S to temo se obračam na tiste, ki so odraščali v družinah alkoholikov pa kljub temu živijo uravnovešeno, pošteno in srečno življenje. Tistim, ki so kljub temu postali dobri možje in očetje in dobre žene ter matere.
Mislim, da se prevečkrat napada žene alkoholikov, kako so sebične in, da bi morale moža zapustiti zaradi otrok. Da so jamrovke in še in še… .
Nobena ni ponosna na to, da tega ne zna storiti. Večina pač izhaja iz primarnih družin z zelo nizko samopodobo in brez minimalne zdrave sebičnosti. Možje pa tudi znajo zelo dobro manipulirati. Razumejo lahko samo ženske, ki tako življenje živijo… .
Ne smemo pa pozabiti, da se te ženske pogosto prav zaradi tega še bolj posvečamo svojim otrokom, ker si želimo, da bi odrasli v zdrave ljudi. Vem, da otroci alkoholizem v družini vseeno čutijo in me srce boli zaradi tega, vendar tudi otroci kjer alkoholizma ni, ne odraščajo vedno v zdravem okolju. Koliko družin je čustveno hladnih, kolikokrat se od otrok preveč pričakuje in zahteva, kolikim staršem je karijera in denar vse in lahko bi še in še naštevala. Takim staršem pa se nič ne očita in prav takšni se oglašajo na teh forumih in obsojajo. Če bi res tako sočustvovali z otroki bi več naredili, če bi napisali kakšno vspodbudno besedo, ki bi ženski pomagala skozi dan in bi se s tem tudi otroci počutili bolje.
Za to pa otroci-zdaj odrasli, katerim je kljub temu uspelo-javite se in napišite svojo zgodbo, verjemite, da bo to v vspodbudo materam in otrokom. Hvala

Vzopdbudo? Ali potuho. Uf koliko napačnega lahko preberem tule med vrsticami.

Lp od otroka alkoholika in “uboge” matere.
Ki si jemlje pravico, da obsoja. Še najbolj tiste, ki si tako zvesto mečejo pesek v oči. Okej, če si del tega, da otroci trpijo, imej vsaj jajčnike in priznaj. Al naj te otroci za povrh še tolažijo? Pha. Saj te itak že vsa okolica pomiluje, ali ni dovolj?

Morda ne bom začela vzpodbudno, ampak nič ne de.

Eno je sočutje do nekoga, kjer vidiš, da si želi izboljšati stvari sam, drugo pa je “sočutje” in s tem le tiho strinjanje, ki daje tiho “podporo” temu, da te bom tolažil, kljub temu, da nič ne storiš, da bi bilo bolje. Koliko sočutja je na primer za podati tistemu, ki je debel in odvisen od hrane in se širi in širi, kar posledično že vpliva tudi na njegovo zdravje? Ga tolažiti in treptati, hkrati mu nuditi še kakšno skledo dobrot, ki redijo za tolažbo? Ob tem pa, ne da nič ne stori, kako nesrečen je, ampak ima pred seboj vedno večjo skledo.

In eno je tolažba, ko se z njim lahko pogovoriš o njegovih občutjih in kaj je pravzaprav razlog, da se človek zateka k hrani in začneš skupaj iskati poti in odpravljanje vzrokov. Kjer tudi opaziš, da se je človek pripravljen truditi k odpravi nekih negativnih posledic.
Drugo pa je tista tiha “tolažba”, ki človeka venomer samo tolažiš, za tolažbo daš na mizo polno skledo in mu za nameček še rečeš, da imajo tudi prekomerno debeli pravico živeti življenje kot jim je všeč. In krog nesrečnosti, jamranja se vrti v začaranem krogu. Ti pa s tako tiho tolažbo človeku le potiho daješ tisti prav, da lahko je do neskončnosti, dokler ga nek dejavnik ne bo toliko zdrmal, da se bo zbudil, ker tako ne gre več naprej. Ker se ravno tako lahko zgodi tudi v teh primerih, ko predlogu o zmanjševanju vnosa hrane ali vključevanje v gibanje pade sledi odziv, ki govori, kdo si ti, da boš meni krojil življenje, če je njemu tako že všeč.

Kateremu delu meniš, da bom dala vzpodbudo? Prvemu. Kajti vztrajati pri nekomu za vsako ceno, ki ni pripravljen spremeniti čisto nič, čeprav ve, da ima velik problem, je tako, kot bi steni želel dopovedati, naj se sama od sebe premakne za en meter.

Poskušaj razlikovati med vsemi primeri, da zmernost ni škodljiva. Da zmeren kozarec ni škodljiv, če ga že kot enega na dan priporočajo za zdravje. Da sladke in ostale pregrehe niso škodljive in so priporočljive, da tako organizma ne oropaš določenih potreb, ki jih narekuje organizem. Da ni nič narobe, če človek dela, če želi imeti več denarja. Da je pri tem logična posledica, da je v takšnem primeru manj časa za druženje z družino. Da ni nič narobe, če je veliko ljubezni, ni pa denarja. In če ni denarja, da bi preživel, tudi od same ljubezni ne moreš preživeti, ker je treba kupiti osnovne dobrine. In se v takšnih primerih zgodi, da je ljubezen spet na stranskem tiru, saj so vse energije uprte v golo preživetje.
Tako je tudi izražanje samih čustev stvar navad in vzgojenosti. Ker če se nekdo ne objema vseskozi, tudi pri izražanju ne veje skozi govor sama čustvenost in se uporablja razum, ne pomeni, da so ljudje hladni. Ali če si ne govorijo vsakih pet minut, da imajo koga radi.
Glede pričakovanj in zahtev do otrok je pa tempo življenja postal tako natampiran, da če ne slediš, padeš. Poglej že šolski sistem in ga primerjaj danes in takšen, ki je bil včasih. Včasih smo domačo nalogo naredili v šoli, popoldan smo imeli ves preljubi čas zase. Kaj pa sedaj – prostega časa skorajda ni, saj je obveznosti več kot preveč. Včasih smo tuji razred spoznavali v 5. razredu, sedaj ga spoznavajo že v vrtcih. Tudi nič ni narobe, če se kdaj dva v odnosu skregata. Tako se pa v vsakem primeru strinjamo, da prekomernost škoduje. In če nekaj škoduje in gre za namerno vztrajanje pri nečem, bo pri opazovalcu ali tistemu, ki je posredno ali neposredno udeležen do izraza prišlo kakšno drugo čustvo, kot pa je sočutje.

Tako da ne gre mešati koristnih stvari s pogubnimi posledicami. Ne obsojam nikogar, vendar verjemi, da ne bom podpirala v nedogled nekoga, ki vsak dan npr. dobi pest namesto poljuba, ker se alkoholizirani človek ne zna kontrolirati, pri čemer ogroža tako tega, ki je tepen kot vse ostale, ki so okrog. In bi ob tem gledala, kako tak človek uničuje življenje sebi in še potomcem. Poslušaj zgodbe, kolikokrat slišiš odrasle otroke, ki povedo, da zamerijo mamam, da niso odšle od pijanca. Ker so imeli uničeno življenje. Lahko ga poslušam, vendar, dokler sam ni pripravljen storiti ničesar pri poteh rešitve, ne pričakuj podpore, ki bo govorila o tem, da je dobro, da vztraja nekdo v bolnem odnosu.

In sedaj, če je razumevanje samo to, da razumeš, da je situacija težka in boš pri tem ostal in živel tako, ker si se tako odločil, potem bom rekla, da je pojem razumevanja dosti globlji. Ker nikdar ni samo ene nianse razumevanja. In ne gre vedno za to, da nekdo nekaj ne zna storiti. Gre enostavno zato, da tega nočejo storiti. Ker se bojijo, da bodo ostale same. In nastane problem, ker morda pa same ne znajo živeti. In raje živijo v peklu, kot da bi si vsaj poskušale tlakovati najprej pot iz pekla, ki bi vodil v neko zmerno zbalansirano pot v življenju. In jih pri tem ne ovirajo niti otroci, ki ta pekel preživljajo vsak dan znova in znova.

In tu govoriti – očitati o nesočustovanju do otrok komurkoli, je v prvi vrsti mati tista, ki je morda nesočutna, ki pač ne bo odšla iz pekla v morebitni raj. Če ti dam primer – otroka, ki bo nekdo hudo nalomil, božanja takrat ne bo maral, ker ga bo preveč bolelo in mu bo tisto božanje predstavljalo še večji pekel. Zato je treba najprej poskrbeti zato, da se lomljenje neha, da bo postalo božanje prijetno. In sočutje do tega, da bi se lomljenje prenehalo je v prvi vrsti na tistem, ki mu je najbližji. In sočutje ob tem bo prišlo, ko bo opaziti, da si nekdo to srčno želi tudi prekiniti. In mu bo tudi s pomočjo drugih to uspelo. Če pa ni interesa, da bi se to prenehalo, pa človek ne more pričakovati ali očitati nekomu, kako je nekdo nesočuten, ker igra neprestano žrtev, a nič ne stori zato, da to ne bi bil več.

Zapomni si, da je veliko stvari odvisnih prav od nas samih. Tudi kako bomo živeli. Temu se reče, četudi gre kdaj navzdol, da vzameš vajeti v svoje roke na svojem odru, kjer ni prostora za žrtve. Sočustvujemo v večji meri z otroki, saj otrok nima možnosti, sploh če ni dovolj star, da bi se sam odločal in je prisiljen živeti v nekem okolju, v katerem starš vztraja.

Če človek nekaj ne zna, bo vprašal. Če se bo pripravljen učiti, se bo tudi naučil. Za zelo malo primerov velja, da ne bi bil človek sposoben prakticirati tistega – vse se da, če se hoče. In je tudi razlika v teži besed in avtosugestiji, ko si človek prigovarja, da nekaj ne more. Ker eno je “ne morem”, drugo je “nočem”, tretje je “ne želim”. Tako človek dostikrat pride do tega, da ni problem v tem, da ne more, ampak da noče in niti ne želi. Ne more pa nečesa nekdo narediti, kjer je v večji meri prisotna višja sila, kar ni odvisno od volje človeka.

Za konec bom le rekla, da je težje sočustvovati s človekom, ki pusti, da mu nekdo uničuje življenje, hkrati ga pa na vse možne načine opravičuje in išče “pozitivne” razloge, zakaj pa bi še vseeno vztrajal s takšnim človekom. Tako niti ne dopušča drugim oziroma sam sebi, da bi pomoč iz okolja sploh sprejel. Zato v vsakem primeru odpade ne znam, ker se ni pripravljen niti učiti.

Zato vzemi vse to kot vzpodbudo, da se da v življenju naučiti kaj tudi v kasnejših letih, kjer začnejo odpadati besede ne znam, ne morem in začneš prevzemati svojo odgovornost, vzameš v roke najprej sebe in nato še vajeti v življenju, s čimer začne vloga žrtve izginjati. Vse se da, če se hoče in vsega možnega se je možno tudi naučiti. Tudi boljše in lepše samopodobe.