Partner ne sprejema mojega sina z Aspergerjem
Pozdravljeni!
Ker se z nikomer ne morem objektivno pogovorit, prosim vas za nasvet.
Imam sina, star je 12 let in novega partnerja, s katerim imam 2 letno hčero- skupaj živimo skupaj 6 let.
Odkar pomnim, se prepirava predvsem zaradi sina, saj partner ne sprejme tega, da je drugačen. Pred letom dni so zasumili, da ima Aspergerjev sindrom in namesto, da bi partner to sprejel in ga skušal razumeti, je ravno nasprotno. Enkrat mu je v jezi rekel, da je psihič, ker je sin zaradi partnerjevega nagajanja enostavno eksplodiral. Že v osnovi je partner oseba, ki težko sprejema drugačnost in ljudi nenehno obrekuje njihovo zunanjost). Namesto da bi kdaj kam šel z njim, ga ali kritizira ali pa izziva, dokler se sin ne razjezi, tako da se ob vikendih dostokrat skregamo. Je zelo strog, jaz bolj popustljiva, to priznam in njega veliko bolj uboga.
Naj povem, da se parner nenehno obrega ob njega, ga kritizira, jaz sem pa vmes kot filter in to me ubija. Ne da se mi več to prenašat, po drugi strani pa mi je težko ostat sama z dvema otrokoma. Partner pravi, da ima psihične težave zaradi mojega sina, tako da ne vem ali še to ima smisel.
Lep dan navkljub dežju želim.
P
Oprostite, če nepovezano pišem, ravno sva se na poti v službo sprla zaradi tega.
Petrarca.
partner najbrž pastorka ne sprejema, od tod tudi izhajajo njegove reakcije. Hudo je, ker ste nekako vezni člne med njima, namesto da bi partner poiskal sam način, da uredi njun odnos. Upam. da se bo oglasil še kakšen starš z izkušnjemi. Bom na vaše vprašanje opozorila tudi Francko.
Mogoče bi se bilo tudi smiselno obrniti na http://www.familylab.si/
Družinske zadeve niso moje področje in se na tem področju nebi delal pametnega. Jaz če bi bil v takšni situaciji, bi partnerja oz. partnerico peljal do strokovnjaka za Aspergerja in naj mu razloži zadeve. Če se pač noče soočiti z dejstvom te bolezni, pa vsaj jaz ne vidim rešitve.
Glede MAS pa imam kar veliko izkušenj. Imam v družini 23 let starega brata ( sam sem star 33 let) z Avtizmom in Aspergerjem. In prvi korak pri takšni “bolezni”, da bližnji to bolezen sprejmejo. Če tega ni, se nekako ne moreš osredotočiti na sinovo “bolezen”. Ponavadi imajo otroci z Aspergerjem probleme z navezovanjem stikov ipd. Ali ga tvoj sin sprejema oz. kakšen je sinov odnos do njega ?
Nekaj najslabšega za avtiste, je da se iz njih norčuješ ali pa jih kritiziraš, da še pa slučajno takšnega tepeš, je pa nekaj najslabšega. Predvidevam, da poznaš sinovo bolezen in veš kako je. Takšne razmere njemu ne bodo kaj preveč pomagale, sploh če je sin partnerja sprejel, partner ga pa noče.
Pri nas je bilo podobno, le da so starši bili seznanjeni z boleznijo in še jaz. Spomnim, se ko sem bil star kakih 26 let. Ko se je brat domov prijokal, da mu je učitelj rekel, da je prizadet in da nima nič za iskati v šoli in da je njegovo mesto v norišnici. Naslednji dan smo ga iz šole izpisali. In marsikdo si misli, da so pač avtisti prizadeti in se ne zavedajo okolice, in da so hudobni, nesramni, nasilni. Noben se pa ne zaveda, da so nekateri avtisti, na določenih področjih dosti bolj pametni, kot ostali. In lahko tvoj sin čuti, da ga partner ne sprejme, kar je pa neki najslabšega, da nima opore v lastnem domu.
Smc1234 najlepša hvala! Sina nikoli nihče ne tepe, vem pa, da je psihičen pritisk lahko še hujši od tepeža. Stvari so se malo umirile, ker sva se pogovorila, trenutno iščeva pomoč- svetovalca, ki nama bo znal pomagati.
Vsi si želimo in trudimo s tem živet- je pa izziv, sploh med šolskim letom.
Še enkrat hvala za prijaznost.
P
živjo,
verjetno si že pred prihodom drugega otroka opazila partnerjev odnos. neven kam gledate babe, da imate potem s takim človekom novega člana. če moj ne bi sprejel sina, ki ima AS in ni njegov otrok bi dobil kovčke pred vrata, pa ga imam zelo rada. vendar kakor so ti svetovale predhodnjice-najbolj pomembna si ti v življenju svojega otroka. kaj bo dosegel in kako bo živel je odvisno samo od tebe. jaz mislim, da ti bo uspelo.
Sem podobnega mnenja, čeprav bi ti jaz odgovorila na bolj blag način 😉 Sicer pa, kar je, je.
Res pa si tudi jaz ne predstavljam, da bi sprejela v skupno življenje mame samohranilke z otrokom človeka, ki ima do mojega sina odpor. Tako obnašanje novega partnerja do sina ubije še tako veliko ljubezen, ki bi jo čutila do njega.