Obračam se na vas, ker res ne vem kako naprej.
Za sabo imam zakon, ki je žal po 10 letih propadel. Vzrok je bilo varanje s strani nekdanje žene, kar tudi danes sama priznava. Iz tega zakona imam sina, ki živi pri ženi, res pa je, da izkoristim vsak trenutek, ki ga imam na voljo, da sva skupaj in sva res povezana ter se imava rada. Tudi materialno skrbim zanj, maksimalno kot se da. V času zakona sem imel ženo zelo rad, doma sem skrbel za marsikatero gospodinjsko opravilo, skrbel za družino, imel solidno službo, nikoli nisem popival in niti pomislil, da bi ženo kdaj prevaral. Žal se je z njene strani zgodilo iz tega so sledili prepiri in po enem letu, sva se sporazumno razšla, razrešila vse glede skrbništva nad otrokom in vse stvari glede imetja. Stanovanje sem prepustil ženi in se odselil na svoje. Zaradi sina sva sicer obdržala kontakte in se zmeniva vse kar je potrebno v zvezi s tem.

Po tej slabi in zame zelo hudi izkušnji sem se odločil, da bom življenje nadaljeval sam, se maksimalno posvetil sinu in nadaljeval s svojo kar uspešno kariero. Res sem bil prepričan, da nobene druge ženske ne bom več spustil v svoje srce.

Tri leta sem tako živel, živel sam, skrbel za svoje gospodinjstvo, blestel v službi, užival vsak trenutek, ki sem ga preživel z otrokom. Globoko v sebi pa sem čutil praznino, nesmisel vsega, pogrešal sem ljubezen, zaupanje, srečo, …….

No, in po treh letih se je zgodilo, slučajno sem spoznal žensko, s katero sva se veliko pogovarjala, si bila zelo podobna, cenila iste vrednote, oba ločena in tudi ona je imela sina edinca iz svojega propadlega zakona. Toliko podobnosti je bilo med nama, tudi njo je partner prevaral in zapustil.
Po pol leta spoznavanja in občasnega druženja, se je zgodilo še veliko več in lahko rečem, da se je takrat začela najina zveza. Ona je kmalu spoznala mojega sina in jaz njenega. Najprej sva bila skupaj med vikendi in potem sva skupaj začela tudi živeti. Dopustovali smo skupaj in res doživeli marsikaj lepega, ko sva bila sama ali pa, ko sta bila zraven njen in moj sin. Zaupal sem ji, jo ljubil in jo imel rad.
Začela sva načrtovati večji skupen dom in temu sem začel popolnoma prilagajati svoje življenje. Veselilo me je tudi to, da je mojo novo partnerko moj sin lepo sprejel in tudi njen sin mene, skoraj za očeta. Tudi v tem domu sem prevzel veliko gospodinjskih obveznosti, skrbel za njenega sina kot za svojega, poskrbel za materialno varnost družine, ……
To je trajalo nekaj mesecev in v tem času je vse teklo tako kot sva se dogovorila in si oba želela.
Seveda, pa v vsaki zvezi pride do kakšnega manjšega spora in tudi midva sva se enkrat nekoliko sporekla zardi nekih popolnoma banalnih stvari in si izmenjala nekaj besed, sicer glasnih, ampak nič žaljivih. Ko sva se umirila, mi je rekla naj se za nekaj dni vrnem v svoje stanovanje, da mora ona o vsej zadevi premisliti. Po tednu dni me je poklicala in povedala, da z menoj ne more nadaljevati zveze in sicer, da ne zaradi mene, ampak, da ona ne more naprej.
Od takrat je minilo dve leti, jaz pa se preprosto ne morem pobrati, sploh ne morem normalno zaživeti, kaj šele, da bi pomislil na kakšno novo zvezo. Preprosto se bojim ponovnega razočaranja in zavrženosti, kakršno sem doživel v svojem propadlem zakonu in tudi v tej opisani zvezi.
Svojo nekdanjo ženo se imel zelo rad, bila je tudi zaljubljenost med nama, ampak po prevari, sem bil jezen in razočaran, nisem pa čutil take bolečine, kot jo po tej zvezi.

Zdaj spoznavam, da sem s to drugo partnerko spoznal tisto pravo ljubezen, za katero sploh nisem vedel kako izgleda v vseh 10 letih zakona. Saj sva bila z ženo na začetku zaljubljena in prava prijatelja, imela sva se rada in si pomagala in zaupala, ampak to kar sem čutil v drugi zvezi pa prej nisem nikoli.

V teh dveh letih je moje življenje popolnoma propadlo, mislim samo na to partnerko iz druge zveze. Hranim njene slike, pisma, darila. Nenehno razmišljam o tem, kako bi nam bilo lahko lepo. Krivim se za propad najine zveze, čeprav mi je sama rekla, naj se ne sekiram, ker da nisem nič kriv in da mora ona to razčistiti sama pri sebi.

Sicer nimam problema navezovati stike z ljudmi, v službi in okoljih, kjer se gibljem me obkroža ogromno žensk, vendar v trenutku, ko bi se lahko začelo kakšno, vsaj prijateljstvo, takoj pomislim na svojo drugo partnerko in preprosto popolnoma otrpnem in se umaknem.

Vem, da bi moral to preboleti, ampak ne morem. Pravijo, da čas pozdravi vse rane, ampak pri meni je ravno obratno, iz dneva v dan je huje. Vedno težje mi je. Vedno bolj jo pogrešam.

Ne vem kako naj nadaljujem svojo življenjsko pot in prosim za nasvet, predvsem tiste, ki so že doživeli kakšne podobne občutke in tudi nemoč.

Peter

Odgovor, kako naprej, najbrž ne more biti kaj veliko drugačen od odgovora, ki bi ti ga dali, če bi bil pisal po propadu tvoje prve zveze. Saj sam vidiš, kako si šel naprej, in po treh letih se ti je rana kolikor toliko zacelila, še celo več, to kar sem čutil v drugi zvezi pa prej nisem nikoli. Zakaj bi bilo zdaj kaj drugače?

Storiš lahko bolj malo. Bolečina ob sladko-grenkih spominih in pogrešanje ter osamljenost ne bodo odšli hitro. Ostali bodo toliko časa, dokler ne bodo izzveneli v nič. In čeprav je zelo razpasena “modrost”, da je za vse nekaj dobro, to pravi samo ta, ki kaj veliko v življenju ni doživljal ali pa le površno. Ne, vse te bolečine, ki jih doživljaš, niso za nič dobre. Nič ti ne bodo dale, k ničemur ne bodo prispevale. Samo mučijo te, in ko bodo pošle (čez par let), od njih ne bo nič. Niti modrosti niti spoznanja. Ostale bodo večna uganka, zakaj so sploh bile.

Edini blažev žegen za tvoje bolečine je kvečjemu tolažba, da bo naslednja oseba, ki ti bo prebudila ljubezen in življenje, taka, kakršne si niti predstavljati ne moreš in ne bo v ničemer podobna zdajšnji osebi. Nezmožnost predstavljanja, da taka oseba sploh obstaja, je po eni strani vir tvoje bolečine, hkrati pa tudi čudno dialektično zagotovilo, da bo nekoč res prišla. Metafizična tolažba je bolj slaba tolažba, verjamem, ampak če ne bi bilo tako, bi do zdaj podrl že vsaj tri sodelavke. Tako bi vsaj storil tisti, ki mu je “vse za nekaj dobro”.

Pa še to: V teh dveh letih je moje življenje popolnoma propadlo. Če si izgubil službo, prihodke, hišo, živiš v podhodu, ješ iz smetnjakov in smrdiš na kilometer daleč, ti je verjeti. Drugače ne.

Prvo kar bi ti moral povedati je to da se nobena zveza ne konča iz enega nedolžnega prepirčka.. Prej bi dejal da ti pravih razlogov nisi videl, oz si jih zaradi rožnatih očal popolnoma spregledal..
Praviš da kriviš sebe.. Česa? Z žensko se nekje nista ujela in zato je konec..
In prvo kaj moraš narediti je da nehaš kriviti sebe in se počasi postaviš na noge… Zaradi sina, zaradi sebe…. Res je da ti bolečina ne bo dala nobene nove modrosti, zato se vzemi v roke…

Nisi edini na tem svetu ki čuti tako, bo pa minilo.. Le pogumno…

Hvala “Zoro” in “Jasno in glasno” za te besede.

Res po propadu zakona, se mi je rana lahko zacelila, ker nisem tega čutil kot veliko osebno izgubo. Skrbelo me je za otroka, hudo mi je bilo zaradi propadle družine, osebno sem čutil le jezo in razočaranje nad ženo, ker je lahko to storila. Kako je mogla? Ne da bi pomislila na otroka, družino,…
To kar čutim po tej zvezi, pa je popolnoma nekaj drugega, nisem bil le malo zaljubljen, ampak sem res spoznal kaj se pravi ljubiti in kaj se pravi živeti za ljubljeno osebo. Zato je zdaj bistveno drugače kot prvič.
Počasi sicer spoznavam, da je bilo to iskreno in čisto le iz moje strani, na drugi strani pa je bila verjetno le igra in laž, oziroma iskanje potencialnih koristi.

Vem, da sem v najboljših letih, da nisem slab, da tudi ne izgledam slabo, da sem urejen, samostojen in uspešen. Ogromno imam priložnosti, da bi začel s kakšno novo zvezo, marsikatera mi da vedeti, da bi lahko kaj bilo. Problem pa je, da preprosto otrpnem, vsako žensko takoj primerjam s to svojo drugo partnerko, takoj pomislim nanjo, kako lepo je bilo in kaj bi vse lahko bilo. In bojim se ponovnega poraza. Če bi želel “podirati”, bi lahko podiral eno za drugo. Ampak tak pač nisem, in od zveze jaz želim in pričakujem mnogo več kot “podiranje”. Zaupanje, ljubezen, varnost, prijateljstvo, zvestobo. To želim prejemati od partnerke in ji seveda to tudi v popolnosti vračati.

“jasno in glasno”, še glede propadlega življenja. To kar naštevaš so le materialne stvari, moje mnenje je, da je v življenju pomembno tudi kaj drugega. Z materialnega vidika moje življenje ni propadlo, nasprotno, sem zelo dobro situiran in materialno preskrblejen. Problem je moja osebnost, notranjost, srce, čustva, …. ne vem kako naj se izrazim. Tu se ne morem pobrati, samevam, obupujem, ne vidim prihodnosti,……..

Peter

Peter, tvoja žalost in bolečina sta očitna in si lepo opisal, kako se počutiš. Samo za svojo srečo si v prvi vrsti odgovoren sam. Ne moreš tega preložiti na ramena neke ženske, sploh po tvojih izkušnjah, ko vidiš, da se to ne obnese. Vzemi svoje življenje v svoje roke, sreča ni nujno samo v dvojini. Veliko stvari je v tvojem življenju, zaradi katerih si lahko vesel, zadovoljen in ja, tudi srečen: imaš otroke, predvidevam, da so bistri in zdravi, imaš v redu službo, si priljubljen med ljudmi, živiš urejeno življenje, nisi lačen, manjka ti samo ženska. Ja, SAMO to ti manjka, pa se ti tudi vse ostalo zdi ničvredno. Kaj pa, če boš vse življenje sam? Boš do 80. leta samo jokal in stokal?

“neugodna”, vse je res kar praviš. In tega se tudi zavedam in vem, da bi tako moralo biti. Ampak to prenesti v prakso, v realno življenje, je težko, ne morem se prisiliti, pa bi se rad.
Ja, marsikdo bi rekel, da je vse idealno. Bister in zdrav sin, ogromno prijateljic in prijateljev, urejen dom, izobrazba, odlična služba, aktiven na ogromno področjih, za vse znam poskrbeti sam, zdravje odlično, oziroma letom primerno.
Praviš, da mi manjka ženska, res je. Vendar tu je problem. Marsikatera je v teh dveh letih želela kaj več kot prijateljstvo, ampak jaz ne morem.
Mogoče se sliši smešno, ampak imam občutek slabe vesti. V trenutku začnem misliti le na nekdanjo partnerko. Pogovor in reakcije takoj obrnem v drugo smer. Zavestno vem, da je to neumno in narobe, ampak podzavestno vedno tako odreagiram. Sploh ne dovolim, oz. ne morem dovoliti, da bi katera prišla blizu mojega srca.
Tega problema po razpadu prvotnega zakona nisem imel. Zavestno sem se odločil, da bom nekaj časa sam in tako je bilo, vendar sem z lahkoto po treh letih rekel, da je tega dovolj in začel znova, če bi se tako odločil, bi to takrat lahko rekel po nekaj mesecih, tega pa sedaj preprosto ne morem. In kar je najbolj čudno, vedno huje je. Vedno bolj jo pogrešam in vedno težje grem naprej. Čas ne pozdravi nič.
Poskusil sem popolnoma spremeniti življenski stil. Preselil sem se v drugi kraj v nov lep dom. Ukvarjati sem se začel z novimi hobiji, športi, kulturo,….. Tudi na tem forumu sem prebral, da to pomaga. Žal pri meni popolnoma nič.
Zavedam se, da je ogromno žensk, ki bi za takega partnerja dale vse, kar mi je že marsikatera tudi povedala. Jaz pa v osamljenosti mislim na svojo izgubljeno ljubezen.

Napisala sem, da ti manjka SAMO ženska in da si samo zaradi tega tako nesrečen, da ti vse ostalo ne pomeni skoraj nič. To se meni ne zdi prav.

Si mogoče razmišljal, da bi potreboval konkretnejšo pomoč, kot jo lahko dobiš tukaj od naključnih bralcev? Na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica odgovarjajo strokovnjaki, pa bi mogoče za začetek svoje vprašanje postavil še tam. In boš videl, kaj ti bodo odgovorili. Verjetno pa je še kaj, česar ne moreš napisati takole v javnosti, na štiri oči pa bi lahko zaupal.

Pozdravljene MB 1973 tole, kar berem od tebe je enako smiliti se sam sebi in čakati nekoga, da bo rešil težave namesto tebe. Daj vzemi se v roke in začni delat na sebi.
Bil sem v podobni situaciji kot ti, tudi meni se je podru svet in to večkrat pa sem se vedno postavil na noge. Vedno sem se kaj naučil iz tega in to nesel s sabo v nasledno vezo, slabe stvari pa počasi pozabiš oziroma se čuvaš da jih ne neseš z sabo.
Nekaj se zavedaj, če ti ni bila usojena zadnja partnerka ti pač ni bila usojena. Nehaj moledovati in prositi za njo. Mimo tebe letijo leta in oseba, ki bi ti bile lahko še bolše partnerke, pa ti nič ne narediš oziroma zmrzneš. Nobena ženska si ne želi copate, tako imaš že prtlago z sabo, ki jo bo omogla tako ali drugače sprejti.

Moj predlog je pospravi vse kar te veže na zadnjo partnerko v škatlo in porini vse skupaj v 1 kot. Ko boš dobil napad po partnerki, pusti škatlo pri miru vsak mesec jo posravi v bol temen kot ali pa na podstrešje, počasi boš pozabil da ta škatla sploh obstaja in boš zaživel živlenje na lastnih nogah in tudi pravi partner se bo našel za tebe, tako kakor se najde za vsakogar, ki je pripravljen delat na sebi in razčistit sam z sabo.

Kaj te bremza, da bi začel delati sam na sebi. Najprej ti predlagam, da si na list na 1 stran napišeše dobre stvari, ki jih imaš na drugi list napišeš stvari, ki niso dobre in jih lahko poraviš na drugo stran istega lista stvari ki so slabe pa jih ne moreš popravit. Če boš to naredil boš naredil velik korak na sebi. Nato pa začni pucat stvari, ki te motijo in videl boš rezultati pridejo sami od sebe.

Pa še nekaj partnerko boš spoznala takrat, ko najmama pričakuješ. Samo delaj na sebi zaradi tebe in tvojega sina, ki te potrebuje in ne bodi razvalina, ker to tovj sin čuti podzavestno zavedno ali pa nezavedno.

Daj vzemi se v roke in začni živeti živlenje, ki si ga zaslužiš. Pa ne glej to skozi materialne dobrine temveč skozi duhovno rast. Če te pa kaj več zanima me pa lahko tudi privatno kaj prašaša in če bom vedu ti bom z veseljem pomagal. Da najdeš svoj duševni mir.

Hvala “flokostar”, za ta realen pogled na vso zadevo. Saj delam na sebi, nisem se zapil, zanemaril, poredil, nisem začel kaditi, ….. Nasprotno, aktiven sem, delam na sebi, na notranjosti in na zunanjosti, skrbim za svojo duhovno rast, kulturno rast, vpisal sem že drugega podiplomca, sodelujem pri več društvih, veliko pomagam ljudem. Tudi zunanjosti nisem zanemaril, ukvarjam se s športom, skrbim za čistočo in urejenost,…..
Celo začel sem znova, preselil sem se 100 km stran, kupil nov dom, popolnoma zamenjal garderobo, zamenjal avto, se začel ukvarjati s stvarmi, ki jih prej nikoli nisem počel, vse mi je perfektno uspelo.
Na vseh teh področjih živim življenje kot malo kdo, na čustvenem področju pa sem preprosto okamenel in res je, nisem razčistil s preteklostjo, preprosto ne morem. Preveč sem jo imel rad.
Da mi manjka SAMO ženskam, je napisala “neugodna” in zato vse kar sem in kar dosegam v življenju sploh ne vidim. Saj to je najbolj čudno, predstavnice nežnejšega in lepšega spola, predvsem tiste, ki me bolj poznajo in ki poznajo mojo zgodovino, se dobesedno mečejo za mano. Vedo, kaj vse sem storil za ženo in kasneje za to drugo partnerko. Ogromno mi jih je že direktno reklo, da sem to, kar si želi skoraj vsaka normalna ženska.
Jaz pa preprosto zmrznem, ob vsakem takem zanmenju, se podzavestno umaknem.
Razumsko sem razčistil, zavedam se, da je veliko boljših, lepših, predvsem pa veliko bolj poštenih in odkritih, kot je bila moja druga parterka. Razčistil sem tudi to, da me ni vredna.
Vse to mi je kristalno jasno. Ampak v meni je nekaj močnejšega kot razum, do nje čutim nekaj, kar do nobene druge ne morem.

Za sina pa storim vse, živim samo zanj. Če že ne morem premagati teh opisanih stvari in živeti normalno partnersko življenje, potem skušam biti vsaj dober oče, vsi pravijo, da mi to zelo dobro uspeva, tudi moj sin. To je edino zadovoljstvo in uspeh, ki mi zdaj kaj pomeni.

MB 1973,

dovoli, da ti napišem, da te popolnoma razumem.

Tudi meni se je zgodilo podobno kot tebi.

Tudi jaz sem se razšla s prvim možem, ampak to zaradi osebe, ob kateri sem čutila natančno to, kar si ti čutil ob svoji zadnji ženski. Vem in poznam te občutke, trenutke, srečo, ljubezen, radost, ko je vsak trenutek tako lep. Poznam vse to. Ko sem bila z njim, sem si rekla, da kaj lepšega v življenju ne morem več doživeti ob nikomur. In res je tako.

On me je potem zapustil. Zdaj sem sama, že dve leti. Le v njegovem objemu sem se počutila varno, srečno, sprejeto. Odkar ga več ni ob meni, ne dovolim in niti ne pomislim, da bi kdaj koli dovolila komu, da se mi približa, me objame in poljubi.

Njegov objem, njegovi poljubi, njegova bližina, to je ostalo v meni in ob meni in on je nenadomestljiv.

On zdaj živi svoje življenje. Vse njegove obljube meni so izzvenele, vendar, ne zamerim mu, pač se je tako zgodilo.

Ga pa sanjam, često, mislim nanj, ne tako pogosto, vendar še kar. Če ga vidim, me zaboli v duši in hočem zajokati.

Vedno ga bom ljubila, … o njemu ne govorim, z nikomur. Le morda kdaj s sinom, imel ga je rad. In ni mi žal prvega razpadlega zakona, propadla bi v njemu. Ker nisem vedela in nisem čutila kaj je prava ljubezen.

To sem občutila ob njemu,pri drugemu, čeprav je vse skupaj prehitro izzvenelo. Ni važno, bilo mi je dano le malo časa, a spoznala sem kaj je pravi objem, kaj je pravi poljub, spoznala sem kakšnega moškega bi imela ob sebi… preveč bi bila srečna…

Vedi, da je s teboj vse uredu… le, če lahko dodam, človek ljubi le enkrat…. in le eno osebo… oprostite drugi, to je le moje mnenje , ki velja ZAME.

“Zame” skoraj popolnoma enaka zgodba.
Naj se sliši še tako čudno, ampak človek lahko zares ljubi samo enkrat in le eno osebo. Težko si predstavljam, da bi živel s kakšno novo partnerko. Če že, bi bil to popolnoma površinski, mogoče prijateljski odnos, nikakor pa tista prava ljubezen. Ko sem objel njo, sem bil najsrečnejši na svetu. Zdaj sem uspešen, ugleden, solidno situiran, priljubljen med ljudmi, srečen pa gotovo ne. Kdaj se zgodi, da se slučajno srečava, lahko je sama ali z novim partnerjem, kaj čutim takrat ne morem opisati, srce se mi trga in v trenutku začnem podoživljati vse čudovite trenutke, ki sva jih doživela skupaj.
Želim si biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem, ampak za to mi preprosto manjka ona. Tista ki jo ljubim in ki jo večno bom, ne morem drugače.
Mogoče tega nekateri ne morejo razumeti, vem pa, da so tudi ljudje, kot si ti “zame”, ki doživljajo to bolečino in ki to razmejo.
Peter

Peter. Jaz te povsem razumem. Ne razumem pa ljudi, ki kar govorijo, kako je odločitev tista, ki te popelje naprej. Saj verjetno je. Sam to ni zame. Jest hocem nekoga ljubit, a kako bi ga, če imam v srcu tako praznino in nimam več česa dati tej drugi osebi. Pa naj se spoznam toliko oseb, toliko lepih punc, ona bo v meni za zmeraj.

Peter, predno sta začela s to tvojo za-vedno-nepozabno, si v sebi čutil praznino. Najbrž nisi edini, ki se v zvezo spusti v taknem stanju – lačen pozornosti, ljubezni. Ne verjamem pa, da je to dobra osnova za nek odnos.

Dobro si oglej tudi tisti manjši spor, ki sta ga imela s to zadnjo, ko sta se nekoliko sporekla zaradi nekih popolnoma banalnih stvari, si izmenjala nekaj besed, sicer glasnih, ampak nič žaljivih. Oglej si tudi te odebeljene besede-kako še po nekaj letih minimaliziraš zadevo. Resda je bila to samo kapljica čez rob, ampak v tej kapljici boš lahko zagledal, kaj je skozi čas vajinega odnosa sodu izbilo dno.

Vprašanje je tudi, če si ti je ona upala povedati razlog vajinega razhoda. Lahko si krasen človek in se ukvarjaš s čudovitimi stvarmi, a dokler ne boš razpakiral te zadeve, si jo ogledal z vseh koncev in krajev, začutil vsa doživljanja in čutenja, se ti lahko ponovno zgodi nekaj podobnega. Da boš nekega dne, lačen ljubezni, a povsem zapreden v nepozabna čustva do te ženske neki drugi zagrenil življenje, ker bo hotela s tabo odnos, ti pa boš še plaval v nekih drugih vodah.

Ravno zato tudi ne morem normalno nadaljevati, ker ne želim lagati potencialni parterki, ali naj ji izpovedujem ljubezen, ji gledam v oči, ji govorim, kako jo imam rad, zraven pa mislim na svojo dugo partnerko. Tak pa nisem in nočem, da bi kakšna dobra in poštena ženska trpela zaradi tega. Tudi zato se ne morem spustiti v novo zvezo. Saj je tudi meni všeč marsikatera moja prijateljica (značajsko, po srcu in po zunanjosti), ali nja jo spustim k sebi, se imam super, “poližem med” in odidem k naslednji žrtvi – ne, tak pa nisem in na te stvari gledam zelo resno in odgovorno.”karyna”, zato, da ne bi kateri zagrenil življenja, ker vem kako je to hudo in kako boli.

In zakaj se ne bi ona upala povedati pravega razloga za razhod? Vedno sva si vse povedala, jaz sem bil vedno iskren, celo rekla mi je, da sem prvi in edini na svetu, ki mu lahko in brez strahu pove vse. Če pa je ona kljub temu imela v ozadju stvari, ki mi jih ni želela povedati, pa mogoče. Vendar, potem se v zvezi ne sme iti tako daleč, da nekomu zagreniš življenje, ampak se je treba prej ustaviti in razčistiti pri sebi. Ravno zato jaz ne želim v novo zvezo, ker ženski zdaj nisem sposoben ponuditi čistega srca in iskrenosti. Razen mogoče za nek površinski odnos, za katerega pa meni ni.

Točno tako je, kot pravis ti “Urosr”, če enkrat zares ljubiš, to mislim zares brezpogojno, se preprosto ne moreš kar odločiti in iti naprej. Zavestno sicer lahko, pozavestno in v srcu pa je praznina, ki za naslednji odnos gotovo ni dobra.

“MB 1973” in “ZAME…” ko tole berem se mi zdi kot da živite v pravlicah in da ste stari 10 let. Pa prosim tega ne uzamite kot napda na kogarkoli.
Bojite se odpreti pandorino skrinjico in čakate da vam jo bo odpru nekdo drug leta pa letijo mimo vas. Če negre drugače si najdi strokovnjaka, ki ti bo to pomagal razčistiti in spucati če sam ne znaš. Živiš v pravlici in kar čakaš.
Kaj vas ovira vas je strah da boste spoznali resnico o sebi, da bi odpril pandorino skrinjico in razčistila kaj je v njej stvari raztavili in pogledali večplastno lahko tudi z 3 osebo, ki ni obremenjena z vašimi pogladi. Saj v sloveniji se da najti strokovnjake, ki ti bodo znali pomagat pa neboš čuden če se boš oglasil pri njem ti lahko povem iz lastnih iskušen.
Dam pa tudi čisto prav “karyna”, ne razčistite.

Jaz sicer nisem imele probleme na ljubezenskem področju kakor ti sem jih imel pa na drugih področjih, kjer sem rabil samo potrditev tega kar sem že vedel in sem si prigovarjala da je tako prav in ko sem dobil še potrditev 3 osebe, ki se spozna na to temo sem lahko vse skupaja pospravil v omaro in se na tej stvari nabira prah in sem zaradi tega danes bolša oseba, ki je razčistitla z določenimi živlenskimi problemi, ki so me ovirali in mi grenili čas.
Dobil sem pa tudi potrditev tega če se nečesa lotiš zavestno tudi čustva znajo slediti temu. Iz zgoraj napisanega vidim, da vas morijo čustva, ki jih nimate pod kontrolo in čustva diktirajo vaše živlenje. Zgleda že ni tako hudo da bi se zavestno uprli svojim čustvom in začeli popravljati uzorcov, ki vam spodbujajo takšna čustva. Kje je razlog neznama povedat, ker te premalo poznama lahko pa tičijo nekje v otroštvu. Bežiš pa pred problemi, ki jih nosiš z sabo in si polniš čas z drugimi stvarmi samo da ti ni treba popucat stvari za nazaj.

Predlagam ti da si nehaš zatiskat oči in da začneš delat na sebi tako zavestno kot tudi čustveno in da spucaš stvari kot ti je že napisala tudi “karyna” zaradi tebe še bol pa zaradi sina, ki čuti tvojo čustveno praznino zavestno in tudi nezavestno. Bodi mu vsaj oče če že nemoreš biti parnter mami od sina.
Upam, da ti bo uspelo (če še kaj rabiš me pa lahko kontaktiraš tudi na privat)

Ljubezni se ne da kar pozabiti. Če bi bilo to tako preprosto, ne bi imeli vseh teh nesrečnih pesmi, dram, filmov, romanov… Počasi pa popusti bolečina, vendar nič prej, dokler je sam ne sprejmeš. Dokler si ne daš možnosti posloviti se od vseh slik, spominkov in spominov.

Ali pa – in to je druga možnost – se začneš zanjo boriti. Sta se po razhodu sploh še kdaj srečala?

Sva se srečala, nekajkrat. Vsakokrat, ko jo vidim ali slišim je huje. Večkrat, ko potrebuje pomoč ali kakšen nasvet se obrne name. Pravi, da sem njen najboljši prijatelj in da mi res zaupa. Po drugi strani, pa je od takrat, vsaj kakor jaz vem, imela tri zveze, ki so vse propadle. Ko je v zvezi me skoraj ne pozna, ko je ponovno sama, pa se vedno spomni name. Ljubim jo, zato ji vedno pomagam, kolikor morem. Takrat letijo SMS-i, klici, dobiva se na pijači,…. Ko se zadeva uredi, pa se umakne. Za moje težave pa se v glavnem ne zmeni, tudi, ko sem bil po razpadu najine zveze popolnoma na tleh, se niti pogovoriti ni hotela z menoj.

Kako naj bom samo prijatelj, tudi, če najboljši, po vsem kar sva preživela in načrtovala skupaj?
To preprosto ne gre! Po drugi strani pa jo ne morem preboleti, kaj šele pozabiti.

Zivjo

Po dolgem casu sem odpru tale forum..in naletim lih na tako temo k sm jo hotu brat 🙂

Zame in MB :

Sem sicer mlajsi od vaju (26), ampak, ko berem vajine poste vidim dobesedno sebe oz. vaju razumem o cem govorita.

Enako kot vid2 mislim, da ne bom imel nobene druge toliko rad..ja z njo je blo res TOP!… Ze eno leto sem prazen, priznam da sm se kr mal zgubu…ampak sem prebral flokostarjev post, kar mi je dalo misliti..

V tem lajfu mora biti oseba s katere mi bo se lepse. 1 leto sm kr zgublen, nezadovoln sam s sabo in mi enostavno preseda, da se ne premaknem..Zdej k stinem gum Oddaj napisem na list + in – in zacnem delat na seb! Kadrkol se bom spomnu na njo se bom prsilu da bom misli usmeru drugam. Ne bom vec zapravlov ur za ta bullshit ! Js zase vem, da sem jo imel iskreno rad, moja vest je cista..

Pravjo, da so v lajfu vzponi in padci!
Vi2 naredita isto, in gremo novim zmagam naproti!
Naredta to zase !

flokostar hvala ti za post 🙂

LP

Pa bi bilo dobro, če bi jo prebolel. Po domače bi rekli, da te ima ženska za norca. Za tvoje probleme ji ni mar, ko je sama v stiski te čustveno in fizično izkorišča. Jemlje, pa ne daje. Če vztrajaš v takšni žaloigri, ki jo še ljubezen imenuješ, začni delat na sebi. Kakšna knjiga na temo čustvene odvisnosti itd.

Tudi sama sem bila dvakrat razorčarana. Razpadel mi je zakon po 20- letih in triletna zveza. Bolelo prvič in drugič kot hudič. Imela oba rada neznansko. Moža mogoče še bolj, zdelo se mi je da je edini pravi moški zame….
Pa sem vse prebolela. To kar opisuješ ti MB 1973 je neko bežanje pred resničnostjo. Mislim edina prava lljubezen.. in bla, bla. Vsakemu od nas se kdaj tako zdi. Ampak moraš biti sposoben vzeti življenje v svoje roke, urediti čustva in živeti dalje. Kot je že nekdo zgoraj omenil, zdiš se mi kot neodrasel otrok, ki joka za zlomljeno igračo. Kako moreš tako nesmrtno ljubiti nekoga, ki tako grdo dela s teboj? Daj zresni se in vzami se v roke. Življenje ni pravljica in čimprej se s tem sprijazni. Živi dalje, ker nekega dne boš ugotovil, koliko dni, tednov, let je šlo mimo tebe in je za vedno izgubljenih.
Mogoče sem bila malo groba, to pa zato, da ti pridem do živega in da se mogoče končno zbudiš iz sanjarjenja.
Pa veliko sreče.