega, kar si je le ta izboril s svojim trudom. Ali pa tisti, ki se ne potrudijo, da bi sami nekaj storili, da bi bilo njihovo življenje drugačno in čakajo na “srečo”. Če si je po tvoje nekdo kaj pridobil na nepošten način, še ne pomeni, da njega to osrečuje, sploh pa ne na dolgi rok. Mislim, da imaš določena prepričanja rahlo zgrešena, mogoče te samo ta onesrečujejo in mogoče bo dovolj, če jih nekaj spremeniš. Ob svojem času seveda.

Leilale, ni prav, da se hude stvari zgodijo dobrim ljudem.Ni prav, da si bila grdo izigrana in ogoljufana. Krivično je, da trpiš ti, ko bi morala grom in pekel zadeti njega, ki ti je vse to naredil.
To veš ti in vedo tudi vsi, ki te imajo radi.

A v življenju ni napredka brez truda in trpljenja.Vizualizacija lepega in dobrega življenja je najboljša stvar, ki jo trenutno lahko počneš in ti tudi lahko pomaga. A ključnega pomena ob vsem tem je akcija. Zavihati rokave, obrisati solze, pospraviti predale, odvreči vse, kar je preteklost in ne služi več ničemur…. Stopiti pred ogledalo, se nasmehniti in si obljubiti, da boš zmogla.
In potem tvoja podzavest izbira zate le stvari in dogodke, ki te vodijo k tvojim sanjam naproti.

Ko je noč najbolj črna, jutro najbolj blizu.

popravljam izrek 🙂

Ljudje smo tudi v čustvovanju in doživljanju življenjskih preizkušenj različni. Nekateri so bolj površni in zato lažje preskočijo v drugo zvezo, ker pač ne izgubljajo časa in energije s predelovanjem preteklosti in prebolevanjem razočaranja – tako ali tako ga zanje ni bilo. Poznam kar nekaj ločenih parov, pri katerih je tako kot pri tebi – eden gre gladko naprej v naslednjo, pa tretjo, četrto, peto zvezo, nekateri za seboj puščajo tudi otroke, drugi pa se leta in leta ne pobere.
S tem ni nič narobe – to samo pomeni, da ti je vajina zveza res veliko pomenila. To je trenutno pač en žalostni dejavnik v tvojem življenju, ki pa bo zelo verjetno sčasoma izginil. Nekega dne že, vsaj pri večini je tako. A naj ta črna pika ne vpliva tudi na vse ostalo. Poskusi ločiti to ljubezensko bolečino od preostalega življenja: imaš otroka – super, imaš urejeno eksistenco – super, imaš prijatelje – super, dobre starše – super, novo fajno frizuro – super! Prebrala si dobro knjigo/videla odličen film – super.
Zakon privlačnosti – hja, saj res drži. Ko imamo veliko energije, volje, idej, se tudi lotimo veliko stvari in jih verjetno tudi uspešno dokončamo. Ko smo potrti, pobiti, utrujeni, ne počnemo nič in tudi uspešni ne moremo biti, a ne. Mislim, da je to vsa skrivnost. Jaz imam trenutno “črni niz”, ko se kvarijo stvari, delam neumnosti in mi gre skratka vse narobe. Vsake toliko pride tako, včasih me res pošteno zabremza in bi najraje šla jokat pod kovter. Ampak potem se zberem, začnem delati kljukice na seznamu in prej ali slej spet pridem na čisto. Samo da ni kaj usodnega, pa se vse da porihtat.

Živijo.
Nekaj vprašanj si moraš postaviti, da lahko začneš dojemati in odkrivati vzroke:
– vizualizirala si srečno življenje. Vprašaj se kakšno srečno življenje si si predstavljala – življenje, ki so ti ga drugi predstavili kot srečno življenje, ali življenje, ki si ga resnično sama želiš – takšno kakršno si sama predstavljaš kot srečno?
– vprašaj se ali je dovolj le vizualizirati?!? Če bi bilo tko, bi verjetno samo vizualizirali denar, pa bi blo….anede….pol bi vsak imela svojega Alladina, če bi šlo tko. Mogoče te bo eno dejstvo presenetilo, ampak ga moram napisati: Bogati in zares zadovoljni, srečni ljudje NE vizualizirajo – ONI IMAJO VIZIJE, KATERIM SLEDIJO IN PREDVSEM DELAJO – NA POLNO. Nimajo časa posedati doma in vizualizirati kaj bi bilo, če bi bilo.
– zakaj še vedno razmišljaš o bivšem…zato ker njemu gre dobro in tebi ne. Raje se ukvarjaj s tem kaj moraš TI NAREDITI, da tebi začne iti dobro. Ločitev je lahko NOVI začetek – če boš sama tako hotela. Lahko se postaviš na noge in zaživiš bolje kot kdajkoli prej, ali še naprej živiš v senci, polni razočaranj, obtožb, iskanja krivca, ipd. OD TEBE JE ODVISNO.
– ali je ločitev najhujša stvar, ki se zgodi v življenju…hm hm….ali nista najbolj pomembna življenje in zdravje pa potem vse ostalo.
– Ali ti je kdaj kdo rekel, da je najprej treba očistit umazanijo, da se lahko sprejmejo nove – čiste stvari. Se pravi, krožnik je potrebno pomiti, da lahko iz istega znova poješ kosilo. Nauk: Pusti, da gre stran vsa umazanija in negativne stvari, ki te morajo zapustiti. Ne oklepaj se starega in zananega (po tvojem pisanju sodeč, točno to delaš). Ti bi rada živela tko kot prej, pa ne gre. Valjda da ne, stanje se je spremenilo..
– BODI SREČNA, DA NISI VEČ S TAKŠNIM MOŠKIM (če je res takšen, kot ga ti opisuješ)
– NEHAJ RAZMIŠLJATI o teh stvareh, kot so zakon privlačnosti, vizualizacija ipd. pa bo. Ta shiit, ki so nam ga vsilili, kot izhod iz sile ne drži povsem. Ne moreš biti samo srečen, včasih moraš biti tudi žalosten. To je naravno in normalno. Zato nehaj razmišljati v to smer. ZAČNI RAZMIŠLJATI RACIONALNO.
– Delaj to kar ti v točno določenem trenutku ustreza – tebi in ne komu drugemu
– Da prebiješ led pa moraš ITI PREK SEBE. Se pravi, tudi ko si najbolj žalostna in brez energije – se dvigni, naredi tisto kar v tem trenutku moraš: če so to obveznosti do otrok, pomiti posod, skuhati kosilo, iti na telovadbo….torej načrt aktivnosti in tega se drži k pijan plota, pa bo začelo iti na bolje.
– Zapomni si eno najbolj pomembno stvar: v takšni fazi čustvene občutljivosti je najtežje, pa vendar KLJUČNO, PRENEHATI PREMLEVATI. Ko ti to uspe, se bo začelo obračati na bolje. Pomaga tudi, če se s kom pogovoriš. Če nimaš nobenega za iskren in odrešujoč pogovor, začni pisati dnevnik – zapiši noter vse svoje skrbi, pozitivna in negativna občutja, strahove, skratka vse kar ti leži na duši.

Srečno!

Pa še nekaj mogoče kar bi morala že v začetku napisati: To kar se tebi dogaja je normalen čustveni proces v takšnih situacijah. Nisi edina, ki je morala preživeti takšno občutljivo obdobje po ločitvi.

To jemlji kot proces zdravljenja. Kot npr. po operaciji. Ljudje ostanejo brez dela telesa in potrebujejo nekaj časa za okrevanje in zato, da se navadijo na nove življenjske pogoje.

Isto se dogaja na čustvenem področju (ko ostanemo oziroma se ločimo od nekoga) – potrebujemo čas, da to osebo dokončno zapustimo (v duhu), sebe ponovno najdemo, se prilagodimo in naučimo življenja v novih pogojih (se pravi življenja sam s seboj, brez moža).

Drugega recepta ni…se pravi živi, pusti da se zgodijo in naredijo stvari, ki se morajo….pa bo..

V vsem tem dajanju pozitivne energije (če sem prav razumel – vsi so izčrpali tvojo enrgijo) si verjetno izgorela.

Verjetno je v tem problem. Bila si preveč ustrežljiva. Prav je, da si dajemo, ampak ne smemo dovolit, da se zaradi tega izčrpamo. Ne smemo pozabit nase.

Mogoče je čas, da se potopiš sama vase (to ne izključuje, da ne daješ ljubezni svojima otrokoma).

Poskrbi zase. Ljubi se. Umiri se. Bolje se spoznaj.

Spremeni razmisljanje! To je prvi korak,da ti gre lahko kaj na bolje,ker če nekdo skozi razmislja da se mu dogaja samo slabo se mu dobro ne more ker tega niti ne opazi,opazi samo slabe stvari.Druga stvar,preboli svojega partnerja,bodi vesela da sta otroka ostala s tabo da ju sploh imas,posvecaj se njima in sebi,bodi pozitivna vzemi to kot izkusnjo kot dobro iskusnjo in se iz tega neki nauci.Zivi zivljenje ne obupuj,ker kar te ne ubije to te ojača.